Andrew Murray
5.
Petrovo
spokorjenje
In
Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove
besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat
zatajil.« In šel je ven in se bridko zjokal. (Lk 22;61,62).
To je bil odločilen preobrat v Petrovem življenju. Kristus mu je
rekel: »Ti sedaj ne moreš oditi za menoj.« Peter še ni bil sposoben slediti
Kristusu, ker še ni izgubil zaupanja v
sebe. Ni poznal sebe, zato ni mogel slediti Kristusu. Toda ko je odšel ven in
se bridko razjokal, šele potem se je zgodila velika sprememba. Pred tem mu je
Gospod Jezus Kristus rekel: »Ko se boš nekoč spreobrnil,
utŕdi svoje brate.«(Lk 22,32). V tej točki se je Peter obrnil od sebe h
Kristusu.
Zahvaljujem se Bogu za zgodbo o Petru. Niti enega človeka v
Svetem pismu ne poznam, ki bi nam dajal večjo uteho. Ko pogledamo na njegov
karakter, tako poln neuspeha in ko pogledamo kaj je Kristus naredil iz njega z
močjo Svetega Duha, mora obstajati upanje za vsakogar od nas. Toda ne smemo
pozabiti, da je moral Peter, preden ga
je Kristus lahko izpolnil s Svetim Duhom in ga naredil za novega človeka, oditi
ven in se bridko zjokati. Moral se je ponižati. Če hočemo to razumeti, moramo
preiskati štiri stvari:
- poglejmo
Petra kakor Jezusovega vdanega učenca
- Petra,
ki je živel svoje osebno življenje
- Petra
v njegovem spokorjenju
- to
kar je Kristus naredil iz Petra skozi Svetega Duha.
Najprej poglejmo Petra kakor Jezusovega vdanega učenca.
Kristus je poklical Petra, da pusti svoje mreže in Mu sledi.
Peter je to takoj naredil in kasneje je lahko po pravici rekel: »Glej, mi smo zapustili vse svoje in šli
za teboj.«(Lk 18,28). Peter je bil človek popolne predanosti; zapustil je
vse in sledil Jezusu. Peter je bil prav tako človek prave poslušnosti. Ko mu je
Kristus rekel: »Odrini na globoko in
vrzite mreže za lov!«(Lk 5,4), je ribič Peter vedel,
da tu ni rib, ker so ribarili celo noč in niso ničesar ulovili, a je vseeno
rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« (Lk 5,5,).
Bil je poslušen Jezusovi
besedi.
Dalje, bil je človek
velike vere. Ko je videl Kristusa kako hodi po morju je rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi« (Mt 14,28)
in na Kristusov glas je izstopil iz čolna in šel po vodi.
Peter je bil tudi človek velike duhovne pronicljivosti.
Ko je Jezus vprašal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?«(Mt 16,13), je Peter lahko
odgovoril: »Ti
si Mesija, Sin
živega Boga.«(Mt,16,16). Kristus pa mu je rekel: »Blagor ti, Simon, Jonov sin,
kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« (Mt 16,17).
Kristus
je o njem govoril kakor o skali in da mu bo dal ključe nebeškega Kraljestva. Peter je bil
sijajen človek, vdan Kristusov sledilec. Toda koliko tega mu je še manjkalo!
Poglejmo sedaj Petra, kako živi sebično življenje, kako ugaja
sebi, se zanaša na sebe in išče svojo osebno čast.
Po tem, ko mu je Kristus rekel: kajti tega ti nista razodela
meso in kri, ampak moj
Oče, ki je v nebesih,« je
Kristus začel govoriti o svojem trpljenju, Peter pa si je upal reči: »Bog ne daj,
Gospod! To
se ti nikakor ne sme zgoditi!« (Mt
16,22). Kristus pa mu je na to moral reči: »Poberi se! Za menoj, satan! V
spotiko si mi, ker ne
misliš na to, kar je
Božje, ampak kar je človeško.«(Mt 16,23). Peter je pokazal svojo samovoljo,
zanašajoč se na svojo modrost in branil Kristusu, da bi šel na križ. Od kje je
to prišlo? Peter se je zanašal v sebe in v svoje misli v zvezi z Božjimi
stvarmi. Kasneje vidimo, da je med učenci večkrat prišlo do razprave o tem, kdo
bo največji in Peter je bil eden od njih in mislil je, da ima pravico na prvo
mesto. Želel je povzdigniti sebe iznad ostalih. Sebično življenje je bilo v
Petru še zelo močno.
Ko mu je Kristus govoril o Svojem trpljenju in rekel: »Poberi
se! Za menoj, satan,« je nadaljeval
z besedami: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame
vsak dan svoj križ
ter hodi za menoj.« (Lk 9,23). Nihče
Mu ne more slediti, če to ne naredi. Popolnoma se mora odreči sebi. Kaj to
pomeni? Ko se je Peter odrekel Kristusu, beremo, da je trikrat rekel: »Ne poznam tega človeka!« (Mt 26,74).
Z drugimi besedami: »Nič nimam z Njim. Nisva prijatelja. Z njim
nimam nikakršne zveze.« Kristus je rekel
Petru, da se mora odreči sebi. Naš jaz se mora zanemariti in vsaka njegova
zahteva zavrniti. To je osnova pravega učeništva, toda Peter ni razumel in ni
mogel poslušati. In kaj se je zgodilo? Ko je prišla poslednja noč, mu je
Kristus rekel: »To noč, preden bo petelin zapel, me boš
trikrat zatajil.« (Mt 26,34). Peter pa mu je odgovoril s tako velikim
samozaupanjem: »Če
se bodo vsi pohujšali nad teboj, se
jaz ne bom nikdar pohujšal. Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne
bom zatajil.«(Mt 26;33,35). Peter je to mislil resno in resnično nameraval
tako narediti, a ni poznal samega
sebe.
Mi pojemo pesem: »Nič nečistega!« in mogoče mislimo na posamezne
grehe, ki nas odvajajo od Boga. Toda kaj naj naredimo s tem sebičnim
življenjem, ki je ves nečist in z našo pravo naravo? Kaj naj delamo s telesom,
ki je pod oblastjo greha? Potrebujemo odrešenje od njega. Peter to ni vedel in
zato je izstopil v svojem samozaupanju in se odrekel svojega Gospoda.
Opazuj kako Kristus dvakrat uporabi to besedo odrekanje.
Prvič je rekel Petru: »Odreci se sebe«, drugič pa: Ti se boš
odrekel Meni.« Ali eno, ali drugo. Ni
druge izbire za nas; ali se odrečemo sebi, ali pa se odrečemo Kristusu. Dve
veliki sili se borita – naravno življenje v moči greha in Kristus, v Božji
moči. Ena od teh dveh sil mora vladati v nas.
Poglej sedaj Petrovo spokorjenje. Peter se je
trikrat odrekel svojega Gospoda, nato pa ga je Gospod pogledal. Ta Jezusov
pogled je zlomil Petrovo srce in nato se mu je pokazal ta strašni greh, ki ga
je naredil, strašen neuspeh, ki ga je doživel in globina v katero je padel; »in šel je ven in se bridko zjokal.«
Kdo lahko pove kako je bilo videti to spokorjenje? Ostanek te
noči in naslednji dan, ko je videl Kristusa razpetega in pokopanega in
naslednjega dne – v soboto – o, v kakšnem strašnem obupu in sramoti je preživel
te dni! »Moj Gospod je odšel in odšlo je
tudi moje upanje, jaz pa sem se Mu odrekel. Po vsem tem življenju ljubezni, teh
treh letih blagoslovljene skupnosti, sem se odrekel mojemu Gospodu. Bog, usmili
se me!«
Zdi se mi, da ne moremo niti malo dojeti v kako globoko
ponižanje se je Peter zrušil. To je bila njegova točka spremembe smeri. V tem
prvem dnevu v tednu se je Jezus razodel Petru. Zvečer se je sestal z njim in z
ostalimi. Kasneje, pri Galilejskem jezeru ga je vprašal: »Ali me imaš rad?« dokler se ni Peter razžalostil ob misli, da ga
Gospod spominja na to, kako se Ga je trikrat odrekel. Odgovoril je žalostno a
iskreno: »Gospod, ti veš vse, ti veš da
te imam rad.«(Jn 21,17).
Zatem je bil Peter pripravljen, da se osvobodi svojega jaza in to
je moja poslednja točka. Kristus ga je skupaj z ostalimi povedel do
podnožja prestola in mu naročil naj tu čaka, in na Binkoštni dan je prišel
Sveti Duh, in Peter je bil spremenjen človek. Toda ne smemo samo
misliti: »Vidim spremembo v Petru, v tem pogumu, v tej moči, v tem razumevanju
Svetega pisma in v tem blagoslovu s katerim je tega dne pridigal. Hvala Bogu za
vse to. Toda bilo je še nekaj globljega in boljšega za Petra. Celotna Petrova narava se je spremenila.
Če se hočeš o tem prepričati, beri 1 Petrovo pismo. Veš kakšne
so bile Petrove slabosti. Ko je pravzaprav rekel Kristusu: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi,«(Mt 16,22) mu
je pokazal, da nima pojma kaj pomeni preiti skozi smrt v življenje. Kristus je
rekel: »Odreci se sebi,« toda
navkljub temu se je odrekel svojega Gospoda. Ko ga je Kristus opozoril: »Ti me
boš zatajil,« on pa je trdil da ga ne bo, je Peter pokazal, kako malo razume
kaj se nahaja v njem. Toda, ko beremo njegovo Pismo in slišimo, da pravi: »Blagor vam, če
vas zaradi
Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh
slave, Božji
Duh,« (
Berem tudi kako pravi: »Saj
ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus
trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi
hodili po njegovih stopinjah.« (
Kasneje se je lahko z ostalimi učenci vrnil, veseleč se, da so
bili vredni trpeti zaradi Kristusovega imena. Poglejte Petra, kako se je
popolnoma spremenil – samozadovoljni, samozaupljiv, samoživi Peter, se je
napolnil z Duhom življenja, Jezusa Kristusa. Kristus mu je to naredil skozi
Svetega Duha.
Ta zgodba bi morala biti izkustvo vsakega krščanskega delavca,
ki hoče da ga Bog blagoslovi. Ta zgodba je preroštvo o tem, kaj vsak lahko
prejme od nebeškega Boga. Ko posamezni delavci prejmejo blagoslov, bo to delo
napredovalo in potem bo tudi telo (Kristusova Cerkev) zdravo in močno.
Sedaj
poglejmo na kratko, česa nas te lekcije učijo.
Prva
lekcija: Mogoče je kdo, ki je zelo iskren, pobožen, vdan in do neke mere
uspešen delavec, v katerem pa je vseeno moč telesa. Peter, je preden se je
odrekel Kristusu, izganjal demone in ozdravljal bolne. Obstajajo tisti, ki
služijo Bogu z uspehom, zahvaljujoč Njemu za blagoslov, toda kakor tudi pri
Petru, ima telo še vedno moč, kateri se odstopa mesto. Mi moramo dojeti, da prav zaradi tega, ker je toliko sebičnega
življenja v nas, Božja moč ne more delati v nas tako močno, kolikor bi to hotel
Bog. Bog želi podvojiti Svoj blagoslov, želi dati desetkrat večji blagoslov
skozi nas. Toda nekaj ga ovira in to je sebično življenje. Mi govorimo o
Petrovem ponosu in o njegovi naglosti, o njegovem zaupanju vase. Vse to izhaja
iz ene besede: »sebe«. Kristus je
rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi.« (Lk 9,23). Toda Peter ni nikoli
razumel in nikoli prisluhnil; od tod tudi ves njegov neuspeh.
In zato pravim, da so mogoče Božji otroci, Božji služabniki – ki
so lahko celo pridigarji, talentirani ljudje na visokih, vplivnih mestih, ali
mogoče samo ponižni ljudje, ki iskreno delajo za Boga, pa vseeno v njih obstaja
sebično življenje. Kako resna misel je to in kako nujno potrebno je da vzkliknemo:
»O, Bog, pokaži mi to, da nebi še naprej
živel tega sebičnega življenja!« Pogosto se namreč zgodi, da človeka, ki
dela dvajset let, mogoče celo na izstopajočem položaju, Bog izprašuje in ga nauči,
da preiskuje sebe, dokler se popolnoma ne sramuje in pade zlomljen pred Bogom.
Kako strašen sram, žalost in bolečina ga popadeta, dokler na koncu ne odkrije,
da obstaja izhod! Peter je šel ven in se bridko razjokal. Mnogo pobožnih ljudi je, katerim še vedno vlada moč telesa.
Druga
lekcija – Naš blaženi Gospod Jezus Kristus dela na tem, da nam pokaže,
kako močan je naš jaz.
Kako se je lahko zgodilo, da je ta Peter, ta telesni Peter, ta
samovoljni Peter, ta močan, samoljubni Peter, postal človek Binkošti in pisec
Pisma? To je bilo zato, ker ga je Kristus vodil, pazil na njega, ga učil in
blagoslovil. Opomini, ki mu jih je dal Jezus, so bili del tega učenja. Na koncu
je prišel ta pogled ljubezni. Kristus ga v svojem trpljenju ni pozabil, temveč se je obrnil in pogledal vanj, »In šel je ven in se bridko zjokal.«
In Kristus, ki je privedel Petra do Binkošti še vedno čaka, da
vzame vsako srce, ki je pripravljeno, da se Mu preda.
Ali govoriš: »V tem je moja težava; sebično življenje, udobnost,
samozavestnost, zaverovanost vase, samovolja, so vedno prisotni; kako naj se
jih osvobodim?« Moj odgovor glasi: Jezus
Kristus je ta, ki te lahko osvobodi vsega. Nihče te ne more osvoboditi moči
sebičnosti razen Jezus Kristus.
In kaj On zahteva od tebe? On
zahteva, da se ponižaš pred Njim.
http://siont.net/u-hristu/knjige/predanost/005.php
Ni komentarjev:
Objavite komentar