Bogu na slavo - OZDRAVLJENA OD RAKA NA DOJKI

 

OZDRAVLJENA OD RAKA NA DOJKI

 

 

Če nebi na lastne oči videla in na lastna ušesa slišala, nebi verjela, tako pa verjamem, da je ta čudež lahko naredil le Bog Oče, Sin in Sveti Duh. Zakaj navajam sveto Trojico? Zato ker je imel in ima vsak od njih (čeprav en Bog v treh osebah), svojo vlogo pri tem. Oče je dal iz ljubezni do človeštva Svojega edinorojenega Sina, da je nase prevzel vse naše bolezni, grehe, prekletstva in slabosti, Sin Jezus Kristus je izvršil Očetovo voljo in ko je svoje delo dokončal, je na križu rekel: »Dopolnjeno je!« In Sveti Duh je tisti, ki na zemlji sprovede ozdravljenje, ki je na duhovnem nivoju že bilo dokončano, in ga prenese, manifestira na fizičnem, na osnovi človekove vere v ime Jezus, po Božji Besedi.

In vse to se je dogajalo tej sestri. . . . . .

Začelo se je že pred mnogimi meseci, z majhno bulico na dojki. Takrat je nekdo molil, da bi bil ta morebitni rak odstranjen v imenu Jezusa Kristusa. Zdravnik ni nikoli vedel za njeno stanje, ker se je zanašala na Jezusa že od vsega začetka. Vendar stvari niso potekale, kakor bi si ona želela in mislila. Bulica je vztrajno napredovala in rastla.

Ko je bolezen že toliko napredovala, da ji je bilo očitno, da je rak ušel izpod nadzora, se je obrnila na eno od sester in ji zaupala, kaj se ji dogaja. Na dojki so se dogajali očitni znaki napredujočega raka in rana na njej je začela krvaveti in se gnojiti.

Sestra, ki ji je zaupala svoje težave, jo je vsak dan poklicala, molila zanjo, zapovedovala bolezni, da izgine, da rak izgine, jo vzpodbujala, skupaj z njo proklamirala Božjo Besedo in stihe, ki govorijo o ozdravljenju. Vedela je, da v stanju v katerem se nahaja, ne more in ne sme biti sama. In rana se je začela počasi zdraviti. Vendar se je zgodilo, da je bilo en dan bolje in drugi dan spet malo slabše. Satan si je na vse pretege trudil, da bi vanjo vnesel strah, zmedo, nezaupanje v Božjo moč in pomoč, toda ona se ni prepustila temveč se je borila.

»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Matej 18:20).

»Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.« (1 Petrova 5:8).

»Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil.« (Jakob 4:7).

Sedaj vem, ko človeka doleti takšna situacija bi bil resnično nor, ali pa samomorilen, če se nebi s še večjo močjo in zaupanjem vrgel v Očetovo ljubeče naročje. Sestra je začela dobesedno požirati Božjo Besedo. Gospodovo večerjo je jemala vsak dan, včasih celo večkrat na dan. Vedno, kadar se je počutila telesno ali duhovno šibko, jo je vzela, ker je vedela, da Bog lahko deluje njej v prid tudi na tak način. Slavila je Gospoda, se pogovarjala z Njim, imela vse močnejši, pristen oseben odnos z Bogom Svetim Duhom. Vedela je, da ni druge poti kakor iti naprej in vztrajati.

»Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Matej 6:33).

Njeni bližnji niso o njeni bolezni vedeli ničesar, čeprav je zelo očitno shujšala. Imela je manj kot 40 kg. Začela je izgubljati apetit in željo po hrani in si želela le eno; oditi h Gospodu. Vse več in več časa je preživela v svoji sobi, kjer se je v Duhu srečevala s svojim Kraljem, ki ga je nadvse ljubila in vse bolj pristno spoznavala.

Ta sestra, ki ji je bila v oporo, ji je vedno govorila: »Če bo kdo prišel v nebesa, potem boš to sigurno ti.«

Toda satan ni miroval. Mnogokrat je bila napadena v mislih, v sanjah, tudi z negotovostjo, da ne bo pripravljena, če jo bo Gospod vzel k sebi. Težke trenutke je imela tudi preko njej bližnje osebe in včasih ji je bilo zaradi tega zares težko. Vendar jo je sestra bodrila in jo vzpodbujala ter molila proti tem demonskim napadom. In strah je izginil in volja do življenja in radost odrešenja so se povrnili.

»Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Janez 10:10).

»Da, Gospod bo potolažil hčer sionsko, potolažil bo vse njene razvaline. Iz puščave bo naredil raj, iz pustinje Gospodov vrt. V njej bodo doma radost in veselje, hvalnica in glas pesmi.« (Izaija 51:3).

Nato je sestra molila, naj Bog najde način, da bo o svojem stanju povedala več ljudem, da ne bo celotnega bremena morala nositi sama. In zgodila se je situacija, ko ni mogla ostati tiho in povedala je o svojem stanju možu. In potem se je vse začelo odvijati z vrtoglavo naglico. Še isti dan so jo njeni bližnji odpeljali na urgenco in čez nekaj dni na pregled na Onkološki inštitut v Ljubljano. Tam se je lahko na lastne oči prepričala, kako ogromno število ljudi napada ta krvoločna bolezen, a žal, nima vsak od njih svojega upanja naslonjenega na Jezusa Kristusa.

K njej je začela prihajati patronažna sestra. Previjala in oskrbovala ji je rano na dojki, ki je bila vse večja. Preveze so ji prinašale nekaj olajšanja. Občasno je zvečer, da je lažje zaspala, vzela tableto proti bolečinam.

Nekega dne je poklicala sestro, ki ji je zaupala in ji povedala: »Dojke ni več. Od nje je ostala le velika rana. Toda za čuda, ne boli me, kakor bi me lahko, glede na velikost rane.« Sestra je vedela, da te bitke ne bosta mogli zmagati sami, da je potrebno vanjo vključiti tudi ostale brate in sestre. In Gospod jo je vodil, da se je odprla tudi drugim in jim povedala za svoje stanje.

V molitev zanjo se je vključila celotna cerkev. Bratje in sestre so prinašali svoje iskrene in vztrajne molitve pred Božji Tron. Bog je videl, da gre zares, da ne bomo odnehali, ampak vztrajali do konca.

»Če boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi.« (Matej 21:22).

Medtem je Bog začel delati spremembo med njenimi bližnjimi in to spremembo na bolje, kar se ni zgodilo v vseh dolgih letih njenega krščanskega življenja. Bog jih ljubi, saj je dal Svojega Sina tudi zanje, in si želi njihove odrešitve. Mož je šele v teh trenutkih, ob spoznanju, da svojo ženo lahko izgubi za vedno, popolnoma spremenil odnos do nje. Nenadoma mu je postala dragocena in je ni hotel izgubiti. Do nje je postal skrben, ljubeč in predan.

Zadnja stvar, o kateri je njena sestra slišala je bila: »Verujem, da v mojem telesu ne bodo našli nobenega raka in nobenih metastaz. Dojka me nič ne boli. Počutim se zelo dobro.«

In v spodbudo ji je povedala čudežno zgodbo o ozdravljenju:

»Mož in žena, brat in sestra v Gospodu in še trije kristjani, od katerih je bil eden zelo ortodoksen, so se zbrali, da bi si ogledali video posnetek pridige Ruth Heflin. Medtem ko so gledali video posnetek, se je ena od sester ozrla nanj in videla, da je imel čelo mokro. Mislila je, da se poti.

Rekla mu je: "Brat, zakaj se potiš?"

On pa odgovori: "Ne potim se."

Sestra v Gospodu pa ni odnehala in mu je rekla, naj to preveri na svojem čelu.

S svojo dlanjo je prešel preko čela in ugotovil, da je na njem olje. Obrisal si je čelo in si to olje ogledal od blizu. Opazil je, da na njegovem čelu ni bilo samo olje, ampak tudi zlati prah.

Ta brat je imel samo eno ledvico, druga pa je bila zakrnela in nedelujoča.

Tudi tista, ki je bila delujoča je bila na osnovi zdravniških pregledov zelo obremenjena. Ugotovili so, da je edina rešitev zanj, da mu operativno odstranijo njegovo ledvico in na njeno mesto vstavijo ledvico darovalca.

Po tem dogodku z oljem in zlatim prahom na čelu, je odšel na kontrolni pregled k zdravniku, da mu določijo termin presaditve. Tisti dan so mu ponovno naredili krvne teste in ultrazvočno preiskavo ledvic.

Ko je po pregledu zdravnik prišel iz ordinacije k bratu, da mu pove glede termina operacije, je rekel: "Gospod, obe vaši ledvici sta popolnoma zdravi in pravilno delujoči. Ne vem kako je do tega prišlo, ampak preiskave so pokazale , da sta vaši ledvici popolnoma novi.

In vse to se je zgodilo po ogledu video posnetka in Gospodovega nadnaravnega delovanja preko video posnetka, na bolnega brata. Gospod ga je nadnaravno, popolnoma ozdravil.

In ortodoksni kristjan je po tem dogodku postal goreči zagovornik in oznanjevalec Jezusa Kristusa, ker ga je doživel kot živega Boga.«

Vse te besede spodbude so ji veliko pomenile.

Sestra ji je stala ob strani z vero, da ji Bog lahko da celo novo dojko, saj Njemu ni nič nemogoče.

V sredo prejšnji teden je imela skeniranje celotnega telesa s pomočjo kontrastne tekočine, da bi preko nje odkrili morebitna rakasta žarišča in mesta kamor se je razširil. Danes je sestra izvedela, da je izvid preiskave pokazal: »Raka ni več. Niti sledu raka ni v telesu, niti kakršnih koli metastaz. Popolnoma ozdravljena ste. To je čudež.«

Ali lahko kdorkoli reče, da ni to očiten in dokazljiv Božji čudež? Mislim, da ni nikogar. Zato naj bo slava in čast le Bogu, ki lahko naredi tako silne stvari, ki jih ne more narediti niti človek, niti zdravnik, niti kdorkoli. Bog je Bog! Njemu ni nič nemogoče. On je Bog čudežev. Amen!

In On pravi: »Jaz sem Gospod, to je moje ime, svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom.« (Izaija 42:8).   Nihče ne more reči: »Mojo molitev je Bog uslišal.« Ne, ker Bog Svoje slave ne daje človeku. Karkoli se je zgodilo, se je zgodilo, kar je Bog že naredil na križu. In samo to, kar je On že naredil, se je lahko realiziralo – izpolnilo v življenju te sestre, skozi molitve Njegovih svetih.   In tudi če bi bilo očitno, da je bila v ozdravljenje vključena samo ena oseba, je to, kar je naredila in uspeh, ki je izšel iz tega, narejen le po predhodnem dokončanem delu Jezusa Kristusa na križu. Zato nobena oseba ne more reči, da je imela kakršne koli zasluge za njeno ozdravljenje. Zato je tako zelo pomembno, da se vsi Božji služabniki, ki delajo v službi ozdravljenja tega zavedajo; da so le služabniki Jezusa Kristusa, uporabljeni na slavo Njegovega imena in v veselje prejemnikom ozdravljenja. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. »Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« (Marko 16:17-18). In glede na to, da Sveti Duh nima omejitev glede Svojega delovanja skozi Božjega otroka polnega Duha (ki je na-novo rojen po Duhu), ni niti potrebe polagati na bolnika roke. Sveti Duh deluje tudi če oseba moli po telefonu, ali v svoji molitveni izbi. Izgovorjena Božja Beseda ima moč. Samo Bog ve zakaj se ozdravljenje ne zgodi vedno takoj, v trenutku, vendar sem prepričana, da če v veri vztrajamo, ozdravljenje pride ob pravem času. Bog nikoli ne zamuja in on ni gluh.

»Pridite k njegovim vratom z zahvalo, v njegove dvore s hvalnico! Zahvaljujte se mu, slavite njegovo ime!« (Psalm 100:4).