Andrew Murray
9.
Pri ljudeh nemogoče – pri Bogu mogoče
Dejal je: »Kar je
nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu.« Lk 18,27.
Jezus je rekel bogatem mladem starešini: »Prodaj vse kar imaš. .
. . . in pojdi za menoj.« Ta mladenič je odšel žalosten. Kristus se je obrnil k
svojim učencem in rekel: »Laže gre namreč kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Lk 18,25). Beremo,
da so se učenci temu začudili in vprašali: »Kdo se potem more rešiti?« Kristus
pa jim je odgovoril: »Kar je nemogoče
pri ljudeh, je mogoče pri Bogu.«
V teh besedah sta dve stvari – prva: v pobožnosti.
Kadar gre za odrešenje in za hojo s Kristusom v svetem
življenju, je to človeku nemogoče.
Vzporedno s tem pa obstaja še nekaj kakor drugo: to kar je ljudem nemogoče, je mogoče Bogu.
Ti dve stvari podčrtujeta dve veliki lekciji, kateri mora človek
obvladati v življenju vere. Pogosto je potrebno veliko časa, da se obvlada prva
lekcija, to je, da v pobožnosti človek ne more nič; da je človeku nemogoče
doseči odrešenje. Človek se tega nauči, ne pa tudi druge lekcije – da to kar je
meni nemogoče, je Bogu mogoče. Blagor tistemu, ki obvlada obe lekciji.
Ti dve lekciji označujeta dve stopnji v krščanskem življenju.
Prva stopnja je, ko se človek s svojo močjo trudi, pa mu ne uspe, nato poskuša
še več in mu spet ne uspe, ter se tako vse bolj trudi a vedno brez uspeha.
Pogosto se dogaja, da se te lekcije ne nauči. Nemogoče je! Peter je tri leta
preživel v Kristusovi šoli in nikoli ni dojel te besede, nemogoče, dokler se ni
odrekel Gospodu in šel ven ter se bridko razjokal. Zato se je naučil: Človeku je nemogoče da služi Bogu in
Kristusu.
Poglej za trenutek človeka, ki se mora naučiti, pri ljudeh je nemogoče. Najprej se bori
proti temu, nato se mu podvrže, toda nerad in v obupu; na koncu ga sprejema in
se raduje v njem.
Na začetku svojega krščanskega življenja, mladi vernik ne dojema
te resnice. Spreobrnil se je, ima Gospodovo radost v srcu, začenja teči tekmo
in bije bitko. Prepričan je, da lahko zmaga, ker je vdan in iskren, in Bog mu bo
pomagal. Toda kmalu pade tam kjer ni pričakoval in greh ga premaga. Razočaran
je a misli: »Nisem bil dovolj pazljiv, moje odločitve niso bile dovolj močne.«
Nato ponovno obljublja in spet moli in spet pada. Sprašuje se; »Ali nisem nanovo
rojen? Ali nimam Božjega življenja v sebi?« In ponovno razmišlja: »Če imam
Kristusa da mi pomaga; lahko živim sveto življenje.«
Kasneje prihaja do druge stopnje. Začenja spoznavati, da je
takšno življenje nemogoče, toda tega ne sprejema. Obstajajo množice kristjanov,
ki pridejo do tega mesta v svojem življenju, ko pravijo: »Ne morem in Bog
nikoli ne pričakuje, da delam to, kar ne morem.« Če jim rečeš, da Bog to ne
pričakuje, jim je to kakor skrivnost. Tega ne razumejo popolnoma in zato v tem
prepričanju, da ne morejo, začenjajo obupovati. Trudijo se kolikor najbolj
morejo, a ne pričakujejo, da bo kaj pomagalo.
Toda Bog vodi Svoje otroke do tretje stopnje. Ko človek dojame
celo resnico te besede nemogoče, v istem času pa pravi; moram to narediti in
hočem to narediti, čeprav je to nemogoče pri ljudeh, moram vseeno to narediti.
Takrat njegova obnovljena volja začne delati s svojo močjo, v globokem
hrepenenju in v molitvi začenja delati v svoji moči, ter vpije k Bogu: »Gospod,
kaj to pomeni? Kako naj se osvobodim sile greha?« To je stanje obnovljenega
človeka v Rimljanom 7. Tam si kristjan nadvse
prizadeva živeti sveto življenje. Sprevidel je, da Božji zakon sega do najglobljih
želja njegovega srca in upa si reči: »Veselim se v Božjem zakonu za notranjega
človeka.« Hoteti – to je v meni. Moje srce ljubi Božji zakon in moja volja je
izbrala ta zakon. Ali takšen človek lahko pade, ko se njegovo srce veseli v
Božjem zakonu in ko je neomajno odločen, da dela kar je dobro. Da, to je to,
kar nas učijo Rimljani 7.
Potrebno je še nekaj. Ne samo, da se bom moral veseliti v Božjem
zakonu za notranjega človeka in želim to, kar Bog želi, temveč mi je potrebna
Božja vsemogočnost, da ona to naredi v meni. In zato pravi apostol Pavel v
Filipljanih 2,13: »Bog je namreč tisti,
ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje.«
Poglejte ta kontrast: V Rimljanom 7,18 – obnovljen človek pravi:
»Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro
delati pa ni.«
V Filipljanom 2,
je človek odšel dalje in razumel, da ko daje Bog obnovljeno voljo, bo
Bog dal tudi silo, s katero se bo izvršilo to, kar volja želi. Sprejmimo to,
kakor prvo lekcijo v duhovnem življenju: »Bog
moj, meni je nemogoče; naj bo konec telesu in vsej njegovi sili, konec mojemu
jazu in naj se veselim, ker sem nemočen.« Slavi Boga za božansko učenje, ki
nas dela nemočne!
Ko smo uporabili te besede popolna predanost, ali nisi izgubil
zaupanja v sebe rekoč: »Ne vidim kako lahko resnično živim popolnoma predan
Bogu vsak trenutek – pri mizi, v hiši, na delu, sredi preizkušenj in težav?« Če občutiš da ne moreš, potem si na dobri
poti. Sprejmi ta položaj in ga drži pred Bogom: »Želja in radost mojega srca, o, Bog, je popolna predanost, toda tega
ne morem narediti; nemogoče mi je živeti takšno življenje, to je izven mojih
zmožnosti.« Dojemi, da kadar si popolnima nemočen, bo Bog prišel da dela v
tebi in naredil, da boš želel in delal.
Sedaj prihaja druga lekcija. »Kar je pri ljudeh nemogoče, je mogoče pri Bogu.«
Povedal sem vam že, da se mnogi ljudje, ki so se naučili: Pri
ljudeh je nemogoče, predali obupu in živijo bedno krščansko življenje, brez
radosti, brez moči, brez zmage. Zakaj? Zato ker se niso ponižali, da bi
obvladali to drugo lekcijo: Pri Bogu je vse mogoče.
Tvoje življenje vere bi moralo biti vsak dan dokaz o tem, da Bog
dela nemogoče. Tvoje življenje vere bi
moralo biti niz nezmožnosti, katere Bog dela mogoče in resnične, s Svojo
vsemogočno močjo. To je tisto, kar je potrebno kristjanu. On služi
vsemogočnemu Bogu in mora razumeti: Ne želim samo malo Božje moči – če to lahko
rečem s strahospoštovanjem – potrebujem celotno Božjo vsemogočnost, da me drži,
da bi živel kakor kristjan.
Celotno krščanstvo je delo Božje vsemogočnosti. Poglej
Kristusovo rojstvo! To je bil čudež Božanske sile, Mariji pa je bilo rečeno: »Bogu ni nič nemogoče.« Tu se je videla
Božja vsemogočnost. Poglej Jezusovo vstajenje! Piše, da je Bog Kristusa dvignil
iz mrtvih, primerno stvariteljski moči Njegove silne moči.
Vsako drevo mora rasti na
korenini iz katere je pognalo. Krščanska vera izhaja iz Božje vsemogočnosti in
vsaka duša mora v tej moči nadaljevati. Vse zmožnosti višjega krščanskega
življenja, izhajajo iz novega
razumevanja Kristusove sile, ki lahko v nas naredi vso Božjo voljo. Ali si se naučil, da
živiš v tako bližnji skupnosti z Bogom, da veš, da ta vsemogočnost dela v tebi?
Gledajoč od zunaj, se to skoraj ne opazi. Apostol Pavel pravi: »Pred vami sem bil slaboten, v strahu in
velikem trepetu. Moja beseda in moje oznanilo nista bila v
prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč.« (1 Kor
2;3-4). Iz človeške strani se je videla samo šibkost iz Božje strani pa se je
videla vsemogočnost. In to velja za vsako pobožno življenje. In če bi hoteli bolje
obvladati to lekcijo, in se predati s celim in nerazdeljenim srcem, bi se
morali naučiti, kako blagoslovljeno je preživeti vsako jutro in vsak trenutek,
z vsemogočnim Bogom.
Ali si kdaj v Svetem Pismu proučeval predmet Božje vsemogočnosti?
Potem veš, da je Bog s Svojo vsemogočnostjo ustvaril svet. Ustvaril je
svetlobo, ki je zasijala v temi, prav tako tudi človeka. Toda, ali si proučeval
Božjo vsemogočnost v odkupljenju?
Poglejmo Abrahama! Ko ga je Bog poklical, da bi bil Oče naroda
iz katerega se bo rodil Jezus, mu je Bog rekel: »Jaz sem Bog Mogočni. Hodi pred
menoj in bodi popoln!« (1 Mz 17,1). Tako je Bog naredil, da je Abraham zaupal v
Njega kakor v tistega, ki je Vsemogočen. To se vidi tudi v tem, ko je odšel iz
svoje dežele, da odide v deželo, ki je ni poznal. V vsem je veroval Bogu:
veroval je kakor prišlec med tisočimi Hananiji – to je bila vera, ki je
govorila: »To je moja zemlja!« Veroval je, medtem ko je 25 let čakal, da se mu
v starosti rodi sin, tudi ko ni mogel upati in ko je moral Izaka žrtvovati na
gori Morija. Bil je močan v veri, slavil je Boga, zato ker je vedel, da je On,
ki je obljubil, sposoben to izvršiti.
Slabost
v tvojem krščanskem življenju je v tem, ker ga želiš delno izvajati sam,
dovoljujoč Bogu, da ti pomaga. Tako ne more biti. Moraš biti popolnoma nemočen in pustiti Bogu
da dela. Bog pa bo takrat tudi močno deloval. Lahko bi te povedel skozi celo
Sveto pismo, da ti pokažem kako je Mojzes, ko je izpeljal Izraelsko ljudstvo iz
Egipta, kako je Jozue, ko jih je uvedel v deželo Kanaan, kako so vsi Božji
služabniki iz Stare Zaveze računali, da bo Bog s Svojo vsemogočnostjo naredil
nemogoče.
Ta Bog živi tudi danes in ta Bog je Bog vsakega Njegovega
otroka. Toda nekateri od nas bi hoteli, da nam Bog malo pomaga, medtem ko se mi
trudimo, bolj in bolj, namesto da dojamemo kaj Bog želi in končno rečemo: »Jaz
ne morem ničesar, Bog more in hoče narediti vse.« Ali si kdajkoli rekel: »V
slavljenju, pri delu, v posvečenju, v poslušnosti Bogu, nič ne morem sam od
sebe in zato je na meni, da se priklanjam Vsemogočnemu Bogu in da verujem, da
bo On delal v meni, v vsakem trenutku? Naj nas Bog tega nauči! »Kar je pri ljudeh nemogoče, je pri Bogu
mogoče.«
Ali si vzveroval, da Vsemogočni Bog lahko razodene Kristusa v
tvojem srcu, tako da Sveti Duh vlada v tebi in da sebično življenje nebi več
imelo sile in moči nad teboj? Ali si s solzami spokorjenja, v globoki
ponižnosti in nemoči zavpil: »O, Bog,
meni je nemogoče; človek to ne more narediti, toda, slava Tvojemu imenu, mogoče
je v Bogu?« Ali si iskal odrešenje? Naredi to sedaj! Predaj se ponovno v popolni predanosti v roke Boga brezmejne
ljubezni; in glede na to koliko je Njegova ljubezen neomejena, tako je tudi
Njegova sila, ki bo to naredila, brezmejna.
Še enkrat: Ko smo prišli do vprašanja popolne predanosti in smo
občutili, da je to potreba Kristusove Cerkve in da je to razlog, zakaj se
telesa in sebičnega življenja ne more premagati, mi nikakor ne razumemo kaj
pomeni biti popolnoma predan Bogu, kakor je bil Gospod Jezus Kristus. »Toda kar
je pri ljudeh nemogoče, je mogoče pri
Bogu.«
Ali veruješ, da ko ima On oblast v tebi skozi Kristusa, je Bogu
mogoče, da te naredi za človeka, ki je popolnoma predan. Bog to zmore tudi
ohranjati. On lahko naredi, da vstajaš vsako jutro s to blaženo mislijo: »Jaz sem pod Božjo kontrolo; moj Bog dela v
mojem življenju.«
Ali ti je že presedlo da razmišljaš o posvečenju? Hrepenel si in
vpil k Bogu po njem, a še vedno je videti tako daleč! Svetost in ponižnost
Jezusa – še kako se zavedaš, kako daleč si. Toda edina doktrina o posvečenju,
katera se nahaja v Svetem pismu, ki je resnična in delujoča je: »Kar je pri ljudeh nemogoče, je pri Bogu
mogoče.« Bog lahko posveti ljudi; in Bog jih lahko drži vsak trenutek s
svojo vsemogočno in posvečujočo močjo.
Bog na nebu je ta, ki lahko razodene Kristusa kakor našega
Odrešenika od greha in naše življenje in moč. Kaj pravi molitev apostola Pavla:
»Naj vam dá po bogastvu svojega
veličastva,– mora biti nekaj zelo čudovitega, če je primerljivo z bogastvom
Njegove slave, – »da se po njegovem Duhu
močno utrdite v notranjem
človeku?«
Ali ne vidiš, da to dela Bog s svojo vsemogočnostjo v srcih
Njegovih otrok, ki verujejo, da bi Kristus lahko bil Odrešenik, ki prebiva v
njih? Poskušal si to dojeti in veruješ, a ni hotelo priti. To je bilo zato, ker
nisi vzveroval: »Kar je pri ljudeh
nemogoče, je pri Bogu mogoče.«
Ljubezen se mora vlivati vame na popolnoma nov način; srce se mi
mora izpolniti z življenjem od zgoraj, iz Izvora večne ljubezni, če naj se
preliva po ves dan; potem bo prav tako naravno, da ljubim druge ljudi, kakor je
jagnjetu naravno, da je krotko in volku da je zvijačen. Dokler ne pridem v
stanje, da več in večkrat naletim na ovire, sovraštvo in nehvaležnost, bolj
vidim kako moč ljubezni zmaguje v meni – dokler tega ne uvidim ne bom govoril,
da je pri ljudeh to nemogoče. Če pa si moral reči: »Takšna ljubezen je popolnoma izven mojih zmožnosti; popolnoma nemogoča«
– potem moreš priti k Bogu in reči: »Pri
Bogu je mogoče!«
Moški ali ženska, ki hočeta delati za druge z močjo, morata
vedeti za Božjo silo v svoji duši. Naj bo to tvoja molitev: »Gospod, pokaži Tvojo močno silo v moji
duši, dan za dnem, tako da lahko pokažem ljudem, da je Bog močan, da odrešuje
in da ohranja.«
Nekateri vpijejo k Bogu za veliko prebujenje. Ko bi Bog samo
oživil svoje verne! Na prvem mestu ne morem misliti na vse nespreobrnjene
formaliste v Cerkvi, ali neverne ali skeptike, ali vse tiste, ki umirajo okoli
mene; moje srce najprej moli: »Prosim te
milostni Bog moj, oživi tvojo Cerkev in Tvoj narod.« Prosim te, zaradi
Božje milosti, da moliš za Božji narod. Naj ti ne bo mar, ker so nekateri verni
slabotni; če so Božji otroci, potem so tvoji bratje in sestre. Moli za njih,
pomagaj jim, da izidejo iz teme in ujetosti. Moli za Božjo Cerkev in veruj, da bo Bog dal blagoslov. Tisoče src
hrepeni po posvečenju: to je pred-okus Božje sile. Bog dela, da želiš in potem dela da delaš. Veruj, da bo Vsemogočni
Bog delal da delaš. Veruj, da bo vsemogočni Bog naredil da delaš med Njegovim
narodom več, kakor lahko prosimo. Pavel pravi: »Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti
neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, njemu slava v Cerkvi in v
Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen.«(Ef 3;20,21)
»Kar je pri ljudeh nemogoče, je pri Bogu mogoče.« Povsod okoli
nas je svet greha in žalosti in tudi hudič je v njem, toda zapomni si, Kristus
je na prestolu, Kristus je močnejši, Kristus je zmagal, in Kristus bo zmagal.
Stih iz Lk 18,27 nas najprej onesposobi: »Kar
je pri ljudeh nemogoče;« a nas končno visoko dvigne – »je pri Bogu mogoče.«
Zaupaj v Boga kakor v Vsemogočnega, ne samo za svoje življenje,
temveč tudi za duše, ki so ti zaupane. Nikoli ne moli, ne da bi slavil Njegovo
moč in dokler ne rečeš: »Močni Bog,
sprejemam Tvojo vsemogočnost.« In odgovor na molitev bo prišel in kakor
Abraham boš močan v veri, ter boš slavil Boga zato, ker računaš na to, da je to,
kar je obljubil, zmožen tudi izvršiti.
http://siont.net/u-hristu/knjige/predanost/009.php
Ni komentarjev:
Objavite komentar