N.Z. - RES, GOSPOD, ZAKAJ?

 

Res, Gospod, ZAKAJ?

  

 

Danes je dan, ko razmišljam o tem, zakaj smo tisti, kateri pripadamo Kristusu tako preganjani, zasmehovani, omalovaževani, in verjetno za hrbtom ali celo v obraz, zasmehovani in necenjeni. Res, Gospod, ZAKAJ?

Ko izgubljaš tiste, ki so prišli iz tebe, ki si jim dal življenje, ki si jih negoval in ljubil, a hkrati mnogokrat prizadel, toda danes, kakor da je vse dobro pozabljeno in slabo potencirano. Res, Gospod, ZAKAJ?

Ko je prišel čas duhovnega preobrata v našem življenju, ko je ogenj Svetega Duha zanetil iskro v naših srcih, ki je naselila Božjega Duha v nas in nas spremenila, so nas naenkrat vsi, ki smo jih ljubili, gledali, kakor da smo iz drugega planeta. Res, zakaj, Gospod?

Božja ljubezen, ta nadnaravna in brezpogojna je prevzela naša srca, da smo se nenadoma globoko zavedali kdo je On, ki je postal naš Odrešenik in Osvoboditelj in kako zelo pomembno je, da ga spoznajo vsi okoli nas takšnega, kot smo ga po nadnaravni poti spoznali mi, a smo opazili, da ga oni nočejo takšnega in bežijo od nas in od Njega. Res, Gospod, ZAKAJ?

In trudili smo se še bolj in prizadevali, iščoč Njegovo sveto obličje v molitvi, pred svetim tronom Vsemogočnega, da bi premaknili Njegovo srce in Njegovo roko, da se jih usmili, a se ni zgodilo nič od tega, v kar smo upali in pričakovali. Res, Gospod, ZAKAJ?

In potem smo odnehali in si mislili, Bog ima drugi čas zanje, pustimo to in gremo k tistim, ki jih ne poznamo, na ulice, na križišča, k plotom, da srečamo tam lačne duše in jim prinesemo živi Kruh in živo Vodo, a spoznamo, da imajo raje zasmrajeni kruh tega sveta in postano vodo, ker so je navajeni. Ne želijo Boga. Res, Gospod, ZAKAJ?

In ponovno se zbudiš v novo jutro, jutro novega upanja in pričakovanja. Radost napolnjuje tvoje srce in Božja ljubezen napolnjuje tvoje srce in si rečeš poln upanja: »O, danes je tisti dan, ko bom vrgel mrežo na drugo stran čolna, da ulovim ribe za Božje Kraljestvo.« In greš, in iščeš, in gledaš, a ne najdeš duše, ki bi bila žejna, uboga, obnemogla. Vsi imajo na obrazu maske in dajejo videz zadovoljstva, toda izza te maske je skrhano srce, ki se trga v bolečem ponosu, in utrujeno telo, ki daje varljiv videz: »Z menoj je vse v redu. Pusti me.« Res, Gospod, ZAKAJ?

In potem se zazrem vate, Gospod, ki si stal pred Pilatom in vsemi ostalimi, ki so sklenili Tvojo obsodbo, da si kriv, ker si se imenoval Božji sin. In pljuvali so nate, te zasmehovali, se norčevali iz Tebe in ti zabili na glavo krono iz trnja, ker so te sovražili brez vzroka. Res, Gospod, ZAKAJ?

In potem se zazrem vate, Gospod Jezus Kristus iz Nazareta, ki si stopal ves krvaveč, ranjen, razmesarjen po poti tistega griča in nosil križ, na katerega te bodo čez nekaj trenutkov pribili. Tebe, ki si želel vsakomur le dobro, ki si ljubil in govoril samo resnico; da si Božji Sin. In zato so te obsodili na križanje, kakor najhujšega zločinca. Res, Gospod, ZAKAJ?

In pogledala sem navzgor v tvoj zmaličen obraz, v tvoje oči, ki so ljubeče zrle vame, navkljub strašnim bolečinam in trpljenju, ki si ga prenašal meni in drugim v dobro; in bojeval duhovno bitko za celotno človeštvo. Kakor jagnje so te gnali v zakol, in kakor ovca ne dá glasu pred tistim, ki jo striže, tako Ti, Gospod nisi odprl svojih ust. Res, Gospod, ZAKAJ?

In tako sem tam stala in zrla vate, misleč, saj boš stopil s križa, saj si vendar vsemogočen. Toda Ti si vztrajal tam v strašnih mukaj, da bi v celoti odplačal ceno za vsak naš greh, za vsako našo bolezen za vsako našo travmo in zavrženost, bolečino, dokler nisi vedel in bil popolnoma prepričan, da si to naredil za vse, za vse nas, ki smo te pribili na križ. In tvoj zadnji izkaz ljubezni je bil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.« Res, Gospod, ZAKAJ?

In tvojega trpljenja še vedno ni bilo konec in moje srce je začel pretresati jok in žalost, dokler nisi izrekel tisti zadnji stavek preden si izdihnil: »Dopolnjeno je!« In si izdihnil. Celo Bog Oče, ki ti je naložil na srce, da greš in daš življenje za grešnike, je obrnil svoje obličje od Tebe, ker je bila na tebi vsa umazanija sveta. In ostal si sam, popolnoma sam in zapuščen, ko si umiral zaničevan in zapuščen od ljudi, da bi odnesel našo bolečino, našo zapuščenost, našo krivdo. Res, Gospod, ZAKAJ?

In ko sem vse to videla sem spoznala, da si nas poklical, da bomo podobni Tebi v vsem. Tudi v tem, da nam bodo pljuvali v obraz, nas zasmehovali, nas udarjali, in nas imeli za najhujše zločince, kajti to so delali tudi s Teboj, Jezus.

In ko sem vse to videla in ko sem vse to slišala, sem spoznala, da moj ZAKAJ dobiva odgovor: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16).

Boš sedaj prišel k Njemu? 

Po vodstvu Svetega Duha (N.Z.).