2. Andrew Murray - BLAŽENOST IZPOLNITVE Z DUHOM

 

Andrew Murray

 

2.

Blaženost izpolnitve z Duhom

 

 

Mislim. da ne morem bolje razložiti, kako velika blaženost je biti izpolnjen z Duhom, temveč želim pokazati na čudovito spremembo v življenju učencev, na Binkoštni dan. To je ena od najčudovitejših lekcij v Svetem pismu.

Kristus je tri leta poučeval dvanajstere, oni pa so vseeno živeli s takšnim življenjem, s kakršnim so morali živeti; nato pa nenadoma, po blagoslovljenem prihodu Svetega Duha, so postali prav to kar je hotel Bog.

Pa poglejmo najprej na spremembo, katero so Binkošti naredile glede na njihovo skupnost z Jezusom. V času Njegovega življenja na zemlji, ga niso mogli imeti v sebi. On je bil izven njih, oddvojen od njih -  zelo blizu, poln ljubezni; a vseeno, če lahko rečem in to s strahospoštovanjem, kako »nedejavno« je bilo Kristusovo učenje, vse do takrat, dokler ni prišel Sveti Duh!

Kristus jih je neprestano učil ponižnosti. On je rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.«   (Mt 11,29). Ponavljal je: » Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu.« (Mt 18,4). Vseeno so v času Poslednje Večerje razpravljali o tem kdo bo prvi. Kristus je premagal njihov ponos. To ni bilo zato, ker jih ni učil. Zakaj je torej bilo tako? Samo iz enega razloga: Jezus je bil še vedno izven njih, in ni mogel vstopiti v njihova srca, da bi prebival v njih. To je bilo nemogoče; še vedno ni prišel čas in tako so bili v situaciji, ko so imeli božanskega, vsemogočnega, blaženega Odrešenika tu, s seboj, toda On je bil še vedno izven njih. Kako zelo so se razlikovali od Njega! Nikakršna zunanja navodila, celo od samega Kristusa ali Njegove Besede v Svetem pismu, ne morejo prinesti pravi in popolni blagoslov, vse dokler Sveti Duh ne začne delati v nas.

Do kako velike spremembe je prišlo na Binkoštni dan! »Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas.« (Jn 14,20). Kaj to pomeni? Kristus v nas, kakor se nahajaš v svoji hiši? Ne! Živim v hiši, toda lahko jo zapustim in odidem. Hiša in jaz nisva življenjsko in organsko povezana. Toda Gospod Jezus je prišel, da bi bil – to pravim s spoštovanjem – del teh učencev, da izpolni njihova srca in misli in občutke: to kar so Peter, Jakob in Janez imeli, medtem ko je Jezus hodil pred njimi, imamo mi v mnogo večji meri, samo če imamo živega Kristusa v sebi.

Kako je prišlo do te spremembe? Zaradi Svetega Duha. »Tisti dan« – ko pride Sveti Duh – »boste spoznali, da sem Jaz v vas«; »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.«(Jn 14,23).

O, ali tvoje srce ne hrepeni po tem? Jaz sem veliko razmišljal o Jezusu v Betlehemu, o Jezusu na Golgoti in o Jezusu zgoraj, na prestolu. Častil sem Ga in Ga ljubil in se neizmerno radoval v Njem; toda vedno sem si želel nekaj boljšega, nekaj globljega in bližjega. Ali ni to tisto, po čemer tudi ti hrepeniš – da bi imel živega Kristusa v sebi? In to je tisto, kar ti bo dal Sveti Duh. Odreci se sebe zaradi tega blagoslova – da boš izpolnjen z Duhom, da se bo dragi, blaženi Jezus lahko nastanil v tebi. Ali tvoje srce hrepeni po tem? Jezus v tebi – ta isti Jezus, ki je Vsemogočen, ki je umrl na križu, ki sedi na prestolu in ki se je ponižal, da bi bil lahko naše življenje.

Zato Sveti Duh prihaja. Jezus je rekel: »On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. (Jn 16,14)

In kaj je Jezusova slava? Njegova ljubezen in Njegova moč.

Sveti Duh bo razodel Kristusa v nas, tako da bomo posedovali prečudovito ljubezen, ki nam bo postala resničnost po svoji božanski bližini, Kristusova moč pa bo gospodarila v nas. Ali veš za to čudovito molitev v Efežanih 3,16: »Naj vam dá (Oče) po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku.« Zakaj? Da se Kristus naseli v njihova srca? Močna sila Svetega Duha to lahko naredi. Sveti Duh naredi, da je Jezus prisoten v nas.

Sedaj pa še nekaj drugega v zvezi s spremembo učencev: Jezus ne samo da je bil izven njih, temveč ni bil niti vedno z njimi. Niso mogli biti z njim vsak trenutek. Spomni se primera, ko jih je enkrat poslal preko morja, medtem ko je On ostal na gori, da bi molil. Spomniš se tudi drugega primera, ko je s Seboj na goro povedel trojico, medtem ko so drugi ostali v podnožju; ti so se srečali s farizeji in niso mogli izgnati zlega duha. Od časa do časa so se ločevali, na koncu pa je prišla ta strašna smrt, ki Ga je oddvojila od njih na tem svetu. Da, Kristus je bil njihovo življenje – včasih s Kristusom, včasih brez Njega; včasih blizu Njega, narod pa se je vedno tako rinil okoli Njega, da se Mu niso mogli niti približati.

Toda skozi Svetega Duha bi morala biti Jezusova prisotnost neprestana, trajna, za vedno. Ali hrepeniš po tem? Ali ne veš kaj pomeni včasih doživeti teden, ali mesec radosti, ki ustvari v tebi srce, ki ves dan prepeva. Toda sprememba prihaja, prihaja oblak in tema – ti pa ne veš zakaj – včasih skozi telesno bolezen ali brezvoljnost, včasih skozi skrbi ali težavami življenja, včasih skozi spoznanje o neuspehu. O, samo da bi ti lahko rekel, tudi sam vidiš kaj je pravo! Jezus te ljubi, On ne želi da se oddvoji od tebe niti za eno minuto; On tega ne more prenesti. Mi želimo verovati v Jezusovo ljubezen. Niti mati se ne raduje bolj svojemu otroku v naročju, kolikor se Kristus Božji raduje v tebi. On želi imeti pristno in neprekinjeno skupnosti s teboj. Doumi to in reci: »Če je mogoče, ob Božji pomoči, se moram izpolniti s Svetim Duhom, da bi Jezus tako vedno prebival v mojem srcu.«

Poglejmo ponovno na spremembo do katere je prišlo v njihovem notranjem življenju. Vse do Binkoštnega dne je bilo to življenje neuspeha in slabosti. Omenil sem njihov ponos. Kristus jih je moral neprestano karati zaradi njihovega ponosa.  Mi vemo, da so mu želeli biti zvesti, toda ponos in samozaupanje sta bila vzrok stalnega neuspeha. Peter Mu je rekel: »Gospod, nikoli se te ne bom odrekel,« in tudi ostali so tako rekli, vseeno pa so čez nekaj ur naredili prav to, zaradi ponosa in samozaupanja. Niso vedeli, da je njihova osebna narava zla.  Jezus je naredil vse, da bi jih naučil ponižnosti, a Mu ni uspelo in od tu njihova slabost. Peter je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt,«(Lk 22,33) toda na besede služkinje, se je začel zaklinjati, da tega človeka ni nikoli poznal. Kakšna slabost.

Do takšne spremembe je prišlo na Binkoštni dan! Ne bom rekel da so premagali greh, ker mislim, da do tega ni prišlo z direktno borbo. Toda ko je Sveti Duh – Božji Duh – postal njihovo Življenje, so bili izpolnjeni z močjo in silo živega Kristusa, Odrešenika od greha.

Vedi, da je veliko Jezusovo delo, da vzame greh. Kako to On naredi? Mnogi kristjani smatrajo, da ga je On ponesel na Križ. Drugi gredo dalje in pravijo: »On ga jemlje iz neba; On me čisti in varuje.« Toda prava odstranitev greha se zgodi tako: »Če svetloba vstopi, izžene temo.« Jezusova prisotnost skozi prebivanje Svetega Duha, nas lahko naredi svete. In učenci, do kakšne spremembe je prišlo pri njih! Poglejte, kako sedaj vsakodnevno pogumno govorijo pred tistimi, ki jim pretijo s smrtjo. »Boga je potrebno poslušati bolj, kakor ljudi,« so rekli. Odhajali so v zapor in tam lahko ob polnoči pojejo Bogu hvalnice. O, kako čudovito spremembo je Sveti Duh  prinesel v njihovo življenje!

O čem nas to uči? Mi pogosto govorimo o naravnem življenju in življenju Svetega Duha. Ali si rekel Bogu – mogoče si rekel pogosto – »Gospod, kako naj se osvobodim tega naravnega življenja?« Ali ti je to razkrito? Ali je Božji prst segel globoko v tvoje srce in ali si prišel do stanja, v katerem moraš reči: »O, Bog moj, moje samozaupanje je velika napaka, moja samovolja, moja zaverovanost vase.« Obstaja ta osovražen jaz, ki ima v vsem glavno besedo in ni sile, ki ga lahko ukloni, razen moči Jezusove prisotnosti.

Mogoče se boš vznemiril zaradi nekih teoloških definicij, kakor na primer: koliko greha ostaja in koliko ga je bilo odstranjenega; toda najvažnejše je verovati sledeče: Čeprav ne moreš vsega razumeti in dojeti, Duh svetosti, kateri ti bo dan, je svetost samega Jezusa Kristusa v tvojem srcu – in bodi zadovoljen s tem.

Po tem ko si izpolnjen z Duhom, imaš v sebi moč Božje svetosti, ki opravlja blaženo delo posvečenja.

Tretja misel v zvezi te blažene izpolnitve v polnini Duha je ljubezen, ki jih je združila v eno telo. Omenil sem že njihove prepire. Med njimi je obstajala sebičnost, pogosto je primanjkovala ljubezen. Ko pa je prišel Sveti Duh – ne glej samo na to kaj je On naredil za vsakega posameznika – jih je pretopil v eno telo, takrat so postali zavestni tega, da so udje enega Gospoda Jezusa Kristusa, zato so ljubili drug drugega. Delali so to, kar je bilo v tem času nezaslišano. Čeprav so bili večinoma popolnoma neznani drug drugemu, so začeli prodajati svoje stvari in razdajali svoje premoženje govoreč, da so te stvari njihove skupne. To je bil rezultat prihoda Svetega Duha kakor prave ljubezni, in Boga iz nebes, da bi prebival v njihovih srcih.

Ali ne dojemaš, da so tvoje največje težave, težave v odnosu do drugih kristjanov? Pogosto imajo ljudje, ki morajo delati skupaj različno naravo in karakter in zato prihaja do trenj! So ljudje, ki se razlikujejo glede teoloških resnic ali v praktičnem delu za Kristusa. Kako govorijo in pišejo eden proti drugemu! Kako veliko razdeljenosti je v Kristusovi Cerkvi na zemlji! Ti ljudje, ki trdijo da ljubijo Boga, govorijo da so sveti in popolnoma posvečeni, toda do kakšnih razdeljenosti neprestano prihaja! Koliko gorečih kristjanov je, ki imajo tako veliko povedati eden o drugem! Lahko rečem o tem, v čem jaz grešim, ne morem pa govoriti o tem v čem oni grešijo; toda kako malo kristjanov je, ki imajo različna dojemanja, a lahko vseeno rečejo: »Poleg vseh razlik, obstaja enotnost, ki jo moramo pokazati; želimo neprestano skupnost v prisotnosti našega edinega Očeta.«

Ali ti želiš imeti srce iz katerega se izliva ljubezen do vsakega Božjega otroka in tudi vsem Božjim otrokom izven tega kroga?

Ali želiš srce polno ljubezni, ki lahko zaneti druge?

Ali želiš, da bi sama nebeška ljubezen tekla iz tebe?

Ali želiš, da te prevzame samopožrtvovalna  ljubezen Jezusa, tako da lahko trpiš in se zadržuješ, tako da si potrpežljiv z nežnostjo in krotkostjo Kristusa, Božjega Jagnjeta, voljan da bi bil tisti, ki pomaga in služi drugim, če so ti še tako mrzki  ali neprivlačni.

Potem je potrebno da si izpolnjen z Duhom.

Jokaj da bi to prejel, išči, okleni se tega in ne odnehaj dokler tega ne dobiš. Duh je Duh Božje ljubezni in Duh križanega Kristusa.

Če prejmemo Svetega Duha, se bo Božja ljubezen izlila v naša srca in Bog nas bo pretopil v eno, kakor nikoli do sedaj.

Tu je še en pogled na njihovo delo. Poglejte do kakšne spremembe je prišlo na Binkoštni dan! To je eno od najpomembnejših dejstev, kadar gre za izpolnitev s Svetim Duhom. Mnogi krščanski delavci se zahvaljujejo Bogu, ker jih je vodil, a vseeno občutijo, da bi želeli čisto nekaj drugega. »Nimam,« pravijo, »vedno radosti, kadar govorim o Jezusu; in ne morem dojeti da me Bog uporablja, kakor enega od svojih orodij.« Vseeno pa je to tisto, kar Bog zahteva od vsakega delavca. Kako veliko učiteljev nedeljske šole in voditeljev biblijskih ur ima spoznanje ter pravijo: »Šibak sem, zapletam se, neuk sem, a vem, da me Bog uporablja zato, ker sem se predal v Njegove roke in sem pristal da sem karkoli za Njega; ne moti me, čeprav je moje delo šibko in včasih me je zaradi tega sram, toda predal sem se v Božje roke, kakor Njegovo orodje.«

Ali ne občutiš, da bi bila neizrekljiva radost delati v takšnem duhu popolne ponižnosti, odvisnosti in ničevosti in ob vsem tem, kakor otrok imeti zaupanje, da te bo Bog uporabil? Kako to lahko dosežemo?

Poglej učence. Berem, da jih je Gospod Jezus poslal delati stvari, da pridigajo evangelij, da ozdravljajo bolnike in da izganjajo demone. Ko so se vrnili so pripovedovali o drugih dveh stvareh – o ozdravljanju in o izganjanju demonov; toda ne slišimo jih, da govorijo o nanovo spreobrnjenih. Videti je, da njihovo pridiganje evangelija ni veliko zaleglo. To se je moralo narediti, ne vem pa, ali je prineslo kakšne rezultate.

Ko pa je prišel Binkoštni dan, prisluhni njihovemu pridiganju evangelija – ne samo Petrovo; vsi so razodevali močna Božja dela. Do kakšnega blagoslova je prišlo! In to se je nadaljevalo. Kako pogumni so bili in širokogrudni! Odšli so v Samarijo in Cezarejo, potem pa v Antiohijo in tam čakali na Boga; po nekaj letih je evangelij prišel v Evropo! Moč Svetega Duha je to naredila.

Tudi mi želimo to moč v svojem delu – duhovno svetost in modrost, da bi videli velika polja dela pred nami, celo v naši soseščini.

Hvaležen sem Bogu za prebujen interes za nevernike in tuje misije, toda bojim se, da je nekaj zanemarjeno. Ali okoli nas in v okolici cerkva ni mnogih, za katere vemo, da so nespreobrnjeni. Ali ne potrebujemo Božansko modrost in moč, da nas pripravita za to delo? Ali ne potrebujemo Božanske svetosti in navdihnjenje? Ali ne potrebujemo moč z novo ljubeznijo in pogum, da molimo, čakamo in delamo, in gledamo, da evangelij ne seže samo v Daljni vzhod, v Afriko, ali druge dele sveta, temveč da doseže tudi tiste s katerimi smo vsakodnevno v stiku?

Eno je potrebno. Duh je to vse naredil na Binkoštni dan, in tudi po tem. Duh je daroval pogum, Duh je daroval modrost, Duh je dal sporočilo in Duh je dal moč spreobrnjenja.

Sedaj pa pravim nekaj tistim, kateri občutijo, da jim je potrebna moč. Ali ni tvoje celotno srce pripravljeno izjaviti: »To je to, kar želim! Spoznavam to! Jezus me ni poslal v borbo na moj lasten račun; ni mi ukazal naj odidem in pridigam in se učim s svojo lastno močjo; Jezus je želel, da imam polnino Svetega Duha. Ne glede na to ali vodim malo skupino nedeljskega poučevanja, ali biblijske ure, ali da delam kakšno večje delo, mi je potrebno eno in to je moč Svetega Duha; da bi bil izpolnjen z Duhom.

Ali si pripravljen da prejmeš to od našega Jezusa? On se raduje da to da. Boga nič ne raduje bolj, kakor proslavljanje Njegovega Sina in Jezusu je v čast, če so duše izpolnjene s Svetim Duhom, ker On takrat lahko pokaže, kaj lahko naredi za njih.

Dovoli mi, da ti prinesem štiri male besede kakor pomoč.

Najprej reci: »Jaz moram biti izpolnjen.« Reci to Bogu iz globine srca. Bog to pričakuje; brez tega ne moremo živeti tako, kakor bi bilo potrebno.

Nato kakor drugi korak, reci: »Jaz sem lahko izpolnjen.« To je mogoče. Ta obljuba je za mene. Opravi to in osvobodi me vsakega dvoma. Apostoli kateri so bili nekoč tako ponosni in samoživi, so bili izpolnjeni s Svetim Duhom, zato ker so se oprijeli  Jezusa. Ti si lahko izpolnjen celo z vso tvojo grešnostjo, samo če se nasloniš na Njega.

Kakor tretje reci: »Jaz želim biti izpolnjen.« Da bi prišel do dragocenega bisera, moraš prodati vse, moraš se odreči vsega. Voljan si, ali ne? Vse, Gospod, samo ko bi mogel, da ga imam. Jaz želim to prejeti od Tebe, nocoj.

Nato pa prihaja poslednji korak: »Izpolnjen bom!« Bog hrepeni da to da; imel bom. Ni pomembno ali to pride v trenutku kakor poplava, ali v globoki tišini; ali če ne pride danes, ker te Bog pripravlja, da ga prejmeš jutri. Samo reci, izpolnjen bom. Če se zaupam Jezusu, me On ne bo razočaral. Takšna je Njegova narava, to je Njegovo delo v nebesih, Njegovo zadovoljstvo da dušam da Svetega Duha v polni meri. Zahtevaj to takoj; Jaz želim! Bog moj, to je tako veličastno, to je skoraj strašno, to je tako blagoslovljeno in tako veličastno, to je tako blagoslovljeno in tako resnično – Gospod, ali ne boš tega naredil? Moje srce drhteč govori, izpolnjen bom s Svetim Duhom! Povej Bogu: »Oče, hočem, ker je Ime mojega Odrešenika, Jezus, ki odrešuje od vsakega greha in kateri izpolnjuje s Svetim Duhom.

Slava Njegovemu Imenu!«