Lillian B. Yeomans - ZATAKNJENA KOST V GRLU

 

Zataknjena kost v grlu in Božja pomoč

 

Lilian B. Yeomans, M. D.

 

Želim, podeliti z vami incident, ki se mi je zgodil v mojem osebnem življenju. Moj edini cilj skozi to pričevanja je, da se proslavi Jezus Kristus, ki nam priskoči na pomoč v vsaki naši situaciji, kadar delujemo v preprosti veri.

Nekega večera, pred približno štirimi leti sem šla v bližnji hotel na večerjo, nekaj blokov stran od hiše, kjer sem živela, ko se mi je med večerjo nenadoma velika in ostra kost spustila po grlu navzdol, skupaj z mesom in obtičala v njem. Jedla sem mesno pito.

Zapustila sem jedilni prostor in se trudila nekako spraviti kost iz grla. Toda bila je precej globoko v grlu. Nato sem si prizadevala, da bi jo potisnila navzdol, a mi tudi to ni uspelo. Kosti nisem mogla potisniti niti navzgor, niti navzdol.

Dvignila sem svoje srce k Bogu, kajti znašla sem se v hudi zadregi in samozavestno pričakovala, da mi bo Bog v hipu pomagal, vendar se ni zgodilo nič takšnega, kar bi me trenutno rešilo iz situacije v kateri sem se znašla.

Vedela sem, da je Jezus zdravnik, saj sem dobro poznala Njegovo Besedo, vendar kako doživeti Njegovo praktično in urgentno pomoč v dani situaciji? Ali ni mogoče, da je lahko ne samo Zdravnik, ampak tudi Kirurg? On je Vsemogočen.

Ali ni Bog ustvaril naše telo in ga pozna bolj kakor vsak kirurg na področju poznavanja nosu in grla?

Spomnila sem se enega od najboljših kirurgov, ki sem jih poznala, ki je medtem, ko so mu operirali tujek v grlu, za posledicami te operacije pred nekaj dnevi umrl.

Ko sem z vrtoglavo hitrostjo razmišljala o tem, mi je nežen glas zašepetal: »Pojdi domov.«

Tudi satan ni mogel ostati tiho, in je takoj dodal svoje mnenje: »To bi bil samomor. Ali ne veš, kako nevarno je, če ti grlo začne zatekati in se boš zadušila.«

Odločila sem se poslušati Boga.

Nasprotnik je spet spregovoril in rekel: "To bi bil samomor, in nič drugega, če ne bi imela možnosti to kost odstraniti naenkrat. Saj veš, da obstaja največja nevarnost otekanja, ki bo povzročila tak pritisk na sapnik, ki ti  bo povzročil  zadušitev. In vsi bodo govorili, kako si umrla zaradi svojega fanatizma, kar bo prineslo nečast tvojemu Bogu. In vsaka sekunda je lahko pogubna."

Spet sem zaslišala nežen glas: »Pojdi domov, pojdi domov, pojdi domov.«

In bila sem poslušna. Hodila sem po ulicah po poti proti domu, in se zavedala da je nad menoj nebo polno zvezd, vendar si nisem upala pogledati navzgor, da se situacija s kostjo v mojem grlu ne poslabša. Kljub temu sem čutila čudovit Božji mir, ki je v tistem trenutku preplavil mojo dušo, duh in telo.

Ko sem prišla domov sem šla naravnost v svojo sobo. Vedela sem, da Bog za to, da mi pomaga ni potreboval neko dodatno, človeško pomoč. Dovolj je bil on sam. Bil je pripravljen, da me reši, takoj, ko sem prišla tja.

Vseeno pa je sprejel molitev moje hčerke, ki je kmalu za tem, ko sem se vrnila domov, prišla k meni, kot da bi slutila, da je nekaj narobe.

 

Molila je. Takoj je šla v molitev zame. In odgovor na molitev je prišel zelo hitro. V trenutku se mi je zdelo, da je bila kost ovita v mehko ovojnico, kakor iz mehkega žameta in od takrat naprej nisem več čutila ostrih robov kosti, ki je obtičala v mojem grlu. Na trenutek se mi je zdelo, da je velika kot pest, a tega nisem občutila. Imela sem mir.

Šla sem v posteljo s kostjo v grlu. Spala sem mogoče le kakšnih deset minut, toda moje grlo ni preko noči niti malo zateklo. Bila sem mirna. Zaupala sem Bogu. Sem bolj energičnega značaja, toda ves čas sem čutila mir in Božjo blagoslovljeno prisotnost.

Navkljub tej situaciji, v kateri bi nekdo drugi že zdavnaj končal pri zdravniku in na operacijski mizi, sem ves čas zaupala Bogu, da bo zame poskrbel ob pravem času, oziroma, da je že poskrbel.

Jesti nisem mogla, zaradi vsiljivca v grlu. Gospod mi je rekel, naj grem na delo, kot vsako jutro. Šla sem v svojo pisarno, da opravim delo, ki sem ga za ta dan načrtovala. Ko sem se tega dne vrnila nazaj v svojo sobo, je bil to čas, ko je minilo že 24 ur po včerajšnji večerji.

Bila sem popolnoma sama z Bogom. Tedaj sem začutila, kako je kost zapustila svoje mesto v mojem grlu in se nežno in brez bolečin  spustila navzdol, proti mojemu trebuhu.

Kaj naj rečem drugega, kakor da je Bog čudovit. On nikoli ne zamuja, čeprav se nam včasih zdi, da odlaša, ko se nam zdijo stvari nujne.

Bila sem popolnoma prepričana, da bi izgubila življenje, če nebi bila poslušna Božjemu glasu.

Nežen glas, ki mi je povedal, naj grem domov, stran od človeškega znanja in sredstev kirurške znanosti, v skrivališče Najvišjega. To vem, da Bog ne pusti na cedilu tistega, ki mu z vsem srcem zaupa.