Beseda "vreme" se uporablja za označevanje stanja materialne atmosfere, kot je vročina ali mraz, vlažnost ali suhost, zatišje ali nevihta, oblačnost ali jasnost. V novejšem času so si narodi, ki so se zavedali pomena vremena v človeški izkušnji, prizadevali odkriti fizikalne dejavnike in sile, ki povzročajo atmosferske spremembe, ter predvideti in napovedati vremenske razmere.
Še bolj potrebno je razsvetljenje o tem, kaj lahko ljudje storijo, da bi nadzorovali ali preprečili tiste atmosferske razmere, ki so uničujoče in ovirajo pravilno človeško delovanje, ter povzročili nastanek tistih bolj normalnih atmosferskih razmer, ki prispevajo k varnosti in blaginji človeške družine. V Božjem kraljestvu ni slabega vremena in to lahko začnemo dokazovati že zdaj. Ker tornadi, megla, močna vročina in mraz, pretirana suhost ali vlaga ne prihajajo od Boga, se morajo umakniti pred boljšim razumevanjem Njega in Njegovih duhovnih sil.
Krščanska znanost uči, da nič ni zunaj ali onkraj Božjega nadzora – niti vreme ne. Če ste se umaknili od misli, da bi uporabili božansko znanost za dokazovanje Božje moči za nadzor vremena, se spomnite, da je Bog neskončen; da obsežnost zunanjega sveta ni niti najmanj strašljiva, če jo obravnavamo v luči neskončne prisotnosti Božjega uma. Bog je počaščen, ko spoznamo, da sile Božanskega Uma, ki ustvarjajo harmonijo, niso aktivne le nekje, ampak povsod, nadzorujejo vsak učinek in dokazujejo preprosto resnico, da je »Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, zemeljski krog in njegovi prebivalci«. (Psalm 24:1).
Materialno ozračje je bilo opisano kot »toplotni stroj planetarnih razsežnosti, s kotlom na ekvatorju in kondenzatorji na polih«. Sevanje sončne toplote vzdržuje presežek toplotne energije v nižjih zemljepisnih širinah in sistem nenehno ravnovesi, posledično pa je v nenehnem delovanju. V prizadevanju za dosego ravnovesja se razvije planetarna cirkulacija ozračja, ki prinaša mase hladnega zraka v trope v zameno za topel zrak, ki se prenaša proti poloma. Konflikt teh hladnih in toplih mas povzroča nevihte.
To prizadevanje fizične sile za vzpostavitev ravnovesja med silami vročine in mraza je fizična razlaga vseh atmosferskih motenj. Fizične sile so materialno-mentalne sile osnovne zmote, smrtnega uma. Te sile so podrejene in nadzorovane do te mere, da se zavedamo, da ker je Bog, nesmrtni Um, edini Um, neskončen in vseaktiven, v resnici ni sil razen moralnih, duhovnih, inteligentnih sil tega Uma, ki ustvarjajo le red in mir.
Te pozitivne sile sestavljajo, vzdržujejo in upravljajo vesolje in vse Božje ideje v njem v ozračju inteligence in ljubezni, kjer ni nasprotujočih si sil, temveč univerzalna stalnost in enakost ene resnične sile – sile Božjega uma – ki zagotavlja varnost, harmonijo in neovirano delovanje vseh.
To so nekatere resnice, ki jih je mogoče uporabiti za podrejanje in uravnavanje sil, ki povzročajo vremenske razmere, namesto da bi postale prevladujoče.
Mary Baker Eddy pravi: »Nesmrtni um, ki vlada vsemu, je treba priznati kot vrhovnega tako v fizičnem svetu, kot tudi v duhovnem« (Znanost in zdravje s ključem do Svetega pisma, str. 427 ). Zagotovo je to storil Kristus Jezus, ko je vetrovom in valovom rekel: »Mir, utihnite.« Negativne fizične sile niso imele druge možnosti, kot da se vdajo neskončnosti vsemogočne sile uma, ki jo je ta duhovno usmerjeni človek samozavestno razumel in ji brez obotavljanja zaupal.
Smrtniki imajo različna mnenja o vremenu. Nekateri imajo radi vročino, drugi mraz. Umetnik, otrok in smučar ima morda rad močan sneg, medtem ko ga železniški delavci, vozniki avtobusov, trgovci in vozniki morda ne marajo. Piloti ne marajo neviht v gorah, kmetje pa, ki potrebujejo vodo za namakanje, se zanašajo na te nevihte, da napolnijo svoje rezervoarje.
Kar se nekaterim zdi zaželeno vreme, drugim poruši ravnovesje. Seveda se torej človek ne poslužuje resnic božanske znanosti, da bi ustvaril vreme, ki bi ustrezalo njegovim osebnim preferencam. Ne domneva, da imajo njegove človeške preference avtoriteto božanskega zakona. Krščanskega znanstvenika ne zanima zgolj ustvarjanje pogojev, ki bi mu bolj ustrezali. Njegov interes je, da z vedno bolj jasnim razumevanjem vseprisotnosti, vsemogočnosti in vsedejavnosti Boga dokaže superiornost duhovne moči nad fizično silo, s posledičnimi atmosferskimi in podnebnimi razmerami, ki so vedno manj uničujoče in vedno bolj konstruktivne; ki manj ovirajo pravilno človeško delovanje in bolj prispevajo k blaginji človeštva.
Delujoč na podlagi Božanske znanosti, ki je samo Božje ozračje, se vedno bolj zaveda enakovrednosti ali univerzalne enakosti duhovnih sil Boga ter neizogibne stabilnosti in ravnovesja, ki iz tega izhaja. Človeške potrebe vseh podnebij in razredov po ugodnem vremenu bodo zadovoljene, ko se bo uresničila nadzorna moč vsevednega Boga. Pod to vsevedno, vseljubečo, vsenadzorno močjo skupine in posamezniki ne bodo več motili svojih misli zaradi vremena, ki ga večina najbolj potrebuje, niti njihova normalna dejavnost ne bo zaradi tega ovirana. Suše bodo nadomestile potrebne padavine, saj misel ne bo gledala v nebo, temveč k Najvišjemu, čigar ustreznim sredstvom za zadovoljevanje človeških potreb ne more nasprotovati nobena kombinacija fizičnih sil ali okoliščin kakršne koli vrste. Sile izhlapevanja, kondenzacije, porazdelitve in padavin so podvržene Njegovi volji.
Ni nam treba sprejeti napovedi vremenske agencije kot dokončne. Meteorologi diagnosticirajo fizične razmere in na njih utemeljujejo svoje napovedi. Ne pretvarjajo se, da upoštevajo prevlado Božjih sil. To počnejo tist, ki verujejo v Boga. Jezus je videl, da je pojav nevihte v luči Boga tako lažen kot gobavost ali paraliza. (lažni simptomi). Zato lahko pravilno spoznamo, da se prerokba o katerem koli pojavu, ki bi bil v nasprotju z voljo Ljubezni in Božjim zakonom, ne more uresničiti.
On, ki je Vse, mu ne pripisuje nobene substance, moči, dejavnosti ali kraja.
Človek, individualno in kolektivno, živi v ozračju Božanskega delovanja, kjer vse pogoje bivanja uravnotežuje Božji um. Duhovno dejstvo je, da smrtni (človeški) um in njegovi pojavi nimajo vstopa v to področje. Izključeni iz Božje neskončnosti ne morejo ogroziti človekovega od Boga varovanega in od Boga objetega bitja, ne morejo posegati v nenehno razvijanje dobrega v njegovem življenju, ne morejo ovirati ali omejevati njegove od Boga urejene dejavnosti.
Bog je o človeku, ustvarjenem po njegovi podobi in sličnosti ( 1 Mz 1,26 ), rekel: »Naj gospoduje ... nad vso zemljo.« Jezus je dokazal, da ta oblast vključuje tudi oblast nad ozračjem. Tudi mi moramo upoštevati to in delati tako.
Zato ne prosimo Boga, da nekaj naredi z vremenom, takšnim ali drugačnim (uničujočim), pač pa naredimo kot Jezus; prevzamemo oblast in zapovemo, da mu odvzamemo škodljivost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar