ZIMA SE POČASI BLIŽA H
KONCU III.
Danes 18.02.2023 se me je Gospod
Bog Sveti Duh že med jutranjo molitvijo dotaknil s Svojim močnim maziljenjem.
Moje srce je pretresal jok za izgubljenimi te dežele. Vedela sem, da to ni od
mene, človeka, ampak od Boga, ki mu je mar, ki ljubi te ljudi, bolj kakor jaz;
neprimerljivo bolj kakor jaz, saj je iz ljubezni do nas, grešnikov, dal Svoje
življenje za nas, da bi bili odrešeni grehov.
Po molitvi in branju Božje
Besede, po zajtrku, sem se ponovno opremila z eno knjižico, ki sem jo
nameravala odnesti gospe Mariji, v tisto malo trgovinico, in pridodala še eno čokolado.
Oblekla sem si bundo, na desno
uho navesila slušni aparat, na glavo nadela kvačkan trak, obula mojo vsakdanjo
zimsko obutev in na hrbet nahrbtnik, ter odšla. Vedela sem, da je Gospod z mano
in moje srce je bilo polno ljubezni do Njega, ki ga ljubi moja duša.
Mogoče ne veste vi, ki berete te
moje zapise, da kljub temu da oznanjam, ker je to moj poziv od Gospoda, imam
pomanjkljivost zaradi katere bi absolutno lahko rekla: »Ne, ne, Gospod, jaz pa
že nisem primerna za to delo,« ker pač uporabljam slušni pripomoček.
Ali se ni tudi Mojzes izgovarjal
pred Bogom zaradi svojega jecljanja, češ: »O
Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa
tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in
moj jezik okoren.« (2 Mojzesova 4:10).
Tedaj me prešine: »Joj, izgubila
sem ga!« Takoj za tem sem se potolažila z mislijo, da je tako ali tako star že
9 let in da bi mi že dve leti pripadal nov, a sem odlašala, ker mi je Gospod že
dvakrat ozdravil sluh, a žal ozdravitev nisem znala obdržati. Bom šla po
novega? Ne vem. Mislim, da ne. Kajti kakor vsak trenutek pričakujem Gospodov
drugi prihod, tako vsak trenutek pričakujem ozdravitev sluha.
In grem naprej proti mestu. . . .
.
Vseeno me je prešinila misel, ali
bom lahko razumela ljudi, ki jih srečam, ko mi bodo govorili, kar jih bom
vprašala?
Najprej se mi je zdelo, da v
soboto pač v mestu ne bo veliko ljudi, a sem kasneje ugotovila, da sem se
krepko zmotila. Ko sem hodila preko glavnega mostu preko reke Krke, sem desno
od sebe, na Loki zagledala veliko gručo otrok in staršev.
Šla sem naprej in prosila Gospoda:
»Pomagaj mi, Gospod, da bom razumela Marijo, ali kogarkoli bom srečala, ko se
bom pogovarjala z njimi.«
Prišla sem do trgovinice s
knjigami in v njej videla gospo Marijo, za katero sem vedela, da jo poznam že
od prej iz ene od drugih trgovin v mestu, v kateri je delala, dokler jo niso
zaprli. Vstopila sem in ji predala knjigo, da jo uporabi za prodajo. Bila je
knjiga o vzgoji najstnikov. Pridodala sem tudi čokolado.
In potem sem ji rekla, kar mi je
prišlo na misel že prejšnji dan, a nisem imela možnosti, da jo pokličem in ji
to povem, ker nisem imela njene telefonske številke. Rekla sem: »Gospa Marija,
ena od stvari, ki bi vam lahko preprečila ozdravljenje, za katerega sem molila
včeraj je, če bi vi dvomila v mene, ali to res lahko storim. Kajti če dvomite
vame, dvomite v Gospoda, ki dela skozi mene.«
In potem sem ji dala svojo
telefonsko številko, da me pokliče, če bo kdaj v stiski ali potrebi, da se
obrne name in odšla. Do nje sem čutila Kristusovo ljubezen. Vzljubila sem jo.
In potem zaslišim strašen hrup v
smeri proti mestnemu trgu. Spraševala sem se, ali naj grem tja naprej, ali naj
se obrnem nazaj, od koder sem prišla. In odločila sem se, da grem naprej.
Ko sem prišla izza ovinka, sem
imela kaj videti. Velika gruča otrok, staršev, dojenčkov v vozičkih, očetov,
babic in dedkov. Vsi so bili na tak ali drugačen način našemljeni v maškare.
Govornik na enem od odrov je na ves glas razglašal nekaj, kar nisem hotela niti
poslušati, ampak bilo je res obupno glasno. Toda množice so drle proti temu
odru, kakor da se tam dogaja nekaj privlačnega, zanimivega in dobrega.
Ko sem gledala vse te nedolžne,
našemljene dojenčke, ki se niti ne zavedajo kaj mamice in očki delajo iz njih
in z njimi in kaj to pomeni zanje, brez možnosti, da bi se branili, da tega
nočejo, me je stisnilo pri srcu. Gospod mi je pokazal prispodobo Sodome in
Gomore. Gospod mi je prikazal besede iz Svetega pisma, kjer Bog opozarja starše
pred tem, da bi svoje otroke žrtvovali v ognju, demonom. (2 Kraljev 17:17; 2
Kraljev 17:31; Jeremija 7:31; Ezekiel 20:26). A prav to so ti ubogi starši, ne
da bi se zavedali tega kaj delajo otrokom, ki jih dejansko ljubijo, delali. S
svojimi dejanji so svojega otroka predali satanu.
In kasneje postanejo ti otroci
delikventni in problematični, ne da bi se starši ali otroci sami zavedali, od kod
to izvira.
V mojem srcu je bila žalost, ko
sem gledala ženske »našemljene« v podobo čarovnice, hudiča z rogovi, pred sabo
pa so potiskale dojenčka, otroke, v prepričanju kako kul in fensi so.
Nikogar nisem ogovorila. Vedela
sem, da me nebi poslušali, da bi metala bisere svinjam. Odločila sem se moliti.
In tik pred prestopom na mestni most, so iz Loke prihajali male, srčkane
deklice, mažoretke. In za njimi mestna godba in množica našemljenih otrok in njihovih
staršev, športnih vzgojiteljic itd.
Srce me je bolelo in pomislila
sem na mojega Gospoda, ki je vse to gledal, vso to povorko smrti, otroke in
odrasle, za katere je dal Svoje življenje, da bi bili lahko na poti v večno
življenje in ne v večno smrt.
»Rešuj
tiste, ki jih vlečejo v smrt, brani te, ki se opotekajo proti morišču.« (Pregovori
24:11).
Pretresenega srca sem odšla preko
mostu in nato v smeri proti domu.
Ko sem bila na poti mimo
urgentnega centra, sem videla, da mi naproti prihajata človeka, mož in žena, ki
sem ju poznala, saj sem jima ko sta imela majhno hčerkico – dojenčka, to hčerko
nekaj časa čuvala, ker sem ostala doma, s svojim malim sinom.
In odločila sem se, da ju
ogovorim, čeprav sta vedela, da sem kristjanka in sta mi že večkrat dala
vedeti, da ju to ne zanima.
In rekla sem: »Pozdravljena
Nevenka in Jože. Ali vaju lahko samo nekaj vprašam? Kje bosta, ko bosta umrla?
Kam bosta šla po smrti?«
In gospa mi odgovori: »Ja, kam, v
zemljo, ali ne?«
Za trenutek sem postala zmedena
in kakor ohromela, prepričana, da tukaj tako ali tako ne morem nič več
narediti, ker sta pretrd primer.
Pa sem vseeno nadaljevala. »Seveda,
vajino telo bo šlo v zemljo, toda vajina duša je večna.«
In gospa Nevenka odgovori: »Ja
seveda res je večno, ko se vendar znova in znova reinkarniramo.«
Oh, kako sovražim ta New age, saj
sem bila tudi sama pred prihodom h Kristusu njegova ujetnica. Hvala Gospodu, da
me je od tega osvobodil.
»Veste, lahko vam rečem le to, da
imamo samo eno življenje in v času tega življenja možnost, da se odločimo za
Boga, ali za kaj drugega.«
In ponovno odgovori gospa: »Ja,
saj vem, pa dobro je delati dobra dela. . . . .«
Jaz pa ji odgovorim: »Če mislimo,
da bomo prišli v nebesa s svojimi lastnimi deli, potem zanikamo edino delo, ki
nas lahko pripelje v nebo; Jezusovo smrt na križu, za naše odrešenje in
odkupitev od naših grehov. S svojimi lastnimi deli nikakor ne moremo priti v
Nebo.«
In potem je rekla gospa Nevenka: »Glejte,
ne boste me prepričali, ker sem preveč trmasta. Kakor mislim, v tem želim
ostati. Ne boste me prepričali.«
In ji odgovorim: »Veste, Nevenka
(mož zraven je poslušal, ampak je bil nedejaven v pogovoru), to, da ne morete
dojeti resnice je zaradi tistih v vas, ki vam to preprečujejo, da bi lahko
dojeli resnico in se rešili. In oni vam dajejo ta trmasti ponos, ker želijo, da
ostanete na tej široki poti v pogubo. In veste, če boste na tej poti ostali,
boste nekega dne tam, kjer vam nebi bilo potrebno biti, spoznali kruto resnico,
da ste imeli ob najinem pogovoru možnost izbire; prave izbire. Vedeli boste, da
ste imeli izbiro, zaradi katere vam nebi bilo potrebno biti vso večnost v
peklu. Ampak takrat bo prepozno. Danes je dan odrešenja. Danes je dan odločitve
za Jezusa.«
Nato sem ji govorila o tem, kako
sem morala biti sama osvobojena od demona New age-a, da bi vedela, da ne
govorim v prazno, ampak da poznam stvari, o katerih govorim.
Glejte, sem ji govorila: »Bog
človeka ni namenil za pekel, po smrti, ampak za nebesa, toda če človek tega noče, bo pač končal v večni
oddaljenosti od Boga. Morate se zavedati, da to ni doba 50,60, ali 80 let. Tu
gre za večnost, brez možnosti, da bi se človek še lahko premislil.«
V njenih očeh sem videla, da se
je zamislila nad mojimi besedami, toda njena trma je vztrajala na njenem
prepričanju.
Pozdravili smo se in se
poslovili.
Sedaj bom še z večjo vnemo molila
zanju. Bog ju lahko najde prav tam kjer sta, kakor je mene pred 21 leti.
Odšla sem naprej in se odločila,
da bom na poti pozorno gledala v tla, če mogoče le kje najdem izgubljeni slušni
aparat. Prišla sem do bloka, nato sem pozorno pogledala vsako stopnico, toda do
prihoda pred vrata mojega stanovanja, izgubljenega aparata nisem našla.
Odklenila sem vhodna vrata, slekla
bundo in sezula čevlje, odložila nahrbtnik, prižgala luč v kopalnici, da bi si
šla umiti roke in ga zagledam. Ležal je na tleh, na ploščicah ob tuš kabini.
In nenadoma me je prešinilo: »Ampak
Gospod, jaz sem se normalno pogovarjala tako z Marijo, kakor z Nevenko, s
katerimi sem se danes srečala, in Gospod, jaz sem jih normalno razumela. Nič me
ni oviralo, da jim govorim Evangelij. Aleluja!«
To zavedanje mi je vlilo novo
upanje, da me lahko Gospod učinkovito uporablja kot posodo za širjenje Božjega
Kraljestva.
Poslal
jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike. (Luka 9:2).
N.Z.
Ni komentarjev:
Objavite komentar