Henry W. Wright - III. MOLITEV ZA OZDRAVLJENJE - UČNA ENOTA TRI

MOLITEV ZA OZDRAVLJENJE

ŠE BOLJ ODLIČNA POT

Henry W. Wright

UČNA ENOTA TRI

 

 

UČNA ENOTA TRI

 

Grenkoba

Grenkoba je načelo sovražnika. V Pismu Efežanom 6:12 piše, da naš boj ni proti mesu in krvi, temveč proti vladarstvom, oblastem, duhovni hudobiji v nebeških krajih in vladarjem teme tega sveta.

»Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« (Efežanom 6:12).

Če smo v sporu drug z drugim, jaz nisem tvoj sovražnik in ti nisi moj sovražnik. Ali veste, kaj je naš problem? Ne zmoremo ločiti osebe od njenega greha. Naš sovražnik ni oseba, ampak njen greh!

Ko nam nekdo stori krivico, ga skupaj z njegovim grehom označimo za zlobnega, kajne? Morate se naučiti ločevati ljudi od njihovega greha. Bog vas ni ustvaril kot grešnike. Ustvaril vas je kot svetnike pred Njim, kot Svoje sinove in hčere za vekomaj. Zaradi greha smo bili ločeni od Njega. Celo po spreobrnjenju imamo še vedno veliko stvari, ki jih moramo razrešiti. Danes vam želim pomagati pri tem.

Grenkoba je poglavarstvo, pod njim pa je sedem duhov, ki jo podpirajo.

1. Neodpuščanje

Ko korenina grenkobe iz Pisma Hebrejcem dobi oporo, se najprej ustvari seznam krivd.

»Pazite, da nihče ne ostane brez Božje milosti, da ne bo pognala nobena grenka korenina, ki bi povzročila zmedo in bi se z njo mnogi omadeževali.« (Hebrejcem 12:15).

Koliki od vas še vedno doživljate, podoživljanje stvari, ki so vam bile storjene? Če omenim teto Marijo, bi mi verjetno znali povedati petnajst razlogov, zakaj je ne marate. To je neodpuščanje. Ko neodpuščanje dobi oporo in ustvari seznam krivd, pride na vrsto še en duhovni vidik – zamere.

2. Zamere

Zamera je seznam krivd, ki ga hranimo, negujemo in se nad njim poglabljamo. Neverjetno je, da ko čutimo zamero, pomislimo na teto Marijo tu zgoraj (v našem umu), a jo čutimo tukaj spodaj (v našem srcu).

Zakaj je tako? Ker je naš um tam, kjer je naša duša, naše srce pa tam, kjer je naš duh. Smo duhovna bitja, imamo dušo in živimo v telesu.

Zamera je duhovni problem, ne psihološki problem. Grenkoba, neodpuščanje in zamere so duhovni problemi, ne psihološki. Te ključe lahko uporabite v katerem koli duhovnem boju v svojem življenju. To nas zadene naravnost v srce. To nas ločuje od drugih in je temelj strahu, ki lahko pride kasneje: strahu pred ljudmi, strahu pred zavrnitvijo, strahu pred neuspehom in strahu pred zapuščenostjo. Zato se skrijemo!

3. Povračilo

Ko zamera dobi oporo, pride na vrsto povračilo. Nekoč sem videl nalepko na avtomobilu, na kateri je pisalo: »NE ODPROŠČAM, SAMO VRNEM UDARCE.« Morda ste jo tudi vi kdaj videli. Ko zamera začne vreti, iščemo načine, kako se maščevati osebi, ki nam je povzročila bolečino. Povračilo želi narediti, da bi oseba plačala. Čas je, da se poravna račun!

4. Jeza

Ko povračilo dobi oporo, se naseli jeza. Neodpuščanje, zamera in povračilo so se nabirali, zdaj pa se pojavi močan občutek jeze.

Ste kdaj v življenju doživeli jezo do nekoga? Ali so bili prisotni tudi vsi prejšnji občutki?

5. Sovraštvo

Ko se jeza ukorenini, pride sovraštvo. Sovraštvo pravi: »Ker se spominjam, kaj si mi storil, ker sem o tem resnično premišljeval in ker me to zelo moti, se ti bom maščeval. Dodal bom še več goriva k temu ognju in zdaj na tej točki ni več prostora zate – še posebej ne v moji prisotnosti.«

Sovraštvo pravi: »Na tem planetu ni dovolj prostora za naju oba.« Sovraštvo pravi: »Ne moreva biti v istem prostoru.« Sovraštvo se začne razvijati v željo po odstranitvi.

6. Nasilje

Po sovraštvu pride nasilje. Nasilje pravi: »Preden te odstranim, boš občutil mojo bolečino. Slišal boš moj glas. Spoznal boš moj sovražni ogenj. Doživel boš moje trpljenje.«

7. Umor

Ko nasilje izbruhne, je končni sad grenkobe umor.

To je lahko dejanski fizični umor ali umor z jezikom – to je značajski umor ali verbalna zloraba.

Kadarkoli vidim katero od teh lastnosti v človekovem življenju, vem, da so tam tudi vse predhodne. Če jih ne obravnavamo, se bodo ukoreninile v srce. Kaj vam zdaj dajem? Razločevanje.

Ko so v nekom prisotni sovraštvo, nasilje in umor, se mu zdi, da je upravičen in da morajo drugi plačati ceno. Ste bili kdaj žrtev tega? Ste se počutili omadeževane? Ste morda koga drugega naredili za žrtev zaradi teh občutkov?

Ugotovil sem, da če je prisotno katero koli od teh sedmih področij, ki izhajajo iz grenkobe, potem so prisotna tudi vsa prejšnja. Če jih pustimo brez nadzora, bodo zagotovo prišla tudi vsa ostala.

Na primer, če v nekom opazite sovraštvo, so  vedno sledili  neodpuščanje, zamera, povračilo in jeza. Prav tako je vsaka od teh stopnic progresivno hujša od prejšnje. Na primer, nasilje je veliko resnejši problem kot zamera.

Odpuščanje: Kaj Bog pričakuje od nas—70 x 7?

Kaj Bog pričakuje od nas, ko nekomu odpuščamo?

Peter in Jezus sta imela zanimiv pogovor. Jezus je učil in Peter je vprašal Gospoda: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu? Do sedemkrat?« Jezus mu je odgovoril:

»Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« (Matej 18:22).

Nekoč sem med molitvijo vprašal Gospoda: »Kaj si s tem mislil?«

To mi je prišlo v srce in razumevanje: naši dnevi imajo 24 ur – 8 ur za delo, 8 ur za družino in 8 ur za spanje. Torej 8-8-8. Če vzamete 8 ur dneva – naj bo to za posel, družino ali sebe – to je celotna razsežnost človeškega bivanja.

Koliko minut je v eni uri? 60. 60 krat 8 je 480.

Koliko je 70 x 7? 490.

Počutil sem se, kot da mi Gospod govori takole:

»Vsako minuto tvojega dne, ko tvoj brat greši proti tebi – minuto za minuto, uro za uro, dan za dnem – ga izpusti.«

Ampak vi pravite: »Gospod, kaj pa če bo spet storil isto?«

Veste, koliko ljudi pride k meni in reče: »Šel sem k njemu, pokesal se je, a je potem spet naredil isto?«

Jezus pravi: »Kolikokrat naj moj brat greši proti meni in se pokesa, pa mu moram še vedno odpustiti? Minuto za minuto, uro za uro, dan za dnem – odpusti mu.«

Ko ga izpustite, ste izpustili tudi sebe. Poleg tega, če pogledate druge odlomke Svetega pisma, hitro vidite, da je Gospod njegov sodnik, ne vi.

»Ne sodite, da ne boste sojeni.« (Matej 7:1).

»In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol.« (Rim 14:10).

Odpuščate drugim, ker je Bog odpustil vam. Rekel vam je, da morate odpustiti, in vi ste Njegov poslušen otrok. Ko ste odpustili bratu njegov prestopek, vas Bog osvobodi, ker ste vi osvobodili njega.

Ko odpustite, ste zdaj osvobojeni duha grenkobe in tiste notranje napetosti, ki vas je razjedala. Ko boste jutri ali pojutrišnjem pomislili na teto Marijo in njene pretekle prestopke, boste opazili, da je ne občutite več v svojem srcu. Nič več nimate tiste notranje napetosti.

Vedno se boste spominjali zla, ki vam je bilo storjeno, toda tega ne boste več nosili kot greh v svojem življenju.

Ne rabite nositi greha nekoga drugega v sebi. To je njihov greh. Bog bo njihov sodnik. Vaša naloga je, da jih izpustite, se vrnete pred Boga, uredite svoje srce z Njim in nato nadaljujete naprej.

Vaša svoboda ni odvisna od njihove rešitve – odvisna je od vaše rešitve.

Ko odpustite drugim, jih ne spuščate z »ljubega kavlja«, ampak jih prepuščate Bogu – še vedno »visečega na kavlju«. Vi pa ste zdaj prosti.

Ko nekomu odpustite, še vedno sovražite njihov greh, toda zapovedano vam je, da jih ljubite.

Za odpuščanje ni potrebno, da opravičite njihov greh.

Ali je to osvobajajoče? Zame je bilo!

Bog mi je rekel: »Henry, moj sin, ko sem odpustil tebi, nisem opravičeval tvojega greha. Nosil sem ga. Vzel sem ga.«

Rekel sem: »Hvala Ti, Gospod.«

Vi niste sodnik. Če se postavite v vlogo sodnika, Bogu pravite, naj se umakne.

Bog pa morda želi nekoga rešiti po Njegovi poti – in vi ne želite stati na poti Njegovemu delovanju.

V Svetem pismu sta omenjeni samo dve prihodnji sodbi: sodni stol Kristusa in beli prestol Očetove sodbe.

»In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol.« (Rimljanom 14:10).

»Zatem sem videl velik bel prestol in njega, ki je sedèl na njem. Zemlja in nebo sta pobegnila izpred njegovega obličja in zanju ni bilo prostora.« (Razodetje 20:11).

Pismo pravi, da bomo nekega dne sodili angelom.

»Mar ne veste, da bomo sodili angelom, pa ne bi vsakdanjim rečem?« (1 Korinčanom 6:3).

Edina druga sodba, ki sem jo našel v Svetem pismu, je ta, da sodimo sami sebe, da nam ne bi bilo treba biti sojeni od Boga.

»Ko bi mi presojali sami sebe, bi ne bili sojeni.« (1 Korinčanom 11:31).

To pomeni, da ne sodimo drugih. Sami sebe bomo sodili in sodili bomo angele. Gospod bo sodil svetnike. Oče bo sodil krivične – in to je vse! Za nas pri Bogu ni nobenega pooblastila, da bi sodili kogarkoli. Pavel je to jasno povedal – nihče me ni sodil, le Bog Oče me je sodil.

»Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi mi namreč Gospod.« (1 Korinčanom 4:4).

Če pridemo do bistva, zakaj sploh sodimo nekoga? Zato, ker si želimo maščevanja! Prej smo govorili o sedmih stopnjah grenkobe. Tretja je maščevanje – miselnost »povrnil ti bom«.

Ne glede na to, ali vam oseba odgovori s priznanjem in odpuščanjem ali ne, je to njen problem in njen greh. Odmaknite se, ohranite svoje srce čisto, molite in prosite Boga, naj prinese spravo. Naredite, kar lahko, da jo dosežete, in če ne morete imeti miru, preprosto pojdite naprej.