3. Andrew Murray - TELESNI IN DUHOVNI

 

Andrew Murray

 

3.

 

Telesni in duhovni

 

 

Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. (1 Kor 3,1).

Apostol začenja poglavje z razlago Korinčanom, da obstajata dve stopnji Krščanskega izkustva. Nekateri kristjani so telesni, nekateri duhovni. Kako veliko razumevanje je dal Božji duh apostolu Pavlu! On je doumel, da so Korinčani telesni in to jim je želel pokazati.

Opazil boš, da se beseda telesni, pojavlja štirikrat v teh štirih stihih, v 1 Kor 3,1-4.

Apostol je doumel, da vse njegovo pridiganje nebi mnogo pripomoglo, v kolikor govori o duhovnih stvareh ljudem, ki niso duhovni. Bili so kristjani, pravi kristjani, nemočni - dojenčki v Kristusu; toda imeli so eno veliko pomanjkljivost – bili so telesni. Videti je, kakor da apostol pravi: »Ne morem vas učiti o duhovnih resnicah, o duhovnem življenju, ker vi tega ne morete razumeti.« To ni bilo zaradi tega, ker bi bili neumni. Bili so zelo bistri in polni znanja, toda niso bili zmožni sprejeti duhovno učenje. To je za nas enostavna lekcija. Vse težave v Kristusovi cerkvi, med kristjani, ki so nekoč prejeli blagoslov a so ga izgubili, nastajajo zato, ker so telesni in vse kar je potrebno, da bi ta blagoslov ohranili je, da ostanemo duhovni. Izbrati moramo, kakšno krščansko življenje želimo živeti – telesno, ali duhovno. Izberi duhovno in Bog ti ga bo velikodušno dal.

Da bi razumeli to učenje, se moramo potruditi da zvemo, kako je videti to telesno stanje. Prikazal bom štiri karakteristična obeležja telesnega stanja.

Prvič, telesno stanje je stanje podaljšanega otroštva.

Že veliko časa je preteklo odkar si se spreobrnil in moral bi biti že mladenič, toda ti si še vedno dojenček v Kristusu. »Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli.« (1 Kor 3,2) Ti veš kakšni so otročički in kako čudovito je, dokler so še dojenčki. Ni privlačnejšega bitja od šestmesečnega dojenčka, rožnatih ličk, nasmejanega obraza, katerega nogice in prstki so neprestano v gibanju. Kako zabavno je! Toda zamislimi si, da dojenček po šestih mesecih ni niti malo večji. Starši bi začeli govoriti: »Bojimo se, da je nekaj narobe; otrok ne raste.« Toda če po treh letih otrok še vedno nebi zrasel, bi bili starši zelo žalostni. Rekli bi: »Zdravnik pravi, da otrok trpi zaradi strašne bolezni, ne more rasti.«

Vidiš, otroštvo je v določenem času najlepša stvar na svetu, toda ko se otroštvo preveč podaljšuje, postaja breme, skrb in znak bolezni. To je bilo prav stanje mnogih kristjanov v Korintu. Ostali so dojenčki.

Kakšne značilnosti ima dojenček? Ima dve posebni značilnosti – dojenček je odvisen od drugih in ne more pomagati drugim.

Dojenček je odvisen od drugih. Takšno je življenje mnogih kristjanov. Oni iz svojih pridigarjev delajo duhovne dojilje. Zelo resna stvar je, ko duhovni otroci zaposlujejo pridigarje, da jih ves čas negujejo in hranijo, ničesar pa ne naredijo sami za sebe. Ne vedo kako bi se hranili s Kristusovo Besedo, tako da jih mora pridigar hraniti. Ne vedo kako živeti kakor tisti, ki imajo Boga; vedno zahtevajo, da jih nekdo neguje. Preveri, da se ne dogaja to prav s teboj. Ti veš kaj dela dojenček – vedno nekoga zaposluje. Ne moreš ga pustiti samega.  Obstajajo mnogi duhovni dojenčki, katerim je vedno potrebna pomoč. Namesto da se naučijo, da spoznajo svojega Boga in da so močni, se nahajajo v stanju podaljšanega otroštva. Ne morejo pomagati niti sebi, niti drugim. Ali ne beremo o tem prav v Pismu Hebrejcem? Tudi oni so bili v tem stanju? Beremo namreč, da bi morali biti tisti, ki so bili že dolgo spreobrnjeni že učitelji, da bi morali obvladati osnovne stvari krščanstva.

Če je trimesečni dojenček telesen in ne ve kaj je greh in še nima zmage, se nam ni potrebno čuditi. Toda če človek nadaljuje iz leta v leto v istem stanju in ga greh vedno premaguje, nekaj resnično ni v redu. Otrok ne more ostati v podaljšanem otroštvu, razen če je razlog bolezen. Če moramo neprestano govoriti: »Nisem duhoven,« potem vsaj recimo: »O, Bog, jaz sem telesen, nahajam se v nezdravem stanju in se želim tega osvoboditi.«

Drugi znak telesnega stanja je, da nam gospodarijo greh in neuspeh.

Greh prevladuje. Kako Pavel dokazuje, da so telesni? Najprej jih obtožuje, nato pa postavlja vprašanje. »Mar niste še vedno meseni in zgolj ljudje, dokler sta med vami nevoščljivost in prepir?« Nato pa eden govori: »Jaz sem Pavlov,« drugi pa: »Jaz sem Apolov,« in tretji: »Jaz sem Petrov.« Ali niste telesni, jih vpraša Pavel? Ali ni to popolnoma jasno? Obnašate se kakor ostali ljudje, ne vedete pa se kakor nebeško obnovljeni ljudje, ki živijo v ljubezni in moči Svetega Duha. Vi veste, da Bog kateri ljubi živi v svetosti, da je ljubezen največja zapoved, in da je Kristusov križ dokaz Božje ljubezni, in prvi sad Svetega Duha, ljubezen.

Ves Janezov Evangelij pomeni ljubezen. Ko se ljudje prepustijo svoji naravi, ponosu, zavisti in razpravam; ko slišiš ljudi kako govorijo strogo o nekom, ko nekdo ne more odpreti vsega srca bratu, ki ga je prizadel in mu odpustiti, ko žena pripoveduje o sosedi s prezirom – je vse to plod telesnega duha. Celo najmanjša neljubeznivost, ni nič drugega kakor telo.

Angleška beseda carnal (polten, telesen) izhaja iz latinske besede »telo«, in kadarkoli se pokaže neljubeznivost, ni to nič drugega kakor delo telesa. Telo je sebično, ponosno in polno sovraštva; tako da je vsak greh proti ljubezni dokaz, da je človek telesen.

Mogoče praviš: »Poskušal sem se osvoboditi, a ne morem.« Prav to ti hočem pokazati.

Ne poskušaj prinašati duhovni sad, dokler se nahajaš v telesnem stanju.

Moraš imeti Svetega Duha, da bi ljubil, takrat pa bo premagana tudi telesnost. On ti bo dal Duha, da boš hodil v ljubezni.

To ne velja samo za greh proti ljubezni, temveč tudi za druge grehe. Vzemi na primer svetnost, za katero je rekel nekdo, da spodkopava Cerkev. Vzemi ljubezen do denarja, tek za zaslužkom, ki povzroča, da se ljudje žrtvujejo, da bi si povečali bogastvo. Vzemi hrepenenje po luksuzu, zadovoljstvu in položaju. Kaj je to drugega, kakor telo? To zadovoljuje telo in to je prav to, kar svet smatra poželenja vredno in nad čimer se navdušuje. In če ti živiš kakor svet, je to dokaz, da je duh tega sveta, ki je v telesu, prav tako v tebi. Telesno stanje se pokaže z močjo greha.

Nedavno me je nekdo vprašal, kako lahko pridem do skupnosti ljubezni z Bogom. Odgovoril sem mu: »Brat moj, to se ne more doseč na katerikoli način, temveč ti mora biti jasno, da pride, ko prenehaš s telesnim življenjem. Telo se ne more veseliti v Gospodu; v tem je tvoj problem. Ne bo ti pomagalo, če boš rekel ali napisal v svoj dnevnik: ‘Bolj bom molil!’ To se ne more doseči s človeško močjo. Toda postavi sekiro ob korenino drevesa; in odsekaj telesne misli. Kako boš to naredil? Ti ne moreš, toda dovoli Božjemu Svetemu Duhu, da pride z obsodbo greha in Kristusovim križem in predaj telo smrti, Božji Duh pa bo vstopil. Šele takrat boš lahko vzljubil molitev, ljubil Boga, ljubil bližnjega, bil ponižen, razmišljal duhovno in nebeško. »Telesno stanje je korenina vsakega greha.«

Če želimo dobro razumeti telesno stanje, moramo obrniti pozornost na to, da telesno stanje lahko obstaja istočasno z velikimi duhovnimi darovi. Bodi pozoren na to, da obstaja velika razlika med duhovnimi darovi in duhovnimi vrlinami, a tega mnogi ne razumejo.

Na primer, med Korinčani so obstajali izredni duhovni darovi. V prvem poglavju pravi Pavel: »Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu. . . . . kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju.«(1 Kor 1;4,5). Zaradi tega so morali proslavljati Boga.

U dvanajstem poglavju (1 Kor) govori o darovih preroštva in vere, katera lahko premika celo gore in o znanju glede stvari, ki so jih goreče iskali. Nato pa jim je rekel, da to ne pomeni nič, če nimajo ljubezni.

Oni so uživali v darovih, za vrline pa jim ni bilo mar. Pavel jih usmerja na mnogo boljšo pot – da ljubijo in da so ponižni. Ljubezen je največja od vsega, ker je predvsem podobna Bogu.

Za nas je pomembno da si zapomnimo, da ima lahko človek dar preroštva, da je lahko veren in uspešen delavec v delu s siromašnimi in potrebnimi pomoči, toda zaradi prenagljenosti v presojanju in ponosu, ki se izkazuje, pa tudi zaradi drugih stvari, dokazuje, da medtem ko so njegovi duhovni darovi prečudoviti, mu pogosto primanjkujejo duhovne vrline.

Pazite, da vas satan ne premami z mislijo: »Toda jaz delam za Boga in Bog me blagoslavlja in drugi gledajo na mene in jaz pomagam drugim.« Dragi moji, neizrekljivo je pomembno, da ima telesni človek duhovne darove, ker mora privesti najbolj gorečega in najuspešnejšega človeka, da se spusti na kolena pred Bogom z mislijo: »Ne glede na to, da Božji Duh dela v meni glede darov, ali nisem mogoče začel popuščati telesu in mi zato primanjkujejo ponižnost, ljubezen, čistost ali svetost?« Naj nas Bog izpraša in preišče!

Tretjič, telesno stanje onemogoča, da bi človek sprejel duhovno resnico.

Lahko vidimo na stotine kristjanov, ki so lačni Besede. Poslušajo pridigo in pravijo: »Kako čudovite resnice, kako jasno učenje, kako čudovito razlaganje Božje Besede!« Vseeno pa jim to ne pomaga, da bi stopili vsaj en korak naprej; ali če jim pomaga, po dveh do treh tednih blagoslov preide.  Kaj je razlog temu? V osnovi obstaja neko zlo; telesno stanje preprečuje sprejemanje duhovne resnice.

Bojim se, da v naših cerkvah pogosto delamo strašno napako. Pridigamo telesnim kristjanom, to kar odgovarja duhovnim ljudem. Oni mislijo kako je lepo, to si vtepejo v glavo in vzhičeni ob tem pravijo: »Čudovito je, kakšen uvid v duhovno resnico nam lahko daje ta človek!« Vseeno pa ostajajo njihova življenja nespremenjena; oni ostajajo telesni navkljub vsemu duhovnemu učenju, ki ga prejemajo.

Če obstaja kaj, kar bi morali neprestano iskati od Boga, je to prav to: »Gospod, pomagaj mi, da ne sprejemam duhovnega učenja v svoj telesni um!« Edini dokaz da prejemaš blagoslov je, da si dvignjen iz telesnega v duhovno stanje. Bog je voljan to narediti, torej iščimo Ga in to sprejmimo.

Sedaj prihaja zelo pomembno in resno vprašanje. Ali je mogoče, da se človek izvleče iz telesnega stanja v duhovno? In kako je to mogoče? Jaz mislim, da je to prva stvar, ki je potrebna: »Človek mora imeti uvid v duhovno življenje in vero vanj. Naša srca so tako polna nevere, ki se je ne zavedamo, da ne sprejemamo dejstva, da lahko postanemo duhovni ljudje. Mi to ne verujemo.«

Po mojem prihodu v Anglijo, sem se pogovarjal s človekom polnim krščanskega izkustva in on mi je izpovedal zgodbo o mladeniču, ki je veliko obetal, posedoval je velike darove, toda moj prijatelj ni mogel razumeti, zakaj on navkljub vsem tem darovom, ni prejemal več blagoslovov. Skupaj sta preživela ves dan v iskanju glede tega, kaj temu mladeniču onemogoča, da bi bil bolj na blagoslov. Postopoma sta ugotovila, da je vzrok težave nevera. On je mislil, da je nemogoče živeti posvečeno življenje. Ni bil siguren, da je Bog pripravljen, da ga blagoslovi. Medtem ko sta se tekom dneva pogovarjala in molila, je mladenič sprevidel, kaj pomeni zaupati v Boga glede življenjske sile v popolnem predajanju in sprejel je blagoslov od Boga. Od takrat je bil desetkrat bolj blagoslovljen v delu, kakor pred tem. Veruj, če si pripravljen in voljan, je Bogu je mogoče, da iz tebe naredi duhovnega človeka.

Beseda govori o dveh silah v življenju – telesu in Duhu. Telo je naše življenje v moči greha; in Božje življenje, katero prihaja da zamenja naše staro življenje. To kar potrebujemo in kar nam Biblija govori je, da predamo celo svoje življenje, z vsako predpostavko o moči v smrt, da postanemo nič in prejmemo življenje Kristusa in Duha, da bi On naredil vse za nas. Veruj, da je to mogoče.

Ti praviš: »To je tako vzvišeno, sveto in slavno, da jaz tega ne morem doseči. » Ne, ti ne moreš, toda Bog ti bo to poslal. Zelo nevarno je, če hočeš ti sam to doseči. Ti tega ne zmoreš, toda če veruješ, da ti Bog želi na nadnaraven način, po Njegovi večni ljubezni dati moč Svetega Duha iz nebes, potem bo to Bog naredil za tebe v večji meri, kakor iščeš in misliš.

Verujem, da je človeku mogoče vsakodnevno živeti tako, kakor ga vodi Sveti Duh. V Sveti Besedi sem bral, da Bog izliva Svojo ljubezen v srca, skozi Svetega Duha. V Božji Besedi sem bral, da vsi kateri so vodeni s Svetim Duhom, so Božji otroci. V Božji Besedi sem bral, da če si nanovo rojen, potem moraš hoditi po Duhu, ali v Duhu. Torej to je mogoče. To je življenje, na katerega nas poziva Bog in za katerega nas je Jezus odkupil. Čim je prelil svojo kri, je odšel v nebesa, da bi svojemu ljudstvu poslal Svetega Duha. Takoj, ko se je proslavil, je bilo Njegovo prvo delo, da da Svetega Duha. Če začneš verovati v moč Kristusove krvi, ki te očiščuje in v moč proslavljenega Kristusa, ki daje Svojega Duha v srce, si naredil prvi korak v dobri smeri.

Čeprav se počutiš slabotnega, se čvrsto drži Jezusa. On te lahko izpolni z Duhom, ker ti je On ukazal, da se izpolniš z Duhom.

Drugič, ni dovolj, da ima človek samo vizijo o tem duhovnem življenji, po katerem bi moral živeti, temveč je zelo potrebno tudi, da je človek resnično prepričan o svoji telesnosti. To je težka in resna, a zelo potrebna lekcija. Obstaja velika razlika med grehom nespreobrnjenega človeka in grešenjem vernika. Kakor nespreobrnjen človek, moraš biti za greh pokaran in ga priznati. Toda zaradi česa si v glavnem pokaran? Zaradi veličine greha, krivde in kazni za greh. Toda za notranje, duhovne grehe, nisi velikokrat pokaran. Ti niti ne veš da obstajajo. Zelo malokdaj si pokaran zaradi notranje grešnosti. Bog to ne daje vedno, ali vsaj ne pri spreobrnjenju. Dobro, kako se bo človek osvobodil teh dveh stvari – skrivnega greha in globoke notranje grešnosti? Na ta način, po tem, ko nekdo postane kristjan, ga Sveti Duh kara za polteno, telesno življenje, ta potem začne zaradi tega jadikovati, zaradi tega ga je sram, zato zavpije kakor Pavel: »Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?« (Rim 7,24). Začenja iskati pomoč in se sprašuje: »Kje naj najdem osvobojenje?« Išče na mnoge načine, v borbi in z odločitvami; toda ne dobiva ga, vse dokler ne pride in se ne vrže pred Jezusove noge.

Ne pozabi, da če hočeš postati duhoven človek in biti izpolnjen s Svetim Duhom, mora to priti od Boga iz nebes. Samo Bog lahko to naredi.

Kako drugačno bi bilo naše življenje, molitev in pridiganje, če bi se nam odkrila prisotnost Vsemogočnega, ki izpolnjuje večnost, izpolnjuje vesolje! Zato nas Bog želi, pripeljati v stanje popolne zlomljenosti. Nekdo mi je rekel: »To je grozno, ta poziv k umiranju.« Da, bilo bi res strašno, če bi to moral delati z lastno močjo.  Doumeti moraš, da je Bog dal Jezusa da umre, in da te želi vsaditi v Kristusa, da bi bil osvobojen od sovražne sile telesa! Veruj, da je blagoslovljeno biti popolnoma zlomljen in v velikem obupu, da bi se naučil zanašati samo na Boga.

Pavel pravi: »Da, sami v sebi smo sprejeli smrtno obsodbo, da ne bi več zaupali vase, ampak v Boga, ki obuja mrtve.« (2 Kor 1,9).

To je mesto, na katerega moraš priti. Pod obsodbo tvoje telesnosti – »Telo je močno in zmaguje v meni in ne morem ga premagati. Usmili se me Bog, pomagaj mi!« In Bog se ti bo odzval! Bodi voljan upogniti se pred Bogom, bodi pokoren in Mu priznaj svoj greh.

Nato prihaja tretja stvar – in to je verovanje, da v enem trenutku lahko preidemo iz telesnega v duhovno stanje.

Ljudje želijo zrasti iz telesnega v duhovno, a to je nemogoče. Zahtevajo več pridiganja in učenja, da bi kakor oni mislijo, zrasli iz telesnega v duhovno. To dete o katerem sem govoril, je ostalo kakor dojenček šestih mesecev; bilo je bolno in bilo je potrebno zdravljenja. Šele potem bi začelo rasti. Torej, telesno stanje je strašna bolezen. Telesen kristjan je dojenček v Kristusu. On je Božji otrok, kakor pravi Pavel, toda trpi od te strašne bolezni, ter zaradi tega ne more zrasti. Kako pride do ozdravljenja? Priti mora skozi Boga. Bog hrepeni, da ti ga da v tem trenutku.

Človek, ki postane duhoven, ni takoj duhovno zrel. Od mladega kristjana, ki ima Svetega Duha v polnini, ne moremo pričakovati toliko, kolikor lahko pričakujemo od zrelega kristjana, ki je izpolnjen z Duhom že dvajset let. V duhovnem življenju je potrebno odraščati in dozorevati. Ko govorim o tem enem koraku mislim to: Lahko spremeniš mesto in namesto da stojiš v telesnem življenju, vstopiš v duhovno življenje v enem trenutku.

Opazuj razlog, zakaj sta vzeta ta dva izraza. V telesnem človeku je nekaj od duhovne narave; toda veš, da stvari prejemajo svoje ime po tem, kaj je njihova glavna sestavina. Stvar se lahko uporablja v dva ali tri namene, toda ime bo dobila po eni, ki izstopa. Stvar ima lahko nekaj karakteristik, ime pa dobiva po tisti najbolj izstopajoči. Zato Pavel pravi Korinčanom: »Vi, ki ste nemočni dojenčki v Kristusu ste telesni; vi ste pod silo telesa, med vami je zavist in prepiri in ne rastete. Navkljub vsem vašim darovom, ne morete sprejeti duhovne resnice.«

Duhovni človek pa je človek, ki še ni dosegel skrajne dovršenosti; lahko še vedno raste. Toda če ga pogledaš, je glavno obeležje njegove narave in obnašanja v tem, da je to človek, ki je predan Božjemu Duhu. On ni popoln. Je človek, ki je zavzel stališče in pravi: »Gospod Bog, predal sem se v vodstvo Tvojega Duha. Ti si me sprejel in blagoslovil in Sveti Duh me sedaj vodi.« Oklenimo se sedaj te misli, da bi lahko ob Božji pomoči, zapustili svoje mesto na eni strani in zavzeli mesto na drugi.

Mogoče si že slišal zgodbo o človeku, ki se je spreobrnil, ko je pridigar povlekel črto in o tem govoril z njim Pridigar je prizadevno obiskoval bolnega človeka in mu govoril o Kristusovi krvi. »O, da,« bi mu ta odgovarjal, »jaz vem o Kristusovi krvi, ki nas lahko odreši in o opravičenju in o tem, da če nam Bog ne oprosti, ne moremo priti v nebo.« Pridigar je sprevidel, da ta človek nima pojma o svojem grehu. Karkoli mu je pridigar rekel, je ta odgovarjal s svojim »Da.« Toda v tem ni bilo niti življenja, niti priznanja greha. Ko je že sam pridigar padel v obup pravi, da je nekega dne tako molil: »O, Bog, pomagaj mi, da temu človeku pokažem, v kakšnem stanju se nahaja.« Naenkrat mu je šinila ideja. Pod v domu tistega človeka je bil posut s peskom. Pridigar je s svojo palico potegnil črto v pesku. Na eni strani je napisal besede: »greh,« »smrt,« »pekel,« na drugi strani pa »Kristus,« »Življenje,« »Nebesa«. Starec je vprašal. »Kaj to delate?« Pridigar je odgovoril: »Poslušajte! Ali po vašem mišljenju te besede iz leve strani lahko vstanejo in preidejo preko črte na drugo stran?« »Nikakor,« je odgovoril. Tedaj je pridigar svečano rekel: »Tako ne more niti grešnik, ki je na levi strani, preiti na desno. Črta razdvaja celo človeštvo in tisti, ki so odrešeni se nahajajo na desni strani, neodrešeni pa so na levi strani. Kristus je ta, ki vas mora premestiti iz leve strani, na desno. Na kateri strani se nahajate vi?«

Človek ni odgovoril. Pridigar je molil zanj in odšel domov.  Molil je zanj, da ga Bog blagoslovi. Naslednji dan se je vrnil z vprašanjem :«Dobro, prijatelj, na kateri strani si?« On je takoj odgovoril z vzdihom: »Na napačni!« Takoj je z veseljem veroval Evangeliju in sprejel Kristusa.

Podobno temu, tudi ti ne moreš odrešiti samega sebe od telesnosti, niti se je osvoboditi. Zato te samo Kristus lahko prestavi v novo življenje. Takrat pripadaš Kristusu in On pripada tebi. Potrebno je, da se enostavno predaš Njemu, On pa bo razkril silo Svojega razpetja v tebi in ti dal zmago nad telesom. Predaj se ob priznanju greha, v popolni nemočnosti pred noge Božjega Jagnjeta. On te lahko osvobodi.

S tem prihajamo do moje poslednje točke.

Prva je bila, da mora imeti človek uvid v duhovno življenje. Druga, človek mora biti pokaran in priznati svoje telesno stanje. Tretja, človek mora sprevideti, da obstaja samo en korak iz ene v drugo stran. In kakor poslednje, mora prevzeti odločen korak verujoč, da je Jezus zmožen obdržati ga.

Da to ni samo neko gledišče; to v nobenem primeru ni posvečenje v naši moči; to ni predajanje z močjo svoje volje. Ne! To so samo sestavni deli, ki so lahko prisotni, toda glavna stvar v tem je, ker moremo gledati na Kristusa, da nas lahko obdrži tako jutri, kakor tudi naslednji dan in vedno. V sebi moramo imeti Božje življenje. Mi želimo življenje, ki lahko obstane v preizkušnjah, življenje, ki bo trajalo do smrti. Z Božjo milostjo želimo izkusiti to, kar zmore le vsemogočna, notranja odrešujoča Kristusova moč, kakor tudi vse to, kar Bog lahko naredi za nas.

Bog čaka, Kristus čaka, Sveti Duh čaka. Ali ne vidiš kaj je bilo napačno in zakaj si taval izgubljen po puščavi? Ali ne vidiš dobre zemlje, obljubljene dežele, v kateri želi Bog da ostaneš in da te v njej blagoslovi? Spomni se zgodbe o Kalebu in Jozuetu in ogleduhih. Desetorica je rekla: »Mi nikoli ne bomo mogli pokoriti tega naroda.« Dva pa sta rekla:«Zmoremo, ker je Bog obljubil.«

Stopi naprej po Božji obljubi. Poslušaj Božjo Besedo: »Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti.« (Rim 8,2).

Drži se te besede in prosi, da Bog naredi skozi Svetega Duha v tebi to, kar ti je ponudil.

Ne podvrzi se dvomu, če ne boš prejel novega izkustva ali občutka, niti vzburjenja in svetosti, temveč v resnici samo temo. Drži se Besede Boga – večnega Boga. Bog kakor Oče, obljublja svojega Svetega Duha vsakemu sestradanemu otroku. Ali ti ga On ne bo dal? Ali ne bo dal svetega Duha tistim, ki ga iščejo? Kako bi lahko to ne naredil?

Saj kakor je resnica, da je bil Kristus darovan na Golgoti tudi za tebe in če si vzveroval  v kri, ki te odrešuje od greha, tako je resnično tudi to, da je tudi Sveti  Duh dan za tebe.

Odpri srce in se izpolni z Duhom. Zanesi se v Kristusovo kri za očiščenje, priznaj telesnost vsakega svojega greha, nato pa veruj v Živega Kristusa, On pa te bo blagoslovil z blagoslovom Svojega Duha.

 

http://siont.net/u-hristu/knjige/predanost/003.php