Evangelizacija na ulici - ZIMA SE POČASI BLIŽA H KONCU II.

 

ZIMA SE POČASI BLIŽA H KONCU II.

 

 

 

 

Danes 17.02.2023 sem se po deveti uri zjutraj ponovno odpravila proti starem delu mesta. Pred odhodom sem v nahrbtnik stlačila nekaj krščanskih knjig in med njimi knjigo s pričevanji bratov in sester iz skupnosti.

Že zjutraj sem prosila Gospoda, da mi tudi danes da priložnost, da bom lahko srečala ljudi, ki bodo pripravljeni slišati veselo Vest, ali priložnost, da molim za njihovo ozdravljenje. Pred odhodom sem se ponovno predala Gospodu, vedoč, da je z menoj, kamorkoli grem. Kamor gre On, grem jaz, kamor grem jaz, gre On.

Nahrbtnik je bil kar težak, ampak moj korak lahkoten in moje srce radostno, saj sem šla po poti, ki je bila po volji mojemu Gospodu. On sam je konstruktor mojih poti, a žal se vedno ne odzovem tako in takrat, ko me želi kam poslati.

Kmalu za tem ko sem vstopila v mesto mi je naproti prihajal starejši gospod. Ko mi je prišel bližje sem ga nagovorila: »Pozdravljeni!« Po njegovi reakciji sem takoj videla da slabše sliši. Tudi sam mi je odgovoril: »Dober dan, gospa. Veste, navkljub slušnemu aparatu nič kaj dobro ne slišim. Imam 89 let.«

Odgovorila sem mu: »O, častitljiva starost in res presenetljivo je, da ste pri tej starosti še tako mobilni. Ali vas lahko blagoslovim?«

Medtem ko se je nagnil proti meni, da bi bolje slišal, kaj sem mu rekla, sem položila roko na njegovo desno ramo in molila: »Hvala Ti, Bog, Oče, ker Ti prav zdaj blagoslavljaš tega moža in ga krepčaš v njegovi starosti, njegovo telo, pa tudi njegov um. Hvala Ti, Jezus, ker si Ti na križu Golgote naredil vse, da je gospod Jože lahko krepak in zdrav, čeprav ima že 89 let. Naj bo v imenu Jezusa Kristusa sedaj obnovljeno vse njegovo telo, njegov um. Obnovi ga, Gospod in se ga dotakni po Svoji milosti, da bo doumel, da si ti živi Bog, ki mu ni nič nemogoče. Hvala Ti, Očka, v Jezusovem imenu, amen!«

 

Med molitvijo sem se nagnila proti njem, da me je lahko razumel. Nato sem mu rekla: »Ali imate doma Sveto pismo?«

 

Ja, imam, ampak v cerkev ne hodim več.

Jaz sem mu odgovorila: »Ni toliko pomembno, da greste v cerkev. Bolj pomembno je, da vzamete v roke Sveto pismo in ga berete. In Bog se vam bo razodel.«

 

Gospod Jože pa mi odgovori: »Saj bi, saj, bi, ampak ne vidim preveč dobro brez očal.«

»Nič hudega. Si pa očala nataknite in berite. Bog želi, da ste z Njim skozi Njegovo Besedo.«

Žal mi je, da mu nisem mogla povedati kaj več ali ga popeljati do Kristusa, vendar sem videla, da so njegove oči zasijale in zahvaljeval se mi je za to, kar sem storila zanj. Nato sva odšla vsak v svojo smer.

Odšla sem naprej, da v tisto malo trgovinico prinesem obljubljene knjige, saj sem gospe Mariji že včeraj obljubila, da ji prinesem nekaj knjig.

Ko sem prišla, sem čez steklena vrata opazila, da je v trgovini stranka, zato sem se usmerila h knjigam, ki so bile v kartonskih škatlah izven trgovinice razstavljene za prodajo. Med njimi sem zagledala Angleško Slovenski slovar od Giotte in takoj sem vedela, da ga moram vzeti.

 

Ko je prejšnja stranka izstopila, me je gospa vsa nasmejana pričakala pri vratih in me povabila naj vstopim.

Iz nahrbtnika sem vzela knjige in ji rekla: »Gospa Marija, jaz vam priporočam, da te knjige, če želite najprej sami preberete, potem pa odložite na eno od teh polic v trgovinici.«

Nato sem jo vprašala koliko stane slovar, ki sem ga našla zunaj, v kartonski škatli.

Odgovorila je: »Gospa, stane 1 euro.«

Začudila sem se nad ceno in ji dala 1 euro.

In tako je beseda nanesla, da me je začela spraševati, kam hodim v cerkev. Najprej sem ji povedala, da cerkev ni neka stavba, ampak da je cerkev tam, kjer se dva ali trije zberejo v Jezusovem imenu. (Matej 18:20).

In potem sem ji povedala pričevanje, kako sem sama na čudežen način prišla k Jezusu. Z zanimanjem me je poslušala.

In potem sem ji rekla: »Veste, razlika med Rimsko katoliško in Protestantsko cerkvijo je v tem, da nimamo v cerkvi kipov in podobne stvari, saj Bog v Svetem pismu izrecno prepoveduje, da bi imeli druge bogove razen Njega, in fa naj ne častimo malikov-podob.«

In potem sem jo vprašala, če ima kakšne zdravstvene težave.

»Ja, imam,« mi je odgovorila. »Že dolga leta zelo težko diham, saj imam neprestane težave s sinusi, poleg tega pa zelo ozek prehod v nosnicah, kar me v življenju zelo ovira.«

Vprašala sem jo: »Ali lahko molim za vas, v povezavi s tem?«

»Lahko, seveda, ampak ali bo delovalo zame?«

Odgovorila sem ji: »Verjemite, lažje so ozdravljeni neverniki, kakor verniki, ker so manj priučenji ali polni znanja.«

Narahlo sem položila tri prste na njeno čelo in molila: »Bog Oče, Ti si dal Svojega edinorojenega Sina, da je na križ vzel vsako našo bolezen in vsak naš greh. Hvala Ti Jezus, ker je prav zaradi tega, kar si storil na križu, gospa Marija sedaj ozdravljena. Tebi ni nemogoče odpreti kanal v sinusih, da bo vse, kar se tam nabira iztekalo sproti. Prav tako vem, da si Ti že poskrbel, da se lahko njene nosnice sedaj razširijo in se kosti premaknejo v položaj, da bo Marija dihala z lahkoto in brez ovir. Hvala Ti, Gospod Jezus, naj se to zgodi prav zdaj v Tvojem imenu. Amen!«

In nato sem ji rekla naj globoko vdihne skozi nos in naj diha in veruje, da je narejeno, pa četudi v tem trenutku mogoče še ni tako, kot si mislite, da bi moralo biti.

Nato sva odšli ven in sem jo vprašala za leta in če ima še daleč do upokojitve. In odgovorila mi je: »Ah, nikoli ne bom prišla do pokojnine.«

In odgovorila sem ji: »Veste, moramo paziti kako govorimo. Besede, ki jih izgovarjamo imajo moč, ne glede na to ali so dobre, ali slabe. Zato ne govorite tako, negativno, z obupom. Ker satan komaj čaka, da izgovorimo kaj takšnega in nas potem tam drži. Govorite dobro in dobro vam bo. Če ne takoj, pa prej ali slej. Kajti če smo dolgo govorili negativno, lahko mogoče traja nekaj časa, ni pa nujno, da se stvari obrnejo v dobro.«

In nato sva se poslovili.

Vesela sem bila, da mi je Gospod danes naklonil služiti dvema osebama.