Andrew Murray
8.
Lahko ljubimo po ves dan
»Sad
Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba.«
(Gal 5,22).
Eden od največjih razlogov, zakaj Bog ne more blagosloviti, je
pomanjkanje ljubezni. Ko je telo razdeljeno nima moči.
V času velike verske vojne, ko je Holandija tako pogumno
nasprotovala Španiji, je bila ena od njenih parol: »Moč iz enotnosti«. In samo
takrat, ko Božji narod stoji kakor eno telo, eno pred Bogom kakor v skupnosti
ljubezni, v globoki ljubezni eden do drugega, eno pred svetom v ljubezni,
katero svet lahko vidi – samo takrat bo imel moč, ki lahko prinese blagoslov,
ki ga išče od Boga.
Če je posoda razbita v črepinje, se ne more napolniti. Lahko
vzameš en košček, del te posode in v njega naliti malo vode; toda če hočeš
napolniti posodo, mora biti ta cela. To velja tudi za Kristusovo Cerkev in če
je kaj, za kar naj molimo, je to sledeče: »Gospod
pretopi nas v eno skozi silo Svetega Duha.« Naj Sveti Duh, ki je na Binkoštni
dan naredil, da so bili eno srce in ena duša, naredi svoje blaženo delo v nas.
Slava Bogu, lahko ljubimo eden drugega z božansko ljubeznijo, ker je »sad Duha
ljubezen«. Predaj se ljubezni in Sveti Duh bo prišel, prejmi Duha in On bo
naredil da bolj ljubiš.
Sedaj pa, zakaj je sad Duha ljubezen? Zakaj je Bog ljubezen? Kaj
to pomeni?
Sama Božja narava in Njegovo bitje so takšni, da se veseli
razodeti Sebe samega. Bog ne pozna sebičnosti. On nič ne zadržuje za Sebe. Bog
po Svoji naravi vedno daje. To se vidi v Soncu, Mesecu in v zvezdah, v vsakem
cvetu, ki ga vidiš, v vsaki ptici, ki leti, v vsaki ribi v morju. Bog daje
Svojemu stvarjenju življenje. Angeli
okoli Njegovega prestola, serafini in kerubini so vsak zase živ ogenj. Od kje
jim ta slava? Od tu, ker je Bog ljubezen, ter jim daje od Svojega sijaja in
blaženosti. Bog hoče in se veseli, da nam, Svojim odkupljenim otrokom, izlije
Svojo ljubezen. Bog je od večnosti imel Svojega edinorojenega Sina – Oče Mu je
dal vse in ni zadržal nič za Sebe. »Bog
je ljubezen.«
Eden od starih cerkvenih očetov je rekel, da ne moremo razumeti
Trojstvo bolj, kakor razodetje božanske ljubezni – Oče, tisti ki ljubi, Izvor
ljubezni, ljubljeni Sin, zaloga ljubezni po katerem se je izlila ta ljubezen in
Duh, živa ljubezen, ki je zedinila oba in se prelila v ta svet. Duh Binkošti,
Duh Očeta in Duh Sina je ljubezen. In ko se Sveti Duh spusti na nas in na druge,
ali bo On takrat manj Duh ljubezni kakor kadar je v Očetu? To se ne more
zgoditi, On ne more spremeniti Svoje narave. Božji Duh je ljubezen in »sad Duha je ljubezen«.
Zakaj je tako? To je bila edina velika potreba človeštva, to je
bila edina stvar katero je Jezus prišel narediti skozi odkupitev; da temu svetu
povrne ljubezen. Ko je človek zgrešil, zakaj je to naredil? Sebičnost je
zmagala – človek je godil sebi namesto Bogu. Samo poglej, Adam začne takoj
obtoževati ženo ker ga je zapeljala. Ljubezen do Boga se je izgubila. Ljubezen
do človeka se je izgubila. Poglej še enkrat. Eden od Adamovih prvih otrok je
postal ubijalec svojega brata. Ali nas to ne uči, da je greh svetu odvzel
ljubezen? Kako nam vsa zgodovina sveta izkazuje, da se je ljubezen izgubila!
Gospod Jezus Kristus je prišel iz nebes, kakor Sin Božje ljubezni, »ker je Bog tako ljubil ta svet, da je dal
Svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdorkoli veruje vanj ne
pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Božji Sin je prišel, da
pokaže kaj je ljubezen, živel je življenje ljubezni tukaj na zemlji, v
skupnosti s Svojimi učenci, sočustvujoč s siromašnimi in ubogimi, pokazujoč
ljubezen celo proti svojim sovražnikom in umrl s smrtjo iz ljubezni. Koga je
poslal, ko je odšel v nebesa? Duha ljubezni, ki je prišel, da odstrani
sebičnost, zavist in ponos in da prinese Božjo ljubezen v človeška srca. »Sad
Duha je ljubezen.«
Kako je pripravljena obljuba Svetega Duha? Ti veš za to obljubo,
ki se nahaja v Evangeliju po Janezu 14. Toda spomni se kaj je pred tem, v
trinajstem poglavju. Preden je Kristus obljubil Svetega Duha, je dal novo
zapoved in v tej zapovedi izpovedal čudovite stvari. Ena je: »Novo zapoved vam
dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn
13,34). Njegova ljubezen skozi smrt jim je morala biti edini zakon obnašanja in
odnosa enega do drugega. Kakšno je to sporočilo za ribiče, polne ponosa in
sebičnosti! »Naučite se ljubiti drug
drugega,« je rekel Kristus, »kakor sem vas jaz ljubil.« Oni so to tudi
naredili po Božji milosti.« Ko je prišel Binkoštni dan, so bili enega srca in
ene duše. Kristus je to naredil za njih.
Kaj je še rekel? »Po tem
bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,35). Z drugimi besedami, Kristus
je rekel Svojim učencem: » Dajem vam značko in ta značka je Ljubezen.« To je
edina stvar v nebesih, kakor tudi na zemlji. Bojimo se, da ko bi vprašali svet:
»Ali ste videli našo značko Ljubezni?«, da bi oni odgovorili: »Nismo!« Prosimo
Boga za to značko Jezusa – Ljubezen. Bog nam jo lahko da!
»Sad duha je ljubezen.« Zakaj? Zato, ker nič razen ljubezni ne
mora odstraniti in premagati našo sebičnost. Naš jaz je veliko prekletstvo,
tako v odnosu z Bogom, kakor z drugimi ljudmi, kakor tudi s kristjani, mislimo
na sebe in zahtevamo svoje. Naš jaz je največje prekletstvo.
Toda slava Bogu, Kristus je prišel, da nas odkupi od našega
jaza. Mi govorimo o odrešenju od sebičnega življenja – in hvala Bogu za vsako
besedo, ki nam lahko pomaga v tem. Bojim se, da nekateri mislijo, da pomeni
odrešitev od sebičnega življenja, da sedaj ne bomo več imeli stisk s seboj v
služenju Bogu; pozabljamo pa, da odrešenje iz sebičnega življenja pomeni posodo
iz katere se preliva ljubezen do vsakega, po ves dan.
To je razlog zakaj mnogi prosijo Svetega Duha in nekaj dobijo, a
tako malo! Zato, ker so prosili za moč za delo in moč za blagoslov, niso pa
prosili za popolno odrešitev od svojega jaza. To ne pomeni samo od pravičnega
jaza v odnosu z Bogom, temveč tudi od neljubeznivega jaza v dotiku z ljudmi.
Toda obstaja odrešitev. »Sad Duha je ljubezen.«
Prinašam vam Kristusovo slavno obljubo, da lahko izpolni naša
srca z ljubeznijo.
Mnogi od nas se zelo trudimo, da bi ljubili. Poskušamo prisiliti
sebe, da bi ljubili in ne pravim da je to napačno, bolje to kakor nič. Toda to
se vedno konča na žalosten način. Moram priznati, da stalno doživljam neuspeh.
Razlog je samo v tem, ker se nisem nikoli naučil verovati v resnico in sprejeti
resnico, da Sveti Duh lahko izlije Božjo ljubezen v moje srce. Kako pogosto
omejujemo ta čudoviti tekst: . . . »ker
je Božja ljubezen izlita v
naša srca po Svetem
Duhu, ki nam je bil dan.« (Rim 5,5). Pogosto se to tolmači v tem smislu: »To
pomeni Božja ljubezen do mene.« O, kako je to omejeno! To je samo začetek. Božja ljubezen vedno pomeni Božja ljubezen
v polnosti, v vsej svoji polnini, kakor sila, ki je v nas, Božja ljubezen do
mene, ki Njemu ljubezen vrača in se izliva proti drugim – Božja ljubezen do
mene in moja ljubezen do Boga in moja ljubezen do drugih. To troje je eno; ne
more se jih ločiti.
Veruj, da se Božja ljubezen lahko izlije v tvoje in moje srce,
tako da moremo ljubiti po ves dan, brez prestanka.
Ti praviš: »Kako malo sem to razumel!« Zakaj je jagnje vedno
krotko? Zato, ker je takšna njegova narava. Ali je jagnjetu težko biti krotko?
Ne! Zakaj mu je tako lahko? To je njegova narava. Zakaj volku ni težko biti
zvijačen in zariti zobe v ubogo jagnje ali ovco? Zato ker je takšna njegova
narava.
Kako se lahko naučim ljubiti? Nič prej preden ne
bo Božji Duh izpolnil moje srce z Božjo ljubeznijo in ne začnem hrepeneti po
Božji ljubezni v povsem drugem smislu, kakor sem to zahteval do sedaj za sebe,
kakor uteho, radost, srečo in zadovoljstvo za sebe. Nič prej, kakor da se
začnem učiti, da je Bog ljubezen in da po njej hrepenim in jo prejmem kakor
moč, ki živi v meni, za samopožrtvovalnost. Ne prej, dokler ne začnem
doumevati, da mi je slava in blagoslov, da sem kakor Bog in kakor Kristus,
odrekam vsega v sebi, zaradi drugih. Naj nas Bog nauči tega! Kako božansko
blagoslovljena je ta ljubezen, s katero Sveti Duh lahko izpolni naša srca! »Sad
Duha je ljubezen.«
Še enkrat sprašujem: Zakaj mora biti to tako? Odgovor je ta, da
brez tega ne moremo vsak dan živeti, življenje ljubezni.
Kako pogosto moramo, ko živimo o posvečenem življenju, omeniti
našo slabotno naravo in ljudje včasih pravijo: »Ti preveč poudarjaš slabo
naravo.« Smatram, da tega ne moremo preveč poudarjati.
Veš kaj mi prikazujejo kazalci ure. Kažejo mi kaj se nahaja v
uri in če kazalci stojijo na mestu, ali kažejo napačen čas, ali ura zaostaja
ali prehiteva, pravim, da je z uro nekaj narobe. Kakor kazalci ure, tako tudi
slaba narava človeka, prikazuje kaj se nahaja v nas. Slaba narava je dokaz, da Kristusova ljubezen ne izpolnjuje mojega
srca. Kako veliko jih je, katerim je lažje biti svet in srečen v cerkvi,
ali na molitvenem sestanku, ali v delu za Gospoda, kakor v vsakdanjem življenju
z ženo in otroci; lažje jim je, da bi bili sveti in srečni izven doma, kakor v
njem. Kje je Božja ljubezen? V Kristusu.
Bog nam je pripravil čudovito odrešenje v Kristusu in hrepeni, da naredi nekaj
nadnaravnega v nas. Ali smo se naučili, da hrepenimo po tem, in da za to
prosimo, in pričakujemo v vsej polnini?
Nato prihaja jezik! Včasih omenjamo jezik, ko govorimo o boljšem
življenju in življenju počitka, toda poglej koliko svobode dajo nekateri
kristjani svojim jezikom. Pravijo: »Imam pravico, da mislim kar hočem,« tako
takrat kadar govorijo drug z drugim, kakor kadar govorijo svojim sosedom, ali o
drugih kristjanih. Kako pogosto dajejo ostre pripombe! Kako pogosto se
pojavljajo med kristjani, ki so se združili v delu za Gospoda; ostra kritika,
ostra mišljenja in nagla sodba, neljubeznive besede in tajno preziranje eden
drugega. In kakor materina ljubezen zavzema njene otroke in se veseli z njimi,
ter nežno sočustvuje z njihovimi slabostmi in napakami, tako mora biti tudi v
srcu vsakega vernika materinska ljubezen, do vsakega brata in sestre v
Kristusu. Ali je to tvoj cilj? Ali si prosil za to? Ali si kdajkoli molil za
to? Jezus Kristus je rekel: »Kakor sem vas ljubil jaz tudi vi ljubite drug
drugega.« In tega ni uvrstil med ostale zapovedi, temveč je rekel: »To je nova
zapoved, edina zapoved, da ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil.«
A zakaj Božji Sveti Duh ne more priti v moči? Ali je to
nemogoče? Ali se spomniš ilustracije, ki sem jo že uporabil, o posodi? Lahko
nalijem malo vode v razbit košček posode, toda če želim napolniti posodo, mora
biti ta posoda nepoškodovana. Tudi Božji otroci, kjerkoli se sestajajo,
katerikoli cerkvi, misiji ali družbi pripadajo, morajo goreče ljubiti drug
drugega, sicer Sveti Duh ne more narediti svojega dela. Mi pravimo, da
žalostimo Svetega Duha s svojo svetnostjo, formalnostjo, napakami in
ravnodušnostjo, toda to kar najbolj žalosti Svetega Duha je prav to pomanjkanje
ljubezni.
Zakaj piše, da je »sad Duha ljubezen«? Zato, ker je Sveti Duh
prišel, da naredi naše vsakodnevno življenje za dokaz božanske sile in
razodetja tistega kar Bog lahko naredi za Svoje otroke.
Poglej cerkev v celoti. Kakšna razdeljenost! Spomni se kako
veliko skupin ima. Vzemi svetost, vzemi očiščenje skozi kri, vzemi krst s
Svetim Duhom – kakšne razlike ustvarjajo ta vprašanja med vernimi! Mene ne
moti, ker obstajajo različna mišljenja. Nimamo vsi istega stališča, narave in
razuma. Toda kako pogosti ustvarjajo sovraštvo, jezo, prezir in razkol in
neljubeznivost, prav najsvetejše Božje resnice!
Tako je bilo v času Reformacije med Lutrom in Kalvinistično
cerkvijo. Koliko nesloge je bilo v zvezi s Sveto Večerjo, ki bi pravzaprav
morala vernike zediniti! In tako so skozi stoletja, najdragocenejše Božje
resnice postale gore, ki so se ločevale. Če hočemo moliti v moči in če hočemo,
da se Sveti Duh spusti v moči in če zares želimo, da Bog izlije Svojega Duha,
moramo skleniti zavezo z Bogom, da bomo ljubili drug drugega z nebeško
ljubeznijo. Ali si pripravljen na to? Samo to je prava ljubezen, ki je dovolj
velika, da zajame vse Božje otroke, ki so najbolj neljubeznivi in najmanj
privlačni, najmanj vredni, se jih najtežje prenaša in so neprijetni.
Naša
prisega popolne predanosti Bogu, mora pomeniti popolno predanost Božji
ljubezni, ki nas mora izpolniti, da bomo lahko služabniki ljubezni, pokazujoč
ljubezen do vsakega Božjega otroka. »Sad Duha je ljubezen.«
Bog je naredil nekaj čudovitega, ko je dal Kristusa, ki sedi na
Njegovi desnici, Svetega Duha, da pride iz Očetovega srca in Njegove večne
ljubezni. Mi smo sprovedli Svetega Duha samo kakor na silo, brez katere ne moremo
delati! Bog, odpusti nam! O, ko bi se
Sveti Duh spoštoval kakor sila, ki nas more izpolniti s samim življenje in
Božjo naravo in to Kristusovo! »Sad Duha je ljubezen.«
Še enkrat te vprašam, zakaj je tako? Tukaj je odgovor: To je edina sila skozi katero lahko
kristjani delajo. Da, to je to, kar nam je potrebno. Potrebna nam je ne
samo ljubezen, da nas povezuje ene z drugim, temveč božanska ljubezen za vse
izgubljene okoli nas. Ali se ne dogaja, da mi pogosto delamo za Boga tako,
kakor ljudje delajo človekoljubna dela, iz prirojenega usmiljenja za ljudi
okoli nas, ali zato, ker nas pridigar ali prijatelj pozivajo, da to delamo? Ali
se ne dogaja tako, da pogosto začnemo neko delo za Boga z določeno gorečnostjo,
čeprav nismo krščeni z ljubeznijo?
Ljudje pogosto sprašujejo: Kaj je to krst z ognjem? Jaz sem
večkrat odgovoril, da ne vem niti za en ogenj, kakršen je Božji ogenj, ogenj
večne ljubezni, ki je zažgala žrtev na Golgoti.
Krst ljubezni je to, kar je potrebno Cerkvi, in da bi ga dobili,
moramo pasti na svoj obraz pred Bogom v priznanju, in zaprositi:«Gospod, naj
ljubezen iz nebes teče v moje srce.« Kakšna razlika bi bila, ko bi bila Božja
ljubezen v naših srcih! Ljubezen je ogenj, ki bo gorel skozi vsako težavo.
Mogoče si sramežljiv in zadržan in nisi zmožen lepo govoriti, toda ljubezen
lahko gori skozi vse. Bog, izpolni nas z ljubeznijo!
Še enkrat. Samo ljubezen
nas lahko pripravi za službo zastopniške molitve. Ali veš katera je
najtežja in najpomembnejša služba, ki se mora narediti za tvojo cerkev, mesto
in deželo? To je služba zastopniške molitve; to je služba, ko gre človek k Bogu
in zahteva od Njega. Človek je lahko vdan kristjan, vdan pridigar in lahko dela
dobre stvari, toda na žalost, kako pogosto mora priznati, da zelo malo ve o
tem, kaj pomeni čakati na Boga! Naj nam
Bog pokloni velik dar, duha zastopniške molitve, duha molitve in rotenja!
Zdi se mi, da obstajajo kristjani, ki malo mislijo na to. Zdi se
mi, da obstajajo molitveni sestanki, kjer se moli za člane, ne pa za vse verne.
Oddvoji čas, da moliš za Kristusovo
Cerkev. Dobro je moliti za nevernike, naj nam Bog pomaga, da več molimo za
njih, dobro je moliti za misijonarje, za evangelizacijo in za nespreobrnjene,
toda Pavel ni govoril da je potrebno moliti za nevernike ali za nespreobrnjene,
Pavel jim je rekel, naj molijo za
vernike.
Naj bo tvoja prva molitev vsakega dne: »Gospod, blagoslovi Tvoje
verne po vsem svetu.« Ne more se opisati, kako nizko je stanje Kristusove
Cerkve. Molite za Božji narod, da se jim On razodene; molite eden za drugega;
molite za vse vernike, ki poskušajo delati za Boga. Naj ljubezen izpolni tvoje
srce. Prosi Kristusa, da ti jo izlije znova in znova vsak dan. Poskušaj jo
sprejeti skozi Božjega Svetega Duha: Oddvojen sem za Svetega Duha, sad Duha pa
je ljubezen.
Ali moraš priznati pomanjkanje ljubezni pred Bogom? Potem
priznaj to pred Njim in reci: »O, Gospod, priznavam stanje svojega srca, moje
pomanjkanje ljubezni.« In potem, ko vržeš to pomanjkanje pred Njegove noge,
veruj, da te kri čisti, da Jezus prihaja s Svojo močno očiščujočo in odrešujočo
močjo, da te odreši in da ti bo dal Svetega Duha.
»SAD DUHA JE LJUBEZEN!«
http://siont.net/u-hristu/knjige/predanost/008.php
Ni komentarjev:
Objavite komentar