VERA
STARIH ČASOV
Joe Henry Hankins
»Čudim
se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro
obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug evangelij, pač pa so
nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda
tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor
smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet! Kakor smo prej rekli, tako pravim
ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga
prejeli, naj bo preklet!
Koga
si namreč skušam dobiti na svojo stran, ljudi ali Boga? Si mar prizadevam, da
bi ugajal ljudem? Ko bi še hotel ugajati ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik.
Izjavljam
vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. Nikakor ga
namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa
Kristusa«. (Gal 1,6-12).
Ko
govorim o »veri starih časov«, ne mislim
na religijo, temveč govorim o odrešenju, o izvirnem staromodnem preporodu
Svetega Duha. Povprečen človek dojema religijo in odrešenje kot nekaj, kar ima
isti pomen. Nič ni dlje od te resnice. Ogromen prepad je med njima. Nekdo je
lahko zelo religiozen, ne ve pa ničesar o odrešenju. Dejstvo je, da več
ljudi odhaja v pekel po poti religije, kakor po kateri drugi poti.
Mnogi
mislijo da so odrešeni, ker so prisvojili krščansko filozofijo življenja, ker
so Sveto pismo sprejeli kakor Božjo Besedo, ali da »vsebuje« Božjo Besedo, ker
so sprejeli za resnično dejstvo, da je Jezus Kristus Božji Sin in ker verujejo
v principe in načela krščanske vere. Lahko gojite vero, se učite njenih postavk
in temeljnih resnic, ter druge učite njenih obredov, ritualov in načel, nikogar
pa ne morete vzgojiti v odrešenje. Nekdo je rekel: »Človek je neozdravljivo
religiozen.« To je resnica o človeški naravi. Zaradi tega je zelo lahko vzeti
otroka in ga naučiti katerekoli religije, poganske ali krščanske. Prav tako je
lahko prebuditi religijske občutke z določeno glasbo, rituali in religijskimi
obredi. Mnogi ljudje mislijo da so odrešeni, ker se pod vplivom takšne okolice
»počutijo religiozni« pri tem pa pozabljajo, da so lahko občutki
strahospoštovanja, čaščenja in zanosa lahko prebujeni tudi v neodrešenem srcu.
Ni dvoma, tudi budist in musliman, konfucionist, ali katerikoli pogan ima iste
občutke, ko prehaja skozi svoje religijske ceremonije čaščenja in molitve. Toda
kdo bi, če ve sploh kaj o svetopisemskem učenju odrešenja, sploh lahko
pomislil, da so oni odrešeni? Oni so religiozni, toda izgubljeni, mnogi od
njih pa so celo bolj religiozni od mnogih, ki se imenujejo kristjani. O,
kako nam je potrebno razlikovati religijo od odrešenja! Ni dvoma, obstajajo
mnogi milijoni v cerkvah širom sveta, ki niso nikoli spoznali ali doživeli
resnično odrešenje.
RELIGIOZEN,
A IZGUBLJEN
Jezus je rekel: »Ne pojde v nebeško
kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹
(Mt 7,21). Z drugimi besedami, ni vsak, ki izpoveduje da je kristjan,
odrešen. Jezus gre celo zelo daleč v tej izjavi: Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem
imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili
veliko mogočnih del?‹ In
takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč
od mene, kateri ravnate nepostavno!‹« (Mt 7,22-23).
Ali
si lahko zamislite kaj bolj tragičnega od človeka, ki gre skozi življenje,
živeč religiozno, dela religiozna dela, ves čas misleč da je zaradi tega
odrešen, na koncu pa sliši Gospoda, kako mu pravi: »Nikoli te nisem poznal.« Religiozen, a izgubljen!
Kot
primer tega kar mislim pod religioznim ali izgubljenim, omenjam Jude. Pavel je
za njih rekel: »Bratje, hrepenenje
mojega srca in moja prošnja k Bogu veljata njim, da bi se rešili. Saj jim
priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju.
Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se
niso podredili Božji pravičnosti. (Rim 10,1-3). Iz tega vidite, da
»gorečnost za Boga« in iskreno prizadevanje, da se živi pravično,
»ustanavljajoč lastno pravičnost«, ni odrešenje.
Drugi
primer v Svetem pismu je Kornelij. Bog pravi za njega: »Bil je pobožen in bogaboječ z vso svojo družino. Ljudem je delil
obilno miloščino in vedno molil k Bogu.« (Apd 10,22). Analizirajmo te
izjave o tem človeku iz Božje Besede.
Bog
pravi da je bil »pobožen« ali
globoko, iskreno in dosledno religiozen človek, ki je bil »bogaboječ z vso svojo družino«. Ne da se je samo sam bal Boga,
temveč je s svojim vzorom in navodili, učil ves svoj dom, otroke in služabnike,
da se bojijo Boga. Bil je človek, ki je
»brez prenehanja molil k Bogu« in
kateri je radodarno delil svoja sredstva tistim, ki so imeli manj sreče. Bil je
človek, ki je imel sočutje do ljudi, ki so trpeli, ter »delil mnoge miloščine med ljudi«. Njegovi služabniki so rekli, da
je pravičen v vseh svojih delih z bližnjimi in da se do vseh obnaša pošteno. Poznam
mnoge ljudi, ki se naslanjajo prav na te stvari, glede svojega odrešenja.
In ne samo to, oni mislijo da so zaradi teh stvari čudoviti kristjani.
Toda, ali je bil Kornelij odrešen
človek? Naj to pove Božja Beseda sama! Medtem ko je Kornelij nekega dne
molil, se je pred njim pojavil angel in mu rekel: ›Pošlji v Jopo, da ti pripeljejo Simona, ki se imenuje Peter! Ta ti bo govoril
besede, po katerih boste odrešeni ti in vsa tvoja hiša.‹ (Apd
11,13-14).
Nekoč
sem neko ženo vprašal o odrešenju njene duše, njen odgovor pa je bil: »Nisem
članica iste cerkve kakor vi, a mislim, da če ste član katerekoli cerkve in
živite pravilno, boste prišli v nebo.«
Odgovoril
sem: »Gospa, mogoče vas bom šokiral s tem kar bom rekel, toda lahko ste
članica katerekoli cerkve in živite pravilno,
po vseh standardih, kateri se zahtevajo, pa vseeno oditi v pekel, ko umrete.
Lahko ste najboljša, najbolj zvesta
in najbolj dosledna članica katerekoli cerkve, a ste še vedno neodrešena.«
KAJ
JE TA VERA STARIH ČASOV
1. To je napovedan načrt odrešenja.
Pavel
pravi: Izjavljam vam torej, bratje:
evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. Nikakor ga namreč nisem prejel in
se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa. (Gal
1,11-12).
To
je povsem očitno iz same vsebine Evangelija, posebno pa je jasno, ko se
primerja s katerokoli ali z vsemi religijami sveta. Le te so največji proizvod
uma, naravnega človeka. Ko berete njihove svete zapise, se vam zdi, da morate
skupaj s Pavlom reči: Kje je modrec, kje
je pismouk, kje razpravljavec sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v
norost?
(1 Kor 1,20). Nobena človeška modrost še
ni dognala ničesar, kar bi se lahko začelo primerjati z Božjim načrtom
odrešenja, skozi Kristusovo spravo na križu. Zares, »Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost;
nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč.« (1 Kor 1,18).
Danes
mnogi poslušamo in beremo o nesmiselni potrebi po novem evangeliju za nov čas,
o tem, da je svet prerasel staromodne ideje o veri. Sveti Duh je vedel da bo
prišel čas, ko bodo ljudje »odvrnili
ušesa od resnice in se obrnili k bajkam«, ter je vzpodbudil Pavla da
zapiše: »Toda tudi če bi vam mi sami ali
pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili,
naj bo preklet! Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja
evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!« (Gal
1,8-9).
Ne,
prijatelji moji, ne potrebujemo novega sporočila za nov čas. Potrebna nam je
nova generacija pridigarjev, ki se bodo dvignili in pridigali Evangelij starih
časov, kateri bo ne glede na filozofijo, moderno psihologijo in prazno
govorjenje modernističnih pridigarjev, povedal ljudem, da Božja Beseda pravi da
so grešniki obsojeni in vnaprej določeni za pekel in da so v svetu brez Boga in
brez upanja, ter jih poklicati k spokorjenju in v vero v prelito kri Jezusa
Kristusa, kot Božje, edino in popolno sredstvo za greh. Dokler je greh na svetu,
je ljudem potrebno slišati to zelo staro zgodbo.
2. Ta vera starih časov je odrešenje
po milosti.
»Čudim se«, pravi Pavel, »da se od tistega, ki vas je poklical po
Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni
drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij
postaviti na glavo.« (Gal 1,6-7). Tukaj Pavel jasno pravi, da je vsako
odstopanje od načrta odrešenja po čisti milosti, postavljati na glavo Kristusov
Evangelij. Njegovo klicanje prekletstva celo na angele iz neba, ki bi si
dovolil postavljati na glavo ta Evangelij, definitivno pomeni da obrnjen
evangelij v sebi nima moči odrešenja.
Naraven
ponos človeškega srca je vedno vodil človeka, da je želel biti svoj lasten
odrešenik, ali da vsaj naredi nekaj, kar bi mu pomagalo rešiti samega sebe.
Naraven človek je vedno sovražil Evangelij odrešenja po čisti milosti. Prvič je
bilo to očitno na »Kajnovi poti« in
se nadaljuje vse do današnjega dne, skozi človeške dodatke poti milosti, v
obliki del in človeških zaslug, zakramentov, obredov, cerkvenega članstva, itd.
Celo mnogi od tistih, ki trdijo da pridigajo odrešenje po milosti, dodajajo
dobra dela, kakor pogoj da bi se »obdržali odrešeni«. Pismo pa pravi:
»Z
milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar.
Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil«. (Ef 2,8-9).
Vendar
je človek tako nenaklonjen priznanju da je nemočen, izgubljen in nedostojen
grešnik, ter kakor berač priti k prestolu milosti, da si bo prizadeval kako bi
nekaj dodal Božji poti milosti, poseči po čemerkoli kar bi ugodilo njegovemu
telesu in ga pomirilo.
Toda
kaj je milost? Nekdo je rekel: »Milost
je nezaslužena naklonjenost.« To je to in še mnogo več. To je Božja
naklonjenost, dana tam kjer ni zasluge, kjer je njeno popolno pomanjkanje. Milost je edina mogoča pot odrešenja, na
razpolago vsemu človeštvu. To pomeni, da ne obstaja pogoj spojen z
odrešenjem, ki bi ga mogel povsod, izpolniti vsak človek.
V
četrtem poglavju Pisma Rimljanom, razpravlja Pavel o odrešenju po milosti.
Kakor primer lahko uporabimo Abrahamovo odrešenje, ter izjavlja da »Vera je bila Abrahamu šteta v pravičnost.« (Rim 4,9).
Vrhunec doseže z argumentom govoreč: »Potemtakem postajamo dediči po veri, tako
da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu.«
( Rim 4,16). To definitivno pomeni, da se nihče, nikoli ne bo znašel v
položaju ali situaciji, v kateri nebi mogel biti rešen, če to želi.
Zamislite
si človeka v podmornici, deset kilometrov od kopnega. Podmornica je zadeta in
se potaplja na dno, brez kakršnekoli možnosti, da se kdajkoli dvigne. Človek
odkrije, da je edini preživeli od cele posadke. Izgubljen je in to ve. Želi
biti rešen. Na mizi je Biblija. Vzame jo in odpira na strani tretjega poglavja
Evangelija po Janezu. Ali je ta človek lahko odrešen? Če ne, potem obljuba ni »zagotovljena vsemu potomstvu«. Toda hvala Bogu, lahko je odrešen prav tako,
kakor razbojnik na križu. To je milost.
Samo
ena stvar v celem vesolju je,
ki
ti lahko onemogoči da bi bil rešen, moj izgubljeni prijatelj,
in
to je tvoja lastna volja.
Jezus
je rekel: »Toda vi ne želite priti k
meni, da bi imeli življenje.«(Jn 5,40).
Moje
življenje, moj karakter, moja moralnost in moja dela, nimajo popolnoma nič z
odrešenjem. No, želim vam reči, da če resnično imam odrešenje, se bo le to
izkazovalo z načinom življenja, ki ga živim. To je preobrat v nasprotno
smer. Moj karakter, moja moralnost, moja dela ne ustvarjajo odrešenja. Toda izvirni
preporod, narejen po Svetemu Duhu v človeškem srcu, proizvaja novo stvaritev v
Jezusu Kristusu, daje novo naravo, daje nova hrepenenja, nova upanja, nova
hotenja, nove ljubezni. »Če je torej kdo
v Kristusu«, govori Pismo, » je nova
stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo«. (2 Kor 5,17).
Sam
Jones je imel navado reči: Svinjo imate lahko tudi v dnevni sobi; resnica je da
se bo nekaj spremenilo, toda to ne bo svinja.« Karkoli bi naredili z njo, jo
nadišavili, jo počesali, ji navezali rožnat trak okoli vratu in jo hranili iz
svoje mize, ne boste nič dobrega naredili tej svinji, če ji ne spremenite
narave. To pa je tisto, kar Bog naredi v odrešenju: spreminja človekovo
srce. Če je nekdo v cerkvi neodrešen, bo vedno ljubil svet, ker tisti, ki
so do sveta, ljubijo svoje. Jezus je rekel: »Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar
je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži«.(Jn 15,19). Z nespreobrnjenim človeškim
srcem lahko naredite kar vam je volja: lahko ga izobrazite, negujete,
oplemenitite, učite vere in pripeljete v cerkev, toda dokler ni spreobrnjeno,
ne bo od njega nič dobrega. Z vedno ostaja dejstvo: »Kar je rojeno iz mesa, je meso.«
Napaka, ki jo delajo ljudje je v
miselnosti, da se v odrešenju Bog v glavnem ukvarja s človeškim grehom, s tistim kar je človek naredil. Bog pa
pravzaprav prihaja globlje od tega in dosega korenino. Bog se v odrešenju
ukvarja predvsem s tem, kar človek je, ter zahteva spremembo, kar predvsem
pomeni spreminjanje tistega, kar človek je. Od tu Jezusove besede farizejem: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci,
ker kozarec in skledo čistite od zunaj, znotraj pa sta polna ropa in
nezmernosti. Slepi
farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj« (Mt
23,25-26).
Nikoli si niti en človek ne more
zaslužiti odrešenja. Vsak od nas je grešil, prostovoljno grešil, obrnil
hrbet Bogu, odšel od Boga, se uprl Bogu, ter zavestno in namerno zakrknil srce
proti Njem. Vsak zasluži pot v pekel. Z ničemer se ne more priporočiti Bogu.
Govorim o človeškem karakterju in človeški moralnosti. Zamislimo si, da imamo
karakter in moralnost najboljših in najbolj pomembnih ljudi na zemlji; ali bi
nas to priporočilo Bogu? Pismo govori: »Vsi
smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi
smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter.« (Iz
64,5).
Vrzite
pogled na svoje življenje. Mnogo je
greha, blata in umazanije tudi v najboljših od nas; greh v mislih, greh v
motivih, greh v besedah, greh v delih, greh v nagonu. O, kako smrdljiv zarod, v
vsakem človeškem srcu! Potem pa poglejte v popolno Božjo svetost in se
zamislite, kako ste videti v Božji navzočnosti, ter boste doumeli da
potrebujete nekaj, kar ne morete narediti sami za sebe. Bog je tako svet, da »zvezde niso čiste v njegovih očeh«. (Job
25,5). Sveto Pismo nam govori da je On presvet, da bi gledal na greh. Bog je
tako svet, da ko ga je človek, kakor je Mojzes vprašal, če lahko vidi Njegov
obraz, mu je rekel: »Mojega obličja ne moreš videti; kajti
noben človek me ne more videti in ostati živ.« (2 Mz 33,20). Najboljše kar je lahko storil
Bog, da bi odgovoril na Mojzesovo prošnjo je bilo, da ga skrije v razpoko
pečine in da ga pokrije s svojo roko, medtem ko bo šel mimo, dopuščajoč mu, da
lahko vidi samo odsev Njegove slave. Mojzes je bil eden najsvetejših ljudi, ki
so kdajkoli hodili po tej zemlji, eden od najsvetejših Božjih služabnikov,
kateri je kdajkoli živel. Toda Bog je moral reči Mojzesu: »Če boš videl moje
obličje, boš umrl.« Zakaj? Zato ker je grešno telo še vedno samo šotor za
odkupljeno dušo, greh in svetost pa ne moreta stati iz obličja v obličje, če
greh ni uničen. To je razlog, zakaj je Jezus rekel: »Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« (Jn 3,3,). Poglejte uporabljeno besedo.
Ni rekel: »Ne bo«, temveč »Ne more« Če
bi na nek način lahko postavili nespreobrnjeno osebo v nebo, bi propadla v
trenutku, ko bi vstopila v navzočnost Božje svetosti.
VERA
STARIH ČASOV JE
EMOCIONALNA
VERA
Milijoni
ljudi hodijo skozi življenje upajoč da bodo odrešeni in trudeč se, da bi bili
odrešeni »viseč« na nečem, ne vedo pa, ali so odrešeni ali ne. Lahko ste
odrešeni in to lahko veste, ker je svetopisemsko odrešenje, ta vera starih
časov, emocionalna vera. Poslušajte Božjo Besedo: »Kdor veruje v Božjega Sina, ima pričevanje v sebi«. (1 Jn 5,10).
Poslušajte ponovno: »Ker pa ste sinovi,
je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« In
ponovno: »Saj niste prejeli duha
suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v
katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam
Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci«. (Rim 8,15-16).
Ko
ste odrešeni, ne samo da imate pričevanje Duha, temveč je samo odrešenje jasno
izkustvo. Novo rojstvo je jasno izkustvo. Job je sredi razpada vsega kar je
imel lahko rekel: »Vem, da moj
Rešitelj živi.« Kako je to vedel? Skozi osebno izkustvo.
Pavel
je lahko rekel: »Vem komu sem veroval.« (2
Tim 1,12). Ali vi veste, če ste
odrešeni?
TA
VERA STARIH ČASOV
JE
POSTAVLJENA V SREDIŠČE ENE OSEBE
Odrešenje je v eni Osebi, ne v delih, ne
v karakterju, ne v moralnosti, ne v cerkvi ali v cerkvenem članstvu, ne v
zunanjosti religije, temveč v eni Osebi, ta oseba pa je Jezus Kristus. Pavel je
rekel: »……….ker vem,
komu sem veroval, in prepričan sem, (popolnoma
prepričan), da more zaklad, ki mi ga je zaupal, obvarovati do tistega Dne«. (2
Tim 1,12). Ni rekel: »Vem kaj sem dosegel« ali
»kakšno življenje sem živel«, temveč enostavno: »Vem, komu sem zaupal«.
Nekega
dne sem sedel ob postelji nekega človeka v bolnišnici, poskušajoč ga privesti k
Jezusu. Razložil sem mu, da je Pavel prinesel svoje izkustvo odrešenja v enem
kratkem stavku, v teh nekaj besedah: »Vem, komu sem veroval, in prepričan sem, da
more zaklad, ki mi ga je zaupal, obvarovati do tistega dne«. Predvsem
poslušajte besedo »komu«, eni Osebi. Pavel je rekel: ‘Vem, komu sem zaupal.’ Zaupal je v Jezusa Kristusa, v Osebo, v
Božjega Sina, kakor v svojega osebnega Odrešenika, nosilca njegovega greha. Nato mu je nekaj predal ali zaupal. Zaupal mu
je svojo dušo, za sedaj in za vso večnost.« Potem sem rekel temu neodrešenemu
človeku: »Ali vidite to?«
»Vidim«,
je rekel. »Pavel je mislil s tem, da je položil svoje zaupanje v Jezusa
Kristusa, kakor svojega osebnega Odrešenika; njemu je predal svojo dušo.«
Rekel
sem mu: »Vi ste neodrešen človek, toda nikoli nisem slišal boljše razlage tega
teksta Svetega pisma, niti od teologov.
Odgovoril
je: »Vi mislite, da sem jaz neodrešeni človek. Toda nisem več. Čim je ta
svetloba prodrla v mojo dušo, sem se zanesel Nanj, ga sprejel in se mu predal.
Nisem več neodrešen človek, temveč odrešen!«.
TA
VERA STARIH ČASOV
POČIVA
NA TREH VELIKIH DEJSTVIH
1. Prvo je Kristusova sprava.
»Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo
nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem«. (2 Kor 5,21).
On je zavzel moje mesto; On je ponesel
moj greh; On je plačal kazen za moj greh, plačilo za greh pa je bila smrt. Moj
greh je padel Nanj; Božja kazen je bila na Njemu.
»On
pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš
mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.
Mi
vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, GOSPOD pa je
naložil nanj krivdo nas vseh.« (Iz 53,5-6)
Modernisti
nam bodo rekli, da bomo odrešeni z oponašanjem Kristusovega prekrasnega
življenja. Toda, če mi rečete da je to moje edino upanje odrešenja….. ker če
gledam na njegovo čudežno življenje vam rečem iskreno, jaz ne morem živeti
tako. Človek, ki ga je obsodil na smrt in predal na križanje, je pričeval: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde«. (Jn
18,38). Prišla je Pilatova žena in
rekla: »Nikakor se ne vmešavaj v stvari tega pravičnega!« Juda, ki ga je
prodal za trideset srebrnikov je rekel: »
Izdal sem nedolžno kri.«
Jezus
je bil takšen človek, da je lahko stal v navzočnosti svojih strašnih
sovražnikov in je lahko rekel: »Kdo od
vas mi lahko dokaže greh?«
Niti greh, niti madež, niti krivdo, niti
pomanjkanje! On ni nikoli zgrešil. Nikoli ni rekel ali naredil napačne stvari,
niti ni imel napačnega stališča. Pa mi pravite da moram oponašati to življenje,
da bi bil odrešen! Pravim vam, če pogledam v svoje bedno, grešno srce, mi ne
dajete nikakršnega upanja v odrešenje. Namesto tega ste me porinili v globine
večnega obupa; ker kakorkoli bi poskušal tako živeti (o kako si to želim!), ne
morem in nimam upanja, če je to pot odrešenja.
Če
pa mi pravite, da je naravnosti iz Emaunuelovih ven stekel krvavi izvor in da
se grešniki, če se potopijo v to kri, očistijo od vsake krivde in umazanije,
tedaj bo moje srce vzkliknilo: »Popeljite me do tega izvora!« To je to kar
potrebujem. O, potrebno mi je nekaj kar me bo očistilo, kar bo osvobodilo mojo
vest bremena greha; nekaj kar me bo ponovno spravilo z Bogom. Hvala Bogu, On je
obljubil, da ko se operemo v Kristusovi krvi, bo moje grehe vrgel za svoj hrbet
in nikoli več se jih ne bo spominjal, niti jih ne bo uporabil proti meni za vso
večnost! Rekel je: »Če pa hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj
v občestvu in kri njegovega Sina Jezusa nas očiščuje vsakega greha.
(1 Jn 1,7). O, to je tisto, kar mi je potrebno!
2. Drugo dejstvo na katerem počiva
vera starih časov je Kristusovo
vstajenje.
O,
grob ga ni mogel zadržati! On ni mrtev Kristus. Mi ne častimo križanega
Kristusa. Mi častimo Kristusa, ki je danes živ, ki je raztrgal verige smrti in
s seboj prinesel ključe smrti in pekla. On sedaj živi na Božji desnici. Bog Oče
je rekel: Kateremu izmed angelov je kdaj rekel: »Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za
podnožje tvojih nog?« (Heb 1,13).
Zaradi
tega je Pavel rekel: »Kajti on mora kraljevati, dokler ne položi vseh
sovražnikov pod njegove noge.« (1 Kor 15,25). O,
slava Bogu, Kristus zmagovalec živi!
Vstali Kristus je moje upanje v zmago, vzdolž poti mojega življenja po
odrešenju. Veliko jih pridiga le polovičen Evangelij. Prva polovica je, da je Kristus umrl za naše grehe, da jih
je ponesel na križ in da je z žrtvijo sprave, zadovoljil za naše grehe,
zadovoljujoč Božjo pravičnost in svetost. Bog je sedaj lahko pravičen: »Hotel
je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki
veruje v Jezusa.(Rim 3,26). Toda to je samo
pol Evangelija. Druga polovica je to: »Pokopan je bil in tretji dan je bil
obujen, kakor je v Pismih«. (1 Kor 15,4). On živi! On živi! On živi v meni! To je odrešenje! Ne v delih, ne
v karakterju, ne v religiji, temveč: »Njim je Bog hotel oznaniti, kakšno je
bogastvo slave te skrivnosti med pogani, namreč Kristus v vas,
upanje slave«. (Kol 1,27).
Mnoge sem slišal reči: »Želel bi biti
vernik, toda če postanem vernik, si želim vedeti ali bom zdržal.« Prijatelji
moji, želim vam reči, da vi to ne morete, niti bi kdorkoli na svetu mogel, če
nebi obstajalo dejstvo da Kristus živi; ko
ste odrešeni, vstopa v vaše srce, da v njem prebiva. Tedaj lahko skupaj
s Pavlom rečemo: »…..ne živim več jaz, ampak Kristus živi
v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in
daroval zame sam sebe. (Gal 2,22). Slava Gospodu, »Otroci, vi ste od Boga in
ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu«. (1
Jn 4,4). Zmaga je v zaupanju v Njegovo moč, v zaupanju v Njegovo vodstvo, v
zaupanju v Njegovo delo v nas, da bo zlomil moč greha.
Tretje veliko dejstvo je Kristusovo zavzemanje.
»Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu,
ker vedno živi, da posreduje zanje«. (Heb 7,25). »Do konca« pomeni v vsaki
bitki, na vsakem koraku poti, v vsaki preizkušnji in težavi; to pomeni, dokler
ne bom zasidran v Slavi.
Zaradi
tega je Pavel rekel: »Zato tudi vse to trpim. A me ni sram, ker vem, komu sem
veroval, in prepričan sem, da more
zaklad, ki mi ga je zaupal, obvarovati do tistega dne«. (2 Tim
1,12). Kakšen dan, Pavel? Dan nad dnevi; dan ko bo nebo prešlo kakor knjiga ki
se zvije in ko se bodo prvine v ognju raztopile. (
Ali
ni velika stvar biti kristjan! Ali ni to odrešenje slavno!
Jaz
se nisem sam odrešil; jaz sem se predal in sprejel.
Vera je prazna roka, ki se iztegne da
sprejme. To je vse. Večno življenje je dar, ki je ponujen iz roke z brazgotino
od žeblja. »Kdor
ima Sina, ima življenje; kdor nima
Božjega Sina, nima življenja.« (1 Jn 5,12).
Kakšen dar je ponujen! Sprejemniku ni potrebno prositi zanj, ni mu ga potrebno
zaslužiti, ni mu ga potrebno kupiti, ni mu potrebno delati zanj; potrebno mu je
le iztegniti prazno roko vere in ga sprejeti. To je vse kar stoji med dušo
in odrešenjem; samo sprejeti ga je treba. Bog je mogoč. Kristus je umrl.
Kristus je plačal popolno kazen za greh. On je naredil vse potrebno da reši
vsako dušo na zemlji. Ne potrebuje vaše pomoči. Sposoben je to narediti. Bog je
zadovoljen z Njegovim popolnim delom. Pobotal se je z izgubljenim svetom in
sedaj govori: »Sprejmi!«
»
Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki
verujejo v njeno ime (v Besedo).« (Jn 1,12).
Ljudje
se spotikajo ob enostavnost tega. V ponosu svojega človeškega srca, želimo mi
pripomoči k temu, ter kvarimo Evangelij Njegove milosti in ga mešamo z našimi
deli.
TA
VERA STARIH ČASOV JE DOVOLJ
Zadovoljuje
hrepenenje vsakega človeškega srca.
Nedavno
je prišla k meni mladenka, ki je redno hodila v cerkev, nikoli pa ni izkusila
milosti. Leta in leta je bila nemirna. Njena duša je bila zlomljena; tavala je
in tipala v mraku. Ko je videla enostavnost načrta odrešenja v Kristusu, je
rekla: »Zdi se mi da sem sama to poskušala narediti pretežko.« »Ne«, sem rekel
»hudič te je skušal prevarati, da misliš da je pretežko.« Nato pa je to drago
dekle izreklo te besede: »Z vsem svojim
srcem odpiram vrata Jezusu.« Zapustila je prostor radostno vriskajoč: »O, kakšen
mir! O, kakšen mir! O, kakšen mir!«
Kristus je dovolj; nič drugega ni
potrebno.
»Ker
smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu«. (Rim 5,1)
TA
VERA BO VELJALA, KO BOM UMIRAL
Ne
bo vam dala samo mir in zadovoljstvo v tem življenju, vas naredila srečne na
vsakem koraku poti, vam položila novo pesem v dušo, vas radostnega poslala po
poti življenja, temveč tudi ko pridete do konca, ter položite glavo na smrtni
vzglavnik, tudi takrat boste imeli zmago in slavo.
Poklican
sem bil v dom neke matere, ki je umirala od tuberkuloze. V postelji je bila že
več kot tri leta, enostavno izginjala je. Nekega nedeljskega jutra so me
poklicali: »Ali lahko pridete? Delta umira in želi da ste ob njej.« Ko sem
vstopil v njeno sobo je bila tako šibka, da je komaj lahko govorila. Ko me je
videla se je nasmehnila in rekla: »Brat Hankins, vesela sem, ker ste prišli.
Želim si da bi videli, kako umira kristjan, tako da boste lahko to povedali
drugim.«
Imela
je dve mali deklici, sedmih in desetih let. Poklicala jih je k svoji postelji.
Mala sedemletna deklica je sedla na posteljo ob svoji mamici. Mati jo je
objela. Obe je pritegnila bliže k sebi, ju poljubila in rekla zbogom. Solze so
se zasvetile v njenih očeh, njena mati, ki je stala poleg nje je vzela robček
in ji jih brisala. Medtem ko je to delala, je nastal smehljaj na umirajočem
obrazu in slava drugega sveta ga je obsijala. Ko je pogledala v obraz svoje
matere je rekla: »Mati, v nekaj trenutkih bo Bog obrisal poslednjo solzo v
mojih očeh«. Zazrla se je naravnost v nebo. Nato pa je rekla: »Male moje, ne
jokajte, vaša mamica je imela težke dni, težko borbo. Toda sedaj je to končano;
z Jezusom bom. Zbogom. Prišel je Jezus in odhajam z njim.« In ponovno je slava
drugega sveta zasvetila na njenem obrazu. Videl sem to kar so videle priče, ko
je umiral Štefan. Zaspala je kakor majhen otrok v naročju svoje matere.
Izvirno
odrešenje je nekaj, kar vas bo popeljalo skozi vsako preizkušnjo življenja in
osrečevalo na vsakem koraku poti. Ne morete odgnati sonca, ker sonce v duši
ustvarja mavrico v oblaku in sije s slavo na vsakem koraku poti. A ko pridete
do konca, bo to zmagoviti konec, s slavo in zmago, ko krenete naproti svojemu
Gospodu, da boste za vedno z Njim. To je vera starih časov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar