Moje pričevanje - 31. Oktober 2001 - DAN, KI JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE

 

31. Oktober 2001

Dan, ki je spremenil moje življenje.

30. oktobra leta 2001, sem se zvečer kakor običajno usedla k televizorju in nič hudega, kaj šele dobrega sluteč, začela gledati TV program.

Bil je dan pred Dnevom reformacije, večer, ki je bil odločilen za vse moje nadaljnje življenje. Zasledila sem prenos bogoslužja iz ene od protestantskih cerkva v Sloveniji. 

Nekje na začetku predvajanja tega prenosa, je na podest v ospredju cerkve stopila mladenka in s prelepim glasom, z zanosom in z močjo, ki mi je bila popolnoma neznana, zapela prelepo pesem. Besedilo te pesmi se me je globoko dotaknilo in v mojem srcu vzdrhtelo v nekem novem, meni do sedaj neznanem upanju.

DAR MILOSTI - (Amazing Grace)

Dar milosti presrečen zrem,
me greha je otel,
sem bil zgubljen,
zdaj najden sem
in slep sem ozdravel.

 

Nekoč živel sem izgubljen,
sedaj se ne bojim.
Iz smrti vstal sem prerojen,
za Jezusa živim.

 

Ta milost me je prek težav,
nevarnosti in zmot
vodila varno iz daljav,
domov mi kaže pot.

 

Svobodo upanje imam,
srce si to želi,
se Jezusu zato predam,
on dušni lek deli.

 

Ko bomo tam več tisoč let,
v sijoči večnosti,
vsak dan zapeli bomo spet
to pesem milosti.

 

 

Skozi to pesem se je v meni nekaj zlomilo. Čutila sem, kakor da je postalo moje srce dojemljivo in hrepeneče po nečem, kar do sedaj nisem poznala, vsaj ne po pravem spoznanju.

Sklenila sem, da bom v svojem mestu našla takšno Cerkev, kjer se pojejo takšne čudovite pesmi upanja, kjer se časti Boga, ki sem ga poznala samo iz kipcev po cerkvah te dežele, ali na poljskih poteh.

V tem silnem hrepenenju sem hotela, da noč mine čim hitreje, kakor da sem slutila, da se bo v naslednjem dnevu zgodilo nekaj čudežnega. In moje pričakovanje se je izpolnilo z več, kakor sem upala in mislila.

Drugo jutro je bil praznik - Dan Reformacije. Bil je prečudovit, prekrasen, sončen dan; sreda, 31. Oktober 2001.

 

V roke sem vzela telefonski imenik in v njem iskala pod E - evangeličanska . . . Toda našla sem evangelijska. Kaj pa sedaj? Kaj pa je to? Saj takrat se mi niti malo ni sanjalo, da pomeni Evangelij - vesela Vest odrešenja, ki je napisana v Svetem pismu. 

Našla sem naslov in se s hčerko, ki je bila takrat stara osem let, odpravila na sprehod proti cerkvi, na osnovi naslova, ki sem ga našla v telefonskem imeniku. 

Do tja sva hodili kakšnih 25 minut. Ko sva se po stopničkah povzpeli na prečudovit grič, sva zagledali prekrasen park zasajen s smrekami, macesni, borovci, raznimi grmički in z lepo urejeno travnato površino. O, kako je bilo tam lepo. Globoko sem vdihnila od veselja in se približala oglasni deski na cerkvenih vratih, na kateri je bil izpisan čas bogoslužij. Videla sem, da bo že v tem večeru. O, kako sem bila srečna, a še sama nisem vedela zakaj. Vrnili sva se domov.

Komaj sem čakala, da se ponovno približa čas, ko bova s hčerko spet odšli v smeri tistega griča, da končno vstopiva skozi vrata te cerkve na E.

 

Prispeli sva, toda joj, vstopili v prostor, v katerem se je bogoslužje že odvijalo. Zakaj? Kasneje sem doumela, da na oglasni deski ni bil naveden čas zimskega bogoslužja, ob 18 uri, ampak poletnega ob 19 uri.

Hvala Bogu, da je bilo v naju tako veliko hrepenenje, da sva se odpravili mnogo prej od doma, in tako prišli dovolj zgodaj, da sva se pridružili zadnjim 3o. minutam molitvenega bogoslužja.

Moj vtis je bil tako prijeten, poseben. To se ne da opisati. To je potrebno doživeti. Globoko v meni se je nekaj dogajalo, a nisem vedela kaj. Bilo mi je neznano, a tako božajoče, prijetno in polno nekega miru, ki ga do sedaj nisem poznala. Cerkev je bila topla, velik, kristalen lestenec, ki je visel izpod polkrožnega stropa osmero kotne cerkve, pa je nežno in prijetno osvetljeval notranjost prostora.

Na koncu bogoslužja sta se nama s hčerko približala pastor in njegova žena. Ko sta prišla do naju, sta nama zaželela blagoslov in se prijazno rokovala.

V tistem trenutku mi je skozi glavo šinila misel: "V to cerkev pa ne bom več prišla, ker sem tako velika grešnica. Bog ne daj, da bi vedeli za vse moje grehe."

 

 

Takoj za tem pa sem slišala drug glas, ki mi je rekel: "Ali si prišla k ljudem, ali k Meni?"

Nisem doumela kaj se je pravzaprav v tistem trenutku dogajalo. Šele kasneje sem na osnovi Svetega pisma dojela, da je Bog živ in da ljudem lahko tudi osebno spregovori.

Sveti Duh je bil tisti, ki me je že na prvem bogoslužju prepričal, da sem grešnica.

 

Kako to, saj sem prišla prepozno, da bi slišala Božjo Besedo, kaj šele lepe pesmi, da bi me lahko prevzela kakršnakoli čustva.

Od takrat sem prihajala v cerkev, kadarkoli je bilo bogoslužje. Sveti Duh je tako močno deloval name, da sem se znova in znova spominjala premnogih grehov v mojem življenju in jih kleče in v joku, vsak dan priznavala Bogu.

To je trajalo do 28. oktobra 2001. V tem večeru mi je sestra iz cerkve rekla: "Vse predaj Bogu!" Jaz sem si mislila: "Pa kaj imam še predati, saj ni minil dan v tem času, da se nebi spokorila za vsak greh moje preteklosti, na katerega me je opomnil Sveti Duh, in vsak dan jokala kot dež.

Vseeno sem bila poslušna in po prihodu domov pokleknila v sobi in spet molila: "Oče nebeški, saj veš, da sem ti predala vse grehe, kajti ti si mi pokazal, da sem grešnica. Hvala Ti, ker si mi moje grehe odpustil v Sinu Jezusu Kristusu. Svoje življenje izročam Tebi in Te prosim, da od sedaj naprej Ti prevzameš nadzor nad mojim življenjem, da bom lahko živela po Tvoji volji. V imenu Jezusa Kristusa amen."

Takrat sem nenadoma doživela silno radost. V mojem srcu je nastal tako močan občutek ljubljenosti in ljubezni, da sem mislila, da mi bo srce razneslo od silnega veselja. Še danes ne morem pozabiti na trenutek, ko sem razločno čutila, kako mi je bilo iz hrbta vzeto težko breme. 

  

 

Dvignila sem se in začela slaviti Boga, mojega Odkupitelja Jezusa Kristusa in se mu zahvaljevati, ker mi je odpustil grehe in mi dal novo življenje.

Vse o tem sem zvedela skozi Sveto pismo, ki sem ga vsak dan redno brala. Ne zato, ker bi morala, ampak zato, ker sem hrepenela po Božji Besedi tako močno, da mi je vsaka beseda, ki sem jo prebrala zagorela v srcu, polnem gorečnosti, hvaležnosti in radosti, ker sem postala Božji otrok.

Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8,16)

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.(2 Kor 5,17)

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«  (Mr 1,15)

Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.  (Apd 3,19)

»Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.(Apd 2,38)

Od takrat je bilo vse moje hrepenenje usmerjeno v to, da naredim javno priznanje pred Cerkvenim občestvom, z zavezo Svetopisemskega krsta v vodi.

(1)Kdor bo sprejel vero (v Jezusa Kristusa kot Odrešenika) in (2) bo krščen, (3) bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. (Mr 16,16)

Zakaj pomen in vrstni red tega zgoraj navedenega stavka mnogi spregledajo: (1) Vera v Jezusa Kristusa in nato (2) krst v vodi v svobodni odločitvi po veri v Evangelij. Ta vrstni red je določil Bog.

 

O tem je govoril Jezus tudi tradicionalno verujočemu Nikodému.

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. (Janez 3,3-6)

Na osnovi Svetega pisma sem dojela, da sem v tem večeru doživela novo rojstvo po Duhu, od zgoraj.

 

Tedaj sem spoznala veliko resnico, da nobena cerkev ni zveličavna, da nobena inštitucija nima pri Bogu posebne prednosti ali privilegija, da človek ne bo rešen, ker pripada neki veroizpovedi ali opravlja kakršnekoli obrede in predpise, zakramente ali izvršuje kakršna koli dobra dela. Odrešenik je Jezus Kristus, odrešenje pa prejmemo po veri vanj.

 

Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi (ljudje) grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost (božje usmiljenje) v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa. (Rimljanom 3; 22-26) Amen!