Pričevanja moja - MOJ PRIJATELJ, BREZDOMEC DUŠAN

 

Moj prijatelj, brezdomec Dušan

 

Nekaj tednov nazaj sem začela na poti v službo in iz službe, opažati moškega, ki sem ga videla sedeti za Mercatorjevo trgovino, v bližini mojega doma. Že velikokrat je bil na tem mestu, občasno pa je za nekaj časa izginil in nato spet prišel. Vedno kadar ga ni bilo, sem si mislila: »Sedaj imam mirno vest, verjetno mu je dobro.« Nekaj časa sem hodila mimo, kakor da se me to ne tiče, da to pač ni moja stvar. Nato sem se mu prvič približala. Bila je sobota in kot običajno sem šla zjutraj v trgovino. Ko sem ga zagledala stati pred trgovino, se me je v srcu nekaj dotaknilo. Nakupljene stvari sem odnesla domov in se vrnila nazaj k trgovini, z nekaj hrane in s Svetim pismom Nove Zaveze. Na stran, kjer je bila vrstica iz Evangelija po Janezu 3,16, sem to vrstico podčrtala, med strani pa položila listek, na katerem sem na delu, ki je štrlel iz knjižice, z rdečim flomastrom napisala: »Jezus te ljubi.«

Kar nekaj časa sem morala stati pred trgovino in gledati v smer, kjer je stal ob policijskem avtomobilu in se pogovarjal. Kasneje sem izvedela, da je bil Dušan nekoč zaposlen na policiji, a se je zaradi ločitve od svoje žene do konca zapil. Policaj s katerim se je pogovarjal, je bil njegov polbrat. Nisem se bala. V meni je bila nevidna moč; Sveti Duh.

Ko je policijski avto odpeljal, se je vračal proti vhodu v trgovino. Šla sem mu naproti, ga pozdravila, mu dala Sveto pismo in sendvič, ki sem ga na hitro pripravila doma. Nisem mu veliko govorila, a začutil je, da mu želim dobro.

 

Že ob tem prvem srečanju so se njegove oči orosile, v njem je vzklilo upanje, ko sem mu prebrala stih iz Janezovega evangelija 3,16: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«

V naslednjih dneh sem na poti iz službe včasih pristopila k njemu, včasih pa nisem mogla. Zapadla sem v krizo. Počutila sem se tako nemočna in tako nekoristna in nesposobna, da to stvar z brezdomcem speljem naprej – v njegovo odrešenje po veri v Jezusa Kristusa. Spraševala sem se, le kako mu lahko pomagam s tem, da mu prinašam hrano in vodo, da ga vzpodbujam in mu govorim o Jezusu. Kaj pa obleka, dom, voda za umivanje in miren in topel prostor za spanje?

Nekega dne, po povratku iz službe sem šla domov in mu prinesla pričevanja brata v Kristusu, ki se ukvarja z odvisniki in je tudi sam pred spreobrnitvijo delal kot policaj. Izročila sem mu tudi na listu napisan vozni red vlakov, da bo lahko odpotoval k njemu.

Včeraj je bil kot po navadi zjutraj na svojem mestu in na poti v službo sem ga našla sedeti na stopnički za gostilno Jakše, kjer je bilo več svetlobe za branje, ne pa kot po navadi na stopnicah dostavnega mostička pri trgovini Mercator. Prebral je pričevanje Matjaža in Magdalene Horjak, ki sem mu ga dala prejšnji dan in bil je ves objokan. Rekel je: »Tudi on je bil v specialni enoti«. Iz njega je velo upanje, da zanj obstaja IZHOD.

V naslednjih dneh sem se dogovarjala z Matjažem, da bi ga sprejel v svojo skupino za odvajanje od odvisnosti, ki ne deluje le na sistemu človeške pomoči, ampak skozi molitveno podporo in Božjim delovanjem. Dušan se je razveselil te možnosti in mi zaupal, da ima dovolj denarja, da bo lahko odpotoval k Matjažu, v Piran. Doma sem na internetu našla železniški vozni red v smeri proti Kopru in mu ga natisnila.

Ko sem se vrnila iz službe sem ga našla v družbi Mihe, mlajšega prijatelja – bivšega odvisnika, ki pa je bil še vedno na metadonu, ki mu je velikokrat delal družbo. Govorila sem jima o Jezusu in o desnem razbojniku, ki ni bil nikoli v cerkvi, a mu je Jezus vseeno rekel, da bo še isti dan z Njim v raju.  Zakaj?  Zato, ker je v Križanem prepoznal Boga, ki nedolžen umira na križu, zaradi njegovih grehov.

Namenila sem se še oditi v trgovino, da Dušanu kupim nekaj hrane, a sem kasneje videla, da je ima še nekaj od prejšnjih dobrotnikov, skrite v omarici plinske napeljave, pritrjene na steno trgovine. Začudila sem se, ker nisem nikjer videla njegove običajne steklenice z alkoholom.

Ko sem se vrnila domov nisem imela miru. Na hitro sem zase in za hčerko skuhala kuskus na mleku in ne da bi ga pojedla z robčki v roki tekla nazaj za trgovino. Na poti me je skoraj do glave poškropil mimo vozeči avto, ki je z vso hitrostjo zapeljal v globoko lužo. Moji edini čevlji za dež so bili popolnoma premočeni.

Nekaj časa sva se z Dušanom pogovarjala o Bogu, nato pa sem čutila da je pripravljen. Vprašala sem ga, če želi Jezusa sprejeti za svojega osebnega Odrešenika. Njegov odgovor je bil: »Ja, želim.« Prijela sem ga za njegovo prezeblo in od alkohola oteklo, pomodrelo roko in nanjo položila drugo in mu  rekla, naj za mano ponavlja besede molitve, približno takole:

Gospod Jezus. Tu sem pred teboj in spoznal sem, da sem grešnik.  Vem, da si zame umrl na križu in tam plačal odkupno ceno zame, za vse moje grehe, prekletstva, bolezni in slabosti. Hvala ti, ker si umrl zame. Prosim te, odpusti mi in me očisti s svojo krvjo. Sprejemam Te za svojega osebnega Odrešenika in svoje življenje predajam tebi. Vodi me, kakor ti veš da je najbolje zame. Amen!

Govoril je hitro, da me je skoraj prehiteval v besedah. Na koncu sva oba rekla Amen. Najini lici sta bili mokri od solz radosti. Božja ljubezen je bila na delu. Z robčki, ki sem jih prinesla s seboj (kakor da bi že vnaprej vedela, da jih bo potreboval), si je brisal oči in nos. Bil je globoko ganjen.

Preden sem odšla, sem mu rekla: »Dušan, če se ti zgodi kaj hudega, ali če ti bo težko, kliči ime Jezus. On pa mi je ob slovesu  rekel le: »Strašno sem zaspan, želim se naspati.«

Ob prihodu nazaj domov, sem vzela svoj nahrbtnik, vanj stlačila odejo, ki je bila včasih spalna vreča. V drugi nahrbtnik pa sem stlačila eno manjšo potovalko, dve kartici za telefon, zložljiv dežnik, nekaj brisač, papir, svinčnike in nekaj robčkov. Več ni šlo vanj. Tekla sem nazaj k trgovini, da mu s temi stvarmi olajšam potovanje na primorsko, a ga ni bilo več tam. Oddahnila sem si, ker sem se tolažila z mislijo, da je nekomu le uspelo odpeljati ga v svoj dom na kopanje, britje in spodobno spanje.

Zvečer pred spanjem sem molila  zanj in se veselila, ker je v molitvi sprejel Jezusa v svoje srce. Spomnila sem se, da sem ga po nekaj srečanjih začela tikati, a vseeno se mi je zdelo, kakor da ga ne cenim, dovolj in da ga še vedno preveč presojam po njegovem videzu. Bil je človek, ki ga je Bog ljubil, navkljub njegovemu propadlemu življenju. On me je do zadnjega vikal in čeprav sem mu le enkrat povedala svoje ime, ga je v tistem popoldnevu nekajkrat izgovoril. Iz njega je velo nekaj plemenitega, spoštljivega, dostojanstvenega, čeprav mu je alkohol kruto uničil telo.  

Naslednje jutro sem skuhala svež čaj, še vročemu dodala veliko medu, stekleničko zavila v brisačo, da bi ostal topel in se odpravila k trgovini.

Na običajnem mestu je bil na stopnički zložen karton za sedenje, a njega ni bilo. Mislila sem si, da je mogoče skočil v bližnjo gostilno in z manjšim nahrbtnikom, ki sem mu ga želela izročiti že prejšnji večer, ko ga nisem našla in sem ga prinesla s seboj skupaj z vročim čajem, odšla v službo. Z malo slabo vestjo sem čaj v službi tudi spila, ker bi bil tako ali tako kasneje mrzel, jaz pa sem bila že nekaj dni zelo prehlajena.

V službi mi je sodelavka nenadoma rekla, na osnovi novic, ki jih je prebrala na internetu, da so na Šegovi ulici našli mrtvega moškega. V srcu sem začutila bolečino, kot bi mi nekdo prebodel srce. Takoj sem vedela, da je to Dušan. Solze so mi kar same od sebe spolzele po licih. Spraševala sem se zakaj mi je tako hudo? Žalovala sem za njim, kakor za svojim bližnjim, čeprav je bil za druge ljudi le usmiljenja vreden, propadel človek, ki mu ni mogel nihče pomagati.

Sodelavka me je gledala in rekla: »Pa menda ne, da žaluješ za tem brezdomcem?« Odgovorila sem ji: »Ko bo v tebi Kristusova ljubezen, boš razumela.«

Zjutraj so ga namreč našli z okrvavljenim obrazom, na mrzlem, mokrem asfaltu; mrtvega. Ležal je s hrbtom na mokrih in mrzlih tleh. V žepu svojega anoraka je imel 150 Eurov, ki jih je hranil za pot na morje, k Matjažu, da mu pomaga naprej, ven iz njegove odvisnosti. Tam je bilo tudi Sveto pismo, knjižica Najdražja mi dežela in Matjaževo pričevanje. Vsega tega sedaj ne potrebuje več.

Pomislila sem na desnega razbojnika, ki je bil križan skupaj z Jezusom. Le ta se ni nikoli krstil v vodi, nikoli šel v cerkev, a mu je Gospod Jezus rekel: »Še danes boš z menoj v raju.«

Zakaj? Ker je izrekel besede v veri in Jezusa s svojimi usti priznal za Boga.

Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril:

»Ali nisi ti Mesija? (Kristus) Reši sebe in naju!«

Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal:

»Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?

In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila;

ta pa ni storil nič hudega.«

In govoril je:

»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«

In on mu je rekel:

»Resnično, povem ti:

Danes boš z menoj v raju.«

 

Luka 23, 39-43

 

 

Na teh, od dežja mokrih in mrzlih stopnicah, ki so mu bile dneve in dneve stol, miza, počivališče za kratko in prepotrebno spanje in mesto za pogovor s tistimi, ki se niso sramovali druženja z njim; na tem mestu, kjer se je odločil, da želi spremeniti svoje življenje, je v večeru pred svojo smrtjo, sprejel Jezusa.

 

Čeprav mnogi tega ne vedo, čeprav nihče niti ne pomisli da je to mogoče, je Dušan odrešen. Ne zaradi kakršnih koli zaslug, ali dobrih del, temveč zato, ker je v svoji nemoči in svobodni odločitvi, klical ime Jezus. Bil je njegov zadnji trenutek, a Bog nikoli ne zamuja. Vem da me bo pričakal izza nebeških vrat, ko bom tudi jaz prišla tja, kamor želi moje srce.

Zakaj vem? Ker je bil njegov prijatelj z njim po tem in mi je povedal, kako mu je ves vesel povedal, da se je spokoril in sprejel Jezusa v svoje srce. Bil je srečen in smejal se je. Bil je poln radosti in upanja.

 

Zakaj Bog ni preprečil njegove smrti? Ne vem. Mogoče, ker je vedel, da je bil to najbolj primeren čas v njegovem življenju, edini pravi čas. Bog je videl vnaprej in je vedel, da je bilo to jutro, njegovo zadnje jutro na zemlji, pravi čas za njegov odhod. Umrl je z obrazom obrnjenim v nebo.

 

Na njegov pogreb sem šla s pomirjenim srcem in z upanjem, da tudi z njegovim bližnjimi, podelim veselo vest odrešenja.

 

Na Mercatorjevi trgovini, kjer se je običajno zadrževal, je še vedno njegov podpis.

 

To je poročilo iz Dolenjskega lista z dne 22.maja 2008

 

Kot smo poročali, je danes zjutraj ob 6. uri Novomeščanka na parkirišču na Šegovi ulici v Novem mestu našla okrvavljeno moško truplo, ki je ležalo na dežju. Kriminalisti in preiskovalni sodnik so opravili ogled, ni pa še znano, ali je 44-letni moški, ki je živel v bližnji okolici, umrl naravne ali nasilne smrti.

 

Gre za Dušana, ki je pred leti delal na novomeški prometni policiji, a ker se je predal alkoholu, je izgubil službo, to pa mu je še bolj uničilo življenje. Zadnja leta je Dule, kot so ga klicali znanci, večino svojega časa preživljal na ulicah, predvsem na Šegovi in bližnji okolici, še dodaten udarec pa je doživel, ko je zaradi neplačevanja računov ostal brez stanovanja.

 

Na stopnicah trgovine ga še čaka škatla, na kateri je običajno sedel.

 

Kot so povedali očividci, je Dule danes zjutraj ležal na parkirišču pred stanovanjskim blokom številka 6 in med Novo ljubljansko banko na hrbtu, obraz pa je imel povsem okrvavljen. V denarnici je imel kar nekaj denarja, kot je povedal bližnji sosed, ki je bil prisoten pri preiskavi, ga je bilo kakšnih 150 evrov.

Obdukcija je pokazala, da ni umrl nasilne smrti.

  

Pričevanja moja - OZDRAVLJENJE OD DEPRESIJE

 

OZDRAVLJENJE OD DEPRESIJE

 

 

 

 

 

S tem pričevanjem, želim dati slavo našemu Odrešeniku in Osvoboditelju, ter našemu nebeškemu Zdravniku. Naj bo večna slava njegovemu vzvišenemu imenu v vseh delih slave sredi med nami.

 

Pred kakšnima dvema mesecema, sem zaradi hudih težav in pritiskov, ki so trajali že skoraj tri leta, zapadla v vse težje duševno stanje. Vsak dan sem imela zelo hude glavobole, bila sem depresivna, občutljiva, razdražljiva, brezvoljna in nemočna. Vsa ta leta sem zelo slabo spala, kar je še okrepilo vse moje simptome, nemoč in slabo počutje.

 

Zavedala sem se, da sem nanovo rojena kristjanka in da bi moralo biti moje življenje odraz tega, da sem nova stvaritev v Kristusu, polna radosti, veselja in hvaležnosti, ker imam novo življenje v Kristusu.

 

Ni bilo tako, kakor sem si želela in upala biti. Bila sem še mlada kristjanka, še ne 4 leta v Kristusu.

 

Zavedala sem se, da ne morem funkcionirati, kot bi si želela in da je vsak že po moji zunanjosti lahko videl, da z menoj nekaj ni v redu. Vsaj tako sem mislila. Hotela sem to prikriti z masko nasmeha in prisiljene radosti in s tem dajati lažni vtis, da je z menoj vse v redu. Bilo me je sram pred brati in sestrami in drugimi ljudmi, pokazati in priznati, da potrebujem pomoč, a ker si niti sama sebi nisem upala priznati, da je res tako, sem se trudila to prikriti in čakala, da se bo to spremenilo samo od sebe.

 

Poskušala sem si nekako pomagati, a nisem vedela kako, čeprav sploh nisem vedela niti kaj se mi dogaja, niti zakaj se mi to dogaja.  Tolažila sem se, da ni tako hudo, čeprav je bilo zelo nevzdržno.

 

Končno sem odšla k osebnemu zdravniku. K njemu sem odšla z listkom, na katerega sem napisala vse simptome, ki so me mučili vsa tri leta. Postavljena je bila diagnoza, kot posledica zmanjšanega delovanja ščitnice, Hashymota, in poslana sem bila k psihiatru.

 

Ko sem začela razmišljati nazaj, kako se je vse skupaj začelo, sem se spomnila žalosti, ki sem jo doživela ob nesreči, ki jo je doživela moja starejša hčerka ki je zaradi človeka, ki je bil pod vplivom antidepresivov in bolestnega ljubosumja, doživela fizični napad in ob tem tako hud šok, ki jo je pahnil v nekajmesečno bolezen brez prave diagnoze, ki bi jo skoraj stala življenja. Posledice tega nosi še danes, 16 let po tem dogodku.

 

Ko se je to zgodilo, sem hotela biti močna in trdna, da bi bila lahko vsem v pomoč, a v meni je bila velika žalost, ki me je razjedala, jaz pa je nisem predala Bogu, temveč sem jo nosila s svojo človeško močjo. V meni pa se je počasi in na začetku skoraj nezaznavno vse začelo krhati in lomiti. Danes vem, da satan izkoristi naše neznanje, da nas poskusi uničiti.

 

Na videz sem bila namreč še kar v redu, v moji notranjosti, pa je divjal vihar nemoči, dvomov in mnogih vprašanj. Moje misli so bile prežete z marsičem. Takrat še nisem bila dovolj poučena, da je naš um, duhovno bojno polje in da je hudič mojo nepoučenost in mojo življenjsko stisko uporabil, da je v meni naredil kaos in nered.

 

Včasih je bilo tako težko, da nisem bila sposobna ostajati na bogoslužju, ker me je motila glasna, slavilna glasba. Imela sem vsakodnevne hude glavobole. Najbolj srečna sem bila, kadar mi ni bilo potrebno oditi nikamor. Najraje bi se zaprla pred vsemi ljudmi, da nebi bila izpostavljena preiskujočim pogledom ljudi. Globoko v sebi sem vedela, da je z menoj nekaj hudo narobe. Nisem vedela, kako naj pridem ven iz tega.

 

Spomnim se, kako nas je enkrat pridigar, neki petek posedel bolj skupaj. Zelo težko mi ga je bilo gledati in poslušati. V moji notranjosti je bil sram, kajti na mojem obrazu ni bilo radosti odrešenja kakor v prvih letih po mojem spreobrnjenju h Kristusu. Zavedala sem se, da ga težko gledam in poslušam in da mi sploh ni bilo do tega, da bi resnično slišala, kaj je govoril. Napaka je bila v meni in ne v njem, a nisem vedela kaj naj naredim, da se to spremeni. V Božji Besedi sem začela iskati odgovore od Boga.

 

Takrat sem začela spoznavati resničnost Božje besede v  

 

Apostolskih delih 28; 26-27:

 

»Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli,

gledali boste, gledali – a ne boste videli.

Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;

z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči,

da ne bi z očmi videli,

da ne bi z ušesi slišali,

da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili

In da bi jih jaz ne ozdravil.«

 

Ko sem le doumela, da je stvar močnejša od mene in da za tem stoji tisti, ki ne želi, da bi v radosti hodili za Gospodom, satan, sem šla na kolena pred Boga in ga prosila za odpuščanje ter,  da mi pomaga. Prisilila sem se, da sem več brala Božjo besedo in molila, čeprav tega nisem delala z veseljem. Zdelo se mi je, kakor da me neka nevidna sila odvrača od tega.

 

Bog je bil z menoj in mi je pomagal. Vse je potekalo postopoma a sigurno. Pomagal mi je, to vem.

 

V cerkvi so se odločili, da bi skupaj prevajali knjige, kakor kdo obvlada kakšen jezik. Skupaj smo se zbrali na enem srečanju, da izberemo knjige – knjižice, ki bi jih prevedli. Jaz sem dovolj obvladala srbohrvaščino, zato sem se odločila prevajati knjižice iz tega jezika v Slovenščino.

 

Tistega dne, preden smo se zbrali na tem sestanku, sem prosila Boga, da mi On pomaga izbrati knjigo, za katero želi, da bi jo prevedla. In sestali smo se. Tam mi je takoj padla v oči knjižica Ulf-a Ekmana, Moč v novi stvaritvi. To je bila majhna knjižica, žepne velikosti, toda ko sem jo zagledala je v mojem srcu nekaj poskočilo. Vedela sem, da je Božja volja, da prevedem prav to knjižico, od vseh, ki so bile na razpolago. Hitro sem iztegnila svojo roko proti njej, kakor da je najlepša, najpomembnejša knjižica, od vseh, ki so bile na mizi in kot bi se bala, da je nebi kdo drugi  izbral prej kot jaz.

 

Sestri, ki nas je povabila v to delo, sem povedala, da čutim, da mi Bog daje to knjigo v prevajanje, toda, ker je bila tam še ena takšna knjižica istega avtorja – Moč v imenu Jezus, mi je sestra predlagala, da prevedem najprej to in po tem še tisto prvo. Sprijaznila sem se s tem, da naredim tako, kot mi je bilo rečeno, čeprav je moje srce vleklo prav k tej knjižici, ki sem jo prvo izbrala. Bog je imela prav z njo namen zame.

 

Odšla sem domov. V meni je bila neka posebna radost. Novo upanje je rastlo v meni. Zdelo se mi je, kot da bi na zamirajoči žerjavici mojega srca, zamračenega od depresije, začelo tleti novo upanje. Ko sem prispela domov, sem se takoj, ko je bilo mogoče, ulegla v posteljo, z mojo ljubljeno knjižico v srbohrvaškem jeziku v rokah in jo goreče začela brati. Jaz sem bila na postelji pri tleh, moja najmlajša hčerka pa na zgornji postelji od pograda. Z veseljem je poslušala vsako besedo sprotnega prevajanja knjižice v slovenščino. Vsaka beseda, ki je prihajala iz mene je bila kakor nova trska, nova veja, novo poleno, na ugašajoči ogenj v mojem srcu. Kmalu sem bila vsa v ognju. Vsaka beseda, ki je prišla glasno izgovorjena iz mojih ust, je bila kot kladivo, ki je razbijalo košček po košček, depresije v moji notranjosti, ki ji vsa tri leta nisem bila kos. Ona je obvladovala mene.

 

Toda dogajalo se je nekaj novega. Besede, ki so prihajale iz mojih ust so bile besede novega upanja, veselja, radosti in svobode. V tistem večeru sem vso knjižico prebrala ob sprotnem prevajanju. Hčerka na pogradu nad menoj je vse poslušala z velikim veseljem in zanimanjem. Bili sva kot eno srce.

 

In naslednji dan sem se lotila prevajanja druge knjižice, kot mi je naročila sestra. Ne vem zakaj, ampak ko sem prevajala to knjižico, v meni ni gorelo tisti ogenj. Prevajala sem jo bolj zato, ker sem hotela biti poslušna. In hotela sem jo prevesti čim hitreje.

 

In potem ko sem končala s prvo, Moč v imenu Jezus, sem takoj nadaljevala prevajanje druge knjižice, ki jo je dobesedno črko za črko požiralo moje srce in se sproti napajalo z njeno vsebino. Spet je vse gorelo v meni. To čudovito spoznanje vsebine, ki je govorilo o tem, kaj sem kot nova stvaritev v Kristusu, kaj to pomeni duhovno, fizično in duševno, kakšne pravice in kakšne dolžnosti imam sedaj, ko sem Božji otrok. O, kako sladko je bilo to prevajati in požirati te resnice. Bilo je kot balzam za moj duh.

 

Prevajanje je prihajalo h koncu. Radost v meni in novo upanje, ki se je prebujalo v meni, mi je dajalo novih moči. Kot da depresija ni imela več moči nad mano, kot da se je izgubljala in topila, kot sneženi mož, ki se stali na soncu. Slava Bogu!

 

Medtem sem bila naročena pri psihiatru in le ta mi je predpisal antidepresive. Dvignila sem ga na recept v lekarni, ga prinesla domov, toda vzela ga nisem. Tako je trajalo kakšen teden dni. Medtem sem spet in spet prebirala to nanovo prevedeno knjižico. Znova in znova je ogrela mojo notranjost in mi pričarala nasmeh na ustnice.

 

Skozi Božjo besedo in to knjižico, sem vse bolj in bolj spoznavala, kaj sem v Gospodu Jezusu in kako silna moč je v Njegovem Imenu, v Njegovi krvi in v Njegovi zmagi na križu Golgote, kjer je ozdravil vse moje bolezni in vse moje slabosti.

 

Nekega dne sem se pogovarjala po telefonu z eno od mojih sester iz druge cerkve in ji povedala za moje stanje in antidepresive, ki sem jih dobila pri psihiatru. Rekla mi je: »Nevenka, zavedaj se tega, noben antidepresiv ne bo iz tvojega telesa pregnal demona, ki stoji izza tvoje depresije. To je misija nemogoče. Globoko sem se zamislila nad njenimi besedami.

 

Prišel je dan, ko sem se končno odločila vzeti tableto antidepresiva. Bila je sobota. Tega dne se spomnil, kakor da bi se zgodil včeraj. Tableto sem držala v eni roki in kozarec vode v drugi roki. Takrat pa, nenadoma, je v mojo notranjost prišla moč. Danes vem, da je bila to Božja vera, vera samega Gospoda Jezusa Kristusa. Spustila sem tableto in odložila kozarec z vodo in zavpila na ves glas: »Satan, ti nimaš pravice nad mano! Jaz pripadam Jezusu Kristusu! Jaz sem nova stvaritev v Kristusu! V imenu Jezusa Kristusa ti pravim, izgini! Poberi se!«

 

V istem trenutku, kot sem izgovorila te besede, se je v meni zgodila sprememba. Nekaj je odšlo od mene. Čutila sem olajšanje, mir, lahkotnost. Nisem se takoj zavedala, da sem ozdravljena, verjela pa sem Božji besedi. Slavila sem Gospoda in se mu zahvaljevala za ozdravljenje. Od tistega trenutka naprej sem ponovno lahko brala Božjo besedo, slavila Boga, molila.

 

V naslednjih dneh sem opazila, da nimam več hudih glavobolov, ki sem jih imela tri leta, vsak dan. Vsak dan sem morala vzeti tableto proti glavobolu. Bila sem mirna, radostna, vesela in ponovno sem se zavedala veselja ob tem, kaj je Jezus Kristus naredil zame.

 

Vem, da mi je Bog poleg tega, da me je popolnoma ozdravil od vsakega simptoma depresije, ozdravil – odprl tudi moje sinuse. Od tistega dne in tega je že 17 let in glavoboli se niso nikoli več vrnili.

 

Vedela sem, da sem božji otrok, ker tako pravi Bog v

Rimljanom 10:9:

»Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.«

 

Vedela sem, da so besede iz  2 Korinčanom 5:17 resnične in veljajo tudi zame:

»Če je torej kdo v Kristusu je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte nastalo je novo.«

 

Prav tako sem razumsko vedela, da stih iz 1 Petrove knjige 2:24 govori tudi meni:

»Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.«

 

Globoko v svojem srcu sem doumela, da ima Božja beseda moč. To niso samo navadne črke, v njih je moč za ozdravljenje, če jih sprejmem z vero.

 

Spregovoril mi je tudi stih iz Apostolskih del 3;16, kjer Bog pravi:

»In ker je mož, ki ga vidite in poznate, veroval v njegovo ime, mu je to ime dalo moč; in vera, ki prihaja po njem, mu je vrnila popolno zdravje, kakor ste videli na lastne oči.«

 

Slava Gospodu Jezusu, ker je on naša moč, naše ozdravljenje in naš smisel.

Hvala Gospodu Jezusu Kristusu, ker je zmagovalec nad vsako hudičevo močjo. Jezus je naše zavetje. Njegova ljubezen ima neprestano razprta krila dobrodošlice. Nikoli nas ne zavrne, vedno nas ljubi in sprejema. Naša klecava kolena utrjuje, naše krive poti izravnava, če pridemo k Njemu.

 

Božji blagoslov se je vrnil, pomnožen v moje srce. Jezus Kristus je naš Zdravnik! Aleluja! Amen!

 

Nevenka - 23.10.2005   

    

Pričevanja - 31. Oktober 2001 - DAN, KI JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE

 

31.Oktober 2001

DAN, KI JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE.

 

 

 

 

30. oktobra leta 2001, sem se zvečer kakor običajno usedla k televizorju in nič hudega, kaj šele dobrega sluteč, začela gledati TV program.

Bil je dan pred Dnevom reformacije, večer, ki je bil odločilen za vse moje nadaljnje življenje. Zasledila sem prenos bogoslužja iz ene od protestantskih cerkva v Sloveniji. 

Nekje na začetku predvajanja tega prenosa, je na podest v ospredju cerkve stopila mladenka in s prelepim glasom, z zanosom in z močjo, ki mi je bila popolnoma neznana, zapela prelepo pesem. Besedilo te pesmi se me je globoko dotaknilo in v mojem srcu vzdrhtelo v nekem novem, meni do sedaj neznanem upanju.

Pesem – Amazing Grace – Dar Milosti.

Dar milosti presrečen zrem,
me greha je otel,
sem bil zgubljen,
zdaj najden sem
in slep sem ozdravel.

Nekoč živel sem izgubljen,
sedaj se ne bojim.
Iz smrti vstal sem prerojen,
za Jezusa živim.

Ta milost me je prek težav,
nevarnosti in zmot
vodila varno iz daljav,
domov mi kaže pot.

Svobodo upanje imam,
srce si to želi,
se Jezusu zato predam,
on dušni lek deli.

Ko bomo tam več tisoč let,
v sijoči večnosti,
vsak dan zapeli bomo spet
to pesem milosti.

 

 

Skozi to pesem se je v meni nekaj zlomilo. Čutila sem, kakor da je postalo moje srce dojemljivo in hrepeneče po nečem, kar do sedaj nisem poznala, vsaj ne po pravem spoznanju.

Sklenila sem, da bom v svojem mestu poiskala tako cerkev, kjer se pojejo takšne čudovite pesmi o Bogu, kjer se časti Boga, ki sem ga poznala samo iz bežnih besed nekaterih ljudi, ki sem jih srečala v življenju. Takšna podoba Boga, ki so mi jo predstavili, mi nikakor ni bila vabljiva in privlačna. Predvsem sem hotela najti cerkev, kjer ne krščujejo dojenčkov. Takrat še nisem imela nikakršnega spoznanja o tem, zakaj tako razmišljam.

V tem silnem pričakovanju sem hotela, da noč mine čim hitreje, kakor da sem slutila, da se bo v naslednjem dnevu zgodilo nekaj nadnaravnega, čudežnega. In moja pričakovanja so se izpolnila z več, kakor sem upala, mislila ali pričakovala. Nisem vedela, da to hrepenenje v meni vzbuja Sveti Duh, ki me je klical k spreobrnjenju.

Drugo jutro je bil praznik - Dan Reformacije. Bil je prečudovit, prekrasen, sončen dan; sreda, 31. Oktober 2001.

V roke sem vzela telefonski imenik in v njem iskala pod E - evangeličanska . . . .  Kaj se nahaja za vsemi temi nazivi protestantskih cerkva, nisem razumela. Saj takrat se mi niti malo ni sanjalo, da pomeni Evangelij - vesela Vest odrešenja, o kateri govori Sveto pismo, vest o Jezusu Kristusu, Odrešeniku ljudi. 

Našla sem naslov in se s hčerko, ki je bila takrat stara osem let, odpravila na sprehod proti cerkvi, na osnovi naslova, ki sem ga našla v telefonskem imeniku. 

Do tja sva hodili kakšnih 25 minut. Ko sva se po stopničkah povzpeli na prečudovit grič, sva zagledali prekrasen park zasajen s smrekami, macesni, borovci, raznimi grmički in z lepo urejeno travnato površino. O, kako je bilo tam lepo. Globoko sem vdihnila od veselja in se približala oglasni deski na cerkvenih vratih, na kateri je bil izpisan čas bogoslužij. Videla sem, da bo že v tem večeru. O, kako sem bila vesela, a še sama nisem vedela zakaj. Nisem vedela, da se me milostno dotika Sveti Duh, ker je prišel zame čas Božjega obiskanja.

Vrnili sva se domov.

Nestrpno sva čakali, da se ponovno približa čas, ko bova spet odšli v smeri tistega prečudovitega griča, da končno vstopiva skozi vrata te cerkve in vidiva kaj se tam dogaja.

Prispeli sva, in ugotovili na osnovi luči, ki so odsevale skozi okna v temno noč, da se je bogoslužje že začelo, in vstopili v cerkev.

Kako to? Ali sva šli prepozno od doma?

Kasneje sem doumela, da na oglasni deski ni bil naveden pravilen čas zimskega bogoslužja, ob nedavnem premiku ure iz poletnega v zimski čas, saj se je bogoslužje dejansko začelo že uro prej, kakor je bilo to napisano na oglasni deski.

Hvala Bogu, da je bilo v naju tako veliko hrepenenje, da sva se odpravili mnogo prej in tako prišli dovolj zgodaj, da sva se pridružili zadnjim 25. minutam molitvenega bogoslužja. Takrat nisem vedela, da se verniki ob sredah zbirajo na molitvah.

Ob vstopu v prostor najprej nisva vedeli kam naj se usedeva, saj sva bili tu prvič. Videli sva prazne stole na levi strani od vhoda in sedli.

Moj vtis je bil tako prijeten, poseben. To se ne da opisati. To mora vsak sam doživeti. Globoko v meni se je nekaj dogajalo, a nisem vedela kaj. Bilo mi je neznano, a tako božajoče, prijetno in polno nekega miru, veselja in hkrati strahospoštovanja, ki ga do takrat nisem poznala. Cerkev je bila topla, prijetno osvetljena, toda tista čudovita toplota, ki je zajela moje srce, je bila neopisljiva, globoka in močna, meni do sedaj popolnoma neznana.

Slišali sva, kako se vsake toliko časa oglasi eden od vernikov in moli. Nato se je usedel in je molil drugi. In tako naprej, do konca molitvenega bogoslužja. Začetek sva zamudili in to je bil čas slavljenja in kratke Božje besede.

Na koncu bogoslužja sta se nama s hčerko približala pastor in njegova žena. Ko sta prišla do naju, sta se prijazno rokovala z nama, in nama zaželela blagoslov. Takrat nisem niti vedela, kako čudovito je, blagosloviti druge. Saj sploh nisem vedela kaj to je, in zakaj se to dela. Zame je bilo vse novo, prav tako za mojo mlajšo hčerko, ki je bila z menoj.

V tistem trenutku mi je skozi glavo šinila misel: »V to cerkev ne bom več prišla, ker sem tako velika grešnica. Bog ne daj, da bi vedeli za vse moje grehe.«

Takoj za tem pa sem slišala glas, ki mi je rekel: »Ali si prišla k ljudem, ali k Meni?«

Nisem doumela kaj se je pravzaprav v tistem trenutku dogajalo in od kod vse te misli in besede v meni. Šele kasneje sem na osnovi Svetega pisma dojela, da je Bog živ in da ljudem lahko tudi osebno spregovori.

Sveti Duh je bil tisti, ki me je že na prvem bogoslužju prepričal, da sem grešnica, drugače si nebi mogla razlagati moje reakcije, da v to cerkev ne bom več prišla, ker sem tako velika grešnica.

Kako to, saj sva prišli prepozno, da bi slišali Božjo Besedo, kaj šele slavilne pesmi, da bi me lahko prevzela kakršnakoli čustva?

Od takrat sem prihajala v cerkev, najprej ob sredah in v nedeljo dopoldan in popoldan, kasneje pa, kadarkoli je bilo bogoslužje; v petek, ko je bilo preučevanje Svetega pisma,  ob ponedeljkih in sobotah, ko so bile molitve.

Na vsakem bogoslužju sem jokala, prav tako doma, kadar sem bila z Bogom. Mnogim ni bilo jasno zakaj jočem, saj bi se morala veseliti tega, da sem odrešena. Na vsakem bogoslužju sem porabila najmanj en zavitek robčkov. Solze so neustavljivo tekle iz mojih oči, ko sem bolj in bolj spoznavala, kako zelo me je ljubil Tisti, ki je dal življenje zame na Golgoti, Jezus Kristus, in ob spoznanju, kako velike bolečine sem mu zadajala s svojimi strašnimi grehi, ker sploh nisem imela prave predstave in podobe o Njem.

Ves čas od takrat, ko je Božja Beseda v meni začela delo preobrazbe skozi spoznanje o grešnosti in izgubljenosti, ki mi ga je milostno razodeval Sveti Duh, sem vsak dan po prihodu iz službe, še preden sem začela z običajnimi opravili, pokleknila v kuhinji in vsak greh, ki sem se ga spomnila; spomnil me je Sveti Duh; danes to vem, predajala Bogu.

Branje Svetega pisma mi je postalo duhovna hrana. Vse bolj in bolj sem hrepenela po pristnem, osebnem srečanju z mojim Gospodom, skozi Njegove besede meni. Pred mojimi očmi je oživela. V mojem srcu je oživela. Vsaka beseda, ki sem jo prebrala mi je bila kakor najslajša hrana in najčistejša voda, ki hrani in odžeja mojo dušo. Vpijala sem jo in moja radost se je mešala z jokom in izpovedovanjem.

28. oktobra 2001, 29. dan po mojem prvem prihodu v cerkev, po bogoslužju, je k meni pristopila sestra in mi rekla, da naj vse predam Bogu. V bistvu sploh nisem vedela kaj s tem misli, a sem se vseeno odločila, da bom »vrgla mrežo še na drugo stran čolna«. Ko sem prišla domov, je šla hčerka v kuhinjo, mene pa je kar odneslo v dnevno sobo. Ker pa sem nekaj dni pred tem prav čudno padla po tleh v predsobi, sem imela eno koleno zelo občutljivo na dotik, zato sem pokleknila na posteljo, v spalnici in začela moliti:

 »Oče nebeški, hvala Ti, ker si dal svojega Sina Jezusa, da je umrl tudi zame in mi tam priskrbel odrešenje od greha. Ti veš, da sem ti predala vse grehe, katere si mi pokazal, in da sem grešnica. Hvala Ti, ker si mi moje grehe odpustil v Sinu Jezusu Kristusu. Svoje življenje izročam Tebi in Te prosim, da od sedaj naprej Ti prevzameš nadzor nad mojim življenjem, da bom lahko živela po Tvoji volji in v Tvoji moči. V imenu Jezusa Kristusa amen.«

In takrat se je zgodilo, kakor da bi se name spustili mogočni slapovi nebeške milosti in ljubezni. Radost je preplavila moje srce in mojega duha. Bila sem vsa objokana, po predhodni molitveni predaji, vseeno pa najbolj srečen človek na svetu. Takrat še nisem vedela, da sem doživela to, kar se v Svetem  pismu opisuje kakor novo rojstvo po Duhu.

Dvignila sem se, pritekla v kuhinjo in svoji hčerki povedala, kaj se mi je zgodilo, ter začela v novi radosti in svobodi, slaviti Boga, mojega Odkupitelja, Jezusa Kristusa in se mu zahvaljevati, ker mi je odpustil premnoge grehe in mi dal novo življenje.

Jezus je rekel Nikodemu: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Evangelij po Janezu 3,3.

Vse o tem sem izvedela skozi Sveto pismo, ki sem ga od tistega dne vsak dan redno brala. Ne zato, ker bi morala, ampak zato, ker sem hrepenela po Božji Besedi tako močno, da mi je vsaka beseda, ki sem jo prebrala zagorela v srcu, polnem gorečnosti, hvaležnosti in radosti, ker sem postala Božji otrok, otrok vsemogočnega Boga.

Zelo, zelo sem ga ljubila in zelo, zelo sem mu bila hvaležna, za vse, kar je naredil zame. Kajti komur se veliko odpusti, ta veliko ljubi – je bolj hvaležen za to iz česar je bil potegnjen in kaj je kot nova stvaritev v Kristusu. To je popolnoma nekaj drugega, kakor kadar se spreobrne nekdo, ki je že od »rojstva« vernik.

»Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« (Luka 7:47).

Naslednji dan sem šla v službo tako polna prekipevajočega veselja, in niti pomislila nisem, da drugi mojega doživetja ne bodo mogli razumeti in se veseliti z mano.

 

Seveda, in sem takoj dobila takoj po nosu. »Kaj pa ti misliš, komaj si povohala cerkev, pa se že hvališ. Kaj pa me, saj bomo že vedele, kako se tej stvari streže, saj smo že od rojstva kristjanke. Kaj pa misliš da si, grešnica, le kdo bo tebi lahko odpustil vso množico tvojih grehov. Sploh pa, govoriš tako, kakor da imaš samo ti prav. Kakšna cerkev pa je to, kamor hodiš, kdo pa sploh ste.«

 

Počutila sem se, kot da bi me nekdo polil z ledeno vodo. Bile so štiri, tradicionalne vernice večinske cerkve, jaz pa sama. Toda z menoj in v meni, je bil Jezus. Nisem bila sama in nisem bila nemočna.

 

Toda zgodilo se je nekaj, kar se mi do sedaj še ni dogajalo ob takšnih primerih. Nisem zamerila. Ljubila sem jih in jim takoj odpustila. Niso mi mogle pokvariti veselja, le čudno mi je bilo, kako to, da se niso veselile z menoj, kajti ker sem bila srečna, sem pričakovala, da se bodo veselile z mano, saj so bile tudi one kristjanke.

 

Takrat še nisem vedela, ker še nisem tako poznala Svetega pisma, da obstajata na zemlji dve sili; demonska, hudičeva in Božja, sveta, ter pravi na novo rojeni kristjani in tradicionalni kristjani.

 

»Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno.«

(1 Korinčanom 2:14).

 

In Bog nas opozarja na takšne reakcije ljudi: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl«.

(1 Petrova knjiga 5:8).

 

To so bili dnevi, ki jih ne bom nikoli pozabila. Zdelo se mi je, kakor da lebdim med nebom in zemljo. Moje srce je bilo izpolnjeno z ljubeznijo, ki je bila tako močna, da se je izlivala iz mene v spontanih in gorečih molitvah k mojemu Zveličarju. Vsi ljudje so mi bili lepi, vse sem ljubila s Kristusovo ljubeznijo. Z vsakim, ki sem ga srečala, sem na primeren način podelila Evangelij Kraljestva.

 

Hodila sem v službo, opravljala najnujnejša dela doma in s hčerko, ki je bila takrat stara 8 let, toda moja največja radost je bila biti pri Njegovih nogah, peti, moliti in se pogovarjati z Njim. Tiste dneve in mesece so iz mojih ust odzvanjale molitve, kakor psalmi, hvalnice Rešitelju, Gospodu Jezusu Kristusu. Vedela sem da je živi Bog in ne takšen, kakršnega prikazujejo nekatere veroizpovedi, pribitega, nepremičnega in nemočnega na križu.

 

Iz mojega Duha je odmevala pesem. Molitve so kot hudournik tekle iz mene, neustavljive, kakor slapovi, ki padajo čez previs v globino. Razlika je bila le v tem, da je molitve, ki so vrele iz mene, Sveti Duh ponesel pred prestol mojega Boga. In v nebesih je bilo silno veselje, zaradi grešnice, ki se je vrnila nazaj k Očetu, kakor izgubljena hčerka.

 

»Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.« (Luka 15:10).

 

Moje srce je znova in znova preplavljal najčudovitejši stih Svetega pisma, ki mi je povedal vse o Nebeškemu Očetu, ki me je tako ljubil, da je dal svojega Sina Jezusa Kristusa, kot spravno daritev zame in za vse ljudi na svetu.

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje«. Evangelij po Janezu 3:16.

 

Moje največje veselje je bilo v tem, ker sem doživela silno močno spoznanje, prepričljivo in neomajno, da sem odrešena.

 

Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8:16)

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Korinčanom 5:17)

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«  (Marko 1:15)

»Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.« 
(Apostolska dela 3:19)

»Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.
(Apostolska dela 2:38)

Od takrat je bilo vse moje hrepenenje usmerjeno v to, da naredim javno priznanje pred cerkvenim občestvom, z zavezo Svetopisemskega krsta v vodi.

(1)Kdor bo sprejel vero (v Jezusa Kristusa kot Odrešenika) (2) in bo krščen, (3) bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. (Marko 16:16).

Zakaj pomen in vrstni red tega zgoraj navedenega stavka mnogi spregledajo: (1) Vera v Jezusa Kristusa in nato (2) krst v svobodni odločitvi po veri v Evangelij in po vsem tem (3), odrešenje. Ta vrstni red je določil Bog.

O tem je govoril Jezus tudi tradicionalno verujočemu Nikodému.

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. (Janez 3:3-6).

Začela sem spoznavati, da nobena cerkev ni zveličavna, da nobena inštitucija nima pri Bogu posebne prednosti ali privilegija, da človek ne bo rešen, ker pripada neki veroizpovedi ali opravlja kakršnekoli obrede in predpise, zakramente ali izvršuje kakršna koli dobra dela. Odrešenik je Jezus Kristus, odrešenje pa prejmemo po veri vanj, brez svojih lastnih del.

Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi (ljudje) grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost (božje usmiljenje) v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa. (Rimljanom 3:22-26) Amen.

 

Prva pesem, ki mi jo je dal Sveti Duh po mojem spreobrnjenju opisuje moje zavedanje in radost, da sem Božji otrok in komu pripadam.

 

 

Z V E L I Č A N J E

BIL TISTI DAN JE, KAKOR VSAK,

KI VEDELA ŠE NISEM MU POMENA,

ODPRLA PRVIČ VRATA SEM V HRAM,

LJUBEZNI TVOJE, MOJ GOSPOD.

 

KO VELIČINA TVOJA, PRVIČ VSTOPI MI V SRCE,

JE PRVI VZDIH ČAŠČENJA, SREČE VANJ ZAVEL,

O, JEZUS, KJE JE TISTI DAN,

NI DALEČ V ZEMELJSKIH OČEH,

A TI MOGOČNO SI ZAVZEL SRCE MI,

V NJEM UTRDBO SI POSTAVIL TRAJNO.

 

NIKAR, MI POREKO DOMAČI,

SAJ TI NORIŠ, MI PRAVIJO KATOLIČANI,

A NE VEDO, DA SRCE MOJE,

LE ZATE JEZUS ŠE GORI,

V MOGOČNEM SRCU TVOJEM,

LJUBEZEN MOJA MIRNO SPI.

 

DAJ, JEZUS KRISTUS, MOJ GOSPOD,

ŠE VEČ PROSTORA MOJEM SRCU DAJ,

KER SICER SE RAZPOČI MI OD SREČE,

KER TI SI JEZUS MENI VSE:

"MOGOČEN SLAP IN VAL MORJA

IN GORA, TI NAJVEČJA TEGA SI SVETA,

SI VEČ, KOT SONCE, LUNA, ZVEZDE VSE NEBA,

SI DAR NAJVEČJI VSEM LJUDEM SVETA."

 

O, JEZUS, TO NI LE VZDIH,

JE SLAVOSPEV MOGOČEN V MENI,

JE RADOST, MOČ, LJUBEZNI TVOJE,

SAJ TI SI KRISTUS JEZUS, MOJ GOSPOD ZA VEDNO,

SAJ TI GOSPOD SI MOJA POT BREZKONČNA,

TVOJ DAR SEM MILOSTNI SPREJELA, "HVALA TI."

 

SEDAJ ŽIVLJENJE MOJE NI KOT PREJ,

V MINLJIVOSTI NE IZGUBI SE VEČ,

VSE STARO JE UMRLO V MENI,

SAJ TI GOSPOD, SI ME PREPORODIL.

 

NI DNEVA VEČ, DA NEBI PELA,

TI PESMI SLAVLJENJA VESELA,

SRCE TI SVOJE, POLOŽILA,

PRED NOGE TVOJE, MOJ GOSPOD.

NI DNEVA VEČ, DA NEBI BRALA,

BESEDE SVETE, PISMA TVOJA,

SAJ MOJE JE ŽIVLJENJE V TEBI,

TI POT SI MOJA, LUČ NEBA.

Nevenka