Avtor neznan - II. DEL: RELIGIOZNI DUH - MASKE RELIGIOZNEGA DUHA

 

DRUGI DEL: 

RELIGIOZNI DUH

MASKE RELIGIOZNEGA DUHA

 

Duh Jezabele

Duh Jezabele je oblika religioznega duha. Prav kakor je bila Jezabela ambiciozna in manipulativna žena kralja Ahaba - šibkega voditelja, ki ji je dovolil, da je narekovala politiko njegovega kraljestva - tako duha Jezabele po navadi najdemo tam, kjer lahko izpodriva šibko vodstvo. Duh Jezabele si svoj vpliv po navadi ustvari s sklepanjem političnih zvez. Da bi lažje manipuliral, se največkrat vede ponižno oziroma podložno, potem, ko si pridobi oblast, pa se razkrije kot močan, nesramno prevzeten duh, ki kontrolira. Ta duhovni problem kljub svojemu imenu ni omejen na ženske.

Jezabela "se razglaša za prerokinjo” (Razodetje 2,20). To je eden od znakov, ki izdaja lažne preroke, delujoče v religioznem duhu nadvse so zaposleni s svojim lastnim priznanjem. Kolikor bolj v nas prebiva iskanje samega sebe in potreba po javnem priznanju, toliko bolj bo naša služba pokvarjena. Ljudje, ki so hitro užaljeni, če jim ne pripade določena titula ali določen položaj, takšne titule ali takšnega položaja sploh ne bi smeli imeti. Razlika med človekom, ki ga motivira želja po javnem priznanju, in drugim, ki ga motivira ljubezen do Gospoda, je razlika med lažnim in pravim prerokom. Sam Gospod je povedal:

"Kdor govori sam od sebe, išče svojo slavo [ali "priznanje”], kdor pa išče slavo tistega, ki ga je poslal, je resničen in v njem ni krivice.” 

(Evangelij po Janezu 7,18)

Ker Jezabela zahteva svoje lastno priznanje, služi sovražniku pravega preroštva. Jezabela je bila največji sovražnik enemu izmed najmočnejših prerokov Stare zaveze, Eliju, ki s svojim delovanjem kot tip oziroma zgled predstavlja pripravljanje poti za Gospoda. Duh Jezabele je eden od najmočnejših oblik religioznega duha, ki se trudi preprečiti Cerkvi in svetu, da bi bila pripravljena na Gospodov prihod.

Duh Jezabele še posebej napada preroško službo, ker ima ta pomembno vlogo pri pripravi poti za Gospoda, Zato je Janeza Krstnika preganjala poosebljena Jezabela, Herodova žena, Preroška služba je glavno sredstvo, prek katerega Gospod daje svojemu ljudstvu pravočasno, strateško usmeritev. Jezabela ve, da s tem, ko odstrani pravi preroke, naredi ljudi ranljive in dovzetne za njene lažne prerokbe, kar vedno vodi v malikovanje in duhovno prešuštvo.

Ko nihče ne sliši resničnega Gospodovega glasu in na tem področju zeva praznina, so ljudje mnogo bolj dovzetni za sovražnikove prevare. Zato je Jezus imenoval verske voditelje svojega časa ”slepi vodniki” (Evangelij po Mateju 23,16), Ti ljudje, ki so bolje kakor kdor koli drug na svetu poznali preroštva o Mesiji, so naravnost pred sabo gledali tistega, ki je v vsem izpolnil ta preroštva, pa so mislili, da ga je poslal Belcebub.

Jezabelini Baalovi preroki so se tudi posvečali žrtvovanju, celo tako zelo, da so, ko so hoteli, da se njihov bog manifestira, prebadali sami sebe in se tolkli. Glavna strategija religioznega duha je, da se cerkev posveti takšnemu ”žrtvovanju”, ki sprevrača zapoved, naj vsak dan vzamemo svoj križ. To sprevračanje skuša doseči, da bolj zaupamo svojim žrtvam kakor Gospodovi žrtvi. Obenem hoče z žrtvami in daritvami Boga prisiliti, naj se manifestira. To je izraz grozljive zablode, po kateri naj bi si s svojimi dobrimi deli nekako kupili Božjo milost in njegovo prisotnost.

Korenina samopravičnosti

Namen ”križanja samega sebe” ni, da bi dosegli pravičnost, očiščenje ali duhovno zrelost oziroma da bi storili, da se Gospod manifestira; to ne bi bilo nič drugega kakor čaranje. Mi smo "križani skupaj s Kristusom” (Pismo Galačanom 2,20). Če "križamo sami sebe”, nas to vodi le v samopravičnost, ki je ena od najnizkotnejših oblik ponosa. Takšen ponos je zelo varljiv, ker daje vtis modrosti in pravičnosti. Apostol Pavel nas je posvaril glede tega:

”Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja in se brez vzroka napihuje v svojem mesenem umu, ne drži pa se glave, iz katere se po sklepnih vezeh hrani in povezuje celotno telo in tako uspeva v Božji rasti. Če ste torej s Kristusom odmrli prvinam sveta, zakaj bi si dali prepovedovati, kakor da še živite posvetno: »Ne prijemaj, ne okušaj, ne dotikaj sel« Saj mora vse to izginiti z uporabo. To so človeške zapovedi in nauki, S svojo umišljeno pobožnostjo, ponižnostjo in strogostjo do telesa dajejo te reči sicer vtis modrosti, a dejansko niso za drugo, kot da gódijo mesu.” (Pismo Kološanom 2,18-23)

Religiozni duh bo povzročil, da se glede svojega duhovnega stanja počutimo nadvse dobro, dokler smo usmerjeni nase in iščemo vse le zase. Ponos daje dober, celo razveseljiv občutek. Vendar obrača vso našo pozornost v to, kako dobro nam gre in kako nam kaže v primerjavi z drugimi - in ne na Božjo slavo. Takšna usmerjenost povzroči, da začnemo zaupati svoji disciplini in osebnemu žrtvovanju, namesto da bi zaupali Gospodu in njegovi žrtvi.

Seveda naj bi bili disciplina in žrtvovanje samega sebe osnovni lastnosti vsakega vernika. O tem, ali nas vodi religiozni duh ali Sveti Duh, namreč odloča motivacija, ki je za njima. Religiozni duh nas motivira s strahom in krivdo ali s ponosom in častihlepnostjo. Sveti Duh nas motivira z ljubeznijo do Božjega Sina.

Uživanje v samoponiževanju je simptom, ki gotovo kaže na religioznega duha. To ne pomeni, da lahko zanemarjamo osebno disciplino, post, ali trdo ravnanje s svojim telesom, kakršno omenja Pavel. Težava nastopi, če v tem najdemo nek perverzen užitek, namesto da bi uživali v Božjem Sinu.

Varljivo razodetje

Pismo Kološanom 2,18-19 govori, da je človek z religioznim duhom nagnjen k samoponiževanju in da se pogosto predaja čaščenju angelov ali zavzema nepravilno stališče do videnj, ki jih je imel. Religiozni duh želi, da častimo kar koli ali kogar koli, samo ne Jezusa. Isti duh, ki se predaja čaščenju angelov, bo hkrati naklonjen pretiranemu povzdigovanju ljudi.

Varovati se moramo vsakogar, ki neprimerno ali pretirano povzdiguje angele ali pa Božje može in žene, in tudi vsakogar, ki uporablja videnja, ki jih je prejel, da bi si pridobil neprimeren vpliv na cerkev. Bog nam ne daje videnj, da bi nas ljudje bolj spoštovali ali da bi dokazal veljavnost naše službe. Sad pravega razodetja je ponižnost, ne ponos.

Sveto pismo nas seveda uči, da kristjani imajo takšna izkustva, in v Apostolskih delih 2,17 tudi piše, da bodo le-ta v zadnjih dneh pred Jezusovim prihodom, postala pogostejša. Vendar je Jezus tudi opozoril, da bo v zadnjih dneh nastopilo mnogo lažnih prerokov (prim. Evangelij po Mateju 24,11). Preroško razodetje, ki zares prihaja od Boga, je ključnega pomena za Kristusovo telo. Sovražnik to dobro ve, zato bo dvignil mnogo lažnih prerokov. Toda njih ni težko razpoznati. Kakor je Pavel opozoril Kološane, nevarnost ne prihaja od tistih, ki imajo preroška razodetja, temveč od tistih, ki se zaradi njih napihujejo.

Religiozni duh vedno hrani in spodbuja naš strah ali ponos, medtem ko prava duhovna zrelost brez izjeme vodi v vedno večjo ponižnost. To napredovanje v ponižnosti se najlepše kaže v življenju apostola Pavla.

V Pismu Galačanom, za katerega menijo, da je bilo napisano leta 56 po Kr., je povedal, da je v Jeruzalemu obiskal prve apostole in da "mi niso ničesar dodatno naložili” (2,6). S tem je povedal, da ima prav toliko, kakor oni. V Prvem pismu Korinčanom, ki je bilo napisano kakih šest let pozneje, je samega sebe imenoval "najmanjši izmed apostolov'* (15,9). V Pismu Efežanom, ki je bilo napisano okrog leta 61 po Kr., je rekel, da je ”najmanjši izmed vseh svetih” (3,8). Ko je približno leta 65 po Kr. pisal Timoteju, pa je Pavel glede sebe rekel, da je "prvi med grešniki” (1. pismo Timoteju 1,15), in dodal, da je našel usmiljenje. Pravo razodetje Božje milosti je čudovit protistrup religioznemu duhu.

Iz tega je razvidno, da v prvih letih svoje službe tudi veliki apostol verjetno ni bil povsem prost ponosa. Kdo izmed nas pa bi zase lahko rekel, da je? Vendar pa upam, da vsi rastemo v milosti in s tem tudi v ponižnosti.

Mladi apostoli lahko kažejo precej ponosa, vendar so lahko še vedno pravi apostoli. V tem primeru je ključnega pomena to, v katero smer se gibljemo. Se zaradi svojih razodetij, svojega poslanstva ali svojih dosežkov napihujemo? Ali pa rastemo v milosti in ponižnosti?

Mučeniški sindrom

Mučeniški sindrom, povezan z duhom religioznosti, je ena najbolj skrajnih in smrtonosnih zablod. Zares biti mučenik za vero in dobesedno izgubiti življenje za Kristusa je ena največjih časti, kar jih lahko prejmemo v tem življenju. V svoji sprevrženi obliki pa gre za kar najbolj žalostno vrsto prevare.

Ko se religiozni duh poveže z mučeniškim sindromom, je takšnega človeka skorajda nemogoče osvoboditi od zmotnega prepričanja, da ”trpi za evangelij”. Če pride tako daleč, vidi vsako zavračanje ali opozorilo, ki ga prejme od drugih, kot ceno, ki jo mora plačati, da bi "stal za resnico”. To popačeno gledanje ga bo vodilo še dlje stran od resnice in od vsake priložnosti, da bi spoznal svojo napako.

Mučeniški sindrom je lahko tudi izraz samomorilnega duha. Včasih je lažje "umreti za Gospoda”, kakor zanj živeti. Ljudje, ki imajo sprevrženo predstavo o križu, se bolj veselijo smrti kakor življenja. Ne morejo videti, da je smisel križa vstajenje, ne grob.

Psihologija samopomoči!

Obstaja gibanje ”psihologije samo-pomoči", ki skuša v cerkvi nadomestiti moč križa. Psihologija, ki temelji na človeških predstavah, je "drug evangelij” (2. pismo Korinčanom 11,4); je sovražnik križa in še ena oblika religioznega duha. Pavel nas je opozoril:

"Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja. Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu.” (Pismo Kološanom 2,6-8)

Do neke mere vsi potrebujemo ”notranje ozdravljenje”, toda večina tega, kar se imenuje "notranje ozdravljenje”, ni nič drugega, kakor izkopavanje "starega človeka” in poskušanje, da bi ga ozdravili. Odgovor za te globoke rane ni nek postopek ali formula, ampak preprosto odpuščanje. Ko pristopimo h križu in smo deležni odpuščanja in resničnega sprejetja, ki temelji na Jezusovi krvi, odkrijemo popolno ljubezen, ki lahko izžene vse strahove ter nas opere vse grenkobe in zamere.

Zdi se, da je to preveč preprosto, toda Pavel je ravno zato rekel: "Bojim pa se, da se ne bi vaše misli skazile in oddaljile od preprostosti, čistosti do Kristusa” (2. pismo Korinčanom 1:1,3). 

Odrešenje je preprosto. Osvoboditev je preprosta. Glavna sovražnikova strategija, kako razvodeneti moč evangelija, je v tem, da mu začnemo dodajati razne stvari - tako je bila prevarana Eva. K evangeliju dodajamo, ker se nam nekako zdi, da stvar ne bo sprejemljiva, če je ne napravimo bolj blesteče ali abstraktne. Ravno zato moramo postati kakor otroci, da lahko vstopimo v kraljestvo.

Gospod je zapovedal moškemu in ženski, naj ne jesta z drevesa spoznanja dobrega in zla, ker bosta zaradi tega umrla. Ko je kača glede te zapovedi spraševala Evo, je Eva odgovorila, da ne smeta jesti z drevesa in se ga "tudi ne dotikati” (1. Mojzesova knjiga 3,3). Vendar Gospod o tem, naj se ne dotikata drevesa, ni rekel ničesar.

Dodajanje k Božjim zapovedim je enako nevarno kakor odvzemanje od njih. Vsakdo, ki si domišlja, da lahko lahkomiselno dodaja k Božji besedi, je ne spoštuje dovolj, da bi se je lahko v trenutku preizkušnje držal. Če nas satan pripravi do tega, da začnemo dodajati ali odvzemati od Božje besede, ve, da je naš padec neizbežen, prav tako kakor je bil Evin.

Čeprav obstaja mnogo "krščanskih” filozofij in terapij, ki dajejo videz modrosti, so mnoge med njimi preprosto poskusi, kako nadomestiti Svetega Duha. Nekateri ljudje potrebujejo svetovanje in obstaja tudi nekaj odličnih krščanskih svetovalcev, ki vodijo človeka h križu. Vendar pa jih večina drugih svetovalcev preprosto pelje v črno luknjo osredotočenosti nase, v črno luknjo, ki jih bo požrla in ki bo skušala posesati vase tudi vse, ki so zraven. Kljub krščanski terminologiji je ta filozofija sovražnik Kristusovega križa.