Avtor neznan - III. DEL - RELIGIOZNI DUH - PRAKTIČNI NASVETI

 

TRETJI DEL: 

RELIGIOZNI DUH-

PRAKTIČNI NASVETI

Opozorilni znaki, ki kažejo na religioznega duha

Kar sledi, je seznam najbolj očitnih opozorilnih znakov, ki kažejo na religioznega duha. Kot že rečeno, se vsakdo vsaj do neke mere bori z religioznim duhom in boj vsakega človeka je nekoliko drugačen. Nekdo ima na primer lahko do neke mere opravka z vsako izmed stvari, ki so naštete v spodnjem seznamu, pa je bolj osvobojen religioznega duha kot nekdo drug, ki ima resne težave s samo nekaterimi (morda le z eno ali dvema) od teh stvari.

Naš cilj mora biti, da smo popolnoma svobodni vsakršnega vpliva religioznega duha - tako, da smo popolnoma podrejeni Svetemu Duhu. Brez te popolne podrejenosti Gospodu nikakor ni mogoče biti svoboden od religioznega duha.

Ljudje z religioznim duhom:

1.   Pogosto menijo, da so poklicani, da rušijo vse, kar mislijo, da je napačno. Delovanje takšnega človeka (njegova ”služba”) povzroči več razdeljenosti in uničenja, kakor pa del, ki prinašajo sad za kraljestvo.

2.   So nesposobni sprejeti opozorilo ali grajo, še posebej od tistih, ki jih imajo za manj duhovne od sebe. Pomisli, kako si se ti odzval, ko te je nazadnje nekdo hotel opomniti. 

3. Imajo takšno miselnost: ”Ne bom poslušal ljudi, ampak samo Boga. ” Ker Bog pogosto govori skozi ljudi, gre pri tem za očitno zablodo, ki razkriva zaskrbljujoč duhovni ponos.

4. So nagnjeni k temu, da rajši gledajo, kaj je z drugimi ljudmi, drugimi cerkvami itd. narobe, kakor pa kaj je pri njih dobrega. Z doline je Janez videl Babilon, ko pa je bil odnesen na visoko goro, je videl Novi Jeruzalem (prim. Razodetje 21,10). Če vidimo le Babilon, je to zaradi naše perspektive. Tisti, ki gledajo s kraja prave vizije, so pozorni na to, kar dela Bog, in ne ljudje.

5. So podvrženi neustavljivemu občutku krivde, češ da nikoli ne morejo zadostiti Božjim standardom. To je korenina religioznega duha, saj povzroča, da svoj odnos z Bogom utemeljimo na tem, kar izvršujemo mi sami, in ne na tem, kar je Jezus naredil na križu. Jezus je za nas že zadostil; on je popolno delo, ki ga želi v nas uresničiti Oče. Edini cilj našega življenja naj bi bil, da preprosto prebivamo v Njem.

6. Pazljivo štejejo in točkujejo svoje duhovno udejstvovanje. To vključuje, da se glede sebe počutimo bolje, ker hodimo na več bogoslužij, več beremo Sveto pismo, naredimo več stvari za Gospoda itd. Vse to so plemenita prizadevanja, toda pravo merilo duhovne zrelosti je, kako blizu smo Gospodu.

7. Verjamejo, da so postavljeni za to, da vse druge spravijo v red. Ti ljudje sami sebe postavijo v službo stražarja ali Šerifa v Božjem kraljestvu. Redko se vključijo v gradnjo; služijo le temu, da v cerkvi ohranjajo stanje vznemirjenja in sitnosti, če že ne povzročajo resnih razkolov.

8. Imajo oblasten in nadut voditeljski stil, ki ne prenaša slabotnosti ali napak drugih. Jakob je rekel: "Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.” (Jakobovo pismo 3,17-18)

9. Imajo občutek, da so bližje Bogu kakor drugi ljudje oziroma da so njihova življenja ali službe Bogu bolj všeč. To je znak globoke zablode, po kateri se bližamo Bogu na osnovi tega, kar smo mi sami, namesto da bi se mu bližali prek Jezusa.

10. So ponosni na svojo duhovno zrelost in disciplino, še posebej v primerjavi z drugimi. Prava duhovna zrelost vključuje rast v Kristusa, v njegovo podobo. Ko se začnemo primerjati z drugimi, je očitno, da smo svoj cilj - Jezusa - izgubili izpred oči.

11.   Verjamejo, da so v prednjih vrstah tega, kar počne Bog. To vključuje mišljenje, da smo del najpomembnejše stvari, kar jih počne Bog.

12. Imajo mehansko molitveno življenje. Kadar začutimo olajšanje, ko je naš molitveni čas za nami ali ko smo odmolili ves svoj molitveni spisek, se moramo nad seboj zamisliti. Če nekoga ljubimo, nikdar ne bomo čutili olajšanja, kadar se z njim nehamo pogovarjati!

13. Delajo stvari zato, da jih ljudje opazijo. To je znak malikovanja, pri katerem se bolj bojimo ljudi, kot se bojimo Boga. Posledica tega je religija, ki namesto Bogu služi ljudem.

14. Pretirano zavračajo čustvenost. Ko ljudje, ki so podvrženi religioznemu duhu, pridejo v stik s pravim Božjim življenjem, se jim to pogosto kaže kot pretirano, čustveno in meseno. Prava strast za Boga je pogosto čustvena in se tudi jasno kaže navzven, kot lahko na primer vidimo pri Davidu, ko je v Jeruzalem prinesel Božjo skrinjo (prim. 2. Samuelova knjiga 6,14-16).

15. Uporabljajo čustvenost kot nadomestek za Svetega Duha. Zdi se, da je to v nasprotju s prejšnjo točko, toda religiozni duh v svoji želji po samoohranitvi in samopoveličevanju pogosto zavzema nasprotne položaje. Takšna uporaba čustvenosti vključuje na primer zahtevo po jokanju in tožbah kot dokaz spokorjenja ali ”padanje pod močjo” kot dokaz, da se je nekoga dotaknil Bog. Oba primera sta lahko izraz resničnega delovanja Svetega Duha; v drugem duhu začnemo delovati, ko takšne manifestacije zahtevamo.

Med Prvim velikim prebujenjem se je na bogoslužjih Jonathana Edwardsa 

pogosto zgodilo, da so padli po tleh najbolj trdovratni in uporni ljudje ter ostali tam tudi po 24 ur. Ko so vstali, so bili spremenjeni. Takšne čudne manifestacije Svetega Duha so podžigala velika prebujenja. Kljub temu pa je Edwards rekel, da so ljudje, ki so ponarejali manifestacije, bolj pripomogli h koncu velikega prebujenja kakor njegovi izrecni nasprotniki!

16. Čutijo spodbudo, ko njihovo delovanje oziroma cerkvena služba izgleda bolje od drugih. Sem spada tudi to, da smo obupani, ko kaže, da drugi izgledajo bolje ali rastejo hitreje od nas.

17. Bolj uživajo v tem, kar je Bog naredil v preteklosti, kakor v tem, kar Bog dela sedaj. Bog se ni spremenil; isti je včeraj, danes in na veke. (prim. Pismo Hebrejcem 13,8). Zagrinjalo je bilo odstranjeno in danes smo lahko prav tako blizu Bogu, kakor mu je bil kdor koli v preteklosti. Religiozni duh nam skuša vedno usmeriti pozornost na naša dela in na primerjanje z drugimi, namesto da bi preprosto stopili bliže h Gospodu.

18. So nagnjeni k sumničavosti ali celo nasprotovanju do novih gibanj, cerkva itd. To je jasen znak zavisti, glavnega sadu religioznega duha, ali pa ponosa, ki si domišlja, da ne bi Bog začel ničesar novega, brez da bi to naredil prek njih. Ljudi s takšno miselnostjo Gospod seveda redko uporabi za rojstvo novih stvari.

19. So nagnjeni k zavračanju duhovnih manifestacij, ki jih ne razumejo. To je znak ponosa in predrznega domišljanja, da so naša mnenja enaka kakor Božja. Prava ponižnost nas ohranja odprte in dovzetne za nadaljnji pouk; z njeno pomočjo potrpežljivo čakamo na sad, preden izrečemo sodbo. Pravo razlikovanje nas usposablja, da iščemo in upamo na najboljše in ne na najslabše. Zato nam je naročeno, naj "vse preizkušamo in kar je dobro [ne kar je slabo], obdržimo” (1. pismo Tesaloničanom 5,21).

20. Pretirano reagirajo na mesenost v cerkvi. V resnici je verjetno v cerkvi mnogo več mesenosti in mnogo manj Svetega Duha, kot bi si lahko mislil celo najbolj kritičen človek. Pomembno je, da se naučimo med njima razlikovati, da bomo lahko osvobojeni svoje mesenosti in bomo zrasli v svoji podrejenosti Svetemu Duhu. Toda kritičen človek bo zatrl te, ki so sicer še vedno 60-odstotno meseni, vendar so bili lansko leto 95-odstotno meseni. Namesto tega je treba priznati, da ljudje napredujejo, in storiti vse, kar moremo, da bi jim pri tem pomagali.

21. Pretirano reagirajo na nezrelost v cerkvi. Obstaja nezrelost, ki jo Gospod povsem sprejema. Moj dveletni otrok je v primerjavi z devetletnikom nezrel, vendar naj bi tako tudi bilo. Morda je za dvoletnika celo zelo zrel. Idealistični religiozni duh pa vidi le nezrelost, ne da bi upošteval druge pomembne dejavnike.

22. So pretirano nagnjeni k razumevanju, da so nadnaravne manifestacije dokaz Božje potrditve. To je le druga oblika točkovanja svojih duhovnih dosežkov in primerjanja z drugimi. Nekatere od Jezusovih največjih čudežev, na primer hojo po vodi, je videlo le nekaj ljudi. Svoja dela je opravljal zato, da proslavi Očeta, ne sebe. Tisti, ki uporabljajo čudeže kot dokaz, ki služi širitvi in izgrajevanju njihove lastne službe v cerkvi, so resno skrenili s poti življenja.

23. Se ne morejo priključiti ničemur, česar nimajo za popolno ali skorajda popolno. Gospod se je pridružil padli človeški rasi in zanjo celo žrtvoval svoje življenje. Takšni so tudi tisti, ki v Njem prebivajo.

24. Se pretirano bojijo religioznega duha. Nobene stvari se ne osvobodimo tako, da se je bojimo, ampak tako, da jo premagamo po veri v Jezusa Kristusa.

25. So nagnjeni k temu, da se ponašajo s čimer koli, razen z Jezusovim križem, z njegovim dokončanim delom in s tem, kar On je. Če svoje življenje, službo ali cerkev gradimo na čimer koli drugem, gradimo na nezanesljivem temelju, ki ne bo obstal.

Rezultati testa

Verjetno je vsakdo izmed nas vsaj do neke mere podvržen religioznemu duhu. Pavel nam je naročil: "Sami se preverite, ali ste verni" (2. pismo Korinčanom 13,5). Pomembno je, da ni rekel: ”preverite svojega bližnjega” ali ”preverite svojega pastorja,” ampak preverite ”sami sebe”. Če uporabljamo ta test, da bi z njim ocenili druge, je to lahko znak, da smo v resnih težavah mi sami. Če ti je to poglavje osvetlilo težave, ki jih ima kak drug človek ali kakšna druga cerkvena služba, potem pazi, da se res odzoveš v Svetem Duhu in da ravnaš v skladu s Pavlovim opozorilom Galačanom:

"Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo.” (Pismo Galačanom 6,1).

Deset stvari, ki jih lahko storimo da bi se osvoboditi religioznega duha

Ko sem skušal sestaviti seznam, ki sledi, sem iz dobro znanih razlogov nekoliko okleval. Ljudje, ki so zvezani z religioznim duhom, si ga namreč lahko razlagajo tako, kot da se namesto prave intimnosti z Gospodom, od njih zahteva še več religiozne dejavnosti. Kljub temu pa zaupam: če imate toliko ponižnosti, da greste brat ta seznam, vam bo Gospod gotovo dal tudi milost, da ga boste pravilno uporabili - kot predlagane smernice, ki naj nam pomagajo, da bomo prišli bliže k Njemu.

1. Razvijaj skrit odnos z Gospodom. Gospod je posvaril svoje učence, naj ne bodo kakor farizeji, ki so opravljali svoja dela zato, da bi jih ljudje opazili, ampak naj opravljajo svoja dela na skrivnem pred Očetom (prim. Evangelij po Mateju 6,1-6). Tako začnemo svoje upanje in zaupanje polagati v svoj odnos z Njim in ne z ljudmi. Ni večje varnosti, kot je ta, da vemo, da nas Bog pozna. Gospod nas je tudi  posvaril: ”Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga?” (Evangelij po Janezu 5,44) Če iščemo slavo ali priznanje od ljudi, je to nekaj najbolj pogubnega, kar lahko storimo za svojo vero.

2. Moli, da bo ta ista ljubezen, s katero Oče ljubi Sina, tudi v nas. Gospod Jezus je sam molil, naj bo ta ista ljubezen, s katero ga je ljubil Oče, tudi v nas (prim. Evangelij po Janezu 17,23.26). Vemo, da je molitev, ki jo je molil Božji Sin, gotovo uslišana, ker je bil popolnoma usklajen z Očetom. Mi pa "nimamo, ker ne prosimo” (prim. Jakobovo pismo 4,2). Kadar religiozno dolžnost nadomesti ta ljubezen, naša dobra dela daleč presežejo to, kar bi bila sicer.

3. ”Potrudi se, da se boš pred Bogom [ne pred [judmil) izkazal za preizkušenega” (2. pismo Timoteju 2,15). Če Božjo besedo preučujemo zato, da bi pokazali ljudem svoje znanje ali jim dokazali svoj položaj, smo skrenili od Duha resnice, ki nas vodi v resnico. Duh resnice je prišel, da razodeva Jezusa, ne nas, Njegovo besedo moramo preučevati zato, da bi ga iskali in da bi storili, kar je potrdil On, in ne ljudje. Tako je tudi Jezus posvaril farizeje: ”Vi sebe opravičujete pred ljudmi, toda Bog pozna vaša srca. Kar je pred ljudmi visoko, je pred Bogom gnusoba.” (Evangelij po Luku 16,15) Če je naš motiv to, da počnemo stvari, ki jih ljudje visoko cenijo, ali to, da se pred njimi opravičujemo, bomo delali nekaj, kar je pred Bogom gnusoba.

4. Vsak dan si vzemi čas, da si zares sam z Gospodom. Prizadevaj si, kolikor je to mogoče, da ta čas podaljšuješ, dokler končno ne boš z Gospodom več časa kakor s katerim koli drugim človekom. Ko redno preživljamo čas skupaj z njim, nismo več tako nagnjeni h krivdi, ki nas vodi v ocenjevanje svojega življenja po opravljenih delih.

5. Vsak dan si prizadevaj, da slišiš Gospodov glas. Gospodove ovce poznajo njegov glas (prim. Evangelij po Janezu 10,27). Njegov glas poznajo, ker z njim preživljajo čas. Če si dobri zemeljski starši prizadevajo, da otrokom vsak dan posvetijo svoj čas, koliko bolj si Gospod prizadeva, da bi vsak dan posvetil svoj čas nam. Kako dobro ta čas preživljamo, lahko ocenimo po kvaliteti komunikacije. Zares, Gospod želi vsak dan govoriti vsakemu izmed nas. Če bi se odločili, da ne gremo spat, preden zares ne slišimo nečesa pomembnega od njega, bi bila naša življenja kmalu drugačna. Najpomembnejša stvar, kar jih lahko storimo vsak dan, je, da z Njim preživljamo čas in ga poslušamo. Vendar si ne prizadevajte le, da slišite Gospodove besede, temveč tudi Besedo samo.

6. Prosimo Gospoda, da nam da do naših bližnjih isto ljubezen, kot jo ima on sam. Edino takrat bo naše pričevanje njim in naše služenje njim res čisto. Vedno pa si moramo prizadevati, da najprej in najbolj ljubimo Gospoda. Če Gospoda ljubimo bolj kakor svoje otroke ali svoje bližnje, potem bomo tudi njih ljubili bolj, kot bi jih sicer.

7. Prizadevaj si, da svoje kritiziranje spremeniš v posredniško molitev. Ko vidiš, da je z drugimi nekaj narobe, naj bo tvoj prvi odziv, da zanje moliš in prosiš, da jim Bog da milost. Če te kdo še posebej iritira, si prizadevaj, da še bolj moliš zanj. Če se z molitvijo investiraš vanje, je tvoje srce tam, kjer je tvoj zaklad” (Evangelij po Mateju 6,21) in jih boš začel iskreno ljubiti. Prava duhovna avtoriteta je osnovana na ljubezni. Če jih torej dovolj ljubiš, ti bo Gospod lahko zaupal, da jim služiš z resnico, ki jih bo osvobodila. Nekatere največje duhovne zmage, ki so zapisane v nebesih, so zmage, ki spremenijo sovražnike v prijatelje in ljudi, ki bivajo v temi, v otroke luči. To mora biti vedno naš cilj.

8. Neprestano prosi Gospoda, da bi videl njegovo veličastvo. Ko z odkritim obrazom gledamo njegovo veličastvo, se spreminjamo v njegovo podobo (prim. 2. pismo Korinčanom 3,18). Razumevanje pravega nauka je pomembno, toda dokler ne vidimo Njegovega veličastva, ostane to samo doktrina. Ko pa gledamo Njega, ta nauk postane naša narava. Vera, po kateri smo opravičeni, ni miselno verovanje ampak verovanje s srcem.

9. Za enega svojih najvišjih ciljev si izberi, da boš na vsakem kraju razširjal blagi vonj po Gospodu (prim. 2, pismo Korinčanom 2,14-16). Prosi, kakor je prosil Mojzes: da te Gospod ne pošlje nikamor, kamor s teboj ne bi šla njegova manifestirana prisotnost. Morali bi si želeti le tja, kjer je On. In vedno naj bi se vedli dostojno dejstvu, da smo v navzočnosti Kralja.

10.Ko ti ne uspe zares uresničiti katere koli od teh stvari, prosi za odpuščanje ter "Pozabljaj, kar je za teboj, in se izteguj proti temu, kar je pred teboj, ter teci proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu” (Pismo Filipljanom 3, 13-14).

Sklep

V bistvu hoče religiozni duh nadomestiti Svetega Duha kot izvir duhovnega življenja. To počne tako, da pravo spokorjenje, ki vodi v milost, nadomešča s spokorjenjem, ki temelji na našem lastnem delovanju. Posledica tega je, da pravo ponižnost zamenja ponos.

Prava pobožnost temelji na ljubezni do Gospoda in ljubezni do naših bližnjih. Prava pobožnost pospešuje disciplino in poslušnost, toda ti dve temeljita na ljubezni do Gospoda in ne na potrebi ali želji po priznanju ali sprejetju. Ženo, ki za svoj izgled skrbi zaradi svojega moža, je mogoče hitro razločiti od druge, ki to počne iz svojih sebičnih želja. Lepota prve bo polna miline in dostojanstva; druga žena bo morda telesno privlačna, toda to bo zapeljiva privlačnost, ki je sprevržena podoba prave ljubezni.

Religioznega duha lahko razumemo kot manifestacijo "dobre” strani drevesa spoznanja dobrega in zla. Ko sta Adam in Eva v vrtu jedla s tega drevesa, je bila prva posledica, da sta začela gledati sebe. Strup, ki je naredil ta sad smrtonosen, je osredotočenost nase in to je še vedno najnevarnejši strup, kar nam jih skuša dati sovražnik. V nasprotju z religioznim duhom, ki povzroča, da svojo pozornost usmerimo nase in da gradimo krščansko življenje na svojem lastnem delovanju, nas Sveti Duh vedno vodi v življenje, ki je osredotočeno na Kristusa.

Sveti Duh ustvari sad tako, da nas pridruži Kristusu in v nas uresniči delo, ki ga je On za nas dokončal na križu: ”Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč” (1 pismo Korinčanom 1,18). 

Vendar pa moramo razumeti, da gre za Kristusov križ in ne za naš lastni križ. Poklicani smo, da zanikamo sami sebe in vsak dan vzamemo svoj križ, ne pa, da se predajamo samoponiževanju ali da poskušamo živeti s pomočjo odlik ali dosežkov svojih lastnih žrtev. Ne, veselili naj bi se Kristusa in njegove žrtve. (prim. Pismo Filipljanom 3,3).

Pred Bogom lahko stojimo le zaradi Kristusovega križa. Naša zmožnost, da pogumno stopimo pred Božji prestol, nima nikakršne zveze s tem, če smo imeli dober ali slab dan oziroma kako pravilno smo izvršili svoje religiozne dolžnosti. Dejstvo, da nas je Bog sprejel, in naša zmožnost, da pridemo v Njegovo prisotnost, temeljita na eni sami stvari - na žrtvi, ki jo je za naše opravičenje opravil Jezus.

To ne zanika potrebe po osebni svetosti, saj je Jakob jasno povedal: ”Vera, če nima del, je mrtva” (Jakobovo pismo 2,17). Če smo pridruženi Kristusu, ne bomo še naprej živeli v grehu. Vendar se greha ne osvobodimo zato, da bi lahko prebivali v Jezusu, ampak tako, da prebivamo v Njem. Jezus je pot, resnica in življenje (Evangelij po Janezu 14,6). Če Jezus ni naše življenje, potem v bistvu ne poznamo niti poti in niti resnice. Religiozni duh se trudi, da bi krščanstvo ostalo samo na področju ”poti” in ”resnice”, obenem pa nam brani vstopiti v globoko, bistveno združitev, s katero Jezus postane naše življenje. Pravo krščanstvo ne vključuje le kaj verujemo, ampak tudi komu verujemo.

Pravo čaščenje ali slavljenje nima za svoj cilj, da bi videli Gospoda; ne, čaščenje ali slavljenje izhaja iz tega, da smo ga videli. Ko ga vidimo, ga bomo gotovo slavili. Ko vidimo njegovo veličastvo, nismo več ujeti v svoje dobre ali slabe lastnosti - naše duše postanejo prevzete od njegove lepote. Ko vstopi Jagnje, celo 24 starešin vrže svoje krone k njegovim nogam (prim. Razodetje 4,10). To je cilj prave vere - videti njega, prebivati v njem in razodevati njega.

Religija postaja svetu vedno bolj odvratna. Ko pa je povzdignjen Jezus, so k njemu pritegnjeni vsi ljudje (prim. Evangelij po Janezu 12,32). Ker je bilo vse stvarstvo ustvarjeno po Njem in Zanj, imamo v svoji duši vsi luknjo, kjer manjka ravno Jezus. Nič drugega ne bo nikoli zadovoljilo hrepenenja, ki je v človeškem srcu, ali nam prineslo miru, razen pristnega odnosa z Jezusom Kristusom.

Ko smo zares pridruženi Jezusu, iz našega najglobljega bitja začnejo teči neustavljive reke žive vode. Ko se osvobodi več in več ljudi in začne ta voda teči v njih, nastane velika reka, ki teče sredi zemlje. Tisti, ki pijejo iz te reke, ne bodo nikdar več žejni - našli so potešitev najglobljega hrepenenja človeške duše. Bolj ko se osvobodimo religioznega duha, bolj jasne in čiste bodo te reke.