Athet Pyan Shinthaw Paulu - UMRL KOT BUDISTIČNI MENIH, OŽIVEL KOT KRISTJAN

 

Izjemno pričevanje budističnega meniha v Mjanmaru (Burmi),

ki se je vrnil v življenje kot spremenjen človek!

Athet Pyan Shinthaw Paul

 

Zgodbo pripoveduje Athet Pyan Shinthaw Paulu

 

 

Uvod

 

Zgodba, ki sledi, je preprosto prevod posnetega pričevanja človeka z zgodbo, ki spremeni življenje. To ni intervju ali biografija, ampak preprosto besede človeka samega. Različni ljudje se na različne načine odzovejo, ko slišijo to zgodbo. Nekateri so navdihnjeni, nekateri skeptični, nekateri se bodo norčevali in zasmehovali, medtem ko so bili drugi celo polni besa in jeze, prepričani, da so te besede blodnja norega človeka ali dodelana prevara. Nekateri kristjani so zgodbi nasprotovali preprosto zato, ker radikalni in čudežni dogodki, ki so tukaj opisani, ne ustrezajo njihovi šibki podobi Vsemogočnega Boga.

Za to zgodbo nas je najprej seznanilo več voditeljev birmanskih cerkva, ki so jo delili z nami. Ti voditelji so preučili zgodbo in niso našli nobenega namiga, da bi šlo za prevaro. S tem v mislih smo se odločili izstopiti in razširiti zgodbo. Tega ne počnemo zaradi kakršnega koli denarnega dobička ali z motivacijo samo-promocije. Samo želimo pustiti, da zgodba govori sama zase, in povabiti krščanske vernike, da jo presojajo v skladu s Svetim pismom. Če Bog želi, da je kateri koli del namenjen Njegovi slavi ali spodbudi njegovemu ljudstvu, potem molimo, da bo njegov Duh deloval v srcih bralcev na te načine.

Nekateri ljudje so nam povedali, da mislijo, da menih v tej zgodbi ni nikoli dejansko umrl, ampak da je le padel v nezavest, stvari, ki jih je videl in slišal, pa so bile del halucinacije, ki jo je povzročila vročina. Karkoli že mislite, ostaja preprosto dejstvo, da so dogodki te zgodbe tako radikalno spremenili tega človeka, da se je njegovo življenje po spodaj opisanih dogodkih povsem obrnilo za 180 stopinj. Neustrašno in pogumno je povedal svojo zgodbo za veliko osebno ceno, vključno z zaporom. Sorodniki, prijatelji in sodelavci so ga zaničevali, grozili so mu s smrtjo, ker ni bil pripravljen ogroziti svojega sporočila. Kaj je motiviralo tega človeka, da je bil pripravljen tvegati vse? Ne glede na to, ali mu verjamemo ali ne, je njegova zgodba zagotovo vredna poslušanja in razmisleka. Na ciničnem Zahodu veliko ljudi zahteva trdne dokaze za take stvari, dokaze, ki bi zdržali na sodišču. Ali lahko brez dvoma zagotovimo, da so se vse te stvari zgodile? Ne, ne moremo. Vendar menimo, da je vredno ponoviti zgodbo tega človeka z njegovimi lastnimi besedami, da bodo bralci lahko presodili sami.

 

Moja zgodnja leta

 

 

Pozdravljeni! Moje ime je Athet Pyan Shinthaw Paulu. Sem iz države Myanmar. Z vami bi rad delil svoje pričevanje o tem, kaj se mi je zgodilo, a najprej bi rad podal nekaj kratkih informacij o ozadju svojega življenja med odraščanjem.

Rodil sem se leta 1958 v mestu Bogale na območju delte Iravadija v južnem Mjanmaru [nekdanja Burma]. Moji starši, ki so bili predani budisti kot večina ljudi v Mjanmaru, so me poimenovali Thitpin [kar v angleščini pomeni 'drevo']. Tam, kjer sem odraščal, je bilo naše življenje zelo preprosto. Pri 13 letih sem pustil šolo in začel delati na ribiški ladji. Ribe in včasih tudi kozice smo lovili iz številnih rek in potokov na območju Irrawaddyja. Pri 16 letih sem postal voditelj čolna. Takrat sem živel na otoku Upper Mainmahlagyon [Mainmahlagyon v angleščini pomeni 'Otok lepih žensk', severno od mesta Bogale, kjer sem se rodil. Ta kraj je približno 100 milj jugozahodno od Yangona [Rangoon], glavnega mesta naše države.

 

Nekega dne, ko sem bil star 17 let, smo v naše mreže ujeli ogromno rib. Zaradi številnih rib nas je pritegnil velik krokodil. Sledil je našemu čolnu in nas poskušal napasti. Bili smo prestrašeni, zato smo s svojimi čolni mrzlično veslali proti bregu reke, kolikor hitro smo lahko. Krokodil nam je sledil in z repom razbil naš čoln. Čeprav v tem incidentu nihče ni umrl, je napad močno vplival na moje življenje. Nisem več hotel loviti rib. Naš čoln je potonil zaradi napada krokodila. Tisto noč smo morali s potniškim čolnom domov v našo vas.

Kmalu zatem so se delodajalci mojega očeta premestili v Yangon City [prej imenovan Rangoon]. Pri 18 letih so me poslali v budistični samostan za redovnika novinca. Večina staršev v Mjanmaru skuša svojega sina poslati v budistični samostan, vsaj za nekaj časa, saj se šteje za veliko čast, da sin služi na ta način. Ta običaj se držimo že več sto let. (Ali se ni dogajalo podobno tudi redovnicami in redovniki v naši deželi Sloveniji?).

 

Goreč Budin učenec

 

Ko sem dopolnil 19 let in 3 mesece (leta 1977), sem postal normalen menih. Starejši menih v mojem samostanu mi je dal novo budistično ime, kar je običaj pri nas. Zdaj sem se imenoval U Nata Pannita Ashinthuriya. Ko postanemo menih, ne uporabljamo več imena, ki so nam ga ob rojstvu dali starši. Samostan, v katerem sem živel, se imenuje Mandalay Kyaikasan Kyaing. Starejšemu menihu je bilo ime U Zadila Kyar Ni Kan Sayadaw [U Zadila je njegov naziv]. Bil je najbolj znan budistični menih v celem Mjanmaru tistega časa. Vsi so vedeli, kdo je. Ljudje so ga zelo častili in spoštovali kot velikega učitelja. Pravim, da je "bil", ker je leta 1983 nenadoma umrl, ko je bil udeležen v prometni nesreči s smrtnim izidom. Njegova smrt je šokirala vse. Takrat sem bil šest let menih.

Trudil sem se, da bi bil čim boljši menih in sledil vsem zapovedim budizma. V nekem obdobju sem se preselil na pokopališče, kjer sem živel in nenehno meditiral. Nekateri menihi, ki res želijo spoznati Budove resnice, počnejo stvari, kot sem jaz. Nekateri se preselijo globoko v gozdove, kjer živijo življenje odrekanja in revščine. Skušal sem zanikati svoje sebične misli in želje, pobegniti pred boleznijo in trpljenjem ter se osvoboditi kroga tega sveta. Na pokopališču se nisem bal duhov. Poskušal sem doseči takšen notranji mir in samospoznanje, da sem tudi, ko je komar pristal na moji roki, pustil, da me ugrizne, namesto da bi se ga otresel!

 

Dolga leta sem si prizadeval biti najboljši menih, kar sem lahko, in ne škodovati nobenemu živemu bitju. Preučeval sem svete budistične nauke tako kot vsi moji predniki pred mano. Moje življenje je potekalo kot menih, dokler nisem zelo, zelo zbolel. Takrat sem bil v Mandalayu in so me morali odpeljati v bolnišnico na zdravljenje. Zdravniki so mi naredili nekaj testov in rekli, da imam rumeno mrzlico in malarijo hkrati! Po približno enem mesecu v bolnišnici mi je bilo vse slabše. Zdravniki so mi rekli, da ni nobene možnosti, da bi okreval, in so me odpustili, da bi poskrbeli za smrt.

To je kratek opis moje preteklosti. Zdaj bi vam rad povedal nekaj izjemnih stvari, ki so se mi zgodile po tem času...

 

Vizija, ki je za vedno spremenila moje življenje

 

Ko so me odpustili iz bolnišnice, sem se vrnil v samostan, kjer so drugi menihi skrbeli zame. Postajal sem vedno šibkejši in padal sem v nezavest. Kasneje sem izvedel, da sem dejansko umrl za tri dni. Moje telo je razpadlo in zaudarjalo po smrti, moje srce pa je prenehalo biti. Moje telo so pripravili za upepelitev in opravili tradicionalne budistične obrede čiščenja.

Čeprav sem v telesu izginil, se spominjam, da sta bila moj um in duh popolnoma čuječa. Bil sem v zelo, zelo močni nevihti. Ogromen veter je zravnal celotno pokrajino, dokler ni več stalo nobeno drevje ali karkoli drugega, samo ravna ravnina. Nekaj ​​časa sem zelo hitro hodil po tej ravnini. Nikjer ni bilo drugih ljudi, bil sem čisto sam. Čez nekaj časa sem prečkal reko. Na drugi strani reke sem videl strašno, strašno ognjeno jezero. V budizmu nimamo koncepta takega kraja. Sprva sem bil zmeden in nisem vedel, da je to pekel, dokler nisem videl Yame, kralja pekla [Yama je ime, ki ga v številnih kulturah po vsej Aziji pripisujejo kralju pekla]. Njegov obraz je bil videti kot obraz leva, njegovo telo je bilo kot lev, toda njegove noge so bile kot naga [kačji duh]. Na glavi je imel več rogov. Njegov obraz je bil zelo oster in bilo me je zelo strah. Trepetajoč sem ga vprašal kako mu je ime. Odgovoril je: »Jaz sem kralj pekla, Uničevalec.« (Primerjava z Janez 10:10a).

 

Strašno, strašno ognjeno jezero.

 

Kralj pekla mi je rekel, naj pogledam v ognjeno jezero. Pogledal sem in videl oblačila žafranaste barve, ki jih nosijo budistični menihi v Mjanmaru. Pogledal sem bližje in videl obrito glavo moškega. Ko sem pogledal človekov obraz, sem videl, da je U Zadila Kyar Ni Kan Sayadaw [slavni menih, ki je umrl v prometni nesreči leta 1983]. Vprašal sem kralja pekla, zakaj je bil moj nekdanji vodja zaprt v tem jezeru muk. Rekel sem: »Zakaj je v tem ognjenem jezeru«? Bil je zelo dober učitelj. Imel je celo kaseto z naslovom 'Are You a Man or a Dog?' (Ali si človek ali pes?), ki je tisočim ljudem pomagalo razumeti, da je njihova vrednost kot ljudi veliko večja od vrednosti živali. Kralj pekla je odgovoril: »Da, bil je dober učitelj, vendar ni verjel v Jezusa Kristusa. Zato je v peklu«.

Rekli so mi, naj pogledam še eno osebo, ki je bila v ognju. Videla sem moškega z zelo dolgimi lasmi, ovitimi na levi strani glave. Nosil je tudi haljo. Vprašal sem kralja pekla: »Kdo je ta človek?« Odgovoril je: »To je tisti, ki ga častiš: Gautama [Buda]«. Bil sem zelo vznemirjen, ko sem videl Gautamo v peklu. Protestiral sem: »Gautama je imel dobro etnično pripadnost in dober moralni značaj, zakaj trpi v tem ognjenem jezeru«? Kralj pekla mi je odgovoril: »Ni pomembno, kako dober je bil. Na tem mestu je, ker ni verjel v Večnega Boga«.

Nato sem videl še enega moškega, ki je bil videti, kot da bi nosil vojaško uniformo. Na prsih je imel veliko rano. Vprašal sem: »Kdo je ta človek«? Kralj pekla je rekel: »To je Aung San, revolucionarni voditelj Mjanmara«. Rekli so mi: »Aung San je tukaj, ker je preganjal in ubijal kristjane, predvsem pa zato, ker ni verjel v Jezusa Kristusa«. V Mjanmaru imajo ljudje pogost pregovor: »Vojaki nikoli ne umrejo, živijo naprej«. Povedali so mi, da imajo legije pekla pregovor: »Vojaki nikoli ne umrejo, ampak gredo v pekel za vedno«-

Pogledal sem in videl drugega človeka v ognjenem jezeru. Bil je zelo visok človek in je bil oblečen v vojaški oklep. Držal je tudi meč in ščit. Ta človek je imel rano na čelu. Ta moški je bil višji od vseh, kar sem jih kdaj videl. Bil je šestkrat daljši od človeškega komolca in konice njegovih prstov, ko iztegne svojo roko naravnost, plus ena polovica človeških prstov, ko razpre roko. Kralj pekla je rekel: »Temu človeku je ime Goljat. V peklu je, ker je preklinjal večnega Boga in njegovega služabnika Davida«. Bil sem zmeden, ker nisem vedel, kdo sta Goljat ali David. Kralj pekla je rekel: »Goljat je zapisan v krščanski Bibliji. Zdaj ga ne poznate, a ko boste postali kristjan, boste vedeli, kdo je«.

Nato so me odpeljali na kraj, kjer sem videl bogate in revne ljudi, ki so se pripravljali na večerjo. Vprašal sem: »Kdo je skuhal hrano za te ljudi«? Kralj pekla je odgovoril: »Revni si morajo pripraviti hrano sami, bogati ljudje pa dobijo druge, da jim kuhajo«. Ko je bila hrana pripravljena za bogataše, so sedli k obroku. Takoj, ko so začeli, se je dvignil gost dim. Bogataši so jedli čim hitreje, da bi si olajšali vest. Zaradi dima so težko dihali. Jesti so morali hitro, ker so se bali, da bodo izgubili denar. Njihov denar je njihov bog.

Nato je k meni prišel še en kralj pekla. Videl sem tudi bitje, katerega naloga je podžigati ogenj pod ognjenim jezerom, da ga ohranja vročega. To bitje me je vprašalo: »Ali greš tudi ti v ognjeno jezero«? Odgovoril sem: »Ne! Tukaj sem samo da opazujem!« Videz tega bitja, ki neti ogenj, je bil zelo grozljiv. Na glavi je imel deset rogov in v roki sulico, ki je imela na koncu sedem ostrih rezil. Bitje mi je reklo: »Prav imaš. Sem si prišel samo opazovat. Tukaj ne najdem tvojega imena«. Rekel je: »Zdaj se moraš vrniti po poti, po kateri si prišel.« Usmeril me je proti pusti planjavi, po kateri sem najprej hodil, preden sem prišel do ognjenega jezera.

 

Pot odločitve

 

Dolgo sem hodil, dokler nisem izkrvavel. Bilo mi je vroče in zelo me je bolelo. Končno sem po približno treh urah hoje prišel do široke ceste. Nekaj ​​časa sem hodil po tej cesti, dokler nisem prišel do razcepa. Ena cesta, ki je šla na levo, je bila široka. Na desno stran se je odcepila manjša cesta. Na razcepu je bil kažipot, kjer je bilo napisano, da je cesta na levo za tiste, ki ne verujejo v Gospoda Jezusa Kristusa. Manjša cesta na desni je bila za vernike v Jezusa Kristusa.

Zanimalo me je, kam vodi večja cesta, zato sem začel najprej hoditi po njej. Približno 300 metrov pred menoj sta hodila dva moška. Poskušal sem ju dohiteti, da bi lahko hodil z njima, a ne glede na to, koliko sem se trudil, ju nisem mogel dohiteti, zato sem se obrnil in šel nazaj do razcepa. Še naprej sem opazoval ta dva moška, ​​ko sta hodila po široki cesti, vse dlje od mene. Ko sta prišla do konca ceste, sta bili nenadoma zabodena. Ta dva človeka sta vpila od hude bolečine! Tudi jaz sem jokala, ko sem videl, kaj se jima je zgodilo! Spoznal sem, da se je večja cesta končala v veliki nevarnosti za tiste, ki so potovali po njej.

 

Pogled v nebesa

 

Namesto tega sem začel hoditi po cesti vernikov. Po približno eni uri potovanja se je površina ceste spremenila v čisto zlato. Bilo je tako čisto, da sem, ko sem pogledal navzdol, popolnoma videl svoj odsev. Nato sem zagledala moškega, ki je stal pred menoj. Nosil je belo haljo. Slišal sem tudi lepo petje. Oh, bilo je tako lepo in čisto! Bilo je veliko boljše in bolj smiselno kot bogoslužje, ki ga imamo v cerkvah tukaj na zemlji. Moški v beli halji me je prosil, naj hodim z njim. Vprašal sem ga: »Kako ti je ime«? vendar se ni oglasil. Ko sem ga šestkrat vprašal po imenu, je moški odgovoril: »Jaz sem tisti, ki ima ključ do nebes. Nebesa so zelo, zelo lep kraj. Tja ne moreš iti zdaj, toda če slediš Jezusu Kristusu, lahko greš tja po tem življenju«? Moškemu je bilo ime Peter.

Peter me je nato prosil, naj se usedem, in mi pokazal mesto na severu. Peter je rekel: »Poglej proti severu in glej, kako je Bog ustvaril človeka« Od daleč sem videl Večnega Boga. Bog je spregovoril angelu: »Naredimo človeka«. Angel je prosil Boga in rekel: »Prosim, ne naredi človeka. Storil ti bo krivico in te bo žalostil«. [V burmanščini dobesedno: »Zaradi njega boš izgubil obraz.«]. Toda Bog je vseeno ustvaril človeka z imenom. Bog je dahnil v človeka in človek je oživel. Dal mu je ime »Adam«. [Opomba: budisti ne verjamejo v stvarjenje sveta ali človeka, zato je imela ta izkušnja velik vpliv na meniha].

Poslano nazaj z novim imenom

 

Nato je Peter rekel: »Zdaj pa vstani in pojdi nazaj, od koder si prišel. Govori z ljudmi, ki častijo Budo in ki častijo malike. Povej jim, da bodo morali oditi v pekel, če se ne spremenijo. Tisti, ki gradijo templje in malike, bodo prav tako morali iti v pekel. Tisti, ki dajejo daritve menihom, da bi si z njimi zaslužili, gredo v pekel. Vsi tisti, ki molijo k menihom in jih kličejo 'Pra' [spoštljiv naziv za menihe], bodo šli v pekel. Tisti, ki pojejo in 'dajejo življenje' malikom, bodo šli v pekel. Vsi tisti, ki ne verjamejo v Jezusa Kristusa, bodo šli v pekel«. Peter mi je rekel, naj se vrnem na zemljo in pričujem o stvareh, ki sem jih videl. Rekel je tudi: »Govoriti moraš v svojem novem imenu. Od zdaj naprej se boš imenoval Athet Pyan Shinthaw Paulu [»Pavel, ki je oživel.«].

Nisem se hotel vrniti na široko pot. Hotel sem v nebesa. Angeli so odprli knjigo. Najprej so v knjigi iskali moje ime iz otroštva (Thitpin), a ga niso našli. Nato so iskali ime, ki sem ga dobil, ko sem vstopil v kapuco budističnih menihov (U Nata Pannita Ashinthuriya), vendar tudi to ni bilo zapisano v knjigi. Nato je Peter rekel: »Tvoje ime še ni zapisano. Vrniti se moraš in pričati o Jezusu, budističnemu ljudstvu«.

Nazaj sem šel po zlati cesti. Spet sem slišal čudovito petje, kakršnega še nisem slišal ne prej ne pozneje. Peter je hodil z menoj do takrat, ko sem se vrnil na zemljo. Pokazal mi je lestev, ki je segala od neba do neba. Lestev ni segala do zemlje, ampak se je ustavila v zraku. Na lestvi sem videl veliko angelov, nekateri so šli v nebesa, drugi pa po lestvi dol. Bili so zelo zaposleni. Petra sem vprašal: »Kdo so oni?« Peter je odgovoril: »So Božji glasniki. V nebesa sporočajo imena vseh tistih, ki verujejo v Jezusa Kristusa, in imena tistih, ki ne verujejo«. Peter mi je nato rekel, da je čas, da se vrnem.

 

To je duh!

 

Naslednje, česar sem se zavedel, je bil zvok joka. Slišal sem lastno mamo vpiti: »Sin moj, zakaj si nas zdaj zapustil«? Slišal sem tudi mnoge druge ljudi jokati. Spoznal sem, da ležim v škatli. Začel sem se premikati. Moja mama in oče sta začela kričati: »Živ je! Živ je«! Drugi ljudje, ki so bili dlje stran, niso verjeli mojim staršem. Nato sem položil roke na stranice škatle in sedel pokonci. Veliko ljudi je prevzela groza. Zavpili so: »To je duh«! In zbežali so, kakor hitro so jih nosile noge.

Tisti, ki so ostali, so ostali brez besed in trepetajoči. Opazil sem, da sedim v smrdljivi tekočini in telesnih tekočinah, dovolj, da napolnim približno tri skodelice in pol. To je bila tekočina, ki je iztekla iz mojega želodca in notranjosti, medtem ko je moje telo ležalo v krsti. Zato so ljudje vedeli, da sem res mrtev. Znotraj krste je bila vrsta plastične plošče, pritrjene na les. Ta rjuha je tam postavljena, da zadrži tekočino trupla, ker mnoga mrtva telesa sproščajo veliko tekočine, kakor je tudi moje.

Kasneje sem izvedel, da me je le nekaj trenutkov ločilo od kremiranja v plamenih. V Mjanmaru ljudi položijo v krsto, pokrov zaprejo z žeblji in celotno krsto zažgejo. Preden sem oživel, sta mama in oče lahko še zadnjič pogledala moje telo. Nekaj ​​trenutkov kasneje bi bil pokrov moje krste pribit in upepelili bi me!

Takoj sem začel razlagati stvari, ki sem jih videl in slišal. Ljudje so bili začudeni. Povedal sem jim o moških, ki sem jih videl v ognjenem jezeru, in jim rekel, da samo kristjani poznajo resnico, in da so bili naši predniki in mi tisočletja zavedeni! Povedal sem jim, da je vse, kar verjamemo, laž. Ljudje so bili presenečeni, ker so vedeli, kakšen menih sem bil in kako goreč sem bil za Budove nauke.

V Mjanmaru, ko oseba umre, je njeno ime in starost napisano na strani krste. Ko menih umre, se na boku krste zapiše njegovo ime, starost in število let redovniškega služenja. Bil sem že zabeležen kot mrtev, a kot vidite, sem zdaj živ!

 

Epilog

 

Odkar je 'Pavel, ki je oživel' doživel zgornjo zgodbo, je ostal zvesta priča Gospodu Jezusu Kristusu. Birmanski pastorji so nam povedali, da je na stotine drugih menihov vodil k veri v Kristusa. Njegovo pričanje je bilo očitno zelo brezkompromisno. Zaradi tega je njegovo sporočilo užalilo mnoge ljudi, ki ne morejo sprejeti, da obstaja samo ena Pot v nebesa, Gospod Jezus Kristus. Kljub velikemu nasprotovanju so bile njegove izkušnje zanj tako resnične, da ni omahoval. Po dolgih letih kot budistični menih, je kot dosleden privrženec budističnih naukov takoj po svojem vstajenju od mrtvih, oznanjal Kristusov evangelij in spodbujal druge menihe, naj zapustijo vse lažne bogove in z vsem srcem sledijo Jezusu Kristusu. Preden je zbolel in umrl, sploh ni bil izpostavljen krščanstvu.

V želji, da bi svoje sporočilo posredoval čim večjemu številu ljudi, je ta sodobni Lazar začel razdeljevati avdio in video kasete s svojo zgodbo. Policija in budistične oblasti v Mjanmaru so naredile vse, kar je v njihovi moči, da bi zbrale te posnetke in jih uničile. Pričevanje, ki ste ga pravkar prebrali, je bilo prevedeno z ene od teh kaset. Rečeno nam je, da je zdaj zelo nevarno za državljane Mjanmara, da imajo te posnetke.

Njegovo neustrašno pričanje ga je vsaj enkrat pripeljalo v zapor, kjer oblasti niso uspele, da bi ga utišale. Po izpustitvi je še naprej pričeval o stvareh, ki jih je videl in slišal. Njegovo trenutno bivališče ni gotovo. En burmanski obveščevalec nam je povedal, da je v zaporu in je bil morda umorjen, drugemu obveščevalcu pa je bilo rečeno, da je zdaj izpuščen iz zapora in nadaljuje svojo službo.