Evangelizacija na ulici - ZIMA SE POČASI BLIŽA H KONCU I.

 

ZIMA SE POČASI BLIŽA H KONCU I.

 

 

 

Danes je četrtek 16.februar 2023. Vremenoslovci napovedujejo, da se bodo dnevne temperature danes, dvignile do 14 stopinj celzija. To so temperature, ki so za ta čas zime dokaj visoke. Pozimi ne grem preveč rada na ulice, ker se mi zdi preveč mrzlo, toda ko posije toplo sonce, me začne le-ta privabljati ven, kakor da bi mi želelo reči: »Mogoče pa le srečaš osebo, ki bo prisluhnila besedam, ki ji jih boš govorila o Kristusu?«

Včeraj je Gospod v mojem življenju naredil premik v smeri za katero sem že nekaj časa molila in obljubila sem mu, da bom od danes naprej ponovno odhajala tja, kamor me kliče, na ulice, da srečam ljudi, ki jih je ustvaril zase, v živo, iz oči v oči.

Toda bolj kakor kdaj koli sem se zavedala, da brez Njega ne morem narediti ničesar. To mi je iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto vse bolj jasno. Ne samo0 da hočem, ampak moram se zanašati Nanj. Vsak poskus, da stvari naredim s svojo močjo, ali na svoj način, je že od začetka podvržen neuspehu ali kvečjemu začasnemu uspehu.

Zato sem še preden sem se odpravila od doma odprla svoja usta in svoje srce pred njim, da mu predam svojo pot in se mu zahvalim, ker bo z menoj na vsakem koraku poti.

Med hojo sem se več ali manj ves čas pogovarjala z Njim, in čutila sem Njegovo bližino in mir. Vedela sem, da pričakuje moje zaupanje Vanj in da grem v veri, korak za korakom, kakor me bo vodil. Na poti je več možnosti zviti levo ali desno in na vsakem ovinku sem ga prosila, naj me vodi v pravo smer.

Prehodila sem že skoraj tretjino poti, a nisem imela priložnosti ogovoriti kogar koli. Ali je gledal v mobitel, ali telefoniral, ali hitel, vendar sem zaupala Gospodu, da me je On sigurno slišal in da natanko ve kam me bo peljal.

Bližala sem se podhodu pod arkadami. Spraševala sem se, ali naj izberem pot pod arkadami, ali naj grem po zunanjem pločniku ob neprometni cesti. In odločila sem se oditi pod arkadami. Kmalu za tem vidim na levi strani zložene knjige, ah, knjige, ki so me v preteklosti tako zelo vabile in zvabile v napačno branje. In potem na desni strani steklena vrata v majhno trgovinico z rabljenimi knjigami. Najprej sem pogledala na čas odprtja in še preden sem ugotovila, da je prostor odprt, me je ogovorila gospa, ki je bila v tem prostoru zaposlena. Skupaj sva vstopili v prostor z mnogimi knjigami, čeprav prostor sam ni bil velik, prej zelo majhen. Navkljub temu je bilo ob vseh stenah, na policah zloženo zelo veliko knjig.

Vprašala sem prijazno gospo: »Ali imate kakšno krščansko knjigo?«

Vsa vesela mi je z roko pokazala preko polic in kmalu sem ugotovila, da nima pravega spoznanja, kaj krščanstvo v resnici je.

In potem sem ji rekla: »Vidim, da imate zelo veliko knjig na temo razno raznih religij, vendar krščanstvo ni religija, ampak Jezus. Mnoge religije obstajajo na svetu in mnogi govorijo na primer, da vse poti na koncu koncev človeka vodijo na pravo mesto, v nebo, kar pa seveda ni res. Ljudje sledijo raznim voditeljem, misleč, da jim bodo povedali kako priti tja, kamor želijo, a dejansko sploh ne vedo kaj je tisto, kar iščejo in kar si želijo doseči. In mnogi od teh voditeljev so že davno mrtvi, ljudje pa jim še vedno neutrudno sledijo.

Kaj mislite, če bomo mrtvega vprašali za pot, ali nam bo lahko dal odgovor, če je mrtev? Ali ni veliko bolj sigurno za pot vprašati tistega, ki je sam rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Janez 14:6).

Torej ne samo to, da je dobro vprašati za pot živega, ki ni več v grobu, ampak je vstal, kakor mnoge verske voditelje, ki so mrtvi in v grobu, ampak slediti edinemu, ki je šel na križ, da bi tam odplačal grehe vseh ljudi, tudi mojih in tvojih. Jezus Kristus iz Nazareta, ki se je rodil, da nam pokaže, kako zelo nas Njegov Oče ljubi, in da gre ob koncu svojega življenja prostovoljno, kot najhujši zločinec, za katerega so ga imeli takratni farizeji in saduceji, takratni duhovniki, na križ, da ga usmrtijo. Niso vedeli, da so lahko naredili le to, kar jim je bilo dopuščeno narediti, da se izpolni Božji načrt.

Verjamem, da vsakemu, ki spozna resnico, ni težko slediti pravemu Bogu, kajti On je edina pot k Očetu, torej v Nebo.«

Po tem je imela gospa telefonski klic in ogledala sem si police s knjigami. Čisto na vrhu so bila Sveta pisma, nato knjige o svetovnih religijah, med katerimi je bila tudi knjiga z naslovom: »Ali je Jezus imel brata?« In nato kar precejšnje število knjig z New age – Novodobno religijo. In malo nižje so bile knjižice, ki naj bi pomagale ljudem na raznih področjih njihovega duševnega in duhovnega življenja.

In, ko je gospa zaključila pogovor, sem ji rekla: »Vidite, ta knjiga, ki govori o tem, ali je imel Jezus brata, če človek pozna Sveto pismo, lahko odgovori na to vprašanje takoj. Kajti Sveto pismo nam jasno pove, da je bil Jezus edinorojeni Sin Boga Očeta. (Janez 1:14 in Janez 1:18). Na mnogih mestih v Svetem pismu beremo, da je bil Jezus Božji Sin in da ima Bog Oče veselje nad njim. Torej je kakršno koli drugo polemiziranje v zvezi s tem laž in izmišljotina.

Vprašala sem jo, če veruje v Boga, pa mi je odgovorila: "Ja, verujem, toda v cerkev ne hodim." 

»Veste, večina ljudi hodi v cerkev – v neko denominacijo, kar pa še ne pomeni, da so ti ljudje res kristjani, in da veruje v Boga. In žal, mnogi ljudje se tam dolgočasijo, ker ne dobijo tega, kar v srcu nevede željno iščejo. Zato svoje iskanje razširijo na alternativne religije, da bi se le dokopali do tega, kar bi prineslo mir njihovemu srcu. Kajti v srcu vsakega človeka je prazno mesto, ki ga lahko zapolni samo Jezus. In vera ni, da nekam hodimo v nedeljo v cerkev, ali celo samo za velike praznike, ampak da postane Jezus naš Odrešenik. Šele po tem lahko rečemo, da smo kristjani; po tem, ko smo svoje upanje in življenje naslonili Nanj.«

Nato sem Gospo Marijo vprašala, če lahko prinesem kakšno knjigo tudi jaz, ker jih imam res veliko. »Seveda lahko«, je odgovorila. In dogovorili sva se, da se ponovno oglasim naslednji dan. Nato sva se poslovili.

In ko sem bila ponovno zunaj, sem nadaljevala pogovor z Bogom: »Gospod, vedela sem, da se mi ne boš izneveril in me ne boš pustil brez rezultata. Glej, jaz sem Te prosila za eno osebo in Ti si mi jo dal. Še preden sem se zavedala, da si me pripeljal do nje, si že odprl moja usta in jih napolnil. Gospod, hvala Ti, hvala Ti, hvala Ti. Ljubim te in Te slavim, ker si uslišal in uresničil željo mojega srca. Moj Kralj, moj Gospod in moj Bog. Ljubim Te.«

In nadaljevala sem pot skozi mesto in proti domu, polna veselja in radosti, da se je v tem dnevu zame uresničil Božji načrt.

»Aleluja! Naj bo slavljeno ime našega Gospoda!«