Evangelizacija na ulici - ELICA

 

 

E L I C A

 

 

 

 

Danes sem se prebudila precej pozno. Šele ob 6 uri zjutraj. Zaspala sem pozno, šele po 23 uri, pozno zvečer in kmalu zatem sem se spet prebudila, toda hvala Bogu, med tihim slavljenjem v moji notranjosti, sem ponovno zaspala.

Od malega sem bila kakor pravijo »jutranja ptica«. Vedno sem se zbujala nekje v času od 4 ure zjutraj. Zato je bil ta čas, kmalu za tem, ko sem postala Božji otrok, v času, ko sem še hodila v službo, najlepši čas mojega druženja z Bogom. Kako čudovit je bil tisti čas, močan temelj za ves dan, ki je bil pred mano. Vendar vem, da imam danes lahko z Njim isti odnos, isto kvaliteten in maziljen čas z Bogom, kakor pred 21 leti.

Moja jutranja rutina se konča ob 7 uri zjutraj, ko sem vsako jutro v času teh 21 let prihajala pred Gospodovo obličje v oboževanju in molitvi, ki se je nadaljeval z branjem in razmišljanjem Svetega pisma. Vsak moj dan je utemeljen na Jezusu Kristusu, ki je Pot, Resnica in Življenje.

Vseeno pa bi lagala, če bi rekla, da sem popolna. Nikakor ne, se pa trudim da se zanašam na Boga in ne nase in da On vodi moje življenje, kakor mu je prav in ne jaz.

Danes je peti dan – 21.februar 2023, odkar sem sklenila, da se vsak dan sprehodim skozi mesto, da mi Bog le nakloni dušo, s katero bi lahko podelila moje pričevanje, da bi molila zanje in z njimi podelila Evangelij miru, Evangelij odrešenja.

Še preden sem stopila iz stanovanja na hodnik in nato na ulico, sem prosila Gospoda Jezusa, da me vodi kakor je Njemu prav, saj je On edini, ki natanko ve kje in kdaj bodo osebe, ki jih želi doseči, na določenem mestu. Zato mi je toliko bolj pomembno, da ne zavijem desno, kjer On želi, da zavijem levo in obratno. Želela sem, da me vodi Sveti Duh, zato sem morala biti občutljiva na Njegov tihi glas.

Moram priznati, čeprav nočem tistemu, ki to dela dajati nobene pozornosti, da sem bila včeraj popoldan zelo občutljiva in kar nekam depresivna in žalostna, čeprav nisem vedela zakaj. Nisem videla razloga za to. Ali pač?

Veliko razmišljam v zadnjem času o Gospodovih besedah, ki mi jih je povedal pred 4 leti: »Pošiljam te, da dosežeš izgubljene v tvojem mestu, toda vedi, ne bodo vsi sprejeli tvojega pričevanja. Ljudje te bodo ogovarjali in grdo o tebi govorili, toda ne oziraj se na to. Jaz bom vedno s teboj. Glej name.«

In res, ko vidim da hočem ljudem dobro, samo dobro, kakor tudi Gospod kateremu služim, znova in znova spoznavam, da imajo ljudje raje laž, da bolj ljubijo polresnico, kakor Resnico, ki bi jih osvobodila in bi se po njej rešili. Ko vidim nelagodje, ki veje iz ljudi ob prvem, drugem ali tretjem srečanju, za katerega pravzaprav vem, da ni njihovo nelagodje ampak se v njih vznemirijo njihovi duhovni podnajemniki. Ko veš, da se vznemirijo demoni v njih ob srečanju s Svetim Duhom, ki je v tebi. Zato sem začela pot žalostna in prepričana, da danes Gospod zame nima nikogar s katerim bi lahko podelila kaj mi Jezus pomeni in kaj On je in ga blagoslovila z Njegovim svetim dotikom.

Prva oseba, ki sem jo srečala na svoji poti je bila gospa, ki je bila na poti iz bolnišnice proti domu. Prijetna gospa, prijazna a vseeno na nek način zadržana. In pač, na nek način moraš začeti pogovor, če neznanega človeka srečaš na ulici.

Rekla sem: »Gospa, oprostite mi, ker vas ustavljam sredi pločnika, čeprav vas ne poznam, in tudi vi mene ne, toda rada bi, da mi odgovorite na vprašanje, ki se mi zdi tako zelo pomembno; ali verujete v Boga in ali veste kam boste prišli po vaši fizični smrti.«

Malo je oklevala, nato pa odgovorila: »Verujem v Boga, toda ne v duhovnike.«

Zato sem ji odgovorila: »Me veseli, da verujete v Boga, če pa bi verovali v duhovnike, ki so samo ljudje, pa res nebi bila pametna poteza.«

In mi spet pravi: »Res je, imate prav. Vsak večer preden zaspim molim.«

»Lepo«, ji pravim, »in h k0mu se v molitvi obračate?«

»Ja, k Bogu, ali ne?« mi odgovori.

»To me pa res veseli.«

In potem mi je sama začela govoriti o svojih zdravstvenih težavah.

Rekla sem ji: »Glejte, če želite vam dam svojo telefonsko številko in me lahko pokličete, da bom molila za vaše zdravstvene težave, če sedaj ne utegnete.«

Žal, gospa ni želela niti moje telefonske številke niti da bi tam, na pločniku molila zanjo, ker jo je bilo sram pred ljudmi, ki so hodili mimo. Medtem je namreč prišla mimo starejša gospa, ki je bila videti zelo utrujena in obnemogla. V tem času, ko sem se poslavljala od gospe Jožice, je že odšla naprej po poti proti bolnišnici.

In ko sem videla, da se gospa Jožica zanaša na svoje molitve, da ne želi da molim za njeno ozdravljenje ali da bi si zabeležila mojo telefonsko številko, sem ji zaželela vse dobro in odšla naprej.

Ne dolgo za tem mi je naproti prišla starejša gospa, precej zgubana v obraz, toda njene oči so bile polne veselja. Poskočna starejša, kmečka gospa, za katero si si po videzu lahko mislim, da je v življenju težko delala, da je prigarala sredstva za vsakdanji kruh. Jaz bi ji po videzu dala tam blizu 90 let, kar se ni izkazalo za resnično. Iz pogovora sem zasledila, da je bila v bolnišnici na pregledu in da ima nekje v Kandiji parkiran avto, da se od tam odpelje domov. Res, gospa blizu 80 let starosti, še vedno mobilna in vsaj na videz, polna moči.

Ker nisem čutila poziva Duha, da grem v globlji pogovor z njo, o Bogu, sem se od nje poslovila. Zakaj tako hitro. Ker sem v daljavi zagledala gospo, ki je šla mimo mene in gospe Jožice in videla, da težko hodi, da se je ustavila in se za trenutek oprijela ograje na gradbišču, ker je bila utrujena in obnemogla.

Pohitela sem za njo in jo kmalu dohitela. Pozdravila sem jo in ji rekla: »Ojoj, vidim da težko hodite in da vam ta hoja povzroča bolečine. Kakšne težave pa imate?«

Gospa se je hvaležno ozrla proti meni in rekla: »Veste kaj gospa, to da ste me ogovorila je presenetljivo. Ljudje gredo tako radi mimo tebe in malokdo se je pripravljen ustaviti in s človekom pogovoriti. Res, hvala vam za prijaznost.«

In nato mi je povedala: »Imam bolečine v desnem kolenu in nedolgo pred tem sem prebolela Covid in nikakor si po tem ne opomorem. Zelo sem šibka.«

Nato sem jo vprašala: »Ali lahko molim za vas?«

In mi odgovori: »Seveda, prosim, molite.«

Nagnila sem se k njenemu desnemu kolenu, položila nanj desno roko in začela moliti: »Hvala Ti, Oče, ker si ti naredil popolnoma vse po Svojem Sinu Jezusu Kristusu, da je koleno te gospe lahko sedaj ozdravljeno. Zato v imenu Jezusa Kristusa zapovedujem kostem tega kolena, da so takoj zdaj ozdravljene in da vsaka bolečina in okorelost odide iz njega, zdaj, v imenu Jezus.« Po molitvi sem jo prosila, naj malo dvigne desno nogo in razmiga kolenski sklep. Rekla je, da bolečina ni več tako huda kot prej.

Nato sem se dvignila, položila eno roko na njeno levo ramo in drugo na del hrbta, saj je imela na hrbtu nahrbtno torbo in molila: »Hvala Ti, Bog Oče, da lahko molim za to čudovito gospo, ki jo ljubiš in ji želiš dobro. Zato sedaj v avtoriteti imena Jezus zapovedujem, da vsak virus in vsaka bakterija, ki uničujoče deluje na to ženo in na njeno telo takoj zdaj odmre v imenu Jezus. Duhu slabosti in bolezni zapovedujem, da odide od nje in zapovedujem da se njeno telo okrepi in obnovi, da bo krepka in močna. V Jezusovem imenu, amen!«

Gospa se je obrnila k meni in me iz hvaležnosti toplo objela. Bila sem presenečena, kajti takšno hvaležnost in prisrčno hvaležnost doživim na ulici malokdaj.

Nato sem ji rekla, da če želi, lahko ostaneva v kontaktu, če bo še kdaj potrebovala molitev, da se obrne name. Ker ni imela s seboj mobilnega telefona, sem iz torbice potegnila svojega in po njenem nareku zabeležila njeno telefonsko številko v moj telefon. Ob tem sem tudi izvedela za njeno ime.

Naprej sva se odpravili skupaj, ker je bila na poti v zdravstveni dom na fizioterapijo zaradi težav z rokami. Povedala mi je tudi, da je vdova po umrlem možu.

Nato sem ji rekla: »Glejte, jaz sem molila za vas, toda nisem jaz tista, ki vas ozdravlja, ampak Bog.«

In odgovorila je: »Ja, razumem kaj mi hočete povedati.«

Do časa ko sva prišli do vhoda v zdravstveni dom, mi je povedala še, da ima pogoste vrtoglavice. Svetovala sem ji, naj ob takšnih trenutkih zaužije kakšno žličko sladkorja. Nato pa mi odgovori: »Ne smem, imam sladkorno bolezen.«

In potem sem ji odgovorila: »Gospa Elica, potem je pa res dobro, da ste podelila z mano vašo telefonsko številko. Se bova slišali. Dobro opravite na fizioterapiji.«

In sva se poslovili.

Po tem sem rekla Gospodu: »Veš, Gospod, presenečaš me. Danes sem bila prepričana, vsaj po občutkih sodeč, da ne bova ulovila nobene ribe, pa sem se krepko zmotila. In veš, veseli me, da si me presenetil. Hvala Ti!«

In kmalu za tem sem vesela in polna radosti prispela domov.