Evangelizacija na ulici - ZIMA SE POČASI BLIŽA H KONCU IV.

 

ZIMA SE POČASI BLIŽA H KONCU IV.

 

 

Danes je ponedeljek 20.februar 2023. Čudovit sončen, skoraj bi lahko rekla pomladni dan. Kakor sem bila informirana od drugih, je bila noč mrzla in na prednjih steklih avtomobilov, ledene rože. Toda okrog 12 ure, ko sem se odpravila v mesto, je bilo ozračje toplo in brez vetra s prijetnimi 11 stopinjami celzija. Odlično in primerno za oditi na krožni sprehod skozi mesto.

V novo jutro, v nov, prvi dan tega tedna sem se prebudila z velikim pričakovanjem. V mojem srcu je bila radost in rekla sem, kakor vsako jutro: »Dobro jutro, Sveti Duh. Dobrodošel, Sveti Duh v moj današnji dan. Ljubim Te, Sveti Duh.

Okrog 7 ure zjutraj sem prenehala z branjem Svetega pisma in vstopila v molitev, ki je bila spontani pogovor z mojim Gospodom, kakor bi se pogovarjala z najboljšim prijateljem. Res, večkrat mu rečem: »Gospod, kaj sem jaz, da imam ta privilegij, da se lahko pogovarjam s Kraljem vesolja in vem, da me posluša in ljubi.« Res to je neprecenljiv privilegij vsakega Božjega otroka.

Ker se mi je že prejšnji dan najavila vnukinja, da pride k meni okrog enajste ure, sem prestavila čas svojega običajnega odhoda v mesto, toda žal, mi je okrog 11 ure sporočila, da si je premislila in da bo malicala v šoli. Pač, sovražnik je poskusil, kar je znal in mogel, da danes nebi odšla v mesto, a mu ni uspelo.

Danes sem med hojo ponovno prosila Gospoda, naj me usmeri v pravo smer, kajti imam možnost obhoda v eno ali drugo smer, s še mnogimi možnimi potmi in ovinki. Tako sem se odločila oditi mimo bolnišnice in Urgentnega centra, ter nato po cesti mimo reke Krke, do mestnega mostu preko reke Krke.

Takoj ko sem prestopila most in vstopila v staro mestno jedro, mi je nasproti prišel starejši, urejen gospod. Dobila sem vtis, da je moral ko je bil še mlajši nekaj pomeniti, nekaj biti, ne kakšen navaden, preprost zemljan.

Nagovorila sem ga: »Dober dan.« Malo čudno me je pogledal, se ustavil in odgovoril: »Dober dan.« In takoj zatem je pripomnil: »Kdo pa ste vi?« Toda še preden sem mu lahko odgovorila je rekel: »Veste, danes ni običajno, da ljudje pozdravljamo druge, še posebno če jih ne poznamo, ampak nebi bilo slabo, če bi bilo tako. Pač, danes tega ljudje ne delajo več. Vse se je spremenilo.«

Jaz pa sem mu odgovorila: »Res je. Ljudje se ne pozdravljajo več in ne znajo biti ljubeznivi drug do drugega. To je dejansko postalo nekaj neobičajnega. In vprašali ste me, kdo sem. Vam takoj povem.«

»Glejte, sem Božji otrok. Kaj to pomeni? To pomeni, da pripadam Kristusu. In to pomeni, da je v meni Njegova ljubezen in da zaradi te ljubezni lahko ljubim vse ljudi, kakor jih ljubi On. In, vidite, zato sem vas lahko tako prijazno pozdravila, iz te Božje ljubezni v meni, do vas.«

Pogledal me je, ostal brez besed in odšel naprej po svoji poti. Človek se je srečal z Božjo ljubeznijo, vendar je ni bil pripravljen sprejeti kot resnico, namenjeno njemu osebno. In tako je z mnogimi v tem mestu in v tej lepi Sloveniji. Ne vedo kaj naj naredijo s Kristusom, kakor tega ni bil sposoben narediti Pilat, ki je v času pred Njegovim križanjem, odredil Njegovo smrt na križu.

In odšla sem naprej po tlakovani poti v mesto. Kmalu za tem mi je nasproti prihajala prijetna starejša gospa, lepo urejena in našminkana. Nimam problema s tem, da ogovorim ljudi. Ne bojim se jih, niti se ne bojim, da bi se osmešila. Zato sem jo, ko se mi je približala na primerno razdaljo, nagovorila, kakor gospoda pred njo: »Dober Dan.«

Tudi ona me je malo presenečeno pogledala, vendar ne nejevoljno ampak prej, da tega ne doživlja pogosto. In povedala sem ji zgodbo o starejšem gospodu, ki sem ga srečala malo pred njo.

Povedala mi je, da stanuje v mestu, prav tu v starem delu mesta, v eni od hiš izza glavne ulice. Malo sva se pogovarjali o tem, kako se je mesto spremenilo, odkar v njem ni prometa in trgovin, ki so bile tu včasih. Rekla je: »Bolj pusto je in manj ljudi lahko srečam. Zna pa biti precej bučno, kadar se v mestu dogajajo kakšne javne prireditve.«

Nato sem jo vprašala kako ji je ime in povedala mi je, da je Boža. Nato sem jo vprašala, če ima kakšne zdravstvene težave glede na svojo starost.

Odgovorila je: »Še kar gre, nimam se kaj pritoževati, le hrbtenica me ves čas boli.«

In nato sem ji rekla: »Ali lahko molim za ozdravljenje vaše hrbtenice?«

»Seveda«, je takoj odgovorila.

Približala sem se ji, položila eno roko na njeno desno ramo in drugo na njeno hrbtenico in molila: »Oče, hvala Ti, za Božo in hvala Ti, da si dal Svojega Sina, da je umrl tudi zanjo, ter ji priskrbel možnost ozdravljenja. Zato prav zdaj zapovedujem v imenu Jezusa Kristusa, da se v njeni hrbtenici vsak disk postavi na pravo mesto, vsako vretence in da vsaka bolečina in otrdelost odide, Oče, v imenu Jezusa Kristusa. Amen«

Nato sem ji rekla: »Nisem vas niti vprašala, ali verujete ali ne, toda vedela sem, da potrebujete in želite ozdravljenje, le-to pa se lahko zgodi le zaradi tega, kar je Jezus naredil za vas.«

Takoj za tem se je ob njej ustavila druga gospa, s katero je bila po vsej verjetnosti zmenjena. Me je malo čudno pogledala, saj je na daleč po vsej verjetnosti videla, da sem molila za njeno prijateljico.

Poslovile smo se.

Nameravala sem oditi še v tisto malo trgovinico s knjigami, a sta bila kakor sem opazila skozi steklena vrata pri njej na obisku njen delodajalec in še en mladenič. Zato sem odšla naprej v smeri proti Novem trgu.

Ob robu stavbe v kateri je bila banka sem zagledala gručo ljudi; enega moškega in dve ženski, ki so kadili in še dve mlajši ženski. Ustavila sem se ob njih in rekla: »Oprostite, ker vas bom za trenutek zmotila, ampak zdi se mi pomembno, da vam to povem.« Ko sem opazila, da so mi prisluhnili sem rekla: »Veste, če bi Bog namenil človeku, da kadi, bi mu nos sigurno naredil tako, da bi bile luknje obrnjene navzgor.«

Vsi so se začeli smejati, in kaj naj rečem, z njimi vred tudi jaz.

Na poti skozi mesto sem naredila še nekaj sončnih posnetkov narave in kmalu za tem prispela domov. Bila sem vesela, da je bil Gospod tudi tokrat z menoj in da sva bila lahko učinkovita za Božje Kraljestvo.