TRI VRSTE OZDRAVLJENJA
E.W. Kenyon in Don
Gossett
Vedno je prijetno slišati nove nauke o stari temi, še
posebej o taki, o kateri mnogi menijo, da vedo zadnjo besedo. Vendar mislim, da
smo odkrili razlog, zakaj so mnogi prišli do točke, ko njihove molitve za
ozdravitev niso več uslišane, medtem ko so drugi ozdravljenje prejeli že
večkrat.
Ne pozabite, da je Jezus v svojem nauku ozdravljenje v
celoti zasnoval na veri. Skoraj v vsakem primeru je zahteval vero, toda mož ob kopališču Betesda je bil ozdravljen brez
kakršne koli vere.
Janez 5 pripoveduje zgodbo tega moža:
V Jeruzalemu pa je pri ovčjem
trgu kopel, ki se hebrejsko imenuje Betésda, s petimi preddverji. V njih je
ležala velika množica nemočnih, slepih, hromih, suhih, ki so čakali na
premikanje vode. Kajti angel je ob določenem času šel v kopel in vzburkal vodo.
Kdor je torej prvi stopil vanj po vzburjenju vode, je ozdravel, kakršno koli
bolezen je imel. In
tam je bil človek, ki je bil
osemintrideset let bolan. Ko ga je Jezus videl ležati in je vedel, da je že dolgo
v tej bolezni, mu je rekel: »Hočeš ozdraveti?« Nemočni mu je odgovoril:
»Gospod, nimam nikogar, ki bi me, ko se voda vzburka, spravil v kopel. Ko pa
jaz pridem, stopi drug pred menoj. Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo
posteljo in hodi!« In mož je bil takoj ozdravljen, vzel svojo posteljo in
hodil. (Jn 5,2–9)
Toda eden najbolj presenetljivih primerov v celotnem
Gospodovem delovanju je primer stotnika, kot je zapisano v Mateju 8:5–13.
Stotnik je prišel k Jezusu in ga prosil, naj ozdravi njegovega služabnika, ki
je bil doma bolan zaradi paralize. Jezus se je ponudil, da gre k njemu domov in
ga ozdravi, toda stotnik je odgovoril: »Povej samo besedo in moj služabnik bo ozdravljen«
(vrstica 8). Jezus se je obrnil k stotniku in rekel: »Pojdi in kakor si
veroval, naj se ti zgodi« (vrstica 13). »In njegov služabnik je bil ozdravljen
še isto uro« (vrstica 13).
V Mateju 9 najdemo zgodbo o ženski, ki se je prebila
skozi množico, da bi se dotaknila roba Jezusovega oblačila, da bi ozdravela.
Jezus ji je rekel: »Hči, bodi pogumna! Tvoja vera te je ozdravila« (Matej
9:22).
V vrstici 29 je Jezus povzel naše razumevanje
ozdravljenja. Sledila sta mu dva slepa moža, ki sta vpila za njim: »Sin
Davidov, usmili se naju!« (v. 27) Ko je prispel na cilj, sta bila moža še vedno
tam. Jezus jim je rekel: »Verjamete, da to morem storiti?« Rekli so mu: »Da,
Gospod.« Dotaknil se je njunih oči in rekel: »Zgodi se vam po vaši veri.« (Matej 9,28–29)
Razumeti moramo, da je imel Jezus tu opravka z ljudmi iz
Stare zaveze. Takrat se nihče ni še rodil na novo. Nihče ni vedel, da bo Jezus
Kristus njihov nadomestek. Nihče ni vedel, da bo zanje postal greh. Nihče ni
vedel, da bo šel zanje v pekel, da bi premagal smrt in grob. Nihče ni vedel, da
bo vstal od mrtvih kot njihov Veliki duhovnik. Nihče ni vedel za novo
stvarjenje.
Tako lahko razumete, da je bila njihova vera v Jezusa
zasnovana zgolj na »veri čutnega spoznanja«. To je vrsta vere, ki jo je imel nejeverni
Tomaž. V Janezovem evangeliju Tomaž izjavi: »Če ne
vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem svojega prsta v rano od
žebljev in ne vtaknem svoje roke v njegovo stran ne bom verjel« (Janez
20,25).
To je »vera čutnega
spoznanja«. Tomaž bi verjel, če bi to lahko videl in se tega dotaknil.
Čutno spoznanje pravzaprav pravi: »Verjel bom, če
bom to lahko videl, slišal, čutil in izkusil.« Tomaževa vera se je merila z
njegovimi čutili, ne z Božjo besedo.
Tedaj se je Jezus nenadoma pojavil sredi svojih učencev.
Tedaj reče [Jezus] Tomažu: »Daj
sem svoj prst in poglej moje roke, daj sem svojo roko in jo deni v mojo stran
in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog.« Jezus mu reče: »Tomaž, ker si me videl, si verjel. Blagor tistim, ki
niso videli, pa so verjeli.« (Jn
20,27–29).
»Ker si me videl, si
verjel.«
To malo boli, kajne? Učitelja je še bolj prizadelo. Ni
nevere, ki je bolj kot nevera čutov. »Božje delo je, da verujete v tistega, ki ga je poslal« (Jn
6,29).
Za tiste med nami, ki poznamo Pavlovo razodetje o tem,
kaj je Jezus storil za nas v nadomestni daritvi, je težko, da ga ne bi prenesli
v štiri evangelije.
Če bi lahko izločili vse, kar vemo o Kristusu skozi
Pavlovo razodetje, in videli Jezusa tako, kot so ga videli tisti, ki so hodili
z njim, bi potem lahko razumeli njihovo nevero.
Morda se sprašujete: Mar Marija ni verjela vanj? Da,
vsi so verjeli v Jezusa, saj so živeli v tesni skupnosti z njim. Toda kaj točno
so verjeli?
Niso verjeli, da je On njihov nadomestek za greh ali da
bo umrl za njihove grehe v skladu s Svetim pismom. Niso povsem verjeli v
njegovo vstajenje, niti potem, ko so ga že videli da je vstal.
Kaj so verjeli? Verjeli so,
da je prerok in na nek način Božji Sin. Očitno ni bilo nobenega znanja o tem,
da je Kristus nosil naše bolezni in tegobe. Vemo pa, da se je to, kar je Jezus
rekel svojim učencem, kot je zapisano v Marku, izpolnilo in da je Bog sodeloval
z njimi, »besedo je potrjeval z znamenji, ki so sledila« (Marko 16,20).
Učenci so se oglaševali z zdravljenjem bolnih in
izvajanjem čudežev. Po Marku ima neodrešeni
človek popolno pravico do ozdravitve. Avtorjev evangelija ne moremo
kriviti za njihovo nevero. Vse skupaj je bilo tako popolnoma novo in izven
področja čutov, da jim ne moremo najti napak.
Zdaj vam želim pokazati tri vrste ali razrede
ozdravljenja.
Prvo pride po
veri bolnega človeka, kot ste videli v Jezusovih naukih.
Drugo pride po
veri bolnega človeka v vero starešin.
Tretje. Končno je tu še na novo rojeni vernik, ki ve, da
so bile njegove bolezni in tegobe položene na Jezusa. Ve, da je Jezus odpravil
bolezen in slabosti in da je »z njegovimi ranami
ozdravljen«.
»In šli so in oznanjali
povsod, Gospod pa jim je pomagal in potrjeval besedo z znamenji,
ki so sledila.« (Marko 16:20)
Po binkoštih so učenci šli in oznanjali v Jezusovem imenu
med pogani in Judi, vendar
niso imeli nobene predstave o nadomestni žrtvi svojega
Učitelja, v čigar imenu so ozdravljali bolne in izganjali demone. Primer tega
imamo v knjigi Apostolskih del:
V Listri pa je sedel neki
mož, nemočen na noge, hrom od materinega telesa, ki še nikoli ni hodil. Ta je
slišal Pavla govoriti. Pavlo ga je pozorno pogledal in videl, da ima vero, da
bo ozdravljen, ter mu z močnim glasom rekel: »Vstani zravnano na noge!« In
skočil je in hodil. (Apd 14,8–10).
Pavel ni položil rok na moža. Ni molil nad njim.
Ne moremo biti prepričani, kaj mu je Pavel povedal, vemo pa, da ni bil
kristjan. Moški je poslušal Besedo in medtem ko jo je poslušal, je njegovo srce
verjelo brez dvoma. Pavel je z razločevanjem ljubezni to videl v njegovih očeh
in »z močnim glasom rekel: Postavi se zravnano na noge.«
Želim, da opazite naslednjo skupino ljudi, ki imajo
pravico do ozdravitve. To so tisti, ki so opisani v 1. Korinčanom 3,1: »In jaz, bratje, vam nisem mogel govoriti kot duhovnim,
ampak kot mesenim, kakor otročičem v Kristusu.«
Beseda »meseni« je še
en način za prepoznavanje »tistih, ki jih
obvladujejo čutila«. »Mesenim« ljudem prevladuje to, kar vidijo,
slišijo, čutijo, vonjajo in okušajo.
Zdaj pa si oglejte naslednja dva verza:
»Z mlekom sem vas hranil in
ne z mesom, kajti doslej ga niste mogli prenašati, pa tudi zdaj ga ne
morete. Saj ste še vedno meseni ... ali
niste meseni in živite kot ljudje?« (vrstici
2–3).
Z drugimi besedami, »živite
kot ljudje, ki se vodijo s čutili in se niso nikoli na novo rodili.« Grška
beseda, prevedena kot »meseni«, je sarkikos , kar pomeni »vodijo s čutili« ali »čutila«.
»Človek, ki se vodi s čutili«, se lahko ponovno rodi, vendar ni
izurjen v Svetem pismu.
»Kajti ko bi morali biti za
čas učitelji, potrebujete, da vas kdo spet uči, ki so prvine Božjih besed.
Postali ste takšni, da potrebujete mleko in ne krepke hrane. Vsak, kdor se
napije mleka, je nevešč besede pravičnosti, ker je otrok.« (Hebrejcem
5:12–13).
On je le »otrok«. Ali,
bolje rečeno, »ni izkušen v delovanju in življenju
v področju pravičnosti«.
Kaj to pomeni?
Pravičnost je sposobnost stati v Očetovi navzočnosti
brez občutka obsodbe ali nevrednosti ali v navzočnosti Satana, bolezni in
neugodnih okoliščin brez strahu. To je vedenje, da si v Jezusovem imenu gospodar
nad demoni, boleznimi in okoliščinami.
Peter in Pavel sta vedela, da sta gospodarja v Jezusovem
imenu. Bolnim sta zapovedala, naj se ozdravijo v tem mogočnem imenu.
»Močna hrana pa je za tiste,
ki so polnoletni, za tiste, ki imajo z vajenostjo
izurjene čute za razločevanje
dobrega in hudega.« (Hebrejcem 5:14)
Zdaj pa si poglejmo Jakob 5:14–16:
»14 Če je kdo med vami bolan,
naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu
pomazilijo z oljem. 15 In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo
okrepil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni. 16 Zato izpovedujte grehe drug
drugemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna
molitev pravičnega.«
Bodite pozorni na to, da se bolni najprej spoveduje,
nato pa starešine molijo zanj. Bolni, čeprav je kristjan, ni izkoristil
tega, kar je v Kristusu, da bi si pomagal sam glede na to spoznanje.
»Zares, on je nosil naše
bolečine in nosil naše bolezni; vendar smo ga imeli za pretepenega, udarjenega
od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi
naših krivic; kazen našega miru je bila na njem; in z njegovimi ranami smo bili
ozdravljeni.« (Izaija 53:4-5)
Samoumevno je, da se ta odlomek iz Svetega pisma nanaša
na Kristusovo nadomestno žrtev. Tukaj Sveti Duh postavlja fizično ozdravitev
pred problem greha. Zakaj? Ve, da smo, ker živimo v fizičnih telesih, ljudje,
ki jih vodijo čuti. Zaradi tega se je najprej ukvarjal s fizičnimi telesi.
Upoštevajte, da so bili kristjani ozdravljeni, ko so
bili njihovi grehi položeni na Kristusa. Izaija 53,10 to pojasnjuje:
»10 Gospodu je bilo po volji,
da ga stre z bridkostjo: če dá svoje življenje v daritev za greh, bo videl
potomce in bo podaljšal svoje dni, Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki.«
Vidite, Bog je Jezusa ustvaril za popolno nadomestilo. Bolni
ljudje, ki ne razumejo nadomestne žrtve, se očitno zanašajo na vero starešin
namesto na to, kar je Kristus storil zanje v svoji zamenjavi.
Rad bi, da bi opazili tri dejstva:
Prvič, bolni kristjan
pogosto ne prepozna svojih nadomestnih pravic v Kristusu. Ne zaveda se, da
ustrezna količina vere ni predpogoj in da mu ozdravljenje pripada prav toliko,
kot mu pripada Jezusovo služenje na Očetovi desnici. Vse, kar mora storiti, je, da pogleda gor in reče: »Oče,
zahvaljujem se ti za moje popolno ozdravljenje v Jezusovem imenu.«
Ta bolna oseba je morda izven občestva in dovoli
nasprotniku, da jo izkoristi. Pokliče starešine cerkve, naj pridejo, in jim
prizna svoje grehe – ali morda Očetu. Odpuščeno mu je v trenutku, ko je izpoved
opravljena. Starešine molijo zanj in njihova vera ga ozdravi.
V svoji bolezni je zavrnil Kristusovo nadomestno delo
s tem, ko je prosil starešine za vero, da ga ozdravijo. To počne v nevednosti,
milost pa to spregleda.
Koliko bolnih ljudi je danes, ki čakajo, da bo nekdo
nad njimi molil » molitev vere«? Izaija 53 je popolnoma prezrt.
Delo, ki ga je Jezus opravljal od trenutka, ko je bil
storjen greh, do takrat, ko je sedel na Očetovo desnico, je prezrto. Bolnik
lahko vidi starešine; čuti, kako ga mazilijo z oljem; sliši molitve vere. Vidite,
živi v čutnem svetu. Ima enako vero kot Tomaž.
Ni izkušen v pravičnosti.
Nikoli ni zavzel svojega mesta kot pravičnik. Nikoli ni delal del
pravičnika. Nikoli ni obrodil
sadov pravičnika. Pravični človek ima zakonit položaj pred Očetom. K Očetu se
lahko obrne kadar koli. Pravični človek v molitvi vedno nosi bremena drugih.
Ste opazili, da »veliko
zaleže molitev pravičnika « (Jakob 5,16)? Molitev pravičnika je vedno
uslišana. Ne boji se bolezni ali obolenja. On je mojster v vsaki okoliščini.
Kdo je pravičen? Vsak. Ki je nova stvaritev v Kristusu, je »Božja pravičnost v Kristusu«.
»Njega, ki ni poznal greha,
je za nas storil greh, da bi mi v njem postali pravičnost pred Bogom. (2 Kor 5,21)
Sedaj lahko vidite, kako je bolni človek zavrnil delo,
ki ga je Oče opravil v Kristusu, s tem ko je prosil, naj nekdo zanj moli
molitev vere. Prosi, da ga nekdo ozdravi neodvisno od tega dela.
Sprašujete: »Ali ne molite in
mazilite bolnih?«
Da, če jih ne morem poučiti o njihovih pravicah v
Kristusu. Srečam jih tam, kjer so, kot je to storil Učitelj.
TRETJA VRSTA OZDRAVLJENJA
PRIPADA NOVEMU ČLOVEKU V KRISTUSU, ki pozna svojega Očeta, pozna
svoje pravice in privilegije v Kristusu in ve, da je Jezus »VZEL NASE NJEGOVE
SLABOSTI in ODNESEL NJEGOVE BOLEZNI.« (Matej 8,17).
SVOJE OZDRAVLJENJE SPREJEMA NA PODLAGI KRISTUSOVE
NADOMESTNE ŽRTVE.
Tukaj je nekaj dejstev, za katere želim, da jih
upoštevate:
VERNIK IMA VSE PRAVICE ZA KATERE JE JEZUS ŽE PLAČAL.
VSE, KAR JE JEZUS S SVOJO
NADOMESTNO ŽRTVIJO STORIL ZANJ, MU ŽE PRIPADA.
Prišel je, da bi deloval po Besedi, kot bi deloval po
besedi ljubljene osebe.
TU NI PROBLEM VERA. NIMA
ZAVESTNE POTREBE PO VERI.
Zakaj? KER JE ŽE OZDRAVLJEN
ODKAR JE JEZUS KRISTUS PRED VEČ KOT 2025 LETI REKEL, DOKONČANO JE). BOG GA NE
RABI PONOVNO OZDRAVITI. JE ŽE BIL OZDRAVLJEN.
Vernik preprosto sprejme dejstvo, da Božje besede ni
mogoče prelomiti. Ve, da je Bog rekel: »Pospešil bom svojo besedo, da jo
izpolnim« (Jeremija 1,12). (»Dobro vidiš, kajti jaz
bdim nad svojo besedo, da jo izpolnim.«)
Vsa Božja Beseda je že izpolnjena.
Bolezen se je dotaknila njegovega telesa. ON ZAHTEVA, DA
SATAN, VZROK VSEH BOLEZNI, V JEZUSOVEM IMENU, ODSTRANI NEČISTO STVAR. To ne
pripada njemu, saj je njegov Oče to bolezen prenesel na Jezusa.
Nato pogleda in reče: »Oče,
zahvaljujem se ti za mojo popolno osvoboditev. Zahvaljujem se ti, da se je
tvoja beseda znova izkazala za resnično in da sem po njegovih ranah
ozdravljen.«
Ključ do prejemanja Božjih čudežev - A. W. Kenyon, Don
Gossett
Ni komentarjev:
Objavite komentar