Andrew Murray
10.
Začeli ste z Duhom
Kadar govorimo o življenju ali bogatenju ali okrepitvi duhovnega
življenja, mislimo na nekaj kar je slabo, napačno in zlo; in velika stvar je
zavzeti naše mesto pred Bogom ob priznanju: »O, Bog, naše duhovno življenje ni to, kar bi morali biti!«
Ko pogledamo Cerkev okoli nas, vidimo toliko znakov slabosti,
neuspeha in greha, toliko pomanjkljivosti, da smo prisiljeni vprašati se: Zakaj
je tako? »Ali je zares potrebno, da živi Cerkev v tako žalostnem stanju? Ali je
resnično mogoče, da Božji narod stalno živi v radosti in moči njihovega Boga?
Vsako verujoče srce mora odgovoriti; Ja,
mogoče je!«
Nato se postavlja veliko vprašanje: Zakaj in kako naj razjasnim to, da
je Božja Cerkev v celoti tako šibka in da večina kristjanov ne živi po bogastvu
dediščine, ki jim je bila dana? Mora obstajati razlog za to! Ali Bog ni
dal Kristusa, svojega Vsemogočnega Sina, da bi bil varuh vsakega vernika, da bi
bil vedno prisoten in resničen, in da nam pokaže kaj vse imamo v Kristusu? Bog
je dal Svojega Sina, in Bog je dal Svojega Duha. Kako to, da kristjani ne
živijo po bogastvu dediščine, ki jo imajo?
V večini Pisem najdemo mnogo odgovorov na to vprašanje. Imamo
Pismo kakor na primer Prvo Tesaloničanom, kjer Pavel piše kristjanom: »Sicer
pa vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete
v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste
ugajali Bogu; sicer pa tako živite.«(1 Tes 4,1) Bili so
mladi in njihovi veri je še mnogo primanjkovalo, a je bilo njihovo stanje
zadovoljujoče, kar ga je zelo veselilo, zato jim je večkrat pisal: »Prosim
Boga, da še bolj napredujete . . . .; Pač pa vas spodbujamo, bratje, da še bolj napredujete.« (2 Tes 4,10). Toda
obstajajo tudi druga pisma, kjer piše v drugačnem tonu, posebno v Pismu
Korinčanom in Galačanom, kjer jim na različne načine razjasnjuje, zakaj ne
živijo kakor bi bilo potrebno za kristjane. Mnogi so bili pod silo telesa. Na
primer Gal 3,3. On jih opominja, da so skozi
pridiganje vere prejeli Svetega Duha. Pridigal jim je Kristusa; sprejeli so Ga
in prejeli Svetega Duha v moči. Toda kaj se je zgodilo? Začeli so z Duhom, nato
pa s svojimi napori, s svojim telesom dokončevali, kar je začel Duh. Isto
učenje se nahaja v Pismu Korinčanom.
Torej, tukaj je razkrito v čem je veliko pomanjkanje Kristusove
Cerkve. Bog je poklical Kristusovo Cerkev k življenju v moči Svetega Duha,
Cerkev pa večinoma živi v moči človeškega telesa, človeške volje, energije in
truda, neodvisno od Svetega Duha. Če se Cerkev odloči da prizna, da je
Sveti Duh njena moč in pomoč, in če se odreče vsemu in čaka na Boga, da jo
izpolni z Duhom, se ji bodo vrnili dnevi radosti.
To kar piše v Galačanih nam prikazuje, da je začetek krščanskega
življenja v prejetju Svetega Duha. Prikazuje nam, kako velika nevarnost je, ko
pozabljamo, da bi morali živeti po Duhu, a ne po telesu. Prikazuje nam, kakšni
so plodovi in dokazi, kadar iščemo popolnost v telesu. Nato pa nam priporoča,
kako se lahko tega stanja osvobodimo.
Predvsem, pravi Pavel: »Začeli ste z Duhom.« Zapomnite si,
apostol ni samo pridigal opravičenje z vero, temveč tudi to, da lahko opravičeni
ljudje živijo samo skozi Svetega Duha in zato daje Bog vsakemu opravičenemu
človeku Svetega Duha, da ga zapečati. Apostol pravzaprav večkrat pravi: »Kako
ste prejeli Svetega Duha? Ali s pridiganjem zakona, ali s pridiganjem vere?«
Pokazal jim je na čas, ko je prišlo skozi njegovo pridiganje do močnega oživljenja.
Božja moč se je pokazala in Galačani so morali priznati: »Da, imamo Svetega
Duha: po tem ko smo z vero sprejeli Kristusa, smo z vero sprejeli Svetega Duha.
«
Bojim se, da mnogi kristjani komaj vedo, da so prejeli Svetega
Duha, ko so vzverovali. Mnogi kristjani lahko rečejo: »Prejel sem opravičenje
in prejel sem mir. « Toda če jih vprašaš: »Ali si prejel Svetega Duha?« bi samo
neodločno rekli: »Sem.« Mnogi to priznajo z oklevanjem; rekli bi namreč, da
skoraj ne vedo kaj pomeni živeti v moči Svetega Duha. Oprimimo se te velike
resnice: Začetek pravega krščanskega življenja je prejemanje Svetega Duha in
delo vsakega krščanskega pridigarja je kakor tudi Pavlovo – da spomni ljudi: »Kristjani, vi ste prejeli Svetega Duha in
morate živeti kakor vas On vodi, morate živeti v Njegovi moči!« Če so Galačani,
ki so prejeli Svetega Duha v moči prišli v skušnjavo, da zaidejo v to veliko
nevarnost, da končajo s telesom, kar so začeli z Duhom, koliko večja nevarnost
je to za tiste kristjane, ki skoraj ne vedo, da so prejeli Svetega Duha, ali
kateri, če to tudi vedo kakor del njihovega verovanja, skoraj nikoli ne
pomislijo, niti se za to ne zahvaljujejo Bogu!
Če iskreno sprašuješ kaj je potrebno narediti, da bi se
Kristusova Cerkev opomogla, potem takoj sprejmi resnico, da se mora dati Svetemu Duhu veliko večja čast. V vsakem
verniku mora biti globoko in trajno prepričanje, da je od Boga prejel ne samo
odpuščanje v nebesih, temveč tudi Svetega Duha v srce, da v njemu živi in je
njegova moč.
Bog daje kristjanom Svetega Duha z namero, da bi živeli
vsakodnevno življenje v moči Duha. Človek ne more niti eno uro živeti pobožno
življenje, razen v moči Svetega Duha. Lahko živi dosledno, brezgrajno
življenje, življenje vrline in vdane službe; toda živeti življenje ugodno Bogu,
uživajoč Božje odrešenje in Božjo ljubezen in živeti in hoditi v moči novega
življenja – to ne more, če ni voden s Svetim Duhom vsak dan, in vsak trenutek.
Toda obstaja nevarnost. Galačani so prejeli Svetega Duha, toda
to kar so začeli z Duhom, so poskušali dokončevati s telesom. Kako? Padli so
pod vpliv Judejskih učiteljev, ki so jim rekli, da se morajo obrezati. Začeli
so iskati religijo v zunanjih obredih. In zato Pavel pravi za te učitelje, ki
so jih gnali k obrezi, da se hvalijo s telesom.
Včasih se sliši izraz, pobožno telo. Kaj se misli s tem? To
enostavno izraža misel: Moja človeška narava in moja človeška volja in moji
človeški napori so lahko zelo aktivni v pobožnosti tudi po mojem spreobrnjenju
in ko prejmem Svetega Duha, lahko z lastno močjo služim Bogu. Lahko sem zelo
marljiv in se mnogo učim, toda to je vseeno bolj delo človeškega telesa kakor
Božjega Duha. Kako resno je to, da lahko
človek skrene iz poti Svetega Duha na pot telesa, a da to niti ne opazi.
Da, lahko je zelo marljiv in dela mnoge žrtve, a je navkljub temu vse to v moči
človeške volje! Sebe moramo izprašati pred Bogom in postaviti veliko vprašanje,
da bi se nam pokazalo, ali živimo bolj v sili telesa, ali v sili Svetega Duha.
Nekdo je lahko zelo marljiv pridigar v svoji službi in drugi bi
lahko rekli, da se zelo žrtvuje; a vseeno občutiš, da on ni duhoven človek; v
njegovem življenju ni duhovnosti. Mnogi kristjani nikoli ne vzpodbudijo nekoga
da vzklikne: »Kako duhoven človek je on!« V tem je slabost Kristusove Cerkve.
Vse je v tej eni besedi – telo.
Telo se lahko izkaže na mnogo načinov. Lahko se pokaže v telesni
modrosti. Moj razum se lahko veliko ukvarja z religijo. Lahko pridigam, ali
pišem, ali razmišljam in se veselim, ker se ukvarjam s stvarmi iz Božje Knjige
in iz Božjega Kraljestva; a je moč Svetega Duha vseeno lahko očitno odsotna.
Bojim se, da če vprašaš: »Zakaj je tako
malo moči za spreobrnjenje, ko se pridiga Beseda? Zakaj je tako malo večnih
načrtov? Zakaj ima Beseda tako malo sile, v izgrajevanju vernikov v svetosti in
posvečenju?« Lahko bi bil odgovor ta: »Zaradi odsotnosti moči Svetega Duha.«
Zakaj je tako? Ni drugega razloga razen
tega, ker so telo in človeška moč prevzeli mesto, katerega bi moral imeti Sveti
Duh. To je veljalo tudi za Galačane in za Korinčane. Pavel je rekel: »Ne morem
vam govoriti kakor duhovnim ljudem; morali bi biti duhovni, toda vi ste
telesni. « In pogosto jih mora v svojih pismih opominjati zaradi razprav in
razdeljenosti.
Tretje: »Kateri so dokazi ali znaki, da cerkev,
kakor tista v Pismu Galačanom, ali današnji kristjan, služi Bogu v moči telesa
– končuje s telesom, kar je začel z
Duhom?« Odgovor je zelo
enostaven. Religiozni samo-napori se vedno končajo v grešnem telesu. V kakšnem
stanju so bili ti Galačani? Trudili so se, da se opravičijo po delih zakona (
Postave). Prepirali so se in bili v nevarnosti, da bodo drug drugega iztrebili.
Kako veliko število izrazov uporablja Apostol Pavel, da bi dokazal njihovo
pomanjkanje ljubezni in našel jih boš več kot dvanajst – zavist, hudobnost,
jezljivost, razdori in še različni drugi izrazi. Beri kaj pravi o tem v četrtem
in petem poglavju. Poglej, kako so poskušali služiti Bogu s svojo lastno močjo
in kako so prišli do popolnega neuspeha. Vsi njihovi religiozni napori so se
končali s popolnim neuspehom; moč greha in grešnega telesa jih je prevzela in
celo njihovo stanje je bilo zelo žalostno.
Vse to nam govori o neizrekljivi resnosti tega. Povsod v
krščanski Cerkvi obstaja pomanjkanje visokega standarda marljivosti in
pobožnosti, celo med rednimi člani krščanskih cerkva. Ko samo pomislimo na to,
kako malo ljubezni in koliko nepotrpežljivosti, ostrih besed in grenkobe,
koliko zavisti, ljubosumnosti, občutljivosti in ponosa je, potem moramo reči: »Kje so znaki prisotnosti Duha, Božjega
Jagnjeta? Odsotni so, na žalost, odsotni! «
Mnogi ljudje govorijo o teh stvareh kakor da so naravni rezultat
naših slabosti in da se jih ne moremo izogniti. Mnogi govorijo o svojih
slabostih kakor o grehu, a so izgubili upanje, da lahko zmagajo. Mnogi ljudje
govorijo o teh slabostih v Cerkvi, a nimajo upanja, da se bodo stvari kdajkoli
spremenile. Ni možnosti dokler ne pride do temeljite spremembe, dokler Božja
Cerkev ne uvidi, da vsak greh v verniku prihaja od telesa, od telesnega
življenja v religiozni dejavnosti, od borbe, da se s samo-naporom služi Bogu.
Dokler se ne naučimo, da moramo priznati, dokler ne bomo začeli spoznavati, da
moramo povrniti Božjega Duha v Njegovo Cerkev, bomo imeli neuspeh.
Kako je Cerkev začela na Binkoštni dan? Začela je v Duhu. Toda
kako je Cerkev v naslednjem veku skrenila v telo! Hoteli so izpopolniti Cerkev
v telesu.
Ne misli, da po tem ko je blažena Reformacija obnovila veliko
doktrino opravičenja iz vere, da je bila tudi sila Svetega Duha popolnoma
povrnjena. Če imamo vero, da se bo Bog usmilil Svoje Cerkve v tem poslednjem
času, bo to zato, ker se bodo doktrina in resnica Svetega Duha ne samo
proučevali, temveč tudi iskali s celim srcem. Ne samo ker se bo iskala resnica,
temveč zato, ker se bodo pridigarji in člani Cerkve znašli na kolenih pred
Bogom, v globoki ponižnosti vpijoč: »Užalostili
smo Božjega Duha; nismo iskali, da bi bila Cerkev izpolnjena s Svetim Duhom.«
Vsa slabost v cerkvi je zaradi tega, ker je cerkev zavrnila poslušnost
svojemu Bogu.
Mogoče praviš: »Preveč šibki smo in nemočni, poskušamo biti
poslušni, zavezali smo se poslušnosti, a nam nekako ne uspeva.« Da, ne uspeva
ti zato, ker ne sprejemaš Božje moči. Samo Bog lahko izvrši Svojo voljo v tebi.
Ti ne moreš izvršiti Božje volje, toda Njegov Sveti Duh lahko.
In vse dokler ne bodo to cerkev in njeni verniki dojeli in ne
bodo prenehali s svojimi človeškimi napori izvrševati Božjo voljo namesto da bi
čakali, da pride Sveti Duh s svojo močjo in silo, ne bo Cerkev nikoli to, kar
Bog zahteva da bi bila, in kar Bog želi narediti iz nje.
Sedaj prihajam do vprašanja: Na
kateri način prihaja do obnovitve? Odgovor je enostaven in lahek. Nič
drugega, kakor da se vrnemo na točko, iz katere je Cerkev zašla! Galačani niso
mogli nič drugega, kakor da se vrnejo do tistega mesta, kjer so pogrešili, da
se povrnejo od svojih religioznih naporov v svoji lastni sili in od svojih
lastnih del, in da se ponižno predajo Svetemu Duhu.
Za posameznika ni druge poti. Niti pojma nimaš, kakšno bi lahko
bilo tvoje življenje v moči Svetega Suha. Prav tako, kakor je Božji večni Sin
prišel na ta svet, da naredi Svoja čudovita dela, prav tako, kakor je umrl na
Golgoti in te odkupil s Svojo predragoceno krvjo, tako more Sveti Duh priti v
tvoje srce in s Svojo močjo izvrševati Božjo blagoslovljeno voljo in izpolniti
tvoje srce z radostjo in močjo. Toda na žalost, pozabili smo, užalostili smo in
onečastili Svetega Duha, da ni mogel delati Svoja dela.
Toda Nebeški Oče želi izpolniti Svoje otroke s Svojim Svetim
Duhom. Bog hrepeni, da vsakemu posebej da Silo Svetega Duha, za vsakodnevno
življenje. Bog želi, da nas kakor Svoje otroke vzdigne, da odložimo svoje grehe
pred Njega, in ga prosimo za odpuščanje. Ali si tako nerazumen? Začel si z Duhom,
sedaj pa končuješ s telesom to, kar se je začelo v Duhu? Zasramujmo se,
priznajmo pred Bogom, kako je vsak neuspeh prišel kot posledica naše telesne
religioznosti, našega samo-napora, našega samo-zaupanja.
Mladi kristjani so me pogosto spraševali: »Zakaj doživljam
toliko neuspeha? Z vsem srcem sem se predal in imam željo da služim Bogu; zakaj
mi to ni uspelo? « Takšnim sem dal vedno isti odgovor: »Poskušaš delati s svojimi lastnimi močmi to, kar samo Kristus lahko
naredi v tebi.« In ko mi pravijo: »Vedel sem, da samo Kristus to lahko
naredi, nisem zaupal vase, « je moj odgovor vedno: »Zaupal si v sebe, sicer
nebi doživel neuspeh. Če bi zaupal v
Kristusa bi uspel, glede na to, da On ne more doživeti neuspeh.«
V nas je to končevanje s telesom, tistega kar se je začelo v
Duhu, zelo globoko. Prosimo Boga, da nam odkrije, da vidimo kadar se
zasramujemo in stojimo prazni, da smo samo takrat pripravni, da prejmemo
blagoslov, ki prihaja iz višine.
In zato te sprašujem: Ali živiš v sili Svetega Duha? Ali živiš
kakor pomaziljeni človek izpolnjen z Duhom? Ali si posvečen, predan Duhu, da
dela delo v tebi in da živi v tebi?
Če je tvoj odgovor ne, potem ti postavljam drugo vprašanje: Ali si voljan predati se Svetemu Duhu?
To lahko takoj narediš. Mnoge stvari ti bodo videti temne in nejasne in mogoče
ne boš ničesar občutil; toda vstopi v Božjo prisotnost. Samo Bog lahko naredi
spremembo. Samo Bog, ki nam je dal Svetega Duha, nas lahko »ojača z Njegovim
Duhom, v notranjem človeku. «
http://siont.net/u-hristu/knjige/predanost/010.php
Ni komentarjev:
Objavite komentar