John Arnott - KAKO POMEMBNO JE ODPUŠČATI

 

KAKO POMEMBNO JE ODPUŠČATI

John Arnott

 

Kazalo vsebine

• Usmiljenje je nad pravosodjem
• Izbral si odpuščanje
• Osvobojen od sadov obsojanja
• Prišel je čas za odpuščanje
• Mir z Bogom
  

1. poglavje

USMILJENJE JE NAD PRAVOSODJEM

Odpuščanje je ključ do blagoslova. Odpuščanje in iskreno kesanje odpirata naša srca in dovoljujeta reki Boga, da brez ovir teče v nas. Svetemu Duhu moramo dovoliti, da nas spomni na dela, ki morajo biti opravljena v naših srcih.

Tri stvari so potrebne, da bi lahko doživeli močan prodor Božjega Duha v naša življenja in v svet, ki nas obdaja.

Najprej moramo sploh dojeti, kako velik je Bog. Do nas mora priti spoznanje, da ne obstaja ničesar, kar bi bilo Zanj nemogoče (glej Luka 1:37).

Kot drugo moramo prejeti razodetje v zvezi s tem, kako ljubeč je Bog in kako močno skrbi za nas in kako nam On obljublja, da nas bo ljubil z večno ljubeznijo (glej Jeremija 31:3). Z zadovoljstvom vam sporočam, da Bog ljubi vas in vse ljudi na svetu takšne, kakršni ste in da vas istočasno preveč ljubi, da bi vas pustil, da ostanete takšni, kakršni ste.

In tretjič, nam mora biti razodeto, kako lahko s takšno ljubeznijo živimo in kako naj jo oddajamo drugim. Svobodno srce ima vedno dovolj časa in moči za druge.

RANE, KI POŽIRAJO ENERGIJO

Kot pastor služim Bogu že več kot dvajset let. Ugotovil sem, da rane in razdejanja v srcih in življenjih ljudi, požirajo ogromno energije in življenjskih sil. Ljudje trošijo ogromno energije za to, da bi preživeli še en dan, tako, da je ostane zelo malo za to, da bi jo oddajali drugim. Ko sprašujemo ljudi o njihovi veri v Boga, o takih stvareh, kot so misije, donacije ali čudeži, mnogi odgovarjajo: »Le s težavo vidim, kaj bo z mano jutri, in si ne predstavljam, da bi slepo sledil Bogu in bi na vse drugo pozabil«. Naš ključ, verujem v to, leži izključno v iskrenem kesanju in odpuščanju.

Menim, da nas je Bog preroško položil na gumno za mlatenje žita. Gospod lomi trdo vrhnjo lupino in nas pripravlja, da bi bili »hrana« za narode. Šele takrat, ko je pšenica ločena od plev, je uporabna za hrano.

Ko so ljudje spraševali Janeza Krstnika, če je on Mesija, jim je odgovoril:

»Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal, on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Luka 3:16).

Res je, da nam je ta odlomek iz Svetega pisma zelo pri srcu. Koliko krat ste že slišali o prejemu Svetega Duha? Ampak, preberimo še naslednji stavek Svetega pisma:

»Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem« (Luka 3:17).

Gospod nam pravi, da bo takoj, ko se Mu bomo predali, vrgel slamo našega življenja v ogenj. Ste pripravljeni, da vam Bog to naredi? Ste prepričani?

»Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem svojim srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mat.22:37-39).

Veliko preroštev, ki se nanašajo na misije in evangelizacijo, je danes slišati. Kot jaz razumem zgodovino, so prvi misijonarji šli na pot zato, ker so se reševali pred verskim preganjanjem. Misijonarji in evangelisti, ki pa jih Bog pošilja danes, pa gredo zato, ker jih vodi absolutna ljubezen do Boga.

Božja ljubezen je tista, ki nas »drži na trnku«, ki nas sili in vodi, ter skrbi, da so naši motivi čisti in pravilni pred Bogom. Želimo iti z ljubeznijo in s služenjem, da bi videli veliko žetev, žetev konca dni. S tem odgovornim naročilom Od Boga nam ne sme biti žal energije, truditi se moramo, da potisnemo na stran naše osebne težave in skrbi.

KRITIČNE MISLI IN BESEDE

Negativne stvari v našem življenju so lahko ovira, da bi šli in služili drugim z ljubeznijo. Naše misli in besede nas lahko ovirajo, da ne moremo neovirano napredovati v Jezusovem usmiljenju. Pavel je govoril o tem, kako je to pomembno:

»Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu« (2 Kor.10:4,5).

Pred leti sem bil udeleženec tečaja »Čisto srce«, ki ga je sestavil in vodil Mark Virkler iz mesta Buffalo, država New York. Ta tečaj je bil, po moje, vreden več kot milijon dolarjev. Premaknil je življenjsko pomembna vprašanja iz teoretiziranja in teoloških razpravljanj naravnost v srce.

Nikoli ne bom pozabil druge teme, ki se je imenovala »Razlikuj učitelja od tožitelja«. Mark je tukaj dal smelo izjavo, da vsaka negativna misel in negativno delo prihajata od hudiča, medtem ko vsaka pozitivna misel in pozitivno delo, ki dajeta življenje in ki pomagata k razvoju, pa vedno od Svetega Duha. Rekel je, da je hudič vedno negativen, Sveti Duh pa vedno pozitiven.

Ker sem se takrat šele učil slišati Boga, mi še ni bilo jasno, da bo Bog pogosto govoril v naših mislih. Veroval sem, da če bom zavzeto molil in se postil, da bom od čas do časa slišal Njegov glas. Da se bodo takrat odprla vrata in da bo zagrmelo, da bo to nekaj razburljivega. In tedaj bom lahko rekel: »Danes je pa Bog govoril z mano«.

Kljub vsemu pa nisem vedel, da je Bog govoril preko navadnih misli. Nikoli mi še na kraj pameti ni prišlo, da je bil v moji notranjosti tihi glas, ki je govoril: »To je pot, po njej hodite« (Izaija 30:21).

Ko sem izvedel, da Bog govori na tak način, nekako nisem bil presenečen, ko sem izvedel, da tudi hudič govori na podoben način. Ni težko slišati, kako hudič govori s tabo. Ali ste kdaj slišali, kako vam šepeta na uho? Vendar pa Bog, ki ima neizmerno večjo moč, tudi ves čas govori z vami.

Mark je še naprej razvijal to temo. Tožitelj te krivi, tolažnik pa te tolaži. Preprosto, vendar modro.

Mark je ugotovil, na primeru svojega življenja in življenja vernikov, da je bilo približno 80% misli negativnih, kritičnih in obsojajočih in samo 20% pozitivnih. Si lahko predstavljate, 80% negativnih misli!

Za to, da bi potrdil te podatke, je predlagal, da naredimo nekaj testov. Rezultati so potrdili, da je bilo 80% negativnih misli ne samo pri slušateljih vernikih, ampak tudi pri meni, pastorju. To me je prizadelo naravnost v srce. Molil sem: »Gospod, to je popolnoma nesprejemljivo. Ne morem se sprijazniti z mislijo, da bi še naprej živel tako, da bi 80% svojega razuma podredil hudiču, tožniku«. Kaj pa vi?

Če s strani poslušate pogovor kristjanov ali pa nevernikov, boste videli, da imajo drugi enake težave. In o čem govorijo ljudje? Govorijo o deležu nepravičnosti, ki se dogajajo v njihovem življenju. Stalno ponavljajo tisto, kar so jim drugi ljudje naredili slabega. Neprestano govorijo o tem, kako so bili ranjeni. Navajajo svoje zaključke o tem, kako so bili nedolžne žrtve, drugi pa so krivi za to, ker so jih s svojim slabim ravnanjem ranili.

Nahajamo se torej v težki situaciji, glede na to, da 80% našega časa in misli namenjamo negativnemu in obsojajočemu mišljenju. Mišljenju torej, ki v resnici prihaja od hudiča. Potem se pa še čudimo, kako da nismo deležni velikih blagoslovov od Boga?

Spomnim se, kako sem odgovoril: » O, Gospod, Ti veš, kako zelo mi je potrebna Tvoja pomoč pri tem. Ti veš kako zelo rabim, da bi me Ti vsakokrat, ko pričnem kritizirati in obsojati, dregnil, kajti jaz nočem tako govoriti«. Vedel sem, da nimam niti moči niti samodiscipline, da bi lahko to premagal. Potreboval sem čudež, ki bi spremenil moje srce in moje mišljenje tako, da bi moje misli zopet lahko bile pozitivne, takšne, ki dajejo življenje.

 

NAJ GOVORI ŽIVLJENJE

V 3. poglavju 1. Mojzesove knjige je opisan dogodek o dveh unikatnih drevesih v rajskem vrtu. Mnogo let sem o njiju pridigal in učil. Božji mož Rick Joiner je pisal veliko o njiju in tudi Ted Hoggart v svoji knjigi »Osnovno določilo«.

V vrtu sta rasli dve drevesi, drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in zla. Sadove katerega drevesa sta jedla Adam in Eva? Seveda sta izbrala drevo spoznanja dobrega in zla. Zakaj? Bila sta skušana. Hotela sta biti kot Bog. Hotela sta poznati dobro in zlo.

Temu drevesu bi lahko rekli tudi »drevo obsojanja«. Naš ponos in napuh, ki nam govorita, da smo sami sebi dovolj, sta nas naredila takšne, da si mislimo, da smo dovolj pametni in da imamo dovolj informacij, da lahko izrečemo pravično sodbo o vsaki situaciji. Ljudje čisto instinktivno večino svojega časa izrekamo različne sodbe. Ko pa sodimo, smo običajno negativni, pristranski in nepravični.

Globoko verujem, da nas Sveti Duh poziva, naj se odpovemo obsojanju. Vzdržati se moramo od kakršnega koli obsojanja situacij ali ljudi in jih samo blagoslavljati in jim odpuščati, kajti samo tako lahko teče življenje.

Ted Hoggart ugotavlja, da kadar jemo sadove drevesa dobrega in zla, torej od drevesa obsojanja, to vedno rodi obtožbo. Ko obtožujemo, delujemo v popolni skladnosti s hudičem, obtoževalcem naših bratov in sester. Lahko je to krivda kogarkoli, lahko je vaša krivda, kar niti ni pomembno. Pomembno je, da je nekoga potrebno obdolžiti in takrat se sproži proces obtoževanja. Ali ni tako? To je v človeški naravi. Naše stalno obtoževanje drugih nas prisili, da smo negativni, negativni in še enkrat negativni. In kaj sliši od nas Bog? On ves čas sliši samo to, kako kričimo in zahtevamo pravico.

Sedaj pa, ko smo tisti, ki smo res ponovno rojeni in napolnjeni s Svetim Duhom, je drevo življenja zopet našlo svoj prostor v vrtu naših src. In kaj se bo zgodilo, če bomo jedli od drevesa življenja? Pomagalo nam bo rasti, podpiralo nas bo in vzgajalo nas in druge. Drevo življenja daje drugim življenje, kadar blagoslavljamo in ne preklinjamo ter kadar odpuščamo in ne obtožujemo.

V maju 1996 leta sem bil na Floridi, v Pensacoli, skupaj s pastorjem Johnom Kilpatrickom. Pripovedoval mi je, kako je pred leti mnogo molil, da bi imel v cerkvi glasbeno skupino. Pogosto je molil takole: »Gospod, jaz bi rad imel orkester«.

Vsakokrat je v cerkvi gledal na prazen prostor, ki je bil namenjen ansamblu. Nikogar ni bilo, ki bi igral na kakršen koli inštrument. Spraševal je Gospoda, kje so ljudje. »Kaj se je zgodilo z ljudmi iz cerkve? Zakaj nočejo služiti? Zakaj ne pridejo in ne pričnejo igrat?« Vse to je preklinjal z besedami graje in obtoževanja.

Nato pa mu je enkrat Gospod rekel: »John, zakaj jih ne bi raje blagoslavljal, kot pa da jih obtožuješ?« To ga je šokiralo, vendar je poslušal Boga in pričel hoditi po cerkvi govoreč: »Gospod, blagoslavljam prostor za orkester. Blagoslavljam ljudi, ki jih Ti nameravaš poslati. Gospod, naj se tvoj blagoslov spusti nanje. Blagoslavljam njihova srca in željo po igranju, slavljenju in služenju Kralju kraljev in Gospodu gospodov«.

Ni preteklo veliko časa, ko je prišel k njemu eden od faranov in mu rekel: »Veste, imam trobento in včasih sem nekaj malega igral. Ne morem reči, da igram odlično, vendar bi želel poizkusiti skupaj s klavirjem, če nimate nič proti«. Potem pa so eden za drugim pričeli prihajati ljudje in kmalu je bil prostor za orkester napolnjen.

Najvažnejše pri vsem tem pa je, da ga je Bog naučil, kako blagoslavljati in govoriti besede, ki dajejo življenje. Vse drugo je že zgodovina, vključno z močnim prebujenjem, ki se je zgodilo v tej cerkvi.

Pomembno je razglašati življenje, ne pa smrti.

Ste že slišali pregovor: »Bolje je prižgati eno majceno svečko, kot pa preklinjati temo«? Kaj ni tako prav? Nekaj moramo narediti, da si bomo pokorili svoje lastne misli. Zelo si moramo želeti, da bi se spremenili. Jaz molim: »Gospod, jaz bi rad, da bi bilo razmerje drugačno. Pomagaj mi, da bom, v najslabšem primeru 20% negativen in 80% pozitiven«. To bi bilo mnogo bolje. Kaj pa vi?

Sprejmite odločitev v svojem srcu, v zvezi s tem. Vedite, da je Sveti Duh vedno pozitiven in hudič vedno negativen. V začetku mi je to zvenelo kot nekakšna radikalna skrajnost. Kar nekaj tednov sem moral o tem premišljati, dokler se nisem končno strinjal, da je to stališče edino pravilno. Prišel sem do zaključka, da celo kadar Bog dela v nas svoje popravke, je to vedno v pozitivni smeri in Njegov cilj je vedno, dajati življenje in reševati. Takšno je Njegovo srce.

Na drugi strani pa je hudič vedno negativen. »Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in ubija« (Janez 10:10). Hudič vedno samo obtožuje in uničuje. Njegov cilj je, da v človeku vzbudi občutek krivde, strahu, obupa, da izzove greh in obtoževanje. Če želimo pokoriti naše misli, potem se moramo osvoboditi mreže, ki jo je hudič spletel okoli našega življenja. (2 Kor.10:5).

Ted Hoggart pravi, da če jemo od drevesa življenja in s tem dovoljujemo Svetemu Duhu, da nas napolni in teče skozi nas, če blagoslavljamo in odpuščamo tistim, ki so okoli nas, bo to vedno prineslo s sabo nedolžnost. Kjer ni obtoževanja, ni krivde.

Adam in Eva sta bila v raju nedolžna do takrat, ko sta jedla od drevesa spoznanja dobrega in zla. Hoggart poudarja, da je obnova s Svetim Duhom mogoča samo preko nedolžnosti. Bil sem nemalo presenečen, ko sem to spoznal, vendar sem vedel, da je to resnica.

Nas se ne da zvabiti v zanko, če govorimo o ljudeh, ki nam niso blizu, ki jih ne poznamo osebno. Ljudje s katerimi nimamo tesnih odnosov nas običajno ne morajo raniti ali pa nas močno razjeziti.

Tisti, ki pa nas lahko prizadenejo, pa so naši bližnji, starši, prijatelji, oblasti, duhovniki, učitelji, delodajalci in tisti, od katerega veliko pričakujemo. Ti ljudje imajo možnost, da nas ranijo. Zato se kaj hitro lahko zgodi, da jih globoko v sebi pričnemo obsojati in misliti slabo o njih, kar potem obvezno pripelje k obtoževanju.

 ZAKON OBSOJANJA

Sveti Duh si močno želi, da bi raziskal naša srca in dela globoko v njih.

»Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč merite, s takšno se vam bo merilo, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo« (Mat.7:1-2).

Ali verjamete tem besedam? To je izrekel Jezus, ko je učil apostole in ne samo, da sem trdno prepričan, ampak vem, da je vse to čista resnica. Govori pa Jezus tukaj o tem, da če zahtevate plačilo za grehe in škodo, ki vam je bila povzročena po zakonu »zob za zob«, tedaj bodo tudi z vami ravnali v skladu z vašimi lastnimi zahtevami. Kakor se obnašate do ljudi, tako se bodo ljudje obnašali do vas.

Ko mi je to postalo jasno, sem pomislil:«Gospod, jaz želim biti človek, ki bo največ odpuščal, ki bo najbolj ljubeč in razumevajoč, na svetu. Ne želim prejeti tistega kar zaslužim, niti od Tebe Bog, niti od hudiča, niti od življenja«.

Gospod je pred mnogimi leti govoril z mano o principu iz Svetega pisma, ki se glasi: »Pravosodje je v redu, vendar je usmiljenje bolje«. Pravosodje je Božji zakon. To pomeni, da če vi ranite mene, jaz lahko ranim vas. Če vi nekomu škodujete, mora biti ta škoda povrnjena. To ne nasprotuje našemu čustvu za pravičnosti. Oko za oko, zob za zob, življenje za življenje. Zelo, zelo pravično.

Če zahtevate pravičnost, potem bodo tudi z vami ravnali po enakih pravilih. To je Božji zakon in je dober in pravičen, je pa istočasno arena, kjer z velikim uspehom kraljuje hudič. On je mojster obtoževanja. Težava je v tem, da bi nihče med nami ne imel nikakršnega upanja na večno življenje, če bi nas Bog sodil po pravosodju, ki ga zaslužimo. Kljub temu pa je kraj, kamor se lahko zatečemo in kamor hudič ne more za nami, da bi nas obtoževal. Ta kraj je »milost našega Gospoda Jezusa Kristusa«. To je kraj usmiljenja, ljubezni in odpuščanja.

To je najvišji in najboljši kraj. Če živimo v usmiljenju in odpuščanju, tedaj hudič ne more slediti za nami. Tam nima on nikakršnih pravic. Ali ste to vedeli? Če pa 80% svojega časa namenjate obsojanju in kriticizmu, tedaj ste s tem hudiču dali pravico, da vas preganja 80% vašega časa. Jaz kličem: »Gospod, pomagaj mi, da bom živel več v Božjem usmiljenju«.

»Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: »Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa«, če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata« (Mat. 7:3-5).

Kot da smo ljudje opremljeni z rentgenom za iskanje napak pri drugih, in smo popolnoma slepi za svoje napake. Razumevanje tega tukaj je glavni ključ do svobode. Jezus pravi: najprej sodi samega sebe. Če bi radi prejeli usmiljenje za svoje lastne grehe, potem se morate do drugih obnašati bolj prizanesljivo. Ne preklinjajte, temveč pričnite blagoslavljati. To vam bo prineslo neverjeten občutek svobode.

Mnogo energije porabimo zato, da bi v sebi potlačili naše strahove, bolečine in jezo. Če pa živimo v usmiljenju in odpuščanju ter osvobajamo in odpuščamo drugim ljudem, potem odkrijemo da je: »…moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mat.11:30).

ZAKON »KAR BOŠ SEJAL, TO BOŠ ŽEL«

Poslušajmo besede našega Gospoda: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno in potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakšno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Luka 6:37-38).

Kaj ni to zanimivo? Kako pogosto opažamo to dinamiko sejanja in žetve sadov že samo na področju finančnega blagoslova? Pa vendar tukaj ni govora samo o financah, temveč o mnogo bolj širokem spektru. O Božjem usmiljenju.

V 2.Mojzesovi knjigi (20:4-7) piše, da grehi očetov padejo na otroke do tretjega in četrtega kolena. Ko smo priča ponavljajočim se neprijetnim situacijam v naših življenjih, lahko nazorno vidimo, kako hudič napada naše življenje. In te svoje napade na življenja članov ene in iste družine želi nadaljevati v obdobju več generacij.

Vzemimo na primer očeta alkoholika, ki ima sina alkoholika in ki ima zopet sina alkoholika. Ali pa mlado žensko, ki je zrasla v domu alkoholikov in sedaj prisega, da se ne bo poročila z alkoholikom.

Čez pet let po poroki pa pravi: »Ne morem več živeti z njim. Alkoholik je. Pretepa me in se grobo obnaša do mene in do otrok. Natanko tak je, kot je njegov oče«. Kaj ni bilo tega pričakovati? Močna »magnetna privlačnost« privlači ljudi, tako, da skačejo naravnost v roke hudiču. To je zakon pravosodja, hudič pa je mojster v poznavanju zakona. On s pridom izkorišča zakon o setvi in žetvi (Gal.6:7-8). Ljudje izrekajo obsodbe svojim staršem. Sodbe, ki dajejo hudiču, da za vedno ohranja prekršek. Vendar pa je tu srce Boga, ki odpušča in ozdravlja.

PRAVOSODJE ALI USMILJENJE

Jezus je na križu vzel nase tisto, kar bi zaslužili mi. Ko vi ali jaz govorimo: »Sovražim svojega očeta alkoholika«, kadar ga (z vso pravico) obtožujemo za to, kar je naredil ali govoril, takrat avtomatično zahtevamo pravosodje. Takrat izrekamo obsodbo, katere korenine se skrivajo v bolečini in bridkosti. Ko zahtevamo pravosodje, takrat dejansko naredimo korak nazaj v pravniški sistem, ki ima oblast in moč, da zahteva pravosodje in plačilo, med drugim tudi za naše grehe. To je enako, kot pa da bi dali hudiču ključ od vašega stanovanja.

Edini pravi in zanesljiv odgovor je: »Gospod, tukaj naj bo usmiljenje. Usmiljenje naj slavi zmago nad sodbo (Jak. 2:13). Ti si meni odpustil vse moje grehe. Sedaj, ko si mi dal ključe od Kraljestva, sem pripravljen odpustiti vsem, ki so mi dolžni ali so me kakorkoli ranili«.

Se spomnite prilike iz Evangelija po Mateju 18:23-35, ki jo je Jezus pripovedoval o kralju, ki je hotel poračunati s svojimi služabniki. Privedli so mu enega, ki mu je dolgoval deset tisoč talentov. Kralj je zahteval: »Vrni mi, kar mi dolguješ!« Človek je odgovoril: »Ne morem. Usmili se me in mi daj nekaj čas in vse ti bom vrnil«. Kralj pa je rekel: »Ne! Takoj hočem svoj denar. Prodajte ga, skupaj z njegovo družino. Poberite mu vse, kar ima, da bomo vsaj nekaj dobili nazaj«.

Človek je padel na kolena in molil za odpuščanje, govoreč: »Imej usmiljenje z mano, lepo prosim«. Tako dolgo je moledoval, da je kralj na koncu rekel: »Naj ti bo, saj konec koncev nikoli ne zmoreš vrniti dolga, zato bom na vse to pozabil«. Si lahko predstavljate, kakšno hvaležnost je občutil tisti človek in kakšno breme mu je bilo odvzeto?

Kljub temu pa Jezus opisuje, kako je kmalu za tem, ta isti človek pritisnil ob steno enega od svojih soslužabnikov in zahteval, da mu vrne 100 denarijev. Revež mu je dal enak odgovor: »Usmili se me. Daj mi nekaj časa in vse ti bom vrnil.« Ta pa je rekel: »Niti slučajno!« in je ukazal, naj ga vržejo v ječo, dokler mu ne vrne dolga.

Za ta dogodek je izvedel tudi kralj. Poklical je tega človeka in mu rekel: »Hudobni služabnik! Jaz sem se te usmilil in ti odpustil ogromni dolg. Ali ne bi moral ti ravno tako ravnati in pomilostiti svojega soslužabnika?«

Čeprav sem poznal to priliko, sem kljub temu želel reči, da jaz v primerjavi z drugimi pa niti nisem tako mnogo grešil. Moje srce je bilo razdvojeno: zase sem hotel imeti usmiljenje, za druge pa pravosodje. »Užalili so me, rekli so to in to, naredili so to in to, dolžni so mi in jaz hočem, da bi bilo vse popravljeno«. Ampak zase sem  hotel usmiljenje in odpuščanje.

Ne moremo imeti obojega hkrati. Če govorim, da hočem pravosodje, ker me je nekdo užalil, potem ne morem zase prositi milosti. To je ravno tisto, kar je naredil hudobni služabnik. Če zahtevam pravosodje, potem sem se izobčil iz kraja, kjer kraljuje odpuščanje in usmiljenje in pristal v kraju, kjer mora biti vse strogo po zakonu.

Resnica je ta, da ljudje žalijo eden drugega. Starši žalijo otroke. Otroci žalijo starše. Mnoge so užalili duhovni pastirji. Mnogi duhovniki so bili užaljeni od ljudi. Vse to se dogaja v Kristusovem Telesu.

Kadar sprašujemo ljudi: »Kakšen je bil vaš oče? Kakšna je bila vaša mati? Kaj nam lahko poveste o svojih bratih in sestrah? Kako so se obnašali do vas?« Velikokrat naletimo na breme obtoževanja, ki se je nabiralo mnoga leta in ki se ga ljudje v večini niti ne zavedajo. Potem pa se čudijo, zakaj se v njihovem življenju ponavlja bolečina in zavrženost?

Pogovarjal sem se z ljudmi, ki so doživeli po tri ali štiri prometne nesreče in ki razmišljajo takole: »Kaj se vendar dogaja? Kakor da bi na sebi nosil znak »Zaleti se vame««. Ne tukaj gre samo za Božji zakon: kar si sejal, to boš žel.

Gospod pravi, da bodo grehi očetov padli na otroke. (2 Mojzes 20:5-7). To je Božji zakon, zakon pravosodja, zakon:kar boš seja, to boš žel. Hudič pa se bo potrudil, da bo ta zakon izvršen, kadar ga lahko uporabi za to, da bi te pogubil. Zato se vam bo takšno ali podobno vprašanje: »Kaj neki se dogaja?«, zopet pojavilo. Edini kraj rešitve in varnosti je odpuščanje in milost Gospoda Jezusa Kristusa.

KRAJ USMILJENJA

Zakaj bi ne prišli na kraj, kjer bi rekli: »Gospod, vsem odpustim vse« in bi se odpovedali od vseh zahtev po pravosodju in poplačilu. Vso nepravičnost položimo na križ in Jezusovo usmiljenje in odpuščanje bosta zakraljevala v našem življenju. Ljubezen pokrije množico grehov (1 Peter 4:8).

Osnova Božjega Kraljestva ni v tem, da bi se držali religioznih pravil, temveč v pravičnosti, miru in radosti v Svetem Duhu (Rim 14:17). Ta radost pa se kaže v tistem, kar občutimo, ko smo polni usmiljenja.

2. poglavje

IZBRAL SI ODPUŠČANJE

Ali ni čas, v katerem živimo, čudovit? Bog nas zelo radodarno blagoslavlja. Mnogo ljudi vidim, ki odpuščajo drug drugemu in ki se kesajo drug pred drugim. S tem se osvobajajo, postanejo popolnoma svobodni, za uresničitev svoje naloge v Božjem Kraljestvu.

OSVOBODITEV, KOT REZULTAT ODPUŠČANJA

Ko sva s Carol služila v Strathfordu, Ontario, Kanada (to je rojstni kraj Carol z okoli 27.000 ljudi, kjer se vsi med sabo poznajo), so nekateri našo cerkev imeli za sekto in podobno. Bila sva kot novi učenec v razredu. Približno čez dvanajst let mi je bila izkazana čast, ko so me prosili, da bi govoril pred skupino pastorjev, na srečanju blizu Toronta.

K meni je pristopil pastor in rekel: »John, moram vas prositi odpuščanja. Bil sem krivičen do vas. Mislil sem, da imamo nekakšno pravico na svoj kotiček v Božjem Kraljestvu. Prepričan sem bil, da če se to ne dogaja z nami, da potem ni dostojno za nikogar drugega. Veliko krivico imam pred vami in vas prosim odpuščanja«. Ta človek je bil v preteklosti pastor sosednje cerkve v Strathfordu in nas je s prižnice, javno obtoževal.

Ko sem to povedal nekemu bivšemu članu njegove cerkve, ki je bil sedaj pri nas v Torontu, je pričel jokati in Gospod je pričel izlivati Svoje ozdravljenje na to situacijo.

Ne dolgo tega, je k meni prišel pastor največje cerkve v Torontu. Rekel mi je: »John, prišel sem vas prosit odpuščanja«. Vprašal sem ga zakaj? Odgovoril je: »O vas in o vaši cerkvi sem govoril grozne stvari in kar je še bolj pomembno, o tem gibanju Svetega Duha«.

Povedal mi je, da je, ko sem ga nekoč povabil k nam, zato ker je k nam prišel Bog, negativno reagiral in ni želel ničesar imeti z nami. Vedno znova je odklanjal in zanikal to gibanje Boga. Kasneje je slišal o prebujenju na Floridi, ZDA, ter se odpravil tja, da bi ga preizkusil na sebi. Bog se je dotaknil njegovega srca in ga prepričal, da mora, ko se vrne, priti k meni na obisk.

Tako je bil ganjen, da je prišel na našo službo v nedeljo zjutraj in je prosil vse prisotne odpuščanja za to, ker je govoril proti njim in proti temu Božjemu gibanju. Rekel je: »John, obupno potrebujemo prebujenje. Vem, da sem užalil Svetega Duha, ko sem vas kritiziral in ne bi rad, da bi za mano ostali dolgovi v nebesih. Nočem, da bi Bog imel z mano težave. Zelo si želim obnove moje duše in moje cerkve. Želim si, da bi bil tudi za nas odprt Božji blagoslov«. Ni potrebno poudarjati, da je med našima cerkvama prišlo do velikega ozdravljenja.

Ali si postavljate vprašanje, zakaj ozdravljenje v takšnih situacijah? Bog poziva vso Svojo cerkev h kesanju in odpuščanju. Nebesa se odpirajo zato, ker ljudje pričenjajo spoznavati, da usmiljenje premaguje obsojanje. Pripravljeni so delati tisto, kar je rekel Jezus: odpuščajte si med sabo, bodite dobri drug do drugega, ljubite se. Želimo videti odpuščanje, ki se daje posameznim ljudem, družinam, cerkvam, mestom in narodom.

Jakob 3:5-6 nas opominja, da je jezik zelo močno orožje. Takšna mala stvar kot je jezik, ima lahko zelo velik vpliv. Konja lahko obrneš s potegom majhne uzde, ladjo lahko obrneš z majhnim krmilom. Naš jezik, ki je pobegnil izpod kontrole, lahko dejansko postane smrtno orožje. Izrečemo lahko stvari, ki se jih potem ne da v celoti popraviti. Ljudje so bili globoko ranjeni z besedami, ki so bile izrečene proti njim. Jaz molim: »Gospod, o Gospod, daj mi stražo na moja usta in moje misli. Nikogar ne želim raniti ali užaliti«.

Ne bi rad, da bi imel Sveti Duh z mano takšne težave. Izmed teh stvari, ki najbolj ranijo srce Boga, je kriticizem v življenju kristjanov. Ničesar bolj zagotovo ne zaustavlja prebujenje, kot ravno kritiziranje. Bog nas kliče v kraj, kjer kraljuje zmaga, kjer usmiljenje premaguje obsojanje. Spomnite se tistega velikega dolga, ki ste ga imeli pred Bogom in, ki ga je z ljubeznijo v celoti plačal Jezus Kristus.

NAŠ DOLG JEZUSU KRISTUSU

Pomislite na najbolj grozen prestopek, ki je bil sploh kdaj storjen v zgodovini človeštva, o največji krutosti. Nista ga naredila niti Hitler, niti Stalin ali kakšen drugi despot, ki je kriv za smrt milijonov ljudi. Največja tragedija, največji prestopek v zgodovini človeštva, je bil storjen z rokami naših prednikov, Rimljanov in Judov, ko so pred dva tisoč leti križali Božjega Sina.

Zamislite se nad tem, kdo je bil Jezus v resnici. On ni bil samo dober človek. Bil je Bog-Sin, ki je prišel na zemljo, kjer je zdravil, blagoslavljal, učil, dajal in delil delček Sebe. Hudobne roke so Ga pribile na križ. Zasmehovali so Ga celih šest ur, dokler ni izkrvavel. Vse to je pretrpel zato, ker je morala biti prinesena odrešujoča žrtev za naše grehe. Nedolžen je plačal za grehe krivičnih.

To je vaš in moj dolg, ki ga je On plačal. Naš greh, vaš in moj je tisti, ki je naredil Njegovo kazen nujno. Mi nosimo odgovornost za smrt Boga-Sina. Naši grehi so zahtevali Njegovo smrt in mi smo otroci tistih, ki so Ga ubili. Večina med nami ima vsaj eno ali dve kaplji judovske ali rimljanske krvi.

K temu dolgu smo dodali še naša življenja, ki jih živimo v amoralnosti, naši skrivnostni pornografski grehi in grehi prešuštev, naše kraje, laži, umori in hudobne besede. Povrhu pa smo naložili še obrekovanje, obtožbe in naša lastna grenka obsojanja, usmerjena tako proti nam, kot proti drugim.

Tako se nam je nabral ogromen dolg. Potem smo prišli h Gospodu in rekli: »Gospod, jaz bi rad odstranil ta dolg brez sodbe. Ne želim živeti do naslednjega dne in prejeti česar nisem zaslužil. Moj dolg do Tebe je ogromen in nisem v stanju plačati zanj. Ali si tako dober in milosten in mi odpustiš?« In Gospod je rekel: »Sin moj, hči moja, vstopi v usmiljenje in milost Gospoda Jezusa Kristusa. Moj Sin je zasedel tvoje mesto, tvoj dolg je plačan«.

Prišlo je takšno svetlo odpuščanje. Kot da ne bi nikoli grešili. V celoti odpuščeni vsi grehi. Jezus je umrl za nas in plačal vsak dolg, ki ga kadarkoli lahko naredite vi ali jaz. To je bilo daleč največje preplačilo v zgodovini vesolja. Bog-Sin je daroval svojo brezmadežno in brezgrešno življenje za krivične. Sam Bog-Sin je plačal za to, kar bi morali mi. Nihče ne more priti »samo malo« v nebesa. Ali ste za kilometer notri ali pa ste za kilometer zgrešili.

Potem pa Bog govori: »Sedaj pa morate, če želite živeti v tem kraju, kjer prejemate Moje popolno odpuščanje, odpuščati tudi sami«. To je pogoj. Z drugimi besedami, ne morete zahtevati milosti zase in pravosodja za druge. Ali vam je to res čisto jasno? Imate lahko, ali usmiljenje ali pravosodje. Nikakor pa ne morete imeti obojega hkrati.

KO IZBEREŠ ODPUŠČANJE

»Vi torej molite takole: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega« (Mat.6:9-13).

Ste to opazili tudi prej: Odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom. Ali drugače: Tako kot mi odpuščamo, Gospod, tudi Ti nam odpusti.

Še posebej bodite pozorni, da Jezus nadaljuje:

Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov« (Mat.6:14-15).

Izbira je več kot jasna. Usmiljenje ali pravosodje. Čemu bi vi dali prednost? Želite usmiljenje?

Dokler se niste dokončno prestrašili, si zapomnite za vedno, da vam je dana Božja milost zato, da bi vam pomagala vse to preživeti.

Globoko sem prepričan, da je to dolgotrajen proces. Verujem tudi, da to, ker je tako veliko bolečin, strahu in trpljenja padlo na del Kristusovega Telesa, dela proces tudi zelo težaven. Včasih je naša bolečina tako močna, da se v nas pojavi občutek, da sta naša bolečina in jeza opravičeni.

ZANKA SAMOOPRAVIČEVANJA

V Evangeliju po Mateju 5:23-24 nas Jezus uči, da kadar prinesemo naše darove Bogu in se tam spomnimo, da imamo nekaj proti bratu, se moramo najprej pomiriti z njim in se šele nato vrniti in darovati Bogu. Takrat bomo imeli čista srca.

Jezus nam govori tudi o farizeju in cestninarju: »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi, kakor ta človek tukaj. Postim se, molim in dajem desetino. Vsa ta dobra dela delam zate«.

Cestninar pa je bil ponižen in je govoril: »Gospod, bodi milosten meni grešniku«. Ni se primerjal s kom drugim, temveč je priznal da je grešen« (Luka 18:10). Gospod je rekel, da tisti, ki je prišel v ponižnosti, je odšel domov opravičen, ne pa tisti, ki je bil prepričan da ima vse prav.

Dovolite mi, da to bolj nazorno pokažem na primeru. Bil sem v Kanadi v Winipegu, kjer sem predaval o Božjem usmiljenju in odpuščanju. Po službi je k meni prišel človek, ki se mu je videlo, da je zelo zmeden. Rekel je: »John, moram vam povedati, kaj se mi je zgodilo«. Poslušal sem njegovo pripoved.

»Moj lastni oče je posilil mojo triletno hči. V vso zadevo se je nekako vključila tudi vladna služba in to je imelo za našo družino uničujoč učinek. Našo malo deklico sedaj ves čas mučijo more. Poleg tega pa moj oče vse to zanika. Vsa družina je sedaj jezna name. To je popolna tragedija, vi pa pravite, da mu moram odpustiti«.

Odgovoril sem mu: »Jaz vam ne pravim, da mu morate odpustiti. Jaz vam samo pravim, da je odpuščanje in kesanje za greh obsojanja edini izhod iz ječe. Vi lahko vztrajate na pravosodju, vendar se morate zavedati, da bo hudič poskrbel, da boste prejeli, kar ste zaslužili. Če pa se zavedate tega in ste prišli do spoznanja, da želite odpustiti potem vam bo Bog izkazal milost in vam pomagal premagati bolečino. Tedaj boste lahko ostali v Njegovem kraju usmiljenja in odpuščanja«.

V življenju nekaterih ljudi so se zgodile neverjetne tragedije. Zavedajo se, da so bili žrtve. Ne razumejo pa, da so njihove ponavljajoče se težave na nek način povezane z grehom obsojanja drugih.

Ko ljudje grešijo, navadno grešijo v odnosu do nekoga drugega. Posledica tega je, da so ranjeni ti drugi ljudje. To je nepravično, kajne? Vprašamo se lahko: »Zakaj Bog to dopušča?« To dopušča zato, ker nam je dal svobodno voljo. Nam je dovoljeno sprejemati pravilne in nepravilne odločitve. Lahko ljubimo ali grešimo. Svobodna volja je osnovna sestavina ljubezni, zato morajo ljudje imeti pravico proste izbire. Po izbiri se lahko nahajajo tesno skupaj in blagoslavljajo eden drugega, vendar se mora ta izbira uresničiti po njihovi svobodni volji. Drugače bomo samo roboti.

Tako nam je dano na izbiro, ali blagoslavljati ali raniti (egoizem ali greh). S tem se odločimo, da bomo dali življenje ali smrt. Ta izbira pomeni odgovornost, ki je neposredno povezana s svobodno voljo. Vsakokrat, ko nekdo naredi napačno izbiro ali pa naredi nekaj, kar ne izvira iz ljubezni, rani to njega samega ali pa nekoga drugega, ali pa oba hkrati. Tedaj imamo grešnika in tistega, proti kateremu je bil storjen ta greh.

Kadar smo mi sami grešniki in nas Sveti Duh na to opominja, si želimo usmiljenja, ali ni tako? Ko pa je bil greh storjen nad nami, vpijemo po pravosodju in v srcih zakrknemo. Največkrat tega ne jemljemo kot zelo spretno nastavljeno hudičevo past. Če nas hudič lahko na to ulovi, če nas lahko prisili, da zahtevamo pravosodje, ima vso zakonsko pravico, da v našem življenju uporabi zakon »kar si sejal, to boš žel«, ki si ga tudi zaslužimo.

Takšen je hudičev plan. To je tisto, kar mu daje zakonsko pravico. Jezus, proti kateremu je bil storjen največji prestopek v zgodovini človeštva, pa ni rekel: »Oče, daj tem morilcem, kar zaslužijo«. Kakšne so bile njegove zadnje besede: »Oče! Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Luka 23:34).

Zato je v Pismu Hebrejcem 12:24 tudi napisano, da Jezusova kri govori bolje kakor Abelova. Abelova kri vpije: »Bog, maščuj me. Moj brat mi je odvzel življenje«. Jezusova kri pa kliče: »Usmili se, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«. »Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo« (Jak.2:13).

GUMNO (del skednja, kjer so včasih na roke, s cepi, mlatili pšenico)

Nedavno sem se s prijateljem pogovarjal o tem, da je težko videti ozdravljenje kristjanov, ki se imajo za kristjane že mnogo let. Da pa je relativno lažje moliti za ne-kristjane in videti, kako jih Bog ozdravlja in dela z njimi čudeže. Na eni strani lahko molite za svoje sodelavce ali pa za mimoidočega in Bog bo naredil različne čudeže v odgovor na molitev za ljudi, ki ne poznajo Boga. Na drugi strani pa čudovit človek, ki že leta in leta služi Gospodu, ne prejme tistega ozdravljenja, za katerega ste molili. Zakaj? Mogoče smo naredil kaj takega, mislili kaj takega ali sodili koga, za kar bi bilo treba prositi odpuščanja in se pokesati in na kar nas Gospod že dolgo opozarja, mi pa zaradi strahu, ponosa, napuha, bolečin ali jeze tega nikakor ne moremo storiti. To je lahko ključ za nas. Eden izmed odgovorov je dan v 1.Pismu Korinčanom 11.poglavje. Vedite, da je to samo eden od vzrokov, zato ni nujno, da se to tiče vas in ni treba, da bi se sedaj počutili krive.

»Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikokrat boste pili, delajte to v moj spomin«. Kajti kolikokrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak od sebe presodi in tako je od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor je in pije, je in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa« (1 Kor.11:23-29).

Dolgo let sem prebiral ta odlomek in menil, da govori samo o elementih svetega obhajila. Vendar pa ne gre samo za zlomljeno telo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Gre tudi za Njegovo telo »Cerkev«. Mi smo Njegova nevesta in Njegovo telo Mu je dragoceno. Zelo globoko je prizadet, kadar govorimo proti telesu Gospoda Jezusa Kristusa, kadar slabo govorimo drug o drugem. Apostol Pavel nadaljuje:

»Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo. Ko bi mi presojali sami sebe bi ne bili sojeni« (1 Kor.11:30-31).

Kakšne mogočne besede. Če priznamo svoj lastni greh obsojanja vseh in vsega in prosimo Gospoda, da nam odpusti, potem ne bomo obsojeni. Ker pa mnogi izmed nas kristjanov sodijo in obsojajo 80% svojega časa, menim, da nas Gospod daje na gumno. Naša življenja bodo na tem gumnu šla na to ali ono stran. To je prostor krize.

Janez Krstnik je rekel: »On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Mat.3:11). Vedite, da ima Gospod v roki velnico in da bo temeljito očistil zrnje od plev. 

KRAJ MILOSTI

Gospod nas želi očistit od teh plev in nas osvoboditi, sežgati tisto, kar nam ni potrebno, da bi se lahko s čistim srcem nahajali v Božji milosti, ljubezni in odpuščanju.

Pravosodje ni slabo in svet se trudi živeti po njem. Zahvaljujem se Bogu za policijo, sodišča in zakone, vendar obstaja bolj visok in boljši kraj. To je kraj, kamor hudič ne more slediti za vami, to je kraj usmiljenja Gospoda Jezusa Kristusa. V tem je bistvo krščanstva. Tukaj kraljujeta življenje in usmiljenje za nas in za druge.

Ali veste da ste nepremagljivi, kadar živite v usmiljenju? Hudič vam ne more tja slediti. Kako naj vam hudič sledi za vami tja, kjer kraljuje Kristusa milost? Zanj, za hudiča, ni milosti. On se sklicuje samo na zakone. Zato pa lahko mi živimo v usmiljenju in v polni odvisnosti od sposobnosti Svetega Duha, da nas varuje.

Jezus je popolnoma in absolutno nepremagljiv v vsem tem. On je popolnoma porazil hudiča. Jezus je bil Bog, ki je prišel k nam kakor človek, vendar človek, ki je bil napolnjen z močjo Svetega Duha, kajti v Njem je bil duh brez mere (Jan.3:34). On je popolnoma in s svojimi rokami premagal hudiča in njegovo svojat iz pekla. Od takrat se ni nič spremenilo. Še vedno so premagani. Mi pa, ne glede na to, vseeno dajemo hudiču oblast, kadar izberemo pravosodje namesto usmiljenja.

Nekdo mi je rekel, da sedaj, ko sem kristjan, nimam nobenih pravic. To je popolnoma točno. Edina pravica, ki jo imamo je, da nam je popolnoma odpuščeno, da gremo v nebesa po smrti, da smo služabniki ljubezni Jezusa Kristusa in da se čisto v vsem zanesemo Nanj.

3. poglavje

OSVOBOJENA OD SADOV OBSOJANJA

(Carol Arnott)

»Pazite, da nihče ne ostane brez Božje milosti, da ne bo pognala nobena grenka korenina, ki bi povzročila zmedo in bi se z njo mnogi omadeževali«. (Heb.12:15)

Kako se ta nanaša na naše življenje?

Ko sem postala kristjanka, sem izvedela da je nujno, da vsem odpustim. Tedaj sem odpustila svoji materi, ki mi je prizadejala globoko bolečino. Odpustila sem ji vse, čisto vse, pa kljub temu čutila, da je ne ljubim. Ponovno sem šla skozi ves proces odpuščanja in znova ugotovila, da mame ne ljubim. Vedno znova sem ponavljala ves postopek in vedno znova ugotavljala, da mame ne ljubim. Tedaj pa sem pomislila: »Gospod, tukaj nekaj ni v redu. Kaj je narobe pri mojem odpuščanju.

ZARADI RAN, KI SO MI JIH POVZROČILI, SE JE RODILO OBSOJANJE

Moja mama je bila zadnja od osmih otrok v družini in šesta deklica. Starša sta hotela več dečkov, da bi delali na kmetiji, tako da mama sploh ni bila zaželena. Bila je samo še ena deklica več. Ker sta starša cele dneva delala na polju, je bilo jasno, da so zanjo skrbele starejše sestre. Ker pa so bile same še otroci, so se večkrat do nje slabo obnašale. Pravila mi je, kako jo je bilo strah, ko so jo na vso moč gugali v zibelki in se je bala, da bo padla ven. Ko je postala večja in je jokala, so jo zapirali v omaro, da se je ne bi slišalo. Lahko si mislite, kakšne rane ji je prizadejalo takšno obnašanje.

Kot otrok in potem kot dekle, nisem mogla razumeti bolečin moje mame. Nisem vedela, kako globoke so njene rane. Vse sem ocenjevala v skladu s tistim, kako se je ona obnašala do mene. Kadar se otroci obnašajo nepravilno in za to dobijo po zadnji plati, dobro vedo, da so sami krivi. Po drugi strani pa zelo dobro občutijo kadar se jim zgodi krivica, kadar jih dobijo zaradi slabe volje staršev. Večkrat se zgodi, da otroci na zunaj ne pokažejo, kako jih je ravnanje staršev prizadelo, vendar jih obsojajo v svojih srcih, češ da so nepravični in hudobni.

In ravno to se je zgodilo z mano. Preveč sem se bala, da bi se odkrito upirala in nasprotovala ravnanju mame, ker bi jih tedaj še bolj dobila. Mama je večkrat vzela očetov pas in me z njim tepla. Danes bi rekli, da je takšno ravnanje zelo kruto. Bila sem vsa v modricah in klobasah, ampak to se je videlo navzven. Mnogo bolj globoke rane pa so se naredile znotraj. V srcu sem svojo mamo sovražila. Znotraj sem jo sodila in prezirala.

Ko sem postala kristjanka, mi je postalo jasno, da se v mojem srcu skriva veliko ne odpuščenega in da se moram tega rešiti. Zelo sem se trudila, vendar nisem mogla spremeniti svojih čustev do mame. Pomislila sem: »Gospod, tukaj je nekaj narobe«. Vedno znova sem poizkušala, vendar se moje srce ni spremenilo. Šele ko sem slišala predavanje Johna in Paule Sendford, ki sta govorila o obsojanju, katerega korenine rastejo iz ogorčenja, mi je postalo jasno, kje je moja težava.

Sveto pismo pravi, da je potrebno spoštovati svojega očeta in mamo in nič ne govori o tem, da jih moraš spoštovati samo takrat, če sta dobra kristjana in delata vse pravilno. Mi bi seveda želeli, da bi bilo tako, ampak Bog pravi drugače.

»Spoštuj očeta in mater, kakor ti je zapovedal Gospod, tvoj Bog, da se podaljšajo tvoji dnevi in da ti bo dobro na zemlji, ki ti jo daje Gospod tvoj Bog« (5 Mojzes 5:16).

Iz tega sledi, da na tistih področjih, na katerih ne spoštujete svojih staršev, tudi vi ne boste imeli uspeha. Mi, otroci, svojih staršev seveda ne obsojamo na vseh področjih, ampak tam kjer smo bili zapostavljeni in kjer nam je bila povzročena bolečina.

Mislila sem: »Gospod, ne razumem. Jaz sem mami vendar odpustila. Kaj se vendar dogaja?« Odgovoril mi je: »Ne spoštuješ je. Grešila si, ko si svojo mamo obsodila na prezir«. Gospod mi je pokazal, da ima problem odpuščanja dve strani. Najprej moramo odpustiti, da, vendar se moramo istočasno tudi pokesati za naš lastni greh, ker smo človeka obsodili. Po eni strani sem morala mami odpustiti, kar sem tudi naredila, po drugi strani pa je nisem upoštevala v svojem srcu. Sovražila sem jo in s tem sem jo sodila.

To je bil moj greh in ne njen. Moja reakcija nanjo je bila grešna, ampak jaz tega nisem razumela. Hudič, ki je odličen poznavalec Božjih zakonov in se po njih tudi strogo ravna, pa je prišel k Bogu in mu rekel: »Bog, Carol je tukaj storila greh. Ni se pokesala greha, ko je sodila svojo mamo, tako da imam jaz zakonsko pravico, da zahtevam, da se v njenem življenju izpolni zakon »kar si posejal, to boš žel« in da jaz dobim svoj delež«. (Opomba prevajalca: Ali vidite, kako deluje hudič. On samo čaka, kje bomo pogrešili in že je pred Bogom z zahtevo, da se izpolni zakon. Z grehom se torej sami predamo hudiču v roke in Bog lahko samo z obžalovanjem gleda, kako se je hudič spravil nad naše življenje. Hudič se strogo drži zakonov in dobro ve, da je Bog na veke zvest svoji besedi. To pa ve zato, ker zelo dobro pozna Božjo besedo. Spoznavamo torej čudno situacijo, da hudič bolje pozna Boga kot mi, njegovi otroci, In ravno na tem nas tudi lovi in nas potem muči).

KAR SEM POSEJALA, SEM TUDI POŽELA

Verjetno vsi poznate naravni zakon razmnoževanja semen. Če na vrtu posadite eno zrno fižola ali eno zrno koruze, koliko pridelka pričakujete? Okoli 30 zrn fižola in okoli 100 zrn koruze. Na teh preprostih primerih vidimo, kako deluje Božji zakon razmnoževanja ali povečanja pridelka. Vendar, dragi bratje in sestre, pa deluje ta zakon tako v pozitivno kot v negativno smer. Na primeru rastlin se tega ne da nazorno pokazati. Zato pa je to toliko bolj pogosto v duhovnem življenju. Če torej sejemo dobro, bomo dobili nazaj veliko dobrega, če pa sejemo slabo, bomo dobili nazaj veliko slabega.

Tako sem kot posledico mojega negativnega sejanja, to je obsojanja moje oblastne, trde matere požela negativen pridelek, ki se je kazal v tem, da so se v mojem življenju stalno pojavljale ženske, ki so bile oblastne, ki so manipulirale z mano in vse to so delale na nič kaj prijazen način.

Te ženske so imele nad mano vso kontrolo in oblast, jaz pa nisem videla v kakšne težave bom zaradi tega zabredla. Ko so se te ženske pojavljale sem si mislila: »Gospod, kaj neki sem naredila, da se mi to dogaja? Kaj je na meni znak, ki govori: »Pridi in me vzemi pod svojo oblast in kontrolo? Pridi in upravljaj z mano?« Da, na meni je bil resnično tak znak. V duhovnem področju je bil na meni takšen znak, zato ker sem sodila svojo mamo. Hudič mi je vsilil zakon »kar si sejala, to boš žela«.

Na koncu koncev sem prišla k svoji materi. Takrat je bila že kristjanka. Rekla sem ji: »Mama, šele sedaj, ko sem se mnogo učila, mi je postalo jasno, da sem jaz grešila proti tebi. Sodila sem te. V svojem srcu sem te sovražila. Rada bi, da bi se pogovorili o tem«.

Odgovorila mi je: »Carol, jaz ne želim govoriti o tem Sem že prestara. Kar preveč vsega se je zgodilo. Ne želim, da bi še kdaj načenjala to temo«.

Mislila sem si: »Kaj pa naj sedaj naredim?«

BOG JE PRIČEL POSTOPEK ZDRAVLJENJA

Gospod mi je rekel: »Carol, ali bi rada bila ozdravljena?« rekla sem: »Seveda Gospod! Zelo rada bi bila ozdravljena«.

On pa mi je rekel: »Dovoli meni, da kopljem v vrtu tvojega srca. Ne bi rad, da bi ti izruvala vse korenine, da bi vse postavila na glavo, da bi se vznemirjala in mučila. Daj mi dovoljenje, da ti pokažem kje in koga si sodila in kje ležijo težave, ki jih moraš rešiti«. Rekla sem: »Dobro Gospod, dajem ti takšno dovoljenje«. (Opomba prevajalca: Rad bi usmeril vašo pozornost na to, da tukaj vidimo, da Bog ne more ničesar narediti brez našega dovoljenja. Tukaj nazorno vidimo, kaj pomeni, ko se Mu zahvaljujemo, ker je na veke zvest svoji besedi. Bog je prvemu človeku dal svobodno voljo odločanja o vseh stvareh, ki se tičejo človeka samega in ker je Bog zvest svoji besedi, ga je morala tukaj Carol prositi oziroma Mu dati dovoljenje, da ji je lahko pričel pomagati. Počasi že pričenjamo spoznavati, kakšni mehanizmi delujejo v Božjem kraljestvu, kajne?)

Nato sem molila: »Gospod Bog, zavedam se, da sem grešila, ko sem sodila svojo mamo in ko je v srcu nisem upoštevala. Gospod, vse, karkoli je kdajkoli slabega naredila ji odpuščam. Ničesar mi ni dolžna. Tebe Gospod pa prosim, da mi odpustiš, ker sem jo sodila. In Ti dajem dovoljenje, da mi pokažeš tista področja, ki jih moram popraviti«.

Ta molitev je bila začetek tri in pol letnega trdega dela nad temi problemi. Gospod mi je včasih na dan pokazal tudi po deset - petnajst situacij, ko sem sodila mamo in druge. Nekatere teh situacij sem že čisto pozabila. Predelati sem morala situacije, o katerih nisem niti za trenutek več mislila od takrat, ko so se zgodile.

Za vsako situacijo, ki mi jo je Gospod pokazal sem molila: »Gospod, grešila sem, ko sem sodila svojo mamo. Odpuščam ji ta incident. Nisem je upoštevala in spoštovala, ko se je to zgodilo. Gospod, prosim te, odpusti mi greh obsojanja moje mame«. Molila sem res, to pa je bilo tudi vse. Nobeni čustev nisem občutila v sebi. Ničesar čustvenega se v meni ni dogajalo.

Mamo sem videvala dvakrat tedensko, včasih tudi večkrat. Na vso moč sem se trudila, da bi jo ljubila. Govorila sem ji da jo ljubim in jo objemala. Počela sem vse, za kar sem bila sposobna.

Po treh letih vsega tega, sem nekoč prišla k njen na obisk. Ko sem že odhajala, sem jo objela in ji rekla ljubeči »na svidenje«. In ta trenutek me je preplavila nepričakovana in čudovita ljubezen do moje mame. Vedela sem, da sem ozdravljena. Vedela sem, da je Bog prekopal ves vrt v mojem srcu.

In veste kaj se je še zgodilo? Ne samo, da je ozdravil mene. Ko sem spustila iz objema svojo mamo, je ozdravil še njo. Osvobodil jo je. Postalo ji je mnogo lažje. Postala je bolj svobodna in bolj ljubeča.

Moje ozdravljenje je dovolilo Bogu, da je opravil ogromno delo tudi v njenem življenju. Bog je to naredil,  čeprav se sama ni mogla obrniti k Bogu za pomoč in Mu dati dovoljenje za to. Preveč jo je bolelo, imela je premalo znanja in Sveto pismo ni bilo njen stalni spremljevalec.

HUDIČU SEM DALA ZAKONSKO PRAVICO

Z Johnom sva bila pastorja v dveh cerkvah. Prva cerkev, kjer sva služila, je bila v Strathfordu, Kanada. Vsi ljudje, ki so prihajali s pritožbami, z nezadovoljstvom in z različnimi spletkami, so prihajali k meni. Nobeden ni šel k Johnu. Ali se jim je zdelo da jih John ne jemlje dovolj resno, ali pa je bil razlog kaj drugega, niti ni toliko pomembno. Pomembno je, da so vsi do zadnjega, ki so želeli izliti vsa svoja negativna čustva, prihajali k meni. Zelo težko sem to prenašala. Večkrat sem govorila Johnu o tem, on pa ni reagiral. Zdelo se je, kot da me sploh ne sliši.

Tisti ki naju poznajo vedo, kako ljubeč je John do mene in da bi naredil vse, samo da bi mi ustregel. Prepričana sem, da bi se postavil zame, če bi mi kdo hotel storiti kaj žalega. Ko pa sem ga prosila, da mi pomaga pri ljudeh iz naše cerkve, pa se je zdelo, kot da mi ne more pomagati.

Kadar sem šla k njemu in mu razlagala kaj sem doživela od ljudi, mi je enostavno odgovarjal: »Samo ljubosumna si«, ali »Preveč čustveno reagiraš«, ali »To vendar ni nič tako resnega«. To me je zelo jezilo. »Gospod, kaj neki tokrat žanjem?« sem spraševala. (Naj dodam kratko razmišljanje k zadnjemu stavku. »Gospod, kaj neki tokrat žanjem«, pomeni, da je Carol tokrat že vedela, da žanje nekaj, kar je bilo nekoč posejano. Vidimo, da si je dobro zapomnila kako deluje zakon »Kar si posejal to boš požel«. Tudi mi si ga moramo dobro zapomniti in ga imeti vedno pred očmi).

Poizkusite uganiti, kaj so počeli ljudje iz naše druge cerkve, torej po tem, ko sva šla služit v Toronto? Zopet niso hodili k Johnu, temveč k meni. Zopet so name izlivali vse svoje nezadovoljstvo in spletke. Zopet sem šla k Johnu in mu govorila o tem, kaj se dogaja. Pričakovala sem, da mi bo pomagal, on pa niti slišati ni hotel, da imam težave z ljudmi iz cerkve. Zelo sem bila jezna nanj.

Ko nisem več zdržala sem končno zakričala: »Gospod, kaj se dogaja?« In Gospod mi je odgovoril: »Kaj pa je bilo s tvojim očetom?« Bila sem šokirana: »Z mojim očetom? Moj oče je čudovit. Zelo ga ljubim. Enkraten je. Pravi gentleman je. Zelo je ljubeč in dober. Njega pa res nikoli nisem sodila«.

Gospod pa mi je rekel: »Nimaš prav, sodila si ga«. Začudila sem se: »Sodila? Očeta? Kako?« Gospod je rekel: »Svojega očeta si sodila, ker te ni zaščitil pred materjo«.

In ravno ta obsodba je dala hudiču zakonske pravice, katerih posledica je bila, da me moj najvažnejši moški v življenju, John, ni mogel zaščititi pred »materjo« cerkvijo. Cerkev je zato lahko stresala vse svoje olupke name. John me ni mogel zaščititi. Zakoni »ne sodite, da ne boste sojeni« in »kar si sejal to boš požel« so dali hudiču vse potrebno, da mi je uspešno grenil življenje.

Pomislila sem: »Gospod, kako neki je to mogoče?« Zame je bil ta pouk precej nov. Tako čudno je bilo vse skupaj. Odločila sem se, da grem k svoji prijateljici in da ji vse to povem. Rekla sem: » Menim, da ni Gospod pravi naj se pokesam, zato sem prišla k tebi. Tebi želim vse povedati. Ne želim iti k Johnu.

Rada bi odpustila očetu, ker me ni ščitil pred materinim gnevom. Odpuščam mu in ga osvobajam. Johnu pa odpuščam, ker me ni ščitil pred ljudmi iz cerkve. Prosim Gospoda naj mi odpusti, ker sem sodila svojega očeta in Johna«.

Prosila sem Gospoda, naj postavi križ med mojim srcem in zakonom o setvi in žetvi in tako sem vse to končala.

Čez dva meseca se je zgodil nov incident. K meni je prišla neka ženska, faranka in izlila name vse svoje pomije. Šla sem k Johnu in mu povedala, kaj se mi je zgodilo. John je takoj reagiral. Rekel je, da bo še naslednji dan poklical to žensko v pisarno. Tako je tudi storil. Razjasnil in pomiril je vso zadevo. To je bilo presenetljivo. Od takrat dalje je vedno tako ravnal.

Moje obsodbe so dale hudiču zakonsko pravico, da je držal Johna v oddaljenosti in mu ni pustil, da bi me ščitil.

Če so v vašem življenju področja, kjer stalno doživljate nekaj negativnega, če ne morete ljubiti nekoga, ki bi ga kot kristjan(ka) morali, se ozrite nazaj in recite: »Sveti Duh, pokaži mi, kdaj in koga sem sodil(a) v svojem življenju. Mogoče sem komu odrekla svoje spoštovanje?«

Čisto mogoče je, da se ne jezite več in da ne čutite nobene bolečine več, da nimate nobenih čustev glede tistega dogodka. Mogoče je, da ste že čisto pozabili, da ste nekoga sodili. Ampak, če so v vašem življenju prisotni takšni ponavljajoči se negativni sadovi, potem je velika verjetnost, da je tam tudi obsodba, ki raste iz ogorčenja, bridkosti ali bolečine. To pa so razlogi, ki dajejo hudiču možnost, da se prikrade k vam.

Se pa to ne dogaja na vseh področjih vašega življenja, temveč samo tam, kjer ste bili užaljeni ali ranjeni.

OSVOBOJENA

Izaija 61:1 - »Gospod je prišel osvobajati ujete, ozdravljati zlomljena srca in puščati jetnike na prostost«. In tega ni prišel delati samo za določene, ampak za vse, ki bodo sprejeli vero. Jaz verjamem, da nas je hudič držal v okovih, da je velik del Kristusovega Telesa (Cerkve) držal v temi, čeprav je imel Gospod za vsakega pripravljeno pot osvoboditve in odpuščanja. Hudič je za to vedel in se je trudil skriti to resnico od kristjanov. Sveto pismo pravi :«Iztrebljeno bo moje ljudstvo, zaradi pomanjkanja spoznanja«. (Ozej 4:6)

V mojem življenju mi je bila ta resnica vredna več, kot milijon dolarjev. Ta resnica je zame pomenila osvoboditev in svobodo. Bog me je osvobodil. In ravno tako se bo Bog potrudil tudi za vas, le dovoljenje mu morate dati in želeti si morate tega. Kako čudovito je biti svoboden.

4. poglavje

PRIŠEL JE ČAS ZA ODPUŠČANJE

(John Arnott)

Sedaj pa že lahko razumemo, kaj je imel v mislih Jezus, ko je rekel: »Dal ti bom ključ nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mat.16:19).

Prišel je čas, da odvzamemo hudiču te ključe. To pa lahko naredimo samo tako, da spoznamo, kje v nas so te težave, te zadolžnice, te obsodbe, katerih korenine rastejo iz globokih bolečin in bridkosti. Najti moramo tista področja, kjer kličemo po Božjem pravosodju in rešiti ta vprašanja preko odpuščanja in kesanja. Vztrajati na obsodbah in pri svojih ranah je več kot razkošje, ki si ga niti vi, niti jaz ne moremo privoščiti. To je isto, kot če bi dali hudiču ključ od svojega stanovanja kar v roke.

PREKO ODPUŠČANJA OSVOBAJAŠ DRUGE

Dan nam je zaklad. Ko predamo svoje življenje Jezusu, preidemo od nič k vsemu. Nam je odpuščen ogromni dolg greha in Bog nam sedaj naroča: »Najmanj, kar lahko sedaj narediš je, da odpustiš svojim staršem, sorodnikom in drugim, ki so ti blizu«.

Poznam ženske, ki so jih bratje dobesedno mučili v otroštvu. Z vami so se lahko zgodile stvari, ki so vas prisilile, da ste zasovražili moške ali ženske.

Ko je moj prvi zakon doživel brodolom, sem se v srcu zaklel, da me nobena ženska ne bo več tako močno ranila. Minilo je kar precej časa, dokler se nisem, s pomočjo Carol, odpovedal tej prisegi. Carol se je seveda zelo dogo prebijala skozi moj oklep in hvala Bogu, da je bila tako vztrajna. Bil sem ozdravljen od obsojanj, ki so temeljila na bridkosti. Takrat sem videl, kako milost zmaguje nad sodbo (Jak.2:13).

Pogosto so življenjske tragedije tako resne in grozne, da si niti predstavljati ne znamo, kako naj se jih rešimo samo s preprosto molitvijo. Včasih je rana še preveč sveža in rabimo več časa.

Eden od vzrokov, da se je apostol Pavel tako čudežno spreobrnil je bil ta, da je človek po imenu Štefan, ki so ga takrat vojaki do smrti pobili s kamni, razumel ta princip in je zaklical: »Gospod! Ne prištevaj jim tega greha!« (Apd.7:60). Čisto mogoče je, da sta se takrat z očmi srečala s Savlom iz Tarza. Zato, ker je Štefan odpustil, ni prišlo do predaje ključev in pravic hudiču, tako, da ta ni imel pravice držati v okovih mladega človeka Savla. Bog se je kasneje vključil z vso svojo močjo in Savel je doživel absolutno spreobrnitev. Sedaj je poznan kot Pavel, apostol za pogane.

Drugim smo obvezani dati darilo, ki ga niso zaslužili, tudi takrat, ko ni niti najmanjšega dvoma v to, da so grešili proti nam, nas ranili in nam storili krivico. Da, obstaja njihov dolg pred nami. Dolžni so nam, ampak mi jim lahko damo darilo, ki ga niso zaslužili, to je naše odpuščanje. Lahko vstopimo v Božje usmiljenje in rečemo: »Želim, da bi bilo usmiljenje nad pravosodjem«. In to je tisto, kar Bog od nas pričakuje.

Milost gospoda Jezusa Kristusa je zame več kot dovolj. Namenjen sem podariti dar odpuščanja vsem, ki so grešili zoper mene. Dajem jim darilo, moje odpuščanje, ki ga ne zaslužijo, tako kot je nebeški Oče dal meni dar, ki ga jaz ne zaslužim, to je Njegovo odpuščanje. Zase želim usmiljenja in ne pravosodja, ki ga zaslužim. »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mat.5:7).

Večkrat to zahteva določen čas, kot je govorila že Carol, da bi lahko dali Svetemu Duhu dovoljenje, da odkrije vse težave. Vendar pa nas želi Bog narediti svobodne, srečne in polne radosti. Nimamo niti časa, niti energije, da bi držali v sebi zaprte vse te strahove, bolečino in jezo, ki jih v naše življenje prinaša hudič, kot posledico zakona o setvi in žetvi.

Vedite, da bo hudič deloval preko zakonskih pravic. Odpovedati se moramo od naših pravic, se predati in reči: »Gospod, želim delati tako, kakor Ti hočeš«. Lahko smo kot Jezus ali Štefan, ki je rekel: »Gospod, ne štej jim tega za greh«. Dajmo recimo Bogu: »Odpuščam jim in Te prosim, da mi odpustiš, ker sem jih v svoji bolečini in bridkosti obsojal, in zato, ker sem zahteval, da bi se z njimi nekaj zgodilo«.

Tukaj ne govorim o situacijah, kjer moramo občutiti ljubezen in vzgojne prijeme s strani duhovnega pastirja. Govorim o težavah, ki so zastrupile naše srce, o področjih, kjer vi dejansko dajete hudiču zakonsko pravico in dovoljenje vstopiti v vaše življenje, mu celo pomagate, da pride in da prinese s sabo uničenje in to ob katerem koli času, kadar se mu zahoče.

Obstaja pa kraj tihega počitka, ki je čisto blizu Božjega srca. Je kraj pod senco Najvišjega. Je kraj pod križem Jezusa Kristusa, kjer usmiljenje premaguje pravosodje in kjer lahko vstopimo v zmagoslavno svobodo Božjih sinov. To je kraj usmiljenja in odpuščanja.

Ni moj namen, da bi vam nastavil pištolo na glavo in vam ukazal, da morate odpustiti. To ne deluje. Vsem nam so govorili takšne stvari, kot na primer: »Vseeno mi je, kaj so vam naredili. Če ste kristjani, potem morate odpustiti«. Ne, vi niste ničesar in nikomur dolžni odpustiti. Vaša odločitev je, da se boste držali za vse to, vendar se morate zavedati procesov, ki jih s tem sprožite.

Vso pravico imate na pravosodje, vendar se morate zavedati, da boste želi tisto, kar ste sejali. Tudi vi boste želi pravosodje, namesto usmiljenja. Ko sem se pričel tega zavedati, sem razumel, kaj je mislil Jezus, ko je rekel: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mat.5:7).

ODLOČI SE ZA ODPUŠČANJE

Verjamem, da je Božja beseda prodrla v vaše srce kot meč in da vas je Sveti Duh položil na gumno, kjer vas želi očistiti od luščin vašega življenja. Ali so ljudje v vašem življenju, ki jim morate odpustiti?

Dovolite mi, da vas vodim v molitvi. Ne upirajte se, prosim vas. Lahko rečete: »Besede že lahko izrečem, v resnici pa ne mislim tako«. Nič ne bo pomagalo, dokler v svojem srcu, ne samo s svojimi usti, ampak v srcu, ne rečete: »Gospod, pomagaj mi. Naredi tako, da bi jaz hotel odpustiti«. Bog bo to upošteval. Boga prosimo tudi za odpuščanje, ker smo obsojali druge ljudi in Ga prosimo, da nas opomni, ko bomo zopet mislili negativno.

Pričnite blagoslavljati, ne pa preklinjati. Dajajte ljudem darila, ki jih niso zaslužili, da boste lahko postali posoda spoštovanja in usmiljenja. Postanite novi mehovi, da bi lahko držali vino in olje Svetega Duha, ki vam bosta pomagal hoditi v svobodi in ljubezni.

Do takrat, ko bomo pričeli moliti pa se ustavimo za trenutek in počakajmo Boga. Počakajmo, da se znajdemo v prisotnosti Svetega Duha. Povabite ga, da se ponovno spusti na vas. In ne trudite se, da bi to naredili na religiozen (igran duhovni) način ali tako, da bi naprezali vso svojo voljo. Želim da veste, da brez pomoči Svetega Duha ne zmorete ničesar narediti. Nekateri prestopki proti vam so kar preveč resni.

Proti nekaterim izmed vas so storjene velike zlorabe. Okoliščine, skozi katere ste šli vi in tiste stvari, ki so se zgodile z vami, nikoli, nikoli niso bile po srcu Očeta. Vsa ta zla dejanja so bila rojena iz greha, spuščenega na svobodo v svet in zaradi vaše nepravilne izbire, kot tudi zaradi dejanj drugih ljudi, ki so vas ranili. Bog ne odgovarja za grehe ljudi.

Hudiča lahko premagamo. Lahko naredimo tako, da grehi očetov ne bodo padli na otroke do tretjega, četrtega kolena. Če pa ne boste ničesar naredili s svojimi zakonskimi pravicami in ne boste odpuščali in darovali usmiljenja, potem bodo, kot pravi Sveto pismo, grehi prešli na vaše otroke (2.Mojzes 20:5). Mojster zakona, hudič, bo za to več kot zagotovo poskrbel.

Dajmo, molimo skupaj:

K Tebi Oče molimo. K tebi smo prišli in priznavamo svojo potrebo. Prosimo te, da pride Sveti Duh in nam pomaga. Izbrali smo usmiljenje in ne pravosodje. Tistim, ki so nas ranili, tistim, ki si tega ne zaslužijo, bi radi dali darove odpuščanja. Želimo premagati hudiča in mu odvzeti legalno pravico, da nam škoduje.

Oče, tistim, ki so me globoko prizadeli in ranili, sem izbral odpuščanje. Odpuščam svoji mami. Odpuščam svojemu očetu. Odpuščam svojim bratom. Odpuščam svojim sestram. Odpuščam svojemu možu. Odpuščam svoji ženi. Odpuščam svojim delodajalcem, duhovnikom, prijateljem in vsem, ki so grešili proti meni. Dajem jim dar popolnega in brezpogojnega odpuščanja. Ničesar mi niso dolžni. Verujem, da bo Bog vse obrnil v dobro.

Gospod, prav tako odpuščam sam (a) sebi za svoje lastne napake in neuspehe. Obljubim, da bom na vse to pozabil.

Gospod, sedaj pa se želim pokesati svojih grehov. Sodil sem tiste, ki sem se jih spomnil. Sodil sem jih z bridkostjo in gnevom. Rad bi bil svoboden. Odpusti mi, Oče, nespoštovanje svoji staršev, svojega duhovnika, svojih prijateljev in znancev. Odpusti mi, ker sem namesto da bi postal del rešitve težave, postal sestavni del te težave. Moj lastni napuh in ponos sta zahtevala pravosodje.

Gospod, rad bi bil svoboden. Želim raztrgati vezi, s katerimi je hudič oklenil moje življenje. Križ Jezusa Kristusa dajem med moje srce in med vsem, kar bi moral požeti v skladu z zakonom o setvi in žetvi. Sveti Duh, dajem ti dovoljenje, da mi pokažeš vse konkretne probleme, ki jih moram po Tvojem mnenju rešiti, da bi se lahko potem vseh grehov obsojanja pokesal. Gospod jaz izbiram usmiljenje in ne pravosodje.

Raztrgam vse zadolžnice in jih vržem k podnožju križa. Izjavljam, da mi je tvoja milost dovolj. Kar bom izgubil na zemlji, bom pridobil v nebesih. Vse predajam Tebi, v Tvoje varne očetovske roke. Gospod, dajem Ti dovoljenje, da vstopiš v moje življenje. V imenu Jezusa Kristusa. Amen.

Sedaj pa izrecimo molitev svoje oblasti in razglasimo svoje pravice:

Oče, hudiču odvzemam vse pravice nad življenjem teh ljudi. Hudič, raztrgam okove, s katerimi si uklenil te Božje ljudi. Ukazujem ti, da jih osvobodiš in da jih pustiš, da gredo prosto pot, v imenu Jezusa Kristusa, svetega Boga-Sina. Osvobodi jih, s krvjo Jezusa Kristusa, ki nikoli ni izgubila svoje moči. Osvobajam te, Božja ženska. Osvobajam te, Božji moški. Osvobajam te Božji otrok. Sedaj usmiljenje zmaguje nad pravosodjem.

Uničim vse strahove, ki vas kontrolirajo, jezo, ki vas obvladuje in vse hudičeve okove, v imenu Jezusa Kristusa. Osvobajam vas, da bi lahko uresničili svoje sposobnosti v Jezusu Kristusu, vašem Odrešeniku in Gospodu. Lev iz Judovega rodu je z zmagoslavjem premagal vso hudičevo moč. Z nogami pomendrajmo hudiča in vstopimo v Božjo milost. V mogočnem in čudovitem imenu Jezusa Kristusa. Amen.

»….. in odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom« (Mt.6:12).

Če še nikoli niste sprejeli Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika in Gospoda, in bi radi doživeli resnično odpuščanje, tedaj preberite še zadnje poglavje te knjige. Pomagalo vam bo pojasniti, kako sprejeti Jezusa Kristusa v svoje življenje.

MIR Z BOGOM

1. Imeti mir z Bogom je najbolj čudovita stvar v življenju človeka. In prvi korak do tega miru je, da spoznate Božji načrt za Odrešenje, ki prinese človeku popoln mir.

Bog vas ljubi in želi, da bi imeli mir in večno življenje.

V Svetem pismu je napisano:

»Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospod Jezusu Kristusu.« Rimljanom 5:1

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, ki vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« Janez 3:16

» Jaz pa sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju«. Janez 10:10

Bog želi, da bi ljudje imeli mir in polnovredno življenje, na žalost pa mnogi živijo takšno življenje, ki jim ne prinaša miru.

2. Človek mora spoznati v kakšnih težavah je, ker je razdvojen od Boga.

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in mu dal čudovito življenje. Ni ga naredil za robota, ki bi avtomatično ljubil Boga in brezvoljno izpolnjeval Njegovo voljo.

Človeštvo si je izbralo pot neposlušnosti Bogu, zato živi brez Boga. Človek je vedno imel in tudi sedaj ima možnost izbire med dobrim in zlom. Odločitev za zlo pa pelje k ločitvi od Boga.

ČLOVEK	BOG
(grešen)	(sveti)

Sveto pismo pravi:

»….. saj so vsi grešili in so brez Božje slave .« Rimljanom 3:23

»Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« Rimljanom 6:23

Ljudje vseh časov so se trudili premostiti prepad med Bogom in njimi, vendar niso uspeli.

ČLOVEK		BOG
(grešen)	Dobra dela religija filozofija morala	(sveti)

Na svetu obstaja samo ena možnost za premostitev prepada med človekom in Bogom.

3. Človek mora spoznati, da je Božje sredstvo za premostitev prepada Jezusov križ.

Jezus Kristus je edini izhod iz te pogubne situacije. Kristus, ki je sebe daroval za odkup vseh, ki je umrl na križu in, ki je čez tri dni vstal od mrtvih, je s tem premostil prepad med Bogom in človekom. Njegova smrt in vstajenje od mrtvih daje tistim, ki Vanj verujejo, novo življenje.

ČLOVEK	KRISTUS	BOG
(grešen)		(sveti)

Bog stoji na eni strani tega prepada, vse človeštvo pa na drugi. Jezus Kristus, Bog-človek pa je most preko tega strašnega prepada in On s Svojim posredovanjem obnavlja pretrgano zvezo med Bogom in človekom.

Sveto pismo pravi:

»Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« Rimljanom 5:8

»Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače, kakor po meni« Janez 14:6

»Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil«. Efežanom 2:8,9

Bog nam daje enkratno možnost in vsak človek mora sprejeti svojo odločitev, kaj naj naredi s Kristusom.

4. Sedaj morate sprejeti svojo odločitev: sprejeti ali odkloniti Jezusa Kristusa.

Predati se morate Jezusu Kristusu s polnim zaupanjem in ga osebno sprejeti v svoje srce, če želite prejeti odpuščanje od Boga.

Ste tukaj		ali pa ste tukaj?
ČLOVEK	KRISTUS	BOG
greh		odpuščanje
razdvojenost
razočaranje		lepo življenje
krivda		večno življenje
brezciljnost

Sveto pismo pravi:

»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« Razodetje 3:20

»Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.« Janez 1:12

»Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« Rimljanom 10:9

Kaj vas ovira, da bi sedaj sprejeli Jezusa za svojega osebnega Odrešenika?

Kaj je potrebno narediti?

• Spoznati, da ste grešnik
• Pokesati se
• Verjeti, da je Jezus umrl za vas na križu in da je vstal od mrtvih
• Sprejeti Jezusa kot osebnega Odrešenika

Kako moliti?

Dragi Gospod,

Vem, da sem izgubljeni grešnik in sem potreben Tvojega odpuščanja mojih grehov. Jaz verujem, da si Ti umrl za moje grehe. Ne želim več grešiti, zato te prosim vstopi v moje srce in spremeni moje življenje. Jaz verujem, da si ti moj Odrešenik in Gospod in Te želim slaviti in poveličevati skupaj z drugimi člani Tvoje Cerkve.

Božje jamstvo je v Njegovi Besedi.

Ali ste molili to molitev?

 

Sveto pismo pravi:

»In res: Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen«. Rimljanom 10:13

»Kdor ima Sina ima življenje, kdor nima Božjega Sina, nima življenja. To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina«. 1.Janez 5:12,13