Xiang Ai - Moja huda bolezen je bila čudežno ozdravljena

Krščansko pričevanje: 

Moja huda bolezen je bila čudežno ozdravljena, potem ko sem se zanesla na Boga

Avtor: Xiang Ai

Poročila sem se leta 1976. Nepričakovano sem v drugem letu po poroki opazila nekaj ran na telesu. Sprva so bile to le rdeče pike na rokah in mislila sem, da so piki žuželk. Iskala sem ljudska zdravila, vendar ni delovalo. Kasneje so te rdeče pike postajale vedno večje in večje ter komaj sem našla primerno mesto na telesu, razen na glavi, nogah in rokah. Rane so srbele, bile boleče, krvavele in bile gnojne, iz njih pa se je iztekal tudi izloček. Nisem se mogla niti obleči. Zato sem se morala ves dan zavijati v rjuho. Mož me je za pol leta peljal na zdravljenje v bolnišnico, vendar se stanje še vedno ni pozdravilo. Začela sva hoditi od enega zdravnika do drugega, vendar še vedno nisva mogla najti načina, kako pozdraviti te rane. Na koncu sva porabila ves denar, sorodniki pa so bili zaskrbljeni, da bi nama posodili denar. Ves dan sem jokala brez upanja in nisem imela pojma, v kakšnem položaju sem Nisem mogla nehati misliti na svojo ubogo družino, svoje bolno telo in svoje grozno življenje. Zdelo se mi je, da ni nič boljšega od smrti.

Rane so bile ozdravljene po vrnitvi h Gospodu

Moja svakinja je prišla k meni domov, da bi mi oznanjala evangelij Gospoda Jezusa, ko sem bila obupana in brez upanja na življenje. Rekla je, da je Gospod Jezus pravi Bog. Ljudje, ki resnično verujejo vanj, bodo rešeni po veri. Zdelo se je, da se je v temi pojavila luč in po tem, ko sem slišala, sem čutila, da je moje življenje polno upanja. Potem me je mož pripeljal k hiši starejše sestre, da bi se pridružila njihovemu nedeljskem srečanju. 

Starejša sestra mi je rekla: »Gospod je mogočen in more delati velike čudeže. Zaradi njega so paralizirani lahko hodili, slepi so lahko videli, gobavci so lahko ozdravljeni in mrtvi so bili lahko obujeni. Gospodovo odrešenje bo prišlo k vam, če boste resnično verjeli vanj s srcem in izpovedovali z usti ...« 

Prebrala mi je Sveto pismo in v Svetem pismu je pisalo: »In glej, prinesli so k njemu hromega človeka, ki je ležal na postelji. Jezus pa je videl njihovo vero in rekel hromemu: Sin, bodi pogumen, tvoji grehi so ti odpuščeni « (Matej 9,2). »Vstal je in odšel domov. Ko so množice to videle, so se čudile in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno moč.« (Matej 9:7–8) 

»In glej, ženska, ki je dvanajst let trpela za krvavitvijo, je pristopila od zadaj in se dotaknila roba Njegove obleke. Rekla je namreč v sebi: Če se le dotaknem Njegove obleke, bom ozdravljena. Jezus pa se je obrnil, jo zagledal in rekel: »Hči, bodi pogumna! Tvoja vera te je ozdravila.«»In žena je bila od tiste ure ozdravljena« (Matej 9,20–22). Ko je prebrala, da lahko Gospod povzroči, da hromi hodijo, in ozdravi žensko, ki je dvanajst let trpela za krvavitvijo, me je Gospodova velika moč šokirala in ganila. Vedela sem, da je Gospod mogočen, in verjela sem vanj. 

Molila sem k Gospodu: »Gospod, prosim, ozdravi mojo bolezen, odpusti moje grehe in mi dovoli, da se rešim muk te bolezni ...« Po molitvi me bolezen ni več skrbela kot običajno. 

Da bi bolje razumela Gospodove besede, sem živela v hiši starejše sestre. Vsak dan sem molila, pela hvalnice in se udeleževala srečanj z možem. Pogosto sem v molitev vnesla tudi svojo bolezen. Pri starejši sestri sem živela en teden, hkrati pa sem jemala zdravila in na rane dajala obliže. 

Nepričakovano so se rane izboljševale, bolečina pa se je tudi zelo zmanjšala. Resnično se zahvaljujem Gospodu! Spoznala sem, da ima samo Gospod veliko moč in da samo On lahko reši človeške življenje. Po tem je bila moja vera v sledenje Gospodu močnejša kot prej. 

Približno dva ali tri mesece kasneje so bile vse moje rane čudežno ozdravljene. Z možem sva rekla: »Gospod je rešil najino družino in nas vodil v novo življenje! V prihodnosti morava iskreno verjeti v Gospoda.« Obiskali so me sorodniki in prijatelji in so se počutili nepredstavljivo, ko so videli, da so bile vse moje rane ozdravljene. Zato sem jim oznanjala evangelij in pričala o tem, kaj je Gospod storil z mano, zato so vsi verjeli v Gospoda. Nato so pastorji treh občin poklicali na ducate bratov in sester, da pridejo k meni domov in se pridružijo zborovanju. Vstala sem in jokala od veselja. Bila sem navdušena, da sem lahko bratom in sestram pričala o čudovitih Gospodovih delih. Ganila so jih Gospodova dejanja in so mu peli hvalnice. Po tem sva z možem vsak dan brala Sveto pismo in molila h Gospodu. Pridružila sem se tudi cerkvenemu zboru. 

V tem času nisem zamudila nobenega druženja, ne glede na to, kako pomembne so bile stvari in kako zaposlena sem bila z delom.

Ko sem se popolnoma potopil v bogato Gospodovo milost, sem zbolela zaradi druge resne bolezni.

Nekega junijskega dne 1988 sem po zajtrku nenadoma začutil bolečine v trebuhu. Takoj sem šla na stranišče in v blatu našla veliko gnoja. Mislila sem, da imam grižo, zato sem šla v kliniko po zdravila. Vendar se je po vzemu zdravil stanje poslabšalo. 

Tretjo noč sem hodila na stranišče in potem nisem mogla vstati iz stranišča. Blato je bilo polno krvi in ​​gnoja, zdelo se mi je, kot da mi črevesje vleče navzdol, in čutila sem neznosno bolečino v trebuhu. Zaradi bolečine nisem mogla zaspati. Zaradi nje sem se hladila v potu in se zvila. Nisem mogla hoditi in nisem imel dovolj moči, da bi govorila. Občutila sem le, kot da je nekaj v mojem trebuhu. Bil je zamašen in komaj sem dihal. In samo razmišljal sem: "Tako nenadoma sem resno zbolela, nato pa se je med jemanjem zdravil poslabšalo. Je to lahko božja preizkušnja? Če je prehudo, da bi se pozdravilo, ali bom umrla?" V tej izjemno boleči situaciji sem molila h Gospodu: »Gospod, prosim, pomagaj mi. Še vedno sem mlada in imam dva majhna otroka. Kaj pa z otroki, če umrem?« Moj mož je videl, da sem v resnem stanju, zato me je odpeljal na pregled v mestno bolnišnico.

Čudež pred operacijsko mizo

Ko sem prispela v mestno bolnišnico, me zdravnik ni upal sprejeti, ker sem bila v resnem stanju. Možev sošolec mi je pomagal dobiti injekcijo za nujno zdravljenje in naju je hitro spodbudil, naj greva v okrožno bolnišnico. Pomislila sem: "Ne glede na to, kako resna je moja bolezen, sta moje življenje in smrt v Božjih rokah." 

Mož me je pripeljal v okrožno bolnišnico, ki je oddaljena več deset kilometrov. Zdravnik mi je takoj opravil vrsto preiskav in končna diagnoza je bila črevesna adhezija, črevesje pa je bilo razjedeno in gnojno. Operacija je bila potrebna takoj, sicer bi bilo smrtno nevarno. To me je prestrašilo. 

Za operacijo bi mi morali dati anestetik, vendar sem bila že prej alergična na anestetike, ko so mi podvezali jajcevode. Po takratni podvezi jajcevodov me je mož odpeljal domov in omedlela sem, še preden sem prišla v sobo. Sploh ni vedel, kdaj sem omedlela. Po nujnem zdravljenju sem se počasi zavedla in zdravnik je rekel, da anestetikov ne morem več uporabljati. 

Ko sem pomislila na to, me je bilo strah, ker je bila ta operacija bolj zapletena kot operacija ligacije. Torej je bilo treba uporabiti anestetik. To bi me ubilo! 

Vendar, to je bila operacija, kako naj prenesem bolečino brez anestetika? Zdravniki so bili pripravljeni na operacijo in nisem imela več časa razmišljati o tem. Kaj naj storim? V tistem trenutku sem se počutila, kot da sem na robu smrti in da me je zelo bolelo. Pomislila sem: "Nisem prepričana, če bom tokrat zmogla. Stara sem šele nekaj čez trideset. Moja dva otroka sta še majhna. Eden je star 10 let, drugi pa komaj 8. Njunih starih staršev ni več. Če mene ne bi bilo, ne bi bilo nikogar, ki bi skrbel za moje otroke in moža. Nikoli več jih ne bom videla. Nočem umreti in še vedno želim živeti dlje!" Bolj ko sem razmišljala o tem, večjo bolečino sem čutila. V tej nemočni situaciji sem lahko le molila k Gospodu. Zato sem jokal in molil k Gospodu: »Gospod! Ne vem, če bom to zmogel. Če umrem, kaj bo z mojo družino? Gospod! Prosim, pomagaj mi, prosim, reši moje življenje, prosim, usmili se me ...«

Po molitvi sem se nezavedno spomnil Jobovih besed v Svetem pismu, ko je šel skozi preizkušnje: »Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se bom tja vrnil. GOSPOD je dal in GOSPOD je vzel. Slavljeno bodi ime GOSPODOVO! V vsem tem Job ni grešil in ni neumno govoril Bogu« (Job 1,21–22). Job je prestal tako veliko preizkušnjo in bolečino. Njegovo premoženje so v eni noči oropali; otroci so mu umrli; telo je bilo polno ran. Postal je človek brez ničesar. Vendar ni rekel ničesar o pritožbah in ni skrbel za svoje življenje v prihodnosti ali ga ni načrtoval. Sploh ni razmišljal o tem, ali bo živ ali mrtev. Edino, o čemer je razmišljal, je bilo, da bo ubogal vse Božje dogovore, da bo pričal za Boga in ponižal Satana. Mislil sem le, da je moje življenje v Gospodovi roki. Gospod je odločil, ali bom umrl ali živel. Ne glede na to, kaj se je zgodilo, se moram zanesti na Gospoda. Če je Gospod dovolil, da mi je bilo vzeto življenje, moram ubogati Gospoda in mu dati svoje življenje brez kakršne koli krivde in pritožbe. Ko sem pomislil na to, sem se počutil veliko bolje, manj žalosten in boleč.

Potem so bili zdravniki pripravljeni na operacijo zame. Moža je skrbela alergija na anestetik. »Bila je alergična na anestetike,« je rekel. Zdravnik pa je rekel: »Če se ne uporabijo anestetiki, so potrebne kapljice za izpadanje krvi. Sicer pacientka ne bi mogla preživeti.« Mož je bil po tem, ko je to slišal, zelo zaskrbljen za moje življenje. Bal se je, da bi bila uporaba kapljic za izpadanje krvi smrtno nevarna in kaj če se ne bi mogla zbuditi. Če bi po operaciji umrla, bi izgubil ženo in denar. Mož se je dotaknil mojega šibkega pulza in ves čas jokal ter molil h Gospodu: »Gospod! Njena bolezen je v tvojih rokah, prosim, pomagaj ji in ji reši življenje.« Hotela sem reči nekaj, da bi se počutil bolje, a nisem mogla ničesar reči. Čez nekaj časa sem slišala moža, ki je nenadoma rekel zdravniku: »Ali lahko prosim pomagate ponovno opraviti pregled pred operacijo?« Zdravnik je nestrpno rekel: »Vse preglede smo že opravili in naši zdravniki, ki so imeli veliko izkušenj, so diagnosticirali, da ima vaša žena hudo gnojno črevesje in da mora čim prej na operacijo. Ponovno preverjanje? Zakaj? Rezultat bi bil enak, ne glede na to, kolikokrat bi to storili.« Moj mož je še vedno prosil zdravnike, naj to ponovno preverijo. Ko sem slišala, kaj je rekel moj mož, sem čutila, da so v tem Gospodovi veliki nameni. Zato sem v srcu molila h Gospodu: »Gospod! Vse je v tvojih rokah!«

Med pregledom sem slišal zdravnika presenečeno govoriti: »Poglejte! Črevesje je bilo čisto in brez blokade. Vse bo v redu!« »Kaj? Kako se je to nenadoma spremenilo?« »Smo se prej motili? Če bi to rekel samo eden, bi se morda motilo, ampak trije ali pet nas je pogledalo, smo se vsi motili? Preglede smo opravili znova in znova. Bilo je čudno!« Moj nečak poleg njiju je rekel: »Moja teta resnično verjame v Gospoda, zato ji lahko Gospod reši življenje.« »Tudi moja mama verjame v Gospoda, nikoli nisem verjel, da lahko Gospod obudi mrtve v življenje, čeprav je vedno govorila, da lahko Gospod. Zdaj pa resnično verjamem.« V tem trenutku so se tudi družinski člani drugih pacientov počutili čudno in so se zbrali, da bi razpravljali. Medtem ko sem poslušal njihov pogovor, sem tudi sam čutil, da je moj trebuh čist, da ni bilo blokade in da nisem več čutil bolečin. Prenašal sem napihnjenost trebuha in ogromne bolečine, pred časom pa tudi nisem mogel dobro dihati, a nenadoma je ta občutek izginil. Bila sem preveč navdušena, da bi zadrževala solze, in nisem imela pojma, kaj naj rečem Gospodu. Samo zahvaljevala sem se Gospodu, ki mi je dal drugo življenje.

In pomislil sem na biblijske verze o Gospodovem vstajenju mrtvega Lazarja. Gospod Jezus je rekel: » Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel, četudi umre. « (Janez 11,25). In Biblija pravi: »In ko je to rekel, je z močnim glasom zavpil: Lazar, pridi ven ! In mrtev je prišel ven, zvezan z rokami in nogami v pogrebna oblačila, in obraz je imel povit s prtom. Jezus jim je rekel: » Odvežite ga in pustite, naj gre !« (Janez 11,43–44). Videl sem, da ima Gospod Jezus avtoriteto in moč iz Gospodovih besed. Lazar je po štirih dneh smrti smrdel. Toda vstal je od mrtvih zaradi besede Gospoda Jezusa. Iz svoje izkušnje sem resnično izkusil Gospodovo avtoriteto in moč. Človekovo življenje in smrt sta v Božji roki. Ozdravel sem brez operacije. To je bilo zato, ker je bolezen ozdravila Gospodova moč in je bila Gospodova zaščita zame. Zdravniki niso mogli zagotoviti izida operacije. Poleg tega nisem smel uporabljati anestetikov, kar bi bilo smrtno nevarno. Čeprav sem resno zbolel, je Gospod vedno skrbel zame in moja bolezen je bila čudežno ozdravljena. Moje srce je bilo polno hvaležnosti Gospodu. Gospod je tisti, ki je skrbel zame.

Sorodniki in vaščani so me obiskali, ko so slišali, da sem se vrnila domov. Povedala sem jim o Božji moči in vsi so rekli, da bodo tudi oni verjeli in sledili Bogu, ker je verjeti v Gospoda dobro in Gospod Jezus je pravi in ​​živi Bog. Bil sem navdušen in solze so mi tekle po licih. Bog mi je vedno znova pomagal, da sem prebolela hudo bolezen. Izkušnja je okrepila mojo vero in odločnost, da sledim Bogu. Kadar koli sem upošteval Božjo milost, sem bila hvaležna in sem bila odločena, da bom delala za Boga in mu vrnila ljubezen. Amen!