ZDRAVLJENJE SE ZAČNE S POSVETITVIJO SRCA
- 'NOBENA BOLEZEN NI
NEOZDRAVLJIVA'
– Michelle Strydom –
6. del
Prevod - Zdravko Zapušek
.jpg)
Pogoj za ozdravljenje je spokorjenje
Jakob 5:14–16: »14 Če je kdo med vami bolan, naj pokliče
starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z
oljem. 15 In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil; če je
storil grehe, mu bodo odpuščeni. 16 Zato izpovedujte grehe drug drugemu in
molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev
pravičnega.«
V tem odlomku vidimo povezavo med grehom in pomanjkanjem
posvečenja v vernikovem življenju ter boleznijo. Morda greš naprej po molitev, starešine
cerkve te mazilijo v Gospodovem imenu, nato pa se sprašuješ, zakaj nisi bil
ozdravljen. Nedvomno Bog želi, da smo ozdravljeni vseh bolezni. Ozdravljenje je obljuba v Njegovi Besedi. A vsaka Božja
obljuba ima pogoj. Ne moreš kar zahtevati Božjih obljub, ne da bi bil
pripravljen izpolniti Njegove pogoje.
Ne moreš izvajati samo polovice svetopisemskega verza. Psalm
103:3 res pravi: »On te ozdravlja vseh tvojih bolezni,« vendar najprej pravi:
»On ti odpušča vse tvoje krivde.« Če želiš, da te ozdravi vseh tvojih bolezni,
moraš najprej prejeti odpuščanje od vseh krivd. Najprej je odpuščanje, potem
ozdravljenje.
Cerkev si želi ozdravljenja brez soočenja z grehi, ki
povzročajo bolezni.
V Stari zavezi so primeri, kjer Bog ni hotel ozdraviti, ker
ni bilo kesanja. Na primer:
· Kralj Salomon je umrl prezgodaj, pri 60 letih,
zaradi neposlušnosti Bogu in sledenju bogovom svojih poganskih žena. Bog se mu
je dvakrat prikazal zaradi tega, a ni poslušal (1 Kraljev 11:4–11).
• Kralj Savel je umrl prezgodaj zaradi svoje neposlušnosti
Bogu in ker se je vdal čaranju (1 kroniška knjiga 10:13–14). Sveti Duh ga je
zapustil, prišel pa je duh blaznosti, kar je privedlo do tega, da si je na
bojišču vzel življenje. Kralj David je zagrešil celo hujše grehe kot Savel,
vendar je bila razlika med njima ta, da se je David pokesal (Psalm 51:17), Savel
pa ni hotel obžalovati svojih dejanj. (1 Samuelova 15:23).
• V 2. kroniški knjigi 16:7–8 in 12–13 beremo o kralju Asi,
ki je umrl zaradi bolezni na nogah, ker ni ubogal Boga in se ni hotel pokesati,
kljub temu da ga je Bog opozoril po preroku Hananiju.
• V 1 kraljev 14:1–13 piše, da je bil celoten dom kralja
Jeroboama, vključno z njegovim sinom, pokončan zaradi bolezni, ker ni hotel
ubogati Boga.
• V 2 kroniški knjigi 21:4;6 in 12–20 beremo o kralju
Joramu, ki je delal hudo v Božjih očeh in ni poslušal Boga. Posledično je
zbolel za boleznijo v črevesju, kjer mu je, kot pravi Sveto pismo, »črevo padlo
ven« (kar zveni kot hernija), in je nato zaradi te bolezni umrl.
Kaj pa Job?
Ljudje, ki se ne strinjajo s tovrstnim učenjem, pogosto
omenjajo zgodbo o Jobu, zato poglejmo, kaj Sveto pismo res pravi o njem:
Job je bil duhovno in moralno pokončen človek, ki je globoko
spoštoval Boga (Job 1:1). Vendar Job ni bil popoln. Ni bil brez greha. Od padca
Adama in Eve je bil samo en človek popolnoma brez greha – Jezus Kristus.
Najprej opazimo, da je imel Job strah. V Jobu 3:25 je rekel: »Strah, ki sem se ga bal, je prišel nadme, kar
mi je zbujalo grozo, me je zadelo.« Job se je bal za svoje otroke in ta strah
je dal satanu dostop, da jih uniči. Bog ni ubil Jobovih otrok – to je storil
satan. In lahko jih je ubil, ker je imel Job greh, ki ga ni prepoznal. Danes
vemo, da je strah greh, ker nam Božja beseda 365-krat pravi: »Ne boj se.«
Ko živimo v strahu, nimamo opravičila, da ne bi vedeli, da s tem kršimo Sveto
pismo. Toda v Jobovem času ni bilo Svetega pisma – Job je živel več kot 400 let
pred Mojzesovo postavo. Ni imel Pisem, na katere bi se lahko skliceval, temveč
je služil Bogu po svoji vesti. Čeprav je imel Job srce, ki je iskalo Boga, je
imel tudi duhovne težave, ki jih ni prepoznal in zaradi katerih je sovražnik
dobil dostop do njega.
Poleg strahu vemo tudi iz razlage o leviatanu, da je imel
Job ponos. Leviatan pomeni oče otrok ponosa. Iz razlage o behemotu vemo, da je
imel Job tudi verskega duha, ki ga sam ni razumel. Behemot pomeni »glavni med
Božjimi potmi«. Job je začel poučevati Boga – govoril mu je, kaj je prav in kaj
ne, kar je bil izraz delovanja duha behemota v njem. Ko je Job končal s svojimi
besedami proti Bogu, se mu je Gospod prikazal in rekel: »Se bo nasprotovalec še
prepiral z Mogočnim? Kdor obtožuje Boga, naj odgovori!« (Job 40:2). In Bog je
postavil Joba na pravo mesto.
Takrat se je Job pokesal za svoje predrzne besede proti Bogu
(Job 42:6). Imel je tudi grenkobo v srcu, in ozdravljen je bil šele, ko je
molil za svoje prijatelje (Job 42:10). Tako vemo, da je bil v njegovem
življenju prisoten greh, a ko se je pokesal, mu je Bog povrnil dvojno od vsega,
kar je izgubil. Job se je nekaj naučil.
V 2. kroniški knjigi v 29. in 30. poglavju so Ezekija in
leviti sklicali zbor, ker so njihovi očetje grešili, delali hudo v Božjih očeh
in zapustili Gospoda. Zbrali so se pred Njim, da bi se pokesali svojih grehov
in se posvetili. Gospod je slišal Ezekijevo molitev in ozdravil ljudstvo.
2 kroniška 29:1–6;10;15 in 30:18–20:
»Ezekija je postal kralj, ko je bil star petindvajset let,
in v Jeruzalemu je kraljeval devetindvajset let. Delal je, kar je prav v
Gospodovih očeh, tako kakor njegov oče David. V prvem letu svojega kraljevanja,
v prvem mesecu, je odprl vrata Gospodove hiše, ki jih je bil njegov oče zaprl,
in jih obnovil. Sklical je duhovnike in levite na vzhodni trg in jim rekel:
‘Poslušajte me, leviti! Posvetite zdaj sebe in posvetite hišo Gospoda, Boga
vaših očetov, in odstranite vso nečistost iz svetega kraja. Kajti naši očetje
so grešili in delali, kar je hudo v očeh Gospoda, našega Boga; zapustili so Ga
in obrnili obraz stran od Njegovega prebivališča ter mu obrnili hrbet. Zato je
v mojem srcu želja, da sklenem zavezo z Gospodom, Bogom Izraela, da bi se od
nas odvrnila Njegova silna jeza.Tako so zbrali svoje brate, se posvetili in po
kraljevem naročilu, po Gospodovi besedi, vstopili, da očistijo Gospodovo hišo. Čeprav
jih je bilo veliko, ki se niso ustrezno posvetili, je Ezekija molil zanje in
rekel: »Dobri Gospod naj odpusti 19 vsem, ki s pripravljenim srcem iščejo Boga,
Gospoda, Boga svojih očetov, čeprav ne s čistostjo, ki jo zahtevajo svete
reči.« 20 Gospod je uslišal Ezekíja in ljudstvu prizanesel.«
V zgornjem svetopisemskem odlomku so se morali Izraelci
najprej pokesati, šele nato jih je Bog ozdravil. V Izaiju, 58 poglavje, so
Izraelci molili, se postili in iskali Boga za ozdravljenje, ker so bili bolni
in polni bolezni. Postajali so razočarani nad Bogom, ker ni odgovarjal na
njihove molitve. Tudi danes je veliko ljudi, ki Bogu postavljajo enaka
vprašanja kot nekoč Izraelci: »Bog, poslušaj! Postim se in molim, pa še vedno
nisem ozdravljen!«
Ko so Izraelci vprašali Boga,
zakaj jih ne sliši, jim je odgovoril, da je njihov post in molitev zgolj
mehanski, zunanji obred. Medtem pa so živeli v prepirih, razprtijah,
razdeljenosti, obtoževanju, zavisti in ljubosumju. Bog jim je pojasnil, da jih
bo slišal in ozdravil šele takrat, ko se bodo pokesali svojih grehov in začeli
živeti pravično (Izaija 58:8).
Psalm 90:11 pravi: »Kdo pozna moč tvoje jeze, kako se te je
treba bati, tvojo besnost?« Vidimo torej, da obstaja povezava med ozdravljenjem
in kesanjem – priznanjem svojih napak in odpravo napačnih poti. To se popolnoma
ujema z Jezusovimi besedami, potem ko je ozdravil nekega moža: »Pojdi in ne
greši več, da se ti ne zgodi še kaj hujšega.« (Janez 5:14)
Zakaj je to rekel? Ker je Jezus sam neposredno povezal greh
in pomanjkanje posvečenja z boleznijo. Ko je šel ozdravit hromega človeka, mu
je rekel: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« (Matej 9:2) Preden je
ta mož lahko prejel ozdravljenje, so mu morali biti najprej odpuščeni grehi.
Zdaj bodo nekateri navedli odlomek iz Janeza 9:1–3, da bi
trdili, da bolezen ni vedno posledica greha – in
to drži. Obstajajo izjeme. Bolezen
ni vedno posledica greha, k temu se bomo vrnili kasneje v poglavju z naslovom:
»Ne mečem vseh ljudi v isti koš.«
Apostolska dela 3:19 pravijo: »Spreobrnite se torej in
pokesajte, da se vam izbrišejo grehi, 20 tako da pridejo od Gospodovega obličja
časi pomiritve in vam Gospod pošlje Mesija Jezusa, ki vam je namenjen.«
Kesanje je pogoj za
ozdravljenje. Po svetopisemskem
razumevanju kesanje ni zgolj izrekanje »oprosti« z besedami – grška beseda za kesanje pomeni spremembo mišljenja. To pa je zelo zanimivo, če se spomnimo, da sem že
omenila, kako je medicina odkrila, da je 87 % bolezni posledica dogajanja v
človekovih mislih. Znanost pravi, da moraš spremeniti svoj način razmišljanja,
če želiš ozdraveti ali si opomoči od bolezni. Svetopisemska
definicija »spremembe mišljenja« pa je prav »kesanje«. Torej tudi znanost
potrjuje, da moraš za ozdravljenje spreobrniti svoje mišljenje – torej se
pokesati.
Na primer: če imaš težave s srcem, kot sta visok krvni
tlak ali angina pektoris, te Bog ne bo ozdravil, dokler se ne pokesaš – dokler
ne spremeniš svojega razmišljanja in ne odstraniš strahu, tesnobe in stresa iz
svojih misli, saj so ti vzroki za tvoje težave.
Ni smiselno, da bi te Bog ozdravil, če bi ti še naprej
ohranjal strupeno razmišljanje (strah, tesnobo in stres), ker bi se težave s
srcem hitro vrnile. Pravzaprav bi se bolezen znova začela razvijati že nekaj
minut po tem, ko bi spet začel misliti stresne in tesnobne misli. Kaj koristi,
če te Bog na primer ozdravi visokega krvnega tlaka, ti pa še naprej gojiš duha
strahu in tesnobe, ki povzroča krčenje žil in posledično visok krvni tlak? Bog
ve, da greh in napačno mišljenje – kot sta strah in stres – povzročata bolezni
v telesu. Zato najprej zahteva kesanje, šele nato pride ozdravljenje. To je
povsem logično. Če bi ti dovolil, da obdržiš greh in te kljub temu ozdravil, bi
svoje ozdravljenje kmalu izgubil, ker temeljni vzrok ne bi bil odpravljen.
Bolezen bi znova vzklila – in kdo bi bil okrivljen za izgubo ozdravljenja? Bog.
Želimo biti ozdravljeni, nočemo pa se spremeniti, da bi
lahko bili in ostali ozdravljeni. Mislim, da moramo priti do točke, kjer si
bolj kot ozdravljenja želimo Božjega značaja v svojem življenju. Bog želi, da
se spremeniš, še preden te ozdravi, ker ve, da če se pokesaš in hodiš v
poslušnosti, ti ozdravljenje samodejno pripada. (5 Mojzesova knjiga 28:1–2).
Bog ne bo popuščal glede spreobrnjenja našega srca zaradi
želje po blagoslovih. Bil bi nezvest Oče, če bi nam dovolil vztrajati v grehu
in nas kljub temu blagoslavljal. V resnici Ga potem ne bi častili in bi mu
služili le mlačno in površno, ker bi s tem odobraval greh v naših življenjih.
Ni res, da Bog ne more ali noče ozdraviti – On to želi. A ne bo zanikal svoje
svetosti in nam podaril razvodenelega evangelija, ki bi nam dovoljeval ohraniti
greh in hkrati prejeti Njegove obljube in blagoslove. Bog je svet Bog.
2 Korinčanom 7:1: »Te obljube torej imamo, predragi. Zato se
očistimo vseh madežev mesa in duha in v strahu Božjem dopolnjujmo svetost.«
Kaj je duhovna nečistost? Vse, čemur služiš, kar ni od Boga,
je nečisto. Pogosto mislimo, da je nečistost nekaj spolnega. Vendar je vse, kar
se ne ujema z Božjo naravo, nečisto.
Na primer: sovraštvo, grenkoba, nezmožnost odpuščanja,
prepiri, ljubosumnost, zavist, kritiziranje in iskanje napak, obsojanje, jeza,
bes, zamera in sovraštvo do samega sebe – vse to ni v skladu z Božjo naravo in
je zato duhovno nečisto. Cerkev je polna duhovne nečistosti.
Zato je v 2 Korinčanom 7:1 Pavel rekel cerkvi (ni se obračal
na neverne, ampak k cerkvi): »Te obljube torej imamo, predragi. Zato se
očistimo vseh madežev mesa in duha.« Danes imamo v cerkvah veliko poučevanja
o Božjih obljubah, a zelo malo o posledicah greha.
V krščanstvu se danes veliko razpravlja o tem, ali lahko
prekletstvo vpliva na kristjana. Ljudje pogosto rečejo: »Mislil sem, da je
Jezus na križu plačal kazen za naš greh in da je torej prekletstvo greha
preklicano. Jezus je rekel: »Izpolnjeno je.« (Janez 19:30). Mnoga stališča
pastorjev in učiteljev pravijo, da ker si rojen znova, si prost prekletstva. Če
je to res, zakaj potem imamo v cerkvi bolezni? Kajti po 5 Mojzesovi knjigi, v poglavju
28, je bolezen prekletstvo.
Če je bilo »izpolnjeno na križu« in je prekletstvo
preklicano, in če se imenuješ za prerojenega kristjana – a imaš bolezen – potem
bi po lastni teologiji pomenilo, da sploh nisi na novo rojen. Če je prekletstvo preklicano na
križu, potem po tvoji logiki kot znova rojeni nikoli ne bi smel zboleti, saj je
bolezen prekletstvo, ti pa naj ne bi bil več pod vplivom prekletstva. Toda jaz
ne poznam niti enega na novo rojenega kristjana, ki ne bi imel kdaj v življenju
neke bolezni. Če je bilo »izpolnjeno«, zakaj potem kristjani še vedno
zbolevajo? Odgovor je v ključni besedi: »prilaščanje-prisvojitev«.
Jezus je umrl za vse ljudi in enkrat za vselej plačal ceno
za naše grehe. Ali to pomeni, da so vsi ljudje na svetu rešeni? Ne. Če je bilo
»izpolnjeno«, zakaj potem niso vsi rešeni? Ker si moramo po veri prilastiti,
kar je Jezus storil na križu. Enako velja za ozdravljenje.
Po Izaiju 53:5 smo po
njegovih ranah ozdravljeni in ozdravljeni v celoti. Ali so torej vsi
ozdravljeni? Ne. Zakaj ne? Ker si to moramo prilastiti z našo poslušnostjo.
Nekateri v cerkvi skušajo sprejeti, kar je Jezus naredil na križu, a vztrajajo
v neposlušnosti Božji Besedi, zato to ne deluje. Samo zato, ker je Jezus nosil
prekletstvo, to ne pomeni, da lahko ohranimo greh in še vedno pričakujemo ozdravljenje.
V cerkvi je danes veliko naukov, da kot vernik nimaš več prekletstva,
ker je Jezus plačal ceno na križu in te torej prekletstvo ne more več doseči.
Ta teologija je popolnoma nebiblijska.
Ko je Jezus umrl na križu in
rekel: »Izpolnjeno je,« je bilo izpolnjeno v njegovi poslušnosti. Cerkev skuša
prisvojiti to dovršeno delo v neposlušnosti – in zato je ozdravljenih le 2 do 5
% ljudi, za katere molijo. Cerkev si želi ozdravitve, ne da bi opustila greh,
ki je bolezen povzročil – in potem se sprašujejo, zakaj so nebesa zaprta za
njihove molitve.
Lahko ti jasno povem: ne boš prejel, kar je Jezus zate že
plačal na križu, če živiš v neposlušnosti. Ozdravljenje ima pogoje. Slišimo, da
se glede ozdravljenja uči, kot da nas je Bog dolžan ozdraviti, ker je nekdo
rekel: »V Jezusovem imenu.« Ime Jezus smo spremenili v znanstveno formulo. Vem,
da je Jezus rekel, da kar koli bomo prosili v njegovem imenu, bo to storil.
(Janez 14:13). Ampak – si že kdaj uporabil Jezusovo ime in ni delovalo? Si se
kdaj vprašal zakaj?
Naj ti jasno povem: obstaja
nekaj večjega od Jezusovega imena – in to je Božja Beseda.
Psalm 138:2 pravi: . . . .Ker
si nadvse poveličal svoje ime in svojo obljubo.«
Krščanska cerkev je tako zelo zaposlena z uporabo
Jezusovega imena, a je neposlušna Besedi. Če hočeš, da Jezusovo ime deluje,
bodi poslušen Besedi – in potem bo njegovo ime učinkovito zate. Bog ni dolžan
počastiti Jezusovega imena, če si neposlušen Besedi.
Lahko rečem: »V Jezusovem
imenu bodi ozdravljen raka,« ampak bi lahko prav tako govoril zidu, saj se ne
bo nič zgodilo, dokler ne odločiš, da boš postal izpolnjevalec Besede – tako da
odpustiš in opustiš grenkobo in neodpuščanje, ki sta povzročila raka. Ko boš
odpustil, bom rekel: »V Jezusovem imenu bodi ozdravljen raka« – in prepričan
sem, da boš ozdravljen.
Skušamo prisiliti Boga, da bi počastil križ v naši
neposlušnosti. V resnici je Pavel v pismih vernikom rekel, da če po spoznanju
resnice namerno grešimo, ponovno križamo Kristusa – kajti v naši neposlušnosti
in uporu kot verujoči zavržemo to, kar je Kristus dosegel s svojo poslušnostjo.
Dokler ne pokleknemo in se ne pokesamo Bogu za služenje grehu kot verniki,
odpremo vrata, da se vse, kar je On plačal, znova vrne nad nas.
Na žalost je cerkev prišla do točke, kjer so milost in
usmiljenje tako zlorabljeni, da lahkotno pravijo: »Ker si v zavezi, lahko
grešiš kot hudič in ni posledic.« To je strašna zmota glede milosti in
usmiljenja. Če pogledaš besedo »milost« v izvirni grščini v Strongovi
konkordanci, je en majhen del definicije »nezaslužena naklonjenost«. Ljudje so
potem ta izraz »nezaslužena naklonjenost« spremenili v dovoljenje za greh. To
pa ni svetopisemsko. Pavel je v Rimljanom 6:15 rekel: »Kaj torej? Naj mar
grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor!«
Torej milost ni dovoljenje za
greh. Del milosti pomeni nezaslužena naklonjenost, ampak če pogledaš preostali
del definicije besede milost, pomeni dobesedno: »Bog nas uči svojih načel.«
Milost je, da nas Bog uči, kar moramo vedeti. Ali si zaslužimo, da nas uči? Ne
– to je Božja nezaslužena naklonjenost.
Pravzaprav je ta knjiga, v kateri ti kažem Božja načela iz Njegove
Besede – milost, ki te uči. Usmiljenje pa je časovno obdobje, ki ti je dano, da
dojameš, kar je On rekel, in to uporabiš v svojem življenju.
Milost in usmiljenje nista dovoljenje za greh, temveč
uporaba resnice. Po milosti, ki je Božje učenje Njegovih načel, ti je pokazano,
kje si služil grehu, in to ti daje priložnost, da se pokesaš Očetu, in potem ti
bo odpuščeno. Torej milost ne pokriva greha tako, da potem ni več pomemben –
milost nam daje možnost, da se pokesamo greha, kot je učil Pavel v Rimljanom 6.
poglavje. Zato praznujemo obhajilo – kri je bila prelita tako za grešne
grešnike kot za grešne svetnike.
V nekaterih cerkvah se uči, da se po ponovnem rojstvu ni več
potrebno kesati, ker naj bi to izničilo milost in usmiljenje. No, lahko te
popeljem k zapisom Kristusa petim izmed sedmih cerkva Nove zaveze v Razodetju,
poglavji 2 in 3, kjer je Jezus rekel ravno nasprotno – poklical jih je k
kesanju. Mi smo še vedno v istem obdobju cerkve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar