Andrew Murray
4.
Oddvojeni
v Svetem Duhu
V
antiohijski Cerkvi so bili preroki in učitelji: Barnaba, Simeon z vzdevkom
Niger, Lukij iz Cirene, Manaén, ki je bil v mladosti vrstnik četrtnega
oblastnika Heroda, in Savel. Ko so opravljali službo Gospodu in se postili, jim
je Sveti Duh rekel: »Odberite mi Barnaba in Savla za delo, kamor sem ju
poklical!« Nato so med postom in molitvijo položili nanju roke in ju odposlali.
Tako sta bila odposlana po Svetem Duhu in prispela sta v Selevkíjo, od tam pa
sta odplula na Ciper. (Apd 13,1-4).
V tem tekstu se nahajajo nekatere misli, katere nas lahko vodijo
v razmišljanju o tem kaj Bog želi od nas, in kaj bi Bog naredil za nas.
Največje sporočilo teh stihov je: Sveti
Duh je voditelj Božjega dela na zemlji. Če želimo pravilno delati za Boga,
in če želimo, da Bog blagoslovi naše delo, moramo biti v pravem odnosu s Svetim
Duhom, da Mu dajemo vsakodnevno častno mesto, ki Mu pripada.
1. Bog ima svoje osebne načrte v odnosu do
svojega Kraljestva. V Antiohiji je bila osnovana Njegova Cerkev. Bog je imel
določene načrte v zvezi z Azijo in Evropo. Vznemiril jih je. Načrti so Njegovi
in svoje učence je z njimi seznanil. Mi včasih govorimo o naših načrtih za
evangelizacijo, toda naš Bog organizira bojevanje, Njegovi generali in oficirji ne vedo vedno za
Njegove načrte.
Pogosto prejemajo zapečatena navodila in morajo čakati Nanj, da
jim izda ukaze. Bog na nebu ima željo in voljo za delo, ki se mora opraviti na
način, na katerega se mora narediti. Blažen je tisti človek, ki vstopa v Božje
skrivnosti in dela pod Božjim vodstvom.
Pred nekaj leti smo v Wellingtonu odprli misijonarski inštitut,
ki so ga smatrali za lepo zgradbo. Predsednik je ob otvoritvi rekel nekaj, kar
nisem nikoli pozabil. »Prejšnje leto smo se tukaj sestali, da postavimo
temeljni kamen, in kaj se je takrat lahko videlo? Nič razen zemlje, kamenja, in
opeke, ter ostanek zgradbe, ki je bila porušena. Takrat smo položili temeljni
kamen in samo nekateri so vedeli kakšna bo videti zgradba, ko bo zgrajena.
Nihče ni vedel za njene detajle razen enega človeka - arhitekta. V njegovi glavi je bilo vse jasno in ko so
prišli obrtniki; zidar, mizar, da prevzamejo od njega napotke, se je moral celo
najneznatnejši delavec podrejati njegovim ukazom. Stavba je rasla in ta
čudovita zgradba je dokončana. »In tako«, je dodal, »je ta zgradba, ki jo danes
odpiramo, samo polaganje osnove v delu, katerega izhod ve samo Bog.«
Bog je Svoje delavce in Svoje načrte jasno orisal, naše pa je da
čakamo, da bi Bog ravnal z nami tako, kakor je to Njegova volja in kadarkoli je
to potrebno.
Mi moramo biti enostavno zvesti v poslušnosti, v izvrševanju
Njegovih ukazov. Bog, ima za Svojo Cerkev na zemlji načrt. Toda na žalost mi
tako pogosto delamo svoje načrte in mislimo da vemo, kaj se mora narediti. Molimo,
da Bog blagoslovi naša šibka prizadevanja, namesto da bi odločno zavrnili oditi
kamorkoli, če Bog ne gre pred nami.
Bog je načrtoval delo širjenja Njegovega Kraljestva. Ta naloga
je zaupana Svetemu Duhu. »Odberite mi
Barnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical!« To je bila naloga, v
katero ju je poklical sam Sveti Duh. Naj
nam vsem Bog pomaga, da bi se bali dotakniti »Božjo skrinjo«, če nismo vodeni
od Svetega Duha.
2. Bog je voljan svojim služabnikom odkriti,
kaj je Njegova volja. Da, slava Bogu, sporočila iz neba še vedno prihajajo. Kakor
beremo tudi tukaj, kaj je Sveti Duh rekel, tako bo Sveti Duh govoril Svoji
Cerkvi in Svojemu narodu. On to pogosto dela. Prihajal je do posameznikov in
jih oddvojil na polje dela, ki ga drugi na začetku niso razumeli, niti
odobravali; po poteh in na načine, kateri drugim niso bili všeč.
Sveti Duh tudi v današnjih dneh uči svoj narod. Hvala Bogu, v
naših misijonarskih društvih in v domačih misijah, kakor tudi v tisočih oblikah
dela, je razpoznavno vodstvo Svetega Duha, toda zdi se mi, da smo vsi
pripravljeni priznati, da je še premalo razpoznavno.
Ne iščite od Boga samo moč. Mnogi kristjani imajo svoj osebni
načrt dela, Bog pa mora poslati moč. Človek dela po svoji osebni volji – Bog pa
mora dati milost. To je edini razlog, da Bog daje tako malo milosti in tako
malo uspeha. Zavzemimo svoja mesta pred Bogom in recimo: »Ko je nekaj narejeno
po Božji volji, nam moč Božje volje ne bo odvzeta. Kar je narejeno po Božji volji, mora imeti močni Božji blagoslov.
Zato naj bo naša prva želja, da se nam razkrije Božja volja.
Če me vprašaš, če je lahko prejeti ta sporočila iz neba in jih
razumeti, ti lahko odgovorim: Lahko je njim, ki imajo pravo skupnost z nebom in
kateri razumejo umetnost čakanja na Boga. Mi se pogosto vprašamo, kako je
mogoče, da nekdo ve za Božjo voljo? Ko so ljudje v nemogoči situaciji, želijo
iskreno moliti k Bogu, da jim Bog takoj odgovori. Bog pa lahko odkrije svojo voljo samo tistemu srcu, ki je ponižno,
občutljivo in prazno (sebe). Bog lahko razkrije Svojo voljo v zapletenih in
zelo težkih situacijah samo tistemu srcu, ki se je naučilo poslušati Ga in
spoštovati v majhnih stvareh vsakdanjega življenja.
3. Bodi pozoren na odnos tistega, kateremu
Sveti Duh odkriva Božjo voljo. Kaj tukaj beremo? Večje število ljudi je služilo Gospodu in se
postilo, Sveti Duh pa je prišel in jim spregovoril. Nekateri ta odlomek
tolmačijo, kakor da se to nanaša na neko srečanje misijonarskega društva v
našem času. Vidimo da je neko polje odprto, svoje misije pa smo imeli na drugih
poljih, želimo pa preiti na to polje. To smo skoraj razrešili in glede tega
molimo.
V tistih prvih dnevih, pa je bil položaj popolnoma drugačen.
Dvomim, da je kdorkoli od njih razmišljal o Evropi, ker se je kasneje Pavel
poskušal vrniti v Azijo, dokler mu ni bila v nočnem videnju pokazana Božja
volja. Poglejte te ljudi! Bog je naredil čudeže, razširil cerkev celo do
Antiohije in izlil bogat in velik blagoslov. Sedaj pa ti ljudje služijo Gospodu
ob molitvi in postu. Njihovo prepričanje je bilo tako globoko, da so vedeli, da
je prišlo iz neba. Kakor da pravijo, »O, Bog, mi smo tvoji ponižni služabniki
in v postu in molitvi čakamo na Tebe. Kaj je Tvoja volja za nas?«
Ali ni bilo isto tudi s Petrom? Nahajal se je na strehi, postil
se je in molil in ni niti pomislil na vizijo in ukaz, da odide v Cezarejo. Ni
vedel kakšna bo njegova naloga.
Naj
nam Bog pomaga, da bi bilo to tudi naše stanje in da bi doumeli, da se bo v
srcih, ki so popolnoma predana Gospodu Jezusu Kristusu – v srcih, ki se
odvajajo od sveta in še celo od običajnih verskih obredov in se predajajo v
iskreni molitvi in čakanju na Gospoda, razodela Božja, nebeška volja.
Beseda »post« se javlja že drugič. »Nato so med postom in molitvijo položili nanju roke in ju
odposlali.«
Ko moliš želiš oditi po Jezusovi zapovedi v svojo sobo in zapreš
vrata. Izključiš vsakodnevno delo in družbo, zadovoljstvo in vse kar bi te
motilo in želiš biti sam z Bogom. Toda materialni svet te v nekem smislu
spremlja tudi tja. Moraš jesti.
Tudi ti ljudje so se hoteli oddvojiti od vpliva materialnega in
vidnega sveta in zato so se postili. Jedli so samo toliko, da so bile
zadovoljene njihove naravne potrebe, v globini svoje duše pa so hoteli
pokazati, da so se oddvojili od vsega zemeljskega, skozi njihovo postenje pred
Bogom.
O, naj nam Bog da to gorečo željo, to odvajanje od sveta, da bi
čakali na Boga, da nam Sveti Duh odkrije Božjo blagoslovljeno voljo.
4. Kaj je sedaj Božja volja? Kakor jo Sveti Duh razodeva, se
nahaja v teh besedah: Oddvojenje v Svetem Duhu. To je ključna misel tega
sporočila iz neba. »Odberite mi Barnaba
in Savla za delo, kamor sem ju poklical!« Delo je Moje in Jaz se za njega
zavzemam, izbral in poklical sem te ljudi in želim, da jih vi, ki predstavljate
Kristusovo Cerkev na zemlji, oddvojite za mene.
Poglej na dvojni pomen tega sporočila iz neba. Ti ljudje so se morali oddvojiti za Svetega
Duha in Cerkev jih je morala oddvojiti Svetemu Duhu. Sveti Duh je imel
zaupanje, da bodo verni to naredili v pravem duhu. Bili so v nebeški skupnosti
in Sveti Duh jim je lahko rekel, vi oddvojite ta človeka. In to so bili ljudje,
katere je Sveti Duh pripravil in On jim je lahko rekel o njih: »Naj bosta
oddvojena za Mene.«
Tukaj pridemo do samega bistva, do same srži naše potrebe kakor
delavcev. Vprašanje je to: »Kaj je potrebno, da bi se Božja moč močneje
spustila na nas, da bi se Božji blagoslov obilneje razlil na te uboge ljudi,
umirajoče grešnike med katerimi se trudimo.« Odgovor iz neba glasi: »Iščem
ljudi, ki so oddvojeni za Svetega Duha.« Kaj to pomeni?
Ti veš, da na zemlji obstajata dve vrsti duha. Ko je Kristus
govoril o Svetem Duhu je rekel: »Mi nismo prejeli duha sveta,
temveč Duha, ki je iz Boga.« (1 Kor 2,12). To je največja potreba vsakega
krščanskega delavca – da duh tega sveta odstopi in da Božji duh vstopi in
zavzame notranje življenje in celotno bitje.
Prepričan sem, da je veliko tistih, ki vpijejo k Bogu, da se
Sveti Duh spusti na njih kakor Duh moči za njihovo delo, in ko ta blagoslov
občutijo, se zahvaljujejo Bogu. Toda Bog želi nekaj večjega in nekaj še bolj
vzvišenega. Bog želi da iščemo Svetega Duha kakor Duha moči v naših lastnih
srcih in življenjih, da premaga naš jaz in izvrže greh, ter da ustvari
blagoslov in pravo podobnost z Jezusom v nas.
Obstaja
razlika v moči Duha kakor daru in močjo Duha za vrlino svetega življenja. Človek ima lahko
neko mero Svetega Duha, toda če nima velike mere Duha kakor Duha vrline in
svetosti, se bo videla napaka v njegovem delu. On lahko pomaga ljudem da se
spreobrnejo, nikoli pa ne bo pomagal ljudem, da doživijo višjo stopnjo
duhovnega življenja. In ko se to izgubi, se lahko zgodi, da mine tudi veliko
delo njegovega delovanja. Toda človek oddvojen za Svetega Duha je pripravljen
reči: »Oče, naj ima Sveti Duh popolno
oblast nad menoj, nad mojim domom, nad mojim značajem, nad vsako besedo mojega
jezika, nad vsako mislijo mojega srca, nad vsakim občutkom do drugih ljudi; naj
ima Sveti Duh popolno oblast.«
Ali je to hrepenenje in odločitev, tudi odločitev tvojega srca z
Bogom – da bi bil mož ali žena, oddvojen in predan Svetemu Duhu? Moja molitev
je, da poslušate glas iz neba. »Oddvojite mi,« je rekel Sveti Duh. Da, oddvojen
za Svetega Duha.
Naj se Beseda vseli v same globine našega bitja, da nas izpraša
in če nam Bog odkrije, da se v njem nahaja sebično življenje, samovolja in
poveličevanje samega sebe, se ponižajmo pred Njim.
Si ti
oddvojen za Svetega Duha? Je to tvoje globoko hrepenenje? Ali si doživel takšno predanost?
Ali si skozi vero pričakoval, moč našega vstalega in vsemogočega Gospoda Jezusa
Kristusa? Če nisi, potem imaš tukaj poziv vere in ključ blagoslova – oddvojen za Svetega Duha.
Naj Bog naredi, da bodo naše cerkve, naše misijonarsko delo,
naši nasveti in odbori sestavljeni iz mož in žena, ki so pripravljeni da
oddvojijo delavce za Svetega Duha. Mi
lahko tudi to iščemo od Boga in moje upanje je, da nas bo Bog tako vodil, da se
vsak od nas oddvoji za Svetega Duha in da prosi brate in sestre, da se jim
pridružijo v molitvi za to. Naj nas Bog naredi dostojne, da bi tako delali eni
za druge.
5. To sveto sodelovanje s Svetim Duhom v
Njegovem delu, postaja stvar vesti in del. Ti ljudje so
oddvojili Pavla in Barnaba, nato pa piše, da sta oba poslana po Svetem Duhu,
odšla v Selevkíjo. O kakšna skupnost! Sveti
Duh v nebesih naredi en del dela, človek na zemlji pa naredi drugi del. Po
polaganju rok nanje, na te ljudi na zemlji, piše v Božji, navdahnjeni Besedi,
sta bila poslana od Svetega Duha.
Poglej, kako to sodelovanje ponovno poziva na novo molitev in
post. Oba sta že nekaj časa služila Gospodu in postila, nato pa jima Sveti Duh
govori in morata se lotiti dela in se priključiti k sodelovanju. Takoj so se
spet zbrali na molitev in post. V takšnem duhu so poslušali svojega Gospoda. In to nas uči, da nam moč v molitvi ni
potrebna samo na začetku krščanskega življenja, ampak neprestano.
Če obstaja nekaj v Kristusovi Cerkvi, kar me včasih globoko
žalosti, če obstaja nekaj v mojem lastnem življenju, česar se sramujem, če je
karkoli kar smatram da Kristusova Cerkev ni prejela in dojela, če je karkoli,
kar me žene da molim k Bogu – O, nauči nas po tvoji milosti novih stvari. To je
prečudovita sila, ki bi jo molitev morala imeti v Kraljestvu. Zelo malo smo
izkoristili to moč.
Verjetno smo že brali besede Kristjana v –Bunyanovem velikem
delu (Pot Kristjana, John Bunyan), ko je v svojih nedrih našel ključ, s katerim je odklenil zapor.
Mi
imamo ključ, ki lahko odklene vrata zapora našega mesta ali vasi in
brezbožništva. Toda mnogo bolj smo
zavzeti s svojim delom, kakor z molitvijo. Mi bolj verujemo v pogovor z ljudmi,
kakor v pogovor z Bogom.
Od teh ljudi se moramo naučiti, da nas mora delo na katerega nas
Svetu Duh pošilja, pozvati na več posta in molitve in da se več odvajamo od
duha in zadovoljstva tega sveta, v novo posvečenje Bogu in skupnosti z Njim. Ti
ljudje so se predali postu in molitvi in če bi tudi mi v svojem krščanskem delu
več molili, bi bilo več blagoslova v našem notranjem življenju.
Ko bi občutili, dokazovali in pričevali svetu, da je naša edina
moč v stalnem dotiku s Kristusom vsako minuto, in ko bi dovolili Bogu, da dela
na nas – ko bi to bil naš duh, ali nebi bila naša življenja, po Božji milosti
bolj sveta? Ali nebi mogli prinašati obilnejšega sadu?
Skoraj ne poznam bolj resnega opozorila v Božji Besedi od tistega,
ki se nahaja v Galačanom 3, kjer Pavel vpraša: »Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z mesom (s telesom)?« (Gal 3,3).
Ali razumeš kaj to pomeni? Obstaja velika nevarnost v krščanskem
življenju, ki se začenja z mnogo molitve in v Svetem Duhu, kasneje pa postopoma
skrene na telesne poti. In zato pravi: »Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z
mesom?«
Ko smo se prvič našli v dvomu in bili nemočni, smo mnogo molili
k Bogu. Bog je odgovarjal in Bog je blagoslovil. Naša organizacija se je
izpopolnila in število naših sodelavcev se je povečalo, toda organizacija in
samo delo in zalet so nas postopoma tako okupirali, da se je moč duha v katerem
smo začeli, ko nas je bilo malo, skoraj izgubila. O, prosim vas, bodite pozorni
na to!
Ta skupina učencev je izvršila zapoved Svetega Duha, z novim
postom in molitvijo. »Le k Bogu teži moja duša, da se pomiri, od njega je moja
rešitev.« (Ps 62,2). To je naša najbolj nujna in najpomembnejša služba. Sveti
Duh prihaja, da odgovori na molitev vere.
Ko je bil vstali Kristus vznešen na prestol, so učenci deset dni
čakali in vpili k Bogu pred podnožjem prestola. To je zakon Kraljestva – Kralj
na prestolu, njegovi služabniki pri podnožju. Naj nas Bog vedno najde tukaj.
6. Kakšen čudovit blagoslov prihaja, ko
dovolimo Svetemu Duhu, da vidi in upravlja z delom, ko se delo izvršuje v
poslušnosti Njemu! Verjetno poznaš zgodbo o misiji, na katero so bili poslani
Barnaba in Savel. Veš kakšna moč ju je spremljala. Sveti Duh ju je poslal, zato
sta hodila iz mesta v mesto z velikim blagoslovom. Sveti Duh je bil njun vodja.
O, kako blagoslovljena je bila njuna služba Gospodu!
Naučimo se, da verujemo, da ima Bog blagoslov za nas. Sveti Duh,
v katerega roke je Bog predal to delo, je imenovan »izvršilec Svete Trojice«. On nima samo moč, temveč je On tudi Duh
ljubezni. On se nahaja nad vsem mračnim svetom in tudi nad našo deželo in nad
vsakim delom na njej in voljan je, da blagoslovi.
Toda
zakaj ni več blagoslova?
Za to obstaja samo en odgovor. Nismo spoštovali Svetega Duha kakor bi morali. Ali obstaja kdo, ki
bi lahko rekel, da to ni resnica? Ali ni vsako razumno srce pripravljeno, da
vzklikne: »Bog oprosti mi, ker nisem
spoštoval Svetega Duha, tako kakor bi moral, ker sem ga žalostil, ker sem
dovolil, da moj jaz, telo in volja prevzamejo mesto, ki ga je Bog namenil
Svetemu Duhu.«
O, naš greh je večji kakor lahko dojamemo! Saj ni čudno, da je v
Kristusovi Cerkvi tako veliko slabosti, in neuspeha!
http://siont.net/u-hristu/knjige/predanost/004.php
Ni komentarjev:
Objavite komentar