Iskanje poti
Ste se kdaj znašli v situaciji, ko niste bili prepričani, kaj storiti ali kam iti? Jaz tudi. Vsi se se lahko znajdemo tukaj.
»Zaupaj v GOSPODA z vsem svojim srcem in se ne zanašaj na svojo razumnost. Na vseh svojih potih ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.« (Pregovori 3:5–6) je bil vedno eden mojih najljubših svetopisemskih odlomkov. Ko sem prvič prišla h Kristusu, sem bila v razredu za nove vernike, kjer smo bili izzvani, da izberemo verz iz Svetega pisma in ga naredimo za svoj »močni svetopisemski odlomek«. Na koncu razreda, ki je trajal več tednov, smo svoj močni svetopisemski odlomek delili z vsemi. Vsi smo bili presenečeni nad osebnim darilom – zaznamkom z našim svetopisemskim odlomkom. Čeprav je bilo to pred več kot dvema desetletjema, imam ta zaznamek še danes.
Kot nova vernica nisem razumela pomena tega verza na svoji življenjski poti, vendar je postal moj vodnik skozi leta. V svoji neskončni modrosti in dobroti je Bog vedel, da me bo treba pogosto opominjati, naj zaupam Vanj bolj kot vse drugo. To je še posebej veljalo, ko sva se z možem prebijala skozi vsakodnevne vzpone in padce življenja v razbitem svetu. Kot pri vseh drugih so bila tudi tukaj rojstva in smrti.
Bili so zaključni izpiti in nato diplome; začetek služb in njihovo zapuščanje. Vzgajati otroke in jih nato opazovati, kako zapuščajo gnezdo, se vračajo domov in nato spet odhajajo. Bila so praznovanja in konflikti.
Midva sva osebno prestala odpoved ledvic in dializo, nato pa presaditev ledvice; številne srčne zastoje s smrtjo in oživljanjem, nato pa regulacijo s subkutanim defibrilatorjem; možgansko travmo in izgubo spomina zaradi pomanjkanja kisika, nato pa rehabilitacijo in popolno okrevanje duševnih funkcij. To je le nekaj vrhuncev. Lahko bi naštevala v nedogled.
Poleg čudežev in čudežne moči Boga imajo vse te stvari skupno nit, in sicer, da sem moral pri vsakem dogodku, vsakem stičišču in povsod vmes udejanjati Pregovore 3:5-6.
Ne morem niti začeti opisovati vseh odločitev, ki sem jih sprejela in so mi spremenile življenje ter so mi dale življenje, in so prišle po tem, ko sem preživel čas z Bogom v molitvi in iskala njegovo vodstvo.
Včasih sem potrditev prejela iz Svetega pisma, drugič od prijateljive, včasih od medicinske sestre, ki mi je v bolnišnici delila pomembne informacije, spet drugič pa sem storila prvo stvar, ki mi jo je Bog naročil, kar je nato privedlo do vrste popolnoma nepričakovanih dogodkov.
Na primer, potem ko so mojemu možu diagnosticirali odpoved ledvic, smo šli k specialistu, da bi se pozanimali o možnostih. Čutila sem, da mi Gospod naroča, naj to informacijo delim z našo majhno skupino v sporočilu. Nedolgo zatem smo bili osupli, ko je draga, prijazna ženska v naši majhni skupini ponudila, da daruje svojo ledvico. Moj mož je imel redko krvno skupino, zaradi katere je bil "težko primeren" za darovanje.
Skratka, naša prijateljica je na koncu darovala ledvico ženski v severnem predmestju Chicaga; nečakinja te ženske iz Arizone je darovala ledvico ženi v zahodnem predmestju Chicaga; njen mož pa je daroval svojo ledvico mojemu možu. Še bolj osupljivo je dejstvo, da sta se mož in žena popolnoma ujemala drug z drugim. Mož bi lahko svojo ledvico preprosto daroval ženi, toda ko ga je kirurg nagovoril, se je strinjal, da jo namesto tega daruje mojemu možu. Bog je taaako dober! (Ni dovolj črk »o«, da bi opisali Njegovo dobroto.) Prav tako ne gleda na osebo (1 Peter 10:34) – to pomeni, da kar bo storil zame, bo storil tudi zate.
To je bilo pred več kot desetimi leti in še vedno si vsak dan prizadevam, da zaupam Bogu z VSEM srcem in se ne zanašam na lastno razumevanje. Njegove misli niso moje misli in njegove poti niso moje poti (Izaija 55,8).
Na primer, nisem si mogla predstavljati, da bo poslušnost in pošiljanje enega samega sporočila spremenilo življenje celotne moje družine. Takšen pač je Bog – daje nam smernice in navodila, mi pa moramo biti sposobni utišati svoj notranji in zunanji hrup, da bi poslušali in nato ubogali. Naše oči morajo biti osredotočene na Boga, da bi videli njegove smerokaze na življenjski poti, ki nam kažejo pravo pot, in nato moramo hoditi po njej (Jeremija 6,16).
Nikakor mi ni vedno uspelo. Na poti sem zgrešila nekaj ovinkov in izvozov ter se morala vrniti nazaj (samo ob misli na to zmajem z glavo). O teh časih si lahko preberete v moji prihodnji knjigi »Obvozi«, ki jo bom objavila, ko mi bo Bog rekel. Medtem bi vam rada predlagala odlično orodje, ki mi je pomagalo okrevati, ko sem ugotovila, da sem na žalost zašla v napačno smer.
Pisanje dnevnika je bilo ključnega pomena in mi je rešilo življenje. Ko sem prebolela, da bi ga spremenila v verski in legalistični ritual, sem ga lahko svobodno pisala, kadar sem le mogla, brez občutka krivde in sramu, ki sta se, ko tega nisem počela, spremenila v kamen spotike. Posledično imam leta dnevnikov, v katere sem beležila vnose, ki so mi omogočili, da sem predelala svoja čustva, ko sem prehajala skozi boleča in travmatična obdobja, molitve in pogovore z Bogom o teh situacijah, sebi in drugim, sanje in vizije, ki sem jih imela skozi leta, ter preroške besede, ki so bile izrečene nad mano – nekatere sem videla že uresničene, druge pa še vedno zalivam v molitvi in nanje nestrpno čakam. Predvsem pa sem se v časih negotovosti lahko vrnila in prebrala prejšnje vnose v dnevnik ter videla drobtinice, ki jih je Bog pustil v preteklosti, da bi lahko našla pot nazaj tja, kamor moram biti. On je tako zvest. Zaupajte mu.
Dnevnik ni nujno fensi ali drag, če pa vam je to všeč, potem kar izvolite. Na začetku šolskega leta kupim več zvezkov za pisanje po petdeset centov in jih uporabljam. Zaklad ni embalaža, ampak tisto, kar bo v njej.
Prav tako si občasno vzemite nekaj časa (in morda tudi škatlo robčkov), da se vrnete in preberete, kar ste napisali. Spodbudilo vas bo, koliko ste se spremenili, preizkušnje in stiske, ki ste jih prestali, molitve, ki so bile uslišane. Poleg tega sem naletela na stvari (kot je pisanje knjig), ki mi jih je Bog naročil, naj naredim, a sem nanje pozabila, ko sem postala zaposlena in celo preobremenjena s skrbmi in vrvežem vsakdanjega življenja. To se zgodi. Izkusila sem, da vas bo Bog vodil do strani vašega dnevnika, ki jo morate videti, ravno takrat, ko jo morate videti. To se mi je zgodilo včeraj, ko sem pred meseci naletela na sanje, ki so bile potrditev in smer za to, kar naj storim zdaj. Bog vodi svoje ljudstvo od Geneze do Razodetja in On je isti včeraj, danes in na veke. (Hebrejcem 13,8).
Bog je s teboj na tvoji poti in na tvojih razpotjih, On ti govori pot, po kateri moraš iti. Samo mirno moraš biti in vedeti, da je On Bog (Psalm 46,10).
Zdaj pa vzemi svoj dnevnik, ga preberi in napiši še nekaj, da boš lahko prepoznal kot Božje smerokaze.
https://aliciamtaylor.com/finding-your-way/
Ni komentarjev:
Objavite komentar