Andrew Murray
1.
Napolnjujte se z Duhom
To so dobro znane besede; nahajajo se v Apostolskih delih 2,4: »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom.« In v Efežanih 5,18: »Temveč naj vas napolnjuje Duh.«
Prvi opis nam razodeva kaj se je zgodilo, drugi tekst pa je zapoved tega, kakšni bi morali biti.
Da nebi bilo dvoma, se navezuje še na eno zapoved: »In ne opijanjajte se z vinom, temveč naj vas napolnjuje Duh«
Če bi te vprašal: »Ali se trudiš biti poslušen zapovedi: ›In ne opijanjajte se z vinom‹«, bi mi ti takoj odgovoril: »Seveda, kakor kristjan sem poslušen tej zapovedi. « Toda kar se tiče druge zapovedi: »Temveč naj vas napolnjuje Duh«, ali si poslušen tudi temu? Ali živiš takšno življenje? Če ne živiš, potem se takoj postavlja vprašanje zakaj ne? Nato sledi drugo vprašanje: »Ali si pripravljen sprejeti to zapoved?« In ti praviš: »Ob Božji pomoči bom poskušal. Ne bom imel pokoja, dokler ne bom poslušen tej zapovedi in se ne izpolnim z Duhom. «
Takoj na začetku vam želim povedati, da bi moral biti enostavno poslušen tej zapovedi Božjega Svetega Duha v Njegovi Besedi. Bog pravi vsakemu kristjanu: »Dete moje, želim da si izpolnjen z Duhom. « Tvoj odgovor naj bo: »Oče, tudi jaz to želim; pripravljen sem; v poslušnosti se predajam svojemu Bogu; daj da bom izpolnjen s Tvojim Duhom! «
Toda, da nebi kdo narobe razumel kaj pomeni biti izpolnjen z Duhom, mi dovolite da vam povem, da to ne pomeni, da bo prišlo do velikega vzhičenja ali popolne dovršenosti, ali v stanje v katerem ne bo rasti. Ne, izpolnitev z Duhom enostavno pomeni predati celo bitje Njegovi moči. Ko se cela duša preda Svetemu Duhu, potem jo bo sam Bog izpolnil.
Torej kaj je potrebno, da bi bili izpolnjeni z Duhom? Ne vidim kako bi lahko našli boljši odgovor na to vprašanje, kakor da pogledamo kako je Kristus pripravil svoje učence, za Binkoštni dan.
Veste kaj se dela v brezbožnih deželah, kjer pridigajo misijonarji? Spreobrnjenci prihajajo k njim na ure priprav za krst in so primeri, ko jih zadržujejo na teh pripravah tudi eno leto ali več, da bi jih podučili in izprašali glede krščanskega življenja. Jezus je tako delal s svojimi učenci tri leta, in svoj čas so morali preživeti v učenju in pripravah. Ko je Sveti Duh prišel nad njih, ni bilo v tem ničesar čarobnega ali svojevoljnega. Bili so pripravljeni na to. Janez Krstnik jim je govoril, da to mora priti. On ni samo pridigal o Božjem Jagnjetu, ki bo moralo preliti svojo kri, ampak je pridigal (rekel je, da je mu je bilo to razkrito osebno od Boga), da bo tisti, na katerega je videl da se nanj spušča Sveti Duh, krščeval s Svetim Duhom.
Iz česa je bilo torej sestavljeno njihovo pripravljanje na krst v Svetem Duhu?
Najprej ne smemo pozabiti, da so bili to ljudje, ki so zapustili vse, da so odšli za Jezusom. Veš, da je Jezus prišel k enemu od njih in rekel: »pusti svoje mreže;« in drugemu; »pusti svoje delo na carinski postaji in pojdi za menoj.« Tako so tudi naredili, kasneje pa so lahko rekli s Petrovimi besedami: »Pustili smo vse, in odšli za Teboj« – svoje domove, svoje družine, dober glas. Ljudje so se jim smejali, in se iz njih norčevali, in jih imenovali za Jezusove pristaše in ko so prezirali in sovražili Njega, so sovražili tudi njih. Bili so eno z Njim in se popolnoma predali Njegovi volji. To je prvi korak na poti krsta v Svetem Duhu. Moramo pustiti vse in slediti Jezusu.
Jaz sedaj ne govorim o tem, da moramo zapustiti greh; to moraš narediti, ko se spreobrneš. Obstaja nekaj kar ima mnogo širši značaj. Mnogi kristjani mislijo, da prejemajo Kristusa kakor nekoga, ki jih lahko odreši in jim pomaga, a se mu preprosto odrekajo kakor svojemu Gospodarju. Mislijo, da imajo pravico do svoje volje v tisočerih stvareh. Nepremišljeno govorijo kar hočejo, delajo kar hočejo in koristijo svoje premoženje kakor hočejo; sami sebi so gospodarji in nikdar niso niti pomislili da bi rekli: »Jezus, zapuščam vse, da bi sledil Tebi. «
Kljub temu je to Kristusova zahteva. Kristus ima tako brezmejna bogastva in slavo, da si to On zasluži in Kristus je takšen nebeški, Božanski dar, da v kolikor ne zapustimo vse, se naša srca ne morejo izpolniti z Njim. In zato pravi Jezus: »Pustite vse in pojdite za Menoj. «
Enkrat sem pridigal v Johannesburgu, in nekega popoldneva, ko so se verniki zbrali, da bi pričevali kaj je Bog storil za njih, je neka preprosta žena vstala in izpovedala, kako je pred približno šestimi meseci prejela čudovit blagoslov skozi izlitje Božjega Duha. Prisostvovala je sestanku posvetitve v zelo siromašnem kraju. Pridigar, ki je pridigal je vprašal, kdo je pripravljen odreči se sebi, zaradi Jezusa. Predpostavimo da On želi, da greste na Kitajsko, ali da se odrečete žene ali otrok, ali bi bili voljni to narediti? « Ona je iskreno rekla: »Jaz sem hotela reči, da želim vse dati Jezusu, toda nisem mogla. Ko je prosil da vstanejo tisti, ki so bili voljni, mi je bilo zelo težko, toda nisem mogla več sedeti. Vstala sem in rekla, ›Da, jaz se bom odrekla vsega‹. Toda čutila sem, da se ne bom mogla odreči možu in otrokom. Odšla sem domov, a nisem mogla spati; nisem se mogla umiriti, ker je bila v meni borba; ali se moram odreči vsemu? V resnici pa sem želela to storiti za Jezusa. Minila je polnoč in takrat sem rekla: ›Gospod, da, za tebe vse!‹ Takrat sta radost in moč Duha izpolnila moje srce. « Tako ona, kakor njen pridigar sta pričevala o tem, da je živela v Gospodovi radosti.
Si tudi ti voljan reči: »O, Kristus, izpolni me s svojim Duhom; odrekel se bom česarkoli; sprejmi moje odrekanje? «
Vsak med nami mora izprašati samega sebe. Nekateri tega niso nikoli smatrali za potrebno. Nekateri to še nikoli niso spoznali za potrebno. Nekateri še nikoli niso doumeli kaj to pomeni, ko je Jezus rekel, če kdo ne sovraži svojega očeta in matere, ženo in otroke in ne zapusti hiše in njive, zaradi Njega in Evangelija, ni Njega vreden. Da ni to razlog, zaradi česar je tvoje življenje medlo, razlog zakaj Sveti Duh ne izpolnjuje tvojega bitja? Še nikoli nisi zapustil vsega, da bi sledil Kristusa.
Učenci se niso samo odrekli vsemu, da bi sledili Kristusu, ampak so mu bili tudi zelo privrženi. Jezus je rekel: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika. . . . « (Jn 14;15,16). Oni so ga res ljubili. Videli so ga križanega, toda njihova srca se niso mogla ločiti od Njega. Na zemlji niso imeli ne upanja, ne radosti, niti utehe brez Njega; to pa je tisto kar pogosto manjka v naši veri.
Mi verujemo v Jezusa in v Njegovo delo na Golgoti, zaupamo Vanj, kakor v svojega edinega Odrešenika; to je dobro in lahko je dovolj, da prinese odrešenje.
Toda na žalost, kako veliko pobožnih ljudi je, ki nikoli ne pomislijo, da se pobožnost sestoji iz močne, intimne, osebne privrženosti Jezusu in vsakodnevne skupnosti z Njim; da pobožnost pomeni, da bo bil Jezus, to nevidno Bitje, moj Prijatelj in Vodič in moja zaščita ves dan, moj Voditelj in Gospodar, kateremu sem poslušen.
Neka mlada misijonarka je prišla v Južnoafriško Republiko, in mi izpovedala, kako je že od malega ljubila Gospoda Jezusa in bila vzgojena v krogu pobožnih prijateljev, in v pobožnem domu; toda ko je doumela kaj pometi prejeti globlji blagoslov, je nastala velika sprememba. Rekel sem ji: »Od svojega otroštva si živela v svojem veselem, pobožnem okolju; povej mi kaj misliš, v čem je razlika med življenjem, ki si ga živela, in življenjem v katerega si kasneje vstopila?« Njen odgovor je bil enostaven, pripravljen in veder: »Enostavno to,« je rekla, »osebna skupnost z Jezusom.« S tem se mora začeti.
Nekateri bi zapustili vse zaradi svoje religije. Mnogi so zapustili vse zaradi lažne religije. Nekateri bi zapustili vse zaradi njihove cerkve. Nekateri bi zapustili vse zaradi svojih prijateljev. Toda to ni tisto kar se zahteva. Mi želimo zapustiti vse zaradi Kristusa. Dovolimo Njemu, da vstopi v naše življenje in se nastani v našem srcu. Ali je tudi tvoje življenje polno nežne, osebne privrženosti Jezusu in radosti v Njemu. Ne sprašujem te sedaj ali si dosegel v tem popolnost, temveč te sprašujem ali lahko iskreno rečeš: »To je tisto za čemer težim, to je tisto čemur sem se predal, to je tisto, kar si nadvse želim. Moram pripadati Jezusu Kristusu vsak dan in skozi ves dan.«
Še nekaj; to so bili ljudje, ki so izgubili zaupanje vase. Na začetku svoje triletne šole, so se morali odreči vsega kar so imeli; toda sebi so se začeli odrekati šele na koncu tega časa. Zapustili so svoje mreže, svoje hiše, svoje prijatelje – in to je bilo prav; toda kako velik je bil njihov jaz v vseh teh treh letih! Kako jim je Jezus ves čas govoril o ponižnosti. Toda niso Ga razumeli. Pogosto so se prepirali med seboj kdo bo »glavni«.
V času poslednje Večerje so še vedno govorili o tem, kdo bo največji med njimi? Niso se odrekli svojemu jazu, kakor se je večkrat omenilo, malo so živeli v Jezusovem Duhu!
Toda Jezus jim je govoril in jih učil. Neprestano jim je razkrival, da je ponos greh in kako slavno je biti ponižen in ko je umrl na križu, so tudi oni umrli s strašno smrtjo.
Spomnite se Petra, nepremišljenega učenca, kako se je odrekel Gospoda. Ali ste sprevideli, da je sredi vseh žalosti, v tistih treh dneh od križanja do vstajenja, bila najgloblja in najbolj boleča žalost sram ob misli na to, kako je ravnal proti svojemu Gospodu? Tedaj je spoznal, da izgublja zaupanje vase. Kako samozavesten je bil v času zadnje Večerje, »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.« (Mt 26,33). Toda Jezus ga je popeljal s seboj v smrt in v grob in tedaj je Peter doumel, da v njem ni nič dobrega. Naučil se je, da se ne zanaša na sebe.
Mogoče boš rekel: »Jaz mislim, da sem zapustil vse zaradi Jezusa; premoženje, hišo, prijatelje, položaj in mislim, da Ga ljubim, toda nekaj vseeno ni v redu. Ne prejemam blagoslov kateri mi je potreben.« Toda ali si pripravljen da ti Bog odkrije, kako veliko je v tebi samovolje in samozaupanja? Recimo, tvoje mišljenje o ljudeh; kako govoriš o tistem kar ti ni všeč in o tem kar misliš da je prav, a še nisi doumel, da proučiš kako je bil Jezus ponižen, nežen in blag. To je naš jaz. Ti delaš za Njega. Poskušaš delati dobro, v resnici pa je to tvoj osebni trud. Kot kristjan to delaš, a čakaš na Boga, da pomaga in blagoslovi. Toda to ne gre. Na prvem mestu mora Bog vsakega od nas privesti do mesta smrti.
Ali veš kaj pomeni Jezusova smrt? To pomeni to – Jezus je v bistvu rekel svojemu Očetu: »Tukaj imaš moje življenje, ki mi je tako dragoceno, Moje življenje, ki je bilo brezgrešno. Predal se ti Ga v življenju in sedaj Ti ga predajam tudi v smrti.« Odšel je v grob rekoč: »Svojega duha predajam (dajem, zaupam) v Tvoje roke.« In veš kaj se je zgodilo? Prav zato, ker je popolnoma predal Svoje življenje in se potopil v gosti mrak smrti in groba, Ga je Bog povzdignil v novo življenje, novo slavo in v novo silo. Bog Ga je povzdignil iz groba v slavo. Smrt je bila ta skrivnost vstajenja.
Torej, če hočeš biti izpolnjen z Duhom, in vstajenjskim življenjem slave, moraš najprej umreti sebi.
Apostoli so bili ljudje, ki so prišli do skrajnega obupa, ljudje, ki so izgubili vse, a tudi tisti, ki so bili pripravljeni, da prejmejo vse od Boga v nebesih.
Še nekaj: apostoli so bili ljudje, kateri so z vero prejeli obljubo Duha od Jezusa. Veš da jim je v tej poslednji Večerji Kristus večkrat govoril o Svetem Duhu, a ko je prišel čas Njegovega vznesenja, je ponovno rekel: »Vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu.« (Apd 1,5). Če bi vprašal učence kaj to pomeni, sem prepričan, da ti nebi znali odgovoriti. Niso razumeli toliko, kolikor razumemo mi. Niso imeli popolno predstavo o tem kaj je imelo priti. Toda prejeli so to kar je Jezus rekel, in tudi če je prišlo do razpravljanja ali nesporazuma v tistih desetih dnevih, sem prepričan, da so rekli: »Če je On naredil tako čudovite stvari za nas, ko je bil na zemlji, bo sedaj, ko je v slavi, naredil nekaj kar je še bolj čudovito. « Na to so tudi čakali.
Moja želja je, da sedaj z vero sprejmeš to obljubo in rečeš: »Ta obljuba izpolnitve s Svetim Duhom je za mene. Sprejemam ga iz Jezusove roke.« Mogoče tega ne boš razumel; mogoče se ne boš počutil kakor bi si želel; mogoče se boš počutil šibak in grešen in daleč od Jezusa; toda lahko prideš sedaj in rečeš in imaš pravico da rečeš: - »Ta obljuba je za mene«. Ali si pripravljen na to? Ali si pripravljen, da se v veri zaneseš na Besedo obljube in Jezusovo ljubezen?
Prepričan sem, da je mnogo vernih, ki se borijo da najdejo kar želijo, ki so se mogoče goreče in popolnoma predali Jezusu, ki Ga ljubijo, ki so se ponižali v prahu. Toda manjka jim to, da niso dojeli, da bi morali samo reči: »On je obljubil in On bo naredil.«
Samo še to želim dodati, da bi te ohrabril: Ko prejmeš obljubo od Boga, le ta velja isto, kakor tudi izpolnitev. Obljuba te privede v direkten dotik z Bogom.
Daj Mu samo čast in zaupaj v obljubo in Ga poslušaj, in v kolikor ti je potrebno pripravljanje, Bog ve tudi to; če obstaja nekaj kar se mora odkriti, Bo to storil On, v kolikor računaš na Njega, da bo to naredil. Veruj v obljubo in reci: »Ta polnina Svetega Duha je za mene.«
Nato pa poslednji korak, katerega so morali narediti učenci – v moči te obljube, so čakali združeni v molitvi. Čakali na Boga v molitvi! Enodušno so čakali in molili; molitve in prošnje pomešane s slavljenjem, so se dvigovale k Bogu. Pričakovali so, da bo Bog iz nebes nekaj naredil. Ko bi vam vsaj lahko pokazal na pomembnost tega!
Srečal sem Kristjane, ki berejo, razumejo, razmišljajo, želijo iskati in želijo dobiti, a se jim vseeno izmakne tisto, kar iščejo. Zakaj? Zato, ker ne čakajo na Boga, da jim to da. Ne pričakuj, da boš prejel blagoslov, če boš gledal na to, kar ti misliš in delaš. Glej na Boga in pričakuj, da bo Bog nekaj naredil. Ni dovolj samo verovati. Uvidel sem, da mnogi pomešajo vero z blagoslovom, ki ga vera prinaša. Z vero moramo »naslediti obljube.«
O, veruj, in zaupaj v Boga; tedaj glej na Njega, da ti da blagoslov. »Bodite izpolnjeni s Svetim Duhom.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar