Graham in Shirley Powell - I. DEL - KRISTJAN OSVOBODI SE SAM

 

 

KRISTJAN OSVOBODI SE SAM

Graham in Shirley Powell

 

 

 

O avtorjih

Graham in Shirley sta bila rojena na Novi Zelandiji. Graham je postal kristjan že v mladosti, ko je služil Kristusu. Shirley je odraščala v pobožni družini in kot otrok postala kristjanka. Zadnjih petintrideset let sta bila vključena v evangelijsko službo, pastoralno službo in poučevanje na Novi Zelandiji, v Avstraliji, Kanadi in drugih državah. Graham, ki stalno prebiva na otoku Vancouver, veliko potuje kot učitelj in evangelizator. Napisal je še dve knjigi o duhovnem bojevanju in osvoboditvi - Fear Free in Two Kingdoms - bitka za človekovo dušo.

 

1. poglavje – Kriza in iskanje osvoboditve

Na določeni točki najinega skupnega življenja s Shirley sva prišla v krizno obdobje, a takrat nisva razumela, da se bodo zaradi tega zgodili dogodki, ki bodo korenito spremenili najino življenje.

Več let sem služil kot evangelist za medversko organizacijo, vendar so se pri mojem delu pojavile težave, za katere sem menil, da jih ni mogoče rešiti. V popolnem obupu sem zaradi neizkušenosti podal odstopno izjavo direktorju organizacije.

"Ali ste prepričani, da pri tej odločitvi sledite Gospodovemu vodstvu?" - me je vprašal direktor. Več ur sva se pogovarjala in končno sem prišel do zaključka, da moje odločitve, da neham, ni narekoval Bog.

Potem me je med pogovorom direktor nenadoma vprašal: "Graham, ali imaš kakšne osebne težave, ki bi jih rad delil z mano?"

Osebne težave! Zdelo se mi je, da je vse moje življenje sestavljeno iz osebnih težav. Na zunaj sem bil goreč Božji služabnik, v notranjosti pa sem imel zelo resne potrebe. Na mnogih področjih svojega življenja sem še vedno potreboval svobodo in zmago, čeprav sem ju iskal dolga leta. Vsak dan sem se po več ur obračal k Bogu in ga prosil za pomoč, vendar se v mojem življenju ni nič spremenilo.

Težave? Da! Toda ali bi mi direktor lahko pomagal? V preteklih letih sem iskal pomoč pri mnogih najvišjih voditeljih v Kristusovem telesu, toda potem, ko sem izlil svoje srce, sem vedno slišal isto stvar: "Žal mi je, vendar vam ne morem pomagati!"

Ali bom zdaj lahko dobil pomoč? Ali pa se bom moral znova ponižati, priznati globoke potrebe svoje duše in zopet ne bom našel olajšanja? Toda v tej situaciji nisem imel izbire in sem se odločil, da bom še enkrat delil svoje težave.

Moj direktor me je poslušal in nato predlagal, naj molim. Rekel je, da verjame, da so vir mojih konfliktov zli duhovi, da potrebujem osvoboditev. Ker nisem želel nadaljnjega razočaranja, nisem hotel sprejeti njegove ponudbe in sem odšel z obljubo, da bom razmislil o tem.

In vendar sem se odločil, da se bom strinjal z njim. Zbrali smo se s skupino vernikov in začeli iskati Gospoda. In nenadoma se je zgodilo! Nekaj v meni se je začelo manifestirati z občutkom velike moči in napetosti. Česa takega še nisem doživel! Neka notranja sila me je močno stisnila in začel sem se tresti. Moja prva reakcija je bil strah. Nekaj od znotraj je začelo kričati skozi moja usta, medtem ko so moji prijatelji oznanjali osvoboditev v imenu Jezusa.

Da, doživel sem strah – pa tudi upanje. Čeprav me je prevzel strah, sem si rekel: "Ko bo ta moč uničena, bo zame vse drugače! Postal bom drugačen! Nekaj v meni me je sililo, da sem bil takšen, kot sem bil!"

Prvič v življenju sem spoznal, da so vir mojih težav demonske sile. Zdaj o tem ni bilo nobenega dvoma.

Moj um so napolnile misli polne upanja: "Ta noč se bo končala in svoboden bom! O tem bom povedal celemu svetu! Odprl bom oči Božjemu ljudstvu! Povedal jim bom, da Jezus lahko postane njihov Osvoboditelj! Jutri jaz ..."

Štiri ure kasneje sem ležal na tleh, izčrpan in razočaran. Začutil sem resno gibanje v sebi, a do osvoboditve ni prišlo. Dogovorilo smo se za naslednje srečanje in molitev. In spet se je vse končalo z razočaranjem. Srečanja so se vrstila eno za drugim, a rezultati so bili enaki.

Moj direktor in njegova žena sta bila zmedena. Na enak način so molili za mnoge ljudi in videli čudovite rezultate. Vendar še nikoli niso naleteli na situacijo, kot je moja. Zakaj bi lahko pomagali drugim, meni pa ne? Začel sem razmišljati o svojem življenju. Spomnil sem se več dogodkov, ki bi lahko bili upravičen razlog za vstop zlih duhov v moje življenje. Toda kaj jim je preprečevalo da bi odšli? Ne jaz ne moji prijatelji tega nismo vedeli.

Odraščal sem na Novi Zelandiji v družini, ki se je držala krščanskih načel. Naša družina je obiskovala lokalno prezbiterijansko cerkev. Kot otrok sem odprl svoje srce Bogu in pri šestih letih prosil Jezusa, naj pride v moje življenje. A v prvih dneh po tej odločitvi sem doživel napad sovražnika in sovražno reakcijo na krik svojega srca (čeprav tega takrat nisem razumel). Zaradi lastne napake se je zgodil dogodek, ki me je dobesedno navdal s strahom. Sovražnik je ta dogodek izkoristil za vzpostavitev trdnjave v meni. Od tistega dne naprej je bil moj um nenehno poln strahov in pogosto so ti napadi naredili moje telo trdo in napeto. Moral sem živeti s tem stalnim občutkom strahu.

V najstniških letih so se moji strahovi stopnjevali, a sem kljub temu še naprej aktivno sodeloval v cerkvenem življenju, vključno z delom v krščanski skupini, v kateri sem bil srednješolski voditelj.

Proti koncu študija sem v šoli organiziral plese. Moja odločitev je bila v nasprotju s prepričanji drugih krščanskih voditeljev. Plesati sem se naučil v šoli in v tem nisem videl nič slabega. Ker sem te voditelje označil za omejene, sem umaknil svoja vodstvena pooblastila in prenehal komunicirati z njimi. Namesto cerkve sem izbral druženje s svetom. Ko pogledam nazaj, ugotavljam, da je ta odločitev vodila v še večjo zmedo in odprla vrata še večji demonski zasvojenosti.

Po končani srednji šoli sem šel delat v trgovsko mornarico. Vedno sem si želel na morje. Žal sem se pridružil družbi ljudi, ki niso spoštovali ne Boga ne krščanskih življenjskih načel. Nekaj mesecev sem se držal tako imenovanih krščanskih poti, potem pa sem popolnoma podlegel vplivu ljudi okoli sebe. Odvrnil sem se od Gospoda in celo začel preklinjati Kristusovo ime. Moji strahovi so se okrepili, začela me je mučiti depresija, samopomilovanje in občutek osamljenosti. Hude alergije so povzročile resne težave z dihanjem. Želenega občutka zadovoljstva z delom na morju nisem dobil.

Ko sem se vrnil na obalo, sem se vpisal na pedagoško fakulteto. Igral sem tudi saksofon in začel igrati v orkestru na plesih. Veselil sem se sobotnih plesov in zabave pozno v noč. Prinesli pa so le začasen navdih in navdušenje. Praznine v meni se ni dalo z ničemer zapolniti. Takrat sem se odločil, da se vrnem v cerkev.

Ko sem nekega dne gledal časopis, sem zagledal oglas o križarski vojni mladih, ki poteka v lokalni operni hiši. Na srečanju je bil predviden govor evangelista iz Združenih držav. Vodil je skupino in bil profesionalni glasbenik, preden je postal pridigar. Na to srečanje me je pritegnila glasba.

Že prvi večer je spregovoril o drugem prihodu Jezusa Kristusa, med katerim bo sodil človeštvo. Takšnega sporočila še nisem slišal. Ko sem poslušal tega človeka, sem se počutil močno grešnega. Kot otrok sem odprl svoje srce Kristusu, zdaj pa se mi je Bog zdel daleč, zelo daleč. Obdajala me je tema. Ponovno sem slišal, da je Jezus prvič prišel na zemljo, da bi vzel moj greh. Slišal sem o njegovem vstajenju od mrtvih, njegovem vnebohodu v nebesa in prihodnji vrnitvi na zemljo za sodbo.

Spoznal sem, da mi govori Bog. Dal mi je še eno priložnost, da se obrnem nanj, in morda je bila ta priložnost zadnja. Vedel sem, da moram dati izčrpen odgovor, da povem Bogu svoj trdni "da" ali "ne". Ko sem se odločil vse predati Jezusu, sem povzdignil srce k Bogu in glasno zavpil da se kesam. Prosil sem ga za odpuščanje mojih grehov in sprejel Jezusa Kristusa za svojega Gospoda.

Ko sem končal z molitvijo, je pridigar še vedno govoril. Ampak nekaj se mi je že zgodilo. Počutil sem se čistega, vedel sem, da mi je odpuščeno, in moje srce je bilo napolnjeno z zagotovilom o večnem življenju. Vedel sem, da grem v nebesa, ne v pekel. Jezus je živ! Po srečanju se spomnim, da sem pomislil: "Zdaj poznam Boga. Zdaj se imam na koga obrniti, koga prositi za pomoč pri reševanju svojih težav."

Ubral sem novo smer v življenju in se obrnil stran od starih poti. Zdaj je bil glavna stvar v mojem življenju Jezus Kristus in njegova volja je postala najpomembnejša stvar zame. Sveto pismo je zame postalo živa knjiga in krščansko druženje je bilo čudovito. V svojem življenju sem nenehno videl dokaze o odpuščanju svojih grehov in osebnem spoznanju Boga. Zapustil me je občutek osamljenosti, depresija pa je močno popustila. Vendar me strahovi niso zapustili in imel sem enake težave z dihanjem. Začel sem prositi Boga, naj me popolnoma osvobodi.

Teden za tednom je mineval in moja žeja po Bogu je rasla. Nekega dne mi je prijatelj kristjan govoril o krstu v Svetem Duhu. To je bilo zame nekaj novega, vendar sem se z veseljem odzval na resnico Božje besede. Že naslednji večer me je Gospod Jezus Kristus krstil v Duhu. Napolnil me je nov občutek Njegove prisotnosti, nova resničnost Njegove besede, nova želja, da bi ga slavil, novo veselje in nova moč, da mu služim. Cel teden sem živel v oblakih, potem pa sem se moral spet spustiti na zemljo. Na moje veliko razočaranje so moje težave ostale enake kot prej. Res je, počutil sem se bolje, a globoko v sebi sem še vedno kričal po odgovoru na svoje molitve.

Kmalu za tem sem doživel nenavadno izkušnjo. Gospod me je spodbujal, naj preživim več časa z Njim, vendar se na to nisem odzval v poslušnosti. Na tej točki sem šel v cerkev, kjer je govoril gostujoči pridigar, ki je občestvo spodbujal, naj več časa preživijo v Božji navzočnosti. Ko je ta pridigar govoril, se mi je zdelo, da so njegove oči uprte vame. In nenadoma so žarki žareče svetlobe bruhnili iz njegovih oči in se osredotočili name. Ta luč je bila svetlejša od katere koli zemeljske luči. Počutil sem se, kot da sem pod mikroskopom Boga, ki preiskuje moje srce. Intenzivnost te svetlobe je bila tako velika, da sem se instinktivno sklonil in se poskušal skriti za naslonjalo prve vrste klopi. Pridigar je nadaljeval z govorjenjem, ne zavedajoč se, kako Bog uporablja njegovo pridiganje, da bi me obsodil. Moja poslušnost temu klicu naj bi postala vir moči za nove izzive v prihodnosti. Brez te poslušnosti ne bi mogel zdržati pritiska naslednjih let.

Med študentskimi poletnimi počitnicami so me povabili k igranju saksofona v glasbeno misijonarsko skupino, ki je delovala na plažah. Tam sem prvič srečal Shirley Garatt, dekle, ki je kasneje postala moja žena. Naslednje leto je začela delati kot učiteljica.

Ko so stvari napredovale, še posebej po mojem krstu v Svetem Duhu, sem opazil nenavaden kontrast. Moje življenje je v nekem smislu postajalo vse boljše, po drugi strani pa vedno slabše. In čeprav sem duhovno rasel in bil dejavno vključen v krščansko službo, so moji strahovi postajali vedno močnejši. Pogosto sem trpel zaradi napadov globoke depresije, ki so včasih trajali več dni. Med takimi napadi me je preganjala želja po samomoru, nato pa se je občutek tesnobe in utesnjenosti stopnjeval. Ko pogledam nazaj, razumem, zakaj se je to zgodilo. Sveti Duh je bil sproščen v meni, da bi deloval v novi dimenziji, in to dejstvo je povzročilo velik odpor demonskih trdnjav, skritih v meni.

Nihče od ljudi v moji bližini ni vedel za te težave. Zdelo se je, da bolj ko sem sledil Jezusu, težje je postajalo moje življenje. Vsak blagoslov in pozitivna želja je naletela na nasprotovanje. In tako sem živel leta. Moč za nadaljnje življenje sem črpal le iz vsakdanje komunikacije z Bogom. Povečal sem čas za molitev in molil približno štiri ure na dan. Ni šlo za to, da sem želel veliko moliti in dolgo časa brati Besedo. V to sem bil prisiljen, da bi ohranil notranjo moč. Napadi depresije so se nadaljevali. Odkril sem edini način, da ga premagam, način, ki je bil sestavljen iz večdnevne molitve in posta. In tudi to se je nadaljevalo leta.

Odločen, da se osvobodim te notranje muke, sem dal odpoved na šoli, kjer sem bil učitelj, da bi intenzivneje iskal Božje obličje. Še na misel mi ni padlo, da bi težave poskušal reševati z osvoboditvijo od zlih duhov. Ko sem šel na kmetijo na majhnem otoku blizu Nove Zelandije, sem začel iskati Gospoda s postom in molitvijo. Odločil sem se, da se bom postil tako dolgo, da bom prost. A to ni pripeljalo do pozitivnih rezultatov, kot tudi pozneje ne. Zdravstvene težave so me prisilile, da sem prenehal s postom. Toda ostal sem tam in še naprej iskal Gospoda.

Ko sem bil na kmetiji, je tja prišel mladenič in mi večkrat prerokoval, da bom do določenega datuma, v nekaj tednih, prejel osvoboditev. Ko sem prejel besedo od Gospoda, sem začel pričakovati ozdravitev in svobodo in ta občutek se je stopnjeval, ko se je bližal dogovorjeni datum. Ta datum je prišel in odšel in razblinil vse moje upe. Potem sem spoznal, da lahko ljudje prerokujejo iz lastnega srca in ne po Božji besedi. Ljudje prevzamejo veliko odgovornost, ko trdijo »tako pravi Gospod«, nato pa govorijo po mesu!

Po treh mesecih sem se nerad vrnil v mesto. Na srečo do Boga nisem čutil grenkobe ali zamere, čeprav ni odgovoril na moj najbolj obupan jok in solze. Samo še naprej sem živel v razočaranju.

Ko sem se preselil v Wellington, sem začel služiti kot prostovoljec v evangeličanski organizaciji. V tej ekipi je delala tudi Shirley. V tem času se je najino prijateljstvo okrepilo in naslednje leto sva se poročila.

Ker sem v sebi čutil vse večjo napetost, sem poskušal poiskati pomoč pri različnih krščanskih duhovnikih. Vedno znova sem izlival svoje srce, iskal pomoč, a je nisem našel. Zdelo se je, da nihče ni razumel, skozi kaj sem šel, ali kako mi pomagati. Če lahko svoje življenje izrazim z eno besedo, je to ena sama MUKA. Živel sem v nenehnih in neizrekljivih mukah. Edino olajšanje sem prejel, ko sem se postil in molil. A ker sem še vedno moral jesti, je postal post zame samo začasna olajšava.

Šest mesecev po poroki naju je najina velika želja služiti Bogu pripeljala do polne zaposlitve v cerkvi, na delovnem mestu v službi širjenja dobre novice (evangelija). Sprva sva delala v Novi Zelandiji, nato pa še v Avstraliji.

V služenju Bogu je življenje teklo drugače. Eno je imeti notranje potrebe, nekaj drugega pa je biti na prvi črti in ljudem pridigati o odrešenju, medtem ko imaš iste notranje potrebe. Zame je priprava na pridiganje postala stalna bitka. Misli so mi nenehno tavale. Nisem se mogel sprostiti. Dan in noč sem bil pod velikim stresom. Notranji pritisk je bil tako močan, da sem komaj čakal, da sem pomil posodo v kuhinji in jo dal v sušilni stroj – moral sem aktivno iskati Boga.

Dolga leta je bilo najino družbeno življenje omejeno. Če sva bila povabljena na večerjo, nisem mogel dati točnega odgovora vnaprej, ker nikoli nisem vedel, kako se bom počutil. Če bi se počutil normalno, bi lahko preživel večer mirno, če ne, bi se zame obisk prijateljev spremenil v agonijo.

V tem iskanju sem prebral veliko knjig. Poskušal sem uporabiti načela krščanske psihologije, vendar niso delovala ali pa nisem naredil tega, kar so predlagali. Ker sem spoznal, kako pomembno je živeti po Božji Besedi, sem se naučil na pamet na tisoče svetopisemskih vrstic. Delal sem vse, kar mi je bilo razodeto: molil sem, bral Besedo, hodil v pokorščini, dajal desetino in daritve, se redno postil in nenehno hodil k oltarju, da bi drugi molili za mene. A nič ni moglo vsaj malo ublažiti neznosne notranje napetosti.

Svoje krščansko življenje sem nadaljeval le z iskanjem Boga in se prenavljal v njegovi moči in podpori. Še naprej sem živel, vendar nisem mogel zadovoljiti svojih notranjih potreb. Nebesa so postala moje edino upanje. Sanjal sem o koncu svojega zemeljskega popotovanja, saj sem verjel, da bo moja osvoboditev teh muk šele po osvoboditvi zemeljskega telesa in vseh notranjih konfliktov. Hrepenel sem po odrešitvi.

Zdaj pa je prišla kriza! V prisotnosti mojega direktorja je bilo razkrito sovražnikovo dejanje. Vsem nam je postalo jasno, da me vežejo zli duhovi. Vendar so se moji upi na osvoboditev razblinili in končali z razočaranjem. Bil sem v demonskem ujetništvu, a kako bi se lahko osvobodil? Dolge ure molitev, utrujenost in zmedenost kristjanov, ki so molili zame. . . . . Doživel sem najgloblji obup. . . . .

Nadaljeval sem z opravljanjem svojih rednih dolžnosti služitelja in najbolj neverjetno je bilo to, da me je Gospod blagoslavljal. In čeprav so v meni divjale vse sile pekla, so bile zaradi mojega služenja duše mnogih ljudi rešene. Zelo malo ljudi je vedelo za moj boj. Postil sem se, molil sem. Z vsem srcem sem vpil k Bogu. Kaj bi še lahko naredil?

Zame nista molila samo direktor in njegova žena, k temu so bili poklicani tudi drugi ljudje. Služitelja iz velike cerkve v Evropi so prosili, naj govori z menoj. Samozavestno mi je rekel, da kristjanov hudič ne more zvezati, saj smo rojeni iz Svetega Duha in osvobojeni. Po živih in nazornih manifestacijah zlih duhov, ki sem jih osebno izkusil, njegove besede name niso naredile nobenega vtisa in tudi na mojega direktorja ne. Vedeli smo, da potrebujem osvoboditev. Ta človek mi ni imel ničesar ponuditi.

Govoril sem tudi z drugim služiteljem, ki je v Aziji delal z demonsko obsedenimi ljudmi. Poskušal me je prepričati, da me ne vežejo demoni, in mi predlagal, naj preberem 5. Mojzesovo knjigo, osemindvajseto poglavje, ki govori o blagoslovih zaradi poslušnosti in o prekletstvih zaradi neposlušnosti.

A to me ni potolažilo. Odkar sem svoje življenje popolnoma predal Jezusu Kristusu, sem si prizadeval za tesno občestvo z Njim in sem vedno izbiral pot poslušnosti. Zato nisem mogel biti preklinjan zaradi neposlušnosti.

Mogoče mi lahko pomagajo psihiatri? En specialist se je prijazno strinjal z mano in obljubil, da od mene ne bo vzel denarja. Pripeljal sem se do njega s svojim evangelizacijskim minibusom. Na vsaki strani mojega avtobusa je bilo z zlatimi črkami napisano: KRISTUS JE UMRL ZA TVOJE GREHE. Bilo me je tako sram, da sem avto parkiral nekaj hiš stran od njegove ordinacije. Tako sem bil utrujen! Poleg vsega drugega sem slabo spal in imel nočne more.

Z velikim odporom sem se usedel za mizo v njegovi pisarni. Služil sem Kristusu, ki je imel vso moč v vesolju, Kristusu, ki je popolnoma zmagal nad Satanom. Zakaj iščem pomoč pri tem viru? Pa vendar sem bil hvaležen tej in vsaki osebi, ki bi mi morda lahko kaj pomagala.

"Katero vrsto zdravljenja bi radi izbrali?" - me je vprašal ta moški, ko sva se malo pogovorila. Njegovo vprašanje me je presenetilo. Nato je govoril o osmih alternativnih načinih zdravljenja, od katerih sem si zapomnil samo tri. To so zdravljenje z zdravili LSD, šok terapija in hipnoza. Če sem iskren, mi nič od tega ni bilo všeč. Rekel sem, da zaupam njegovim izkušnjam, zato naj se sam odloči.

Izbral je hipnozo. Bil je velik strokovnjak na tem področju. Toda nekako sem nenadoma začutil, da je to za kristjana neprimeren postopek. Ko sem ležal na kavču, sem se v srcu obrnil k Bogu in prosil za zaščito, če bi mi grozila kakšna škoda. Takrat še nisem vedel, da je hipnoza del okultne prakse. Ta specialist me je poskušal trikrat hipnotizirati, a neuspešno. Nisem se upiral, ampak sem v obupu klical h Gospodu za pomoč in varstvo. Po tretjem poskusu sem zaslišal znani odgovor: "Žal ti ne morem pomagati." Od njega sem dobil recept za pomirjevala in s tem je bilo seanse konec.

Ali obstaja odgovor na moje težave? Ali bom kdaj osvobojen? Kako dolgo lahko še služim Bogu s tako nepredstavljivim notranjim pritiskom?

Šele tri mesece pozneje in po štiridesetih urah molitve je prišlo prvo odpuščanje. Posvetovali smo se z drugim duhovnikom, čemur je sledila še ena vrsta molitev. Najprej eno srečanje, nato drugo in na koncu se je med tretjim zgodil preboj. Kot vedno smo bili priča silovitim manifestacijam sil teme, v meni je vse razbijalo in divjalo, a očitne osvoboditve ni bilo. Čez nekaj časa pa je celotna molitvena ekipa začutila, da je prišlo do določenega premika. Ničesar nisem čutil ali opazil, vendar so bili prepričani, da je Bog nekaj naredil.

Molili so proti viru težav z dihanjem. Že od otroštva sem začel kihati ob najmanjšem pojavu prahu, cvetnega prahu ali spremembi temperature. Običajno prve ure po tem, ko sem se zbudil, sploh nisem mogel dihati skozi nos. Včasih je bil nos zamašen več dni.

In čeprav v tistem trenutku moj nos spet ni dihal in nisem čutil nobene razlike, mi je bilo rečeno, da sem prejel popolno osvoboditev. Dva dni kasneje sem se zjutraj zbudila s čudovitim občutkom prostega dihanja. Sinusi so bili čisti. Brez kihanja. Bil sem nepopisno navdušen! Končno sem prejel jasen dokaz, da je Bog uničil moč sovražnika. Bil sem ozdravljen in zdaj, mnogo let pozneje, ostajam ozdravljen.

Kmalu zatem sva bila s Shirley premeščena na novo mesto služenja z novimi odgovornostmi. To je bil korak naprej v izpolnjevanju Božjih načrtov, vendar sva zaradi tega izgubila običajno komunikacijo in prijateljstvo z direktorjem in njegovo ženo. Verjeli pa so, da so mi v tistem trenutku pomagali v vsem, kar so lahko.

In čeprav se je Gospod dotaknil enega področja mojega življenja, kjer moje najgloblje potrebe niso bile nikoli v celoti izpolnjene, sem potreboval nadaljnjih pet let iskanja, molitve in posta, preden sem se naučil razumeti delo sovražnika in sodelovati z Bogom, da bi sam služil pri delu osvoboditve. To je bilo pet let nenehnega boja, v katerem se mi je včasih zdelo, da ne zdržim več in ne bom mogel služiti naprej.

Presenetljivo so ta leta obrodila vedno več sadov. Gospod nam je na mnogih področjih dal takšne blagoslove, o katerih nisva niti sanjala. Duše ljudi so bile rešene in po vseh zunanjih znakih sva lahko rekla, da sva pri služenju uspešna. Vendar so se notranji boji in napetosti nadaljevali. Niso se končali ne podnevi ne ponoči.

Kot vedno sem vsak dan iskal Gospoda v mnogih urah molitve in vpil k Njemu za rešitev, toda hudičeve vezi so ostale na meni.

Nekega dne sem naletel na literaturo in posnetke o demonski obsedenosti, vendar mi niso pomagali do svobode. Vse to gradivo je bilo osredotočeno na delo sovražnika in ne na to, kako razbiti te trdnjave. Običajno so molili molitev odpovedi hudičevim delom. Molil sem to molitev, a se ni zgodilo nič. Na srečo je bila pred mano prelomnica v mojem življenju.

Sveti Duh naju že nekaj časa pripravljal na nov korak v službi. Minilo je veliko let našega služenja v tej organizaciji. Želela sva oznanjati svetopisemske resnice, o katerih pa zaradi čisto organizacijskih omejitev nisva mogli govoriti. Toda prišel je čas, ko je Bog naredil določene spremembe.

Po odhodu iz prejšnjega mesta strežbe sva prejela veliko povabil, da se pridruživa drugim organizacijam ali postaneva voditelja cerkva. Toda odločila sva se, da bova vsa ta povabila zavrnila. Gospod naju je spodbudil, da ga iščeva in ne spreminjava mesta služenja, dokler nama On sam to ne reče. Mislila sva, da bo trajalo nekaj tednov in nikakor nisva pričakovala čakalne dobe leto in pol.

Tako se je začelo obdobje čakanja. Z novo močjo sem začel iskati Gospoda, da bi prejel osvoboditev. Zdaj sem imel veliko časa, da sem lahko vztrajno sledil svojemu cilju. Nisem imel kaj početi. Gospod je poskrbel za naše potrebe, dokler Shirley ni našla dobre službe, ki je takrat postala naš vir dohodka. Naša poslušnost Bogu v tem obdobju nam je prinesla praktično razumevanje nevidnega sveta in kako se lahko osvobodimo, da sprejmemo vse, kar nam je dal Kristus s svojo žrtvijo na kalvarijskem križu.

Uro za uro sem hodil po podeželskih cestah in molil k Bogu. Naša hiša je stala na obrobju majhnega mesta sredi čudovite pokrajine. Moj edini spremljevalec je bil pastirski pes, ki me je zvesto spremljal, kamor koli sem šel. Z novo močjo sem se postil v upanju na preboj. Dolga leta sem vso odgovornost za svojo osvoboditev prelagal na Boga samega. Rekel sem: "Gospod, ti to zmoreš. Ti si Bog čudežev. Nič ni nemogoče zate. Prosim, osvobodi me." Moje nenehne, monotone prošnje bi lahko strnili na eno besedo - NA POMOČ!

V teh mesecih sem prišel do zaključka, da če hočem pridobiti svobodo, moram sam prevzeti odgovornost za svojo osvoboditev in moram nehati s tem, da jo neprestano prelagam na Boga. To je bila glavna lekcija.

Na enak način sem moral prenehati prositi Boga, naj se to zgodi, in sem moral sprejeti pridobitev svobode z vero. Večino mojih molitev je sestavljalo prošnja, prošnja, prošnja, a nikoli prejemanje.

Minilo je prvo leto čakanja. In čeprav je bilo veliko blagoslovov, je prišel čas, ko sem se počutil fizično, duševno in duhovno izčrpan. Vsako noč so me mučile strašne nočne more in vsako jutro sem se zbudil izčrpan z globokim občutkom razočaranja. Od dvanajstih mesecev sem se tri mesece postil, moje telesno stanje pa je bilo neugodno. Znova in znova sem rekel Gospodu: "Tvoja beseda pravi, da te bomo našli, če te iščemo z vsem srcem. Kaj to pomeni z vsem srcem? Kako naj te iščem s še več truda?" Moral sem razumeti, da je edini način, kako ugajati Bogu, z vero in ne z verskimi vajami, tudi v obliki posta in molitve ne, ne glede na to, kako pomembni so.

Če pogledam nazaj, vidim, kako naju je Gospod vodil v najinem življenju. Vodil naju je na kraj smrti, preden je v naju vstal od mrtvih. Služila sva mu zvesto in goreče, vendar je večina najinega služenja temeljila na lastni moči. Najprej sva morala umreti, da sva lahko začela živeti.

Nekega dne sem rekel Shirley: "Mislim, da sem mrtev. Umrl sem za ta svet. Umrl sem sam sebi. Umrl sem, da bi služil Bogu. Nikoli več ne bom pridigal, dokler se ne zgodi čudež. Počutim se, kot da sem pokopan in ležim v zemlji. Sem živ, a hkrati mrtev. Prišel sem do konca.

Nekaj časa sem se počutil tako. Toda nenadoma, sredi teme, ko se mi je zdelo, da je nemogoče pasti nižje, me je Gospod začel učiti, kako se lahko dvignem v vstajenjsko življenje.

V naslednjih poglavjih vam bova predstavil, kaj naju je naučil.

 

2. poglavje – Shirleyjino pričevanje

"Mislim, da sem mrtev," mi je rekel mož, ko je ležal na kavču v dnevni sobi. Ta dan mi je še vedno ostal v spominu. "Nikoli več ne bom pridigal, razen če Bog naredi čudež." Na to nisem mogla ničesar odgovoriti. Nisem imela odgovorov, da on ne ve, nisem znala razložiti, zakaj so nebesa nad nama zaprta, o tej temi sva se že veliko in dolgo pogovarjala. Vendar sem globoko v srcu vedela, da je naš ljubeči Oče vedel, kaj se nama dogaja, in mu je bilo mar. Tudi On je bil tam z nama, v sobi obupa, čeprav Njegove prisotnosti nisva čutila.

Rodila sem se v čudoviti krščanski družini (to je cela zgodba) in resnice, ki sem se jih naučila kot otrok, so me zdaj držale kot sidro. Vedela sem, da naju Bog ljubi in skrbi za naju, kljub stvarem, ki se dogajajo okoli naju in nama. Vedel je, kaj se nama dogaja.

Ko sem prvič srečala Grahama, me je pri njem pritegnilo njegovo vztrajno iskanje Boga. V svojem srcu sem si želela moža, katerega glavna želja je bila spoznati Boga in izpolnjevati Njegovo voljo. Točno to sem našla pri Grahamu. Toda šele po najini poroki sem začela postopoma razumeti notranji konflikt, s katerim je moral živeti.

Najine preteklosti so bile druga od druge presenetljivo različne. On je bil eden od dveh otrok v družini, jaz ena od enajstih. Na dan, ko sva se poročila, sem šla iz ene skrajnosti v drugo – iz velike hiše, kjer je potekalo aktivno življenje, v majhno stanovanje s tihim mladeničem, ki je trpel zaradi notranjih pritiskov in muk, zaradi katerih je moral iskati Boga dan in noč. Tudi ko je bil z mano, pogosto ni mogel komunicirati, ker so mu notranje bitke vzele veliko moči. "Nekega dne se bo vse spremenilo," je dejal v dneh, ko ga je premagovala depresija. Vedno sva gledala v prihodnost in čakala na dan, ko bo Bog naredil čudež. Toda čakanje se je spremenilo v neskončno dolge dni.

Z vsemi močmi sva si prizadevala za Boga. Kolikor sva mogla sva se posvetila iskanju in služenju Njemu. Toda leta so minevala in najino življenje je postajalo vedno bolj omejeno. Zdelo se je, da bolj ko je Bog deloval v naju, večji pritisk je čutil Graham. Nisem mogla uporabljati laka za lase ali parfuma, ker je bil zelo alergičen na take stvari. Njegove alergije so nam tudi onemogočile uporabo dodatnega ogrevanja v hiši. Ob vsaki komaj zaznavni spremembi temperature je začel kihati.

Zaradi nenehnega notranjega pritiska pogosto nisva mogla sprejeti povabila na obisk, saj ni vedel, ali bo kos svojemu stanju ali ne. Njegovo počutje in občutki so bili tako nepredvidljivi, da je lahko le uganil svoje stanje za določen dan ali uro. Neznosna napetost v njem je dolga leta nadzorovala najini življenji. Zdelo se je, kot da se nenehno opravičujem namesto njega, pogosto hodim sama v cerkev ali odpovedujem prej načrtovano srečanje. Doživljal je tako muko, da je moral nenehno moliti. Nič drugega mu ni prineslo olajšanja, a tudi molitve so mu pomagale le začasno izboljšati stanje. Vedno sem ga pokrivala z molitvijo.

In čeprav se je pogosto posvetoval z drugimi ljudmi, mu nihče ni mogel pomagati. Nihče ga ni razumel. Niti jaz nisem povsem razumela pritiska, ki ga je čutil. V svojem trpljenju je bil popolnoma sam.

Potem pa mu je Bog začel kazati pot vere. Spomnim se dneva, ko je ujel resnico vere in naše pravice kot Božjih otrok. Razumevanje teh resnic mu je prišlo kot razodetje. Ta trenutek je za nas postal začetek novega dne, dneva upanja. Od takrat naprej se je začel postopoma spreminjati.

Ko je spoznal to resnico, se ni ustavil. Duhovno bojevanje je postalo najpomembnejša stvar, prioriteta zanj vsak dan. Notranja osvoboditev je postajala vedno bolj očitna. Depresija ga je zapustila. Njegov značaj je postal uravnotežen.

Videla sem, kako se je iz plašnega in sramežljivega vase zaprtega spremenil v samozavestnega in avtoritativnega Božjega človeka. Ta sprememba se ni pokazala le v njegovem značaju, ampak tudi v njegovem videzu. Sprememba je bila tako očitna, da so tudi drugi začeli izražati svoje presenečenje. Ta sprememba se je zgodila šele, ko je začel uresničevati to, kar deli na straneh te knjige.

Svojo potrebo po osvoboditvi sem spoznala šele, ko se je Graham začel spreminjati. Osvoboditev zame? Ali sem s tako čudovito in zaščiteno preteklostjo potrebovala osvoboditev? Težko je bilo verjeti, a potreba po tem je postajala vedno bolj očitna. Nenadoma sem spoznala, da se težko prilagajam tej novi osebi. Postajal je vse bolj samozavesten. Zdaj mi ga ni bilo treba opravičevati in pokrivati. Živeli smo normalno življenje. Postajal je vse bolj samostojen, znal se je postaviti zase in izpolnjevati svoje obveznosti. In v tem obdobju sem v svojem življenju našla veliko sovražnikovih trdnjav. Edna od njih je bila zavrženost.

Po njegovi osvoboditvi sem doživela dramatične spremembe. Graham je zdaj molil za osvoboditev drugih in posledično je bil zelo zaposlen v službi, saj je veliko ljudi prihajalo k njemu po nasvet. Pogosto sem ostala sama. Domov se je pogosto vračal zelo pozno. V nujnih primerih so ga lahko kadar koli poklicali k molitvi.

In takrat so se v meni začele pojavljati trdnjave zavračanja, zamer in osamljenosti, ki so ostale nevidne že od otroštva. Čeprav je bilo moje otroštvo veselo, se moji starši niso mogli dovolj posvetiti vsakemu od svojih enajstih otrok. Čeprav sem bila ljubljena in so skrbeli zame, je v meni vse življenje obstajala trdnjava zavrženosti, ki mi je zdaj onemogočala ohraniti zdrav odnos z možem.

Tako sem se podala na pot lastne osvoboditve. Spremembe, ki so nastale zaradi tega, so bile čudovite. Vedno sem želela biti drugačna, vedno sem se želela drugače odzivati na različne okoliščine svojega življenja. Po osvoboditvi okolice nisem več dojemala negativno. Graham je še naprej svetoval ljudem. Služenje mu je vzelo vse več časa. Zdaj pa sem se spopadala z novimi težavami in se veselila vseh moževih sprememb. V meni je vladal čudovit svet.

Druga trdnjava v meni je bila žalost. V meni se je porodila, ko mi je umrl eden od starejših bratov, čeprav sem takrat šele nastajala v maminem trebuhu. Žalost, ki jo je doživela moja mama, je name pustila pečat.

Pojavilo se je, ko sem se ločila od svojih najdražjih. V mojem otroštvu in najstniških letih so bile še druge ločitve, zaradi katerih je ta trdnjava postajala še močnejša in sčasoma me je postalo bolj kot karkoli drugega strah izgube mojih najdražjih.

Za to trdnjavo sem izvedela, ko nas je Bog vodil, da smo se preselili drugam in smo načrtovali poslovilno zabavo s prijatelji in družino. Misel na to mi je povzročila tako hudo bolečino, da sem spoznala, da je z menoj nekaj narobe. Spoznala sem, da je to trdnjava »žalosti zaradi ločitve«. Takrat sem že vedela, da potrebujem osvoboditev in da moram sama moliti zanjo. Zoperstavila sem se tej trdnjavi, zavezala njeno moč nad svojimi čustvi in spoznala, da je prišlo do osvoboditve.

Prihajajočo ločitev sem dočakala z novo močjo, ki je potrdila dejstvo moje osvoboditve. Zdaj me ločitev ne boli več tako kot včasih. Kako hvaležna sem Bogu za to!

Prav tako sem videla neverjetne spremembe na področju zdravja. Lahko bi navedla veliko ilustracij o spremembah na različnih področjih svojega življenja. Sporočilo, ki ga deliva z vami, naju je spremenilo in nama omogočilo normalno življenje. Meniva, da je najin privilegij, da to deliva z vami, in moliva, da se vam sam Kristus razkrije kot Odrešenik.

 

3. poglavje – Božja veličina

V naslednjih poglavjih se osredotočamo na Satana in njegove dejavnosti. Preden razmislimo o njegovi oblasti in moči, pa tudi o posledicah njegovega delovanja med ljudmi, vas želimo opozoriti, naj vas njegova navidezna moč in oblast ne zavedeta.

Povsem res je, da je Satan močan sovražnik. On je bog tega sveta in zato se z njim ne spogledujem in ga ne kličem z različnimi imeni, kot je "stari hudič". Vendar pa je njegova moč dobesedno nič v primerjavi z vsemogočnostjo našega Boga. Če gledamo samo Satana, potem se nam bo zdel velik. Če pa ga pogledamo v luči Božje veličine, vidimo, da je pravzaprav precej majhen.

Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da je v procesu boja proti silam teme, še posebej, ko boj postane intenziven in težak, v veliko tolažbo zavedanje, da je Bog, h kateremu se vedno oziram, vsemogočni Bog, Bog neprimerljive moči in oblasti. Njegova moč in oblast daleč, daleč presega Satanovo, ki je ustvarjeno bitje, ki ga je zmagoslavni Kristus že popolnoma premagal!

Nekega dne je Sveti Duh pred mojimi očmi dobesedno oživel Psalm 113:1-9:

"1 Aleluja! Hvalite, Gospodovi služabniki, hvalite ime Gospodovo. 2 Ime Gospodovo naj bo slavljeno od zdaj in na veke; 3 od sončnega vzhoda do njegovega zahoda naj bo hvaljeno ime Gospodovo. 4 Gospod je vzvišen nad vsemi narodi, nad nebesa sega njegova slava. 5 Kdo je kakor Gospod, naš Bog, ki ima prestol na višavi; 6 kakor tisti, ki gleda v nižave v nebesih in na zemlji? 7 Iz prahu vzdiguje slabotnega, iz blata potegne ubogega, 8 da ga posadi med kneze, med kneze svojega ljudstva. 9 Nerodovitni ženi daje bivati v hiši kot veseli materi otrók. Aleluja!

Še posebej se me je dotaknil 4 stavek: "4 Gospod je vzvišen nad vsemi narodi, nad nebesa sega njegova slava."

Spominjam se Salomonovih misli med pripravami na gradnjo zemeljskega templja za Gospodovo ime. Rekel je: "A kdo bi mu mogel sezidati hišo, saj ga nebo in nebes nebesa ne morejo obseči?" (2 Krn 2:5a).

In na drugem mestu, ko je bil tempelj že zgrajen, vzklikne: "Toda mar Bog res more prebivati pri ljudeh na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!" (2 Krn 6:18).

V Salomonovem dojemanju ne vidimo majhnega Boga, ampak tistega, ki ga nebesa nebes ne morejo obseči.

"Kdo je kakor Gospod, naš Bog, ki ima prestol na višavi?" (Ps 113:5).

To je retorično vprašanje in očiten odgovor nanj je: "Nihče ni kakor Gospod, naš Bog, ki prebiva na višavah." Nihče se ne more primerjati z njim. Nihče, vključno s Satanom, ne zasluži omembe. Celo največje božje stvaritve so videti kot drobci prahu v vesolju v primerjavi z Gospodom, ki vstaja v svoji slavi in vsemogočnosti. Ali je mogoče primerjati zrno peska v vesolju in velikega in brezmejnega Boga? Jih je mogoče primerjati? Ali lahko prašiček izziva Stvarnika? Kako lahko Satan izzove Boga samega?"

V ozadju teh razmišljanj se je naslednji verz pokazal v posebni luči: "[Bog] kakor tisti, ki gleda v nižave v nebesih in na zemlji?" (Ps 113:6).

Predstavljal sem si to sliko in srce mi je poskočilo. Moj um je bil razširjen, da bi videl veličino Boga v novi luči. Samo pomisli! Bog se mora ponižati, skloniti, da pogleda zemljo. Ne samo to, Bog se mora pomanjšati, tudi če pogleda v nebesa!

Moja domišljija je divjala. Nenadoma sem zagledal človeka, zelo, zelo majhnega človeka. Človek je stal na tleh, ki so se mu zdela neverjetno velika, z Božjega vidika pa izjemno majhna. Človek s pomočjo močnih teleskopov zre v zvezdnato nebo in raziskuje širna prostranstva vesolja. Svetloba potuje s hitrostjo 300.000 km na sekundo. Vesoljska telesa se nahajajo na milijone svetlobnih let drug od drugega. Človek ne more najti konca in roba vesolja, Bog pa vse vidi in ve, saj je vse ustvaril sam. Samo pomislite, prišel bo dan, ko bo Bog zložil vesolje kot oblačilo: " . . .8 Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke, žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva. 9 Ljubil si pravičnost in sovražil nepostavnost, zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil z oljem veselja bolj kakor tvoje vrstnike. 10 In: Ti, Gospod, si v začetku utemeljil zemljo in nebesa so delo tvojih rok. 11 Ona dva bosta prešla, ti pa ostaneš. Vsa se bosta postarala kakor obleka, 12 kakor ogrinjalo ju boš zvil, kakor plašč – in se bosta spremenila. Ti pa si isti in tvoja leta ne bodo minila. (Heb 1:8-12).

In ustvaril bo nova nebesa in novo zemljo: "10 Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita. 11 Kako prav je torej, da živite sveto in res pobožno, če se bo vse to razkrojilo, 12 da čakate in pospešujete prihod Božjega dne, zaradi katerega bo nebo zaplamenelo in prešlo in se bodo prvine razžarjene topile. 13 Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost. (2 Pet 3:10-13).

Predstavljam si, kako vsemogočni in vseprisotni Bog, ne človek, ampak Bog, drži celotno vesolje v svojih rokah. Drži ga kot eno zrno peska. Z Božjega vidika je vesolje tako majhno, da se mora On skloniti, da bi ga pogledal. Še posebej majhen planet, imenovan Zemlja, in še bolj drobna bitja na njem, imenovana ljudje.

Poskušajmo videti Boga takšnega, kot je. To je Stvarnik, Vir vsega življenja, ki daje dih vsemu. To je vsemogočni Bog! In predstavljajmo si velikost Satana. Tudi, če je dvakrat večji od nas ljudi, je še vedno samo drobceno, od Boga ustvarjeno bitje. Naš sovražnik skuša izkriviti sliko; hoče nas prepričati, da nanj gledamo kot na močno osebo, zaradi česar je Bog videti majhen. Ne pustimo se slepiti.

Pomembno si je tudi zapomniti, da je vsemogočni Bog svojega Sina Jezusa Kristusa povzdignil in mu dal položaj najvišje oblasti v vesolju. V knjigi Efežanom piše, da je Bog Posadil [Jezusa Kristusa] na svojo desnico v nebesih, daleč nad vsako poglavarstvo in oblast in moč in gospodstvo in vsako ime, ki se imenuje, ne samo v tem veku, ampak tudi v prihodnost.". . 20 Ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, 21 nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem." (Efežanom 1:20-21).

Kot kristjani služimo vsemogočnemu in neprimerljivemu Bogu. Ko nastopamo v imenu Jezusa Kristusa, ki je povzdignjen nad vsemi drugimi imeni, se nam ni treba bati soočenja s kraljestvom teme.

4. poglavje – Satanova skrivnost

Zgodilo se je v soboto zvečer na ulicah Wellingtona na Novi Zelandiji. Kot običajno sem oznanjala evangelij na prostem. Tokrat je bila množica še posebej razburjena in hrupna.

Neka ženska me je kar naprej prekinjala. V nasprotju z vsem, kar sem rekel, je zavpila: "Vsi smo božji otroci! Vsak je božji otrok!"

Takoj sem ji odgovoril: "Ne. To ni res! Vsi pripadamo dvema različnima družinama; ali pripadamo družini Boga ali družini hudiča.” Da bi podkrepil svoje besede, sem začel citirati Sveto pismo o Božjem kraljestvu in Satanovem kraljestvu.

Nenadoma sem zaslišal še en krik: "Jaz sem!!! Tukaj sem!"

Pogledal sem v smer, od koder so prihajali kriki in zmrazilo me je. Pred menoj je stal sam hudič, moški v modni obleki. Oblečen je bil v rdečo obleko in imel je dve koničasti ušesi, ki sta štrleli na obeh straneh glave. Njegov obraz je bil pobarvan v črno in vihtel je trizob. Množica se je obrnila k njemu in se smejala. Zbral sem se in dal ljudem pravi portret Satana iz Svetega pisma, ki govori o Kristusovi zmagi nad njim.

Med verniki in neverniki obstaja veliko napačnih predstav o Satanu in njegovem kraljestvu. Nekateri celo mislijo, da je Satan neresnična oseba. Dojemajo ga kot plod domišljije ali utelešenje laži v človeški domišljiji.

Drugi verjamejo, da so satan in zli duhovi zelo resnične entitete, vendar ti ljudje slabo razumejo nevidni svet in se ga bojijo. Za njih je to skrivnosten in zmeden svet, ki bi se ga radi izognili. Spet drugi se bojijo maščevanja Satana, če bi ga nenadoma "zmotili".

Ti trije koncepti in ti strahovi so v nasprotju s Svetim pismom. Nasprotno, satan in njegova vojska se nas bojita. Vedo, da imamo kot Kristusovi verniki popolno oblast nad njimi. Satan je zelo spreten in če lahko ljudi prepriča, da ne obstaja, ali jih pripravi do tega, da se mu smejijo, potem bo imel veliko prednost. Skuša nas držati v temi glede nas samih ter našega položaja in avtoritete v Kristusu.

Če hočemo zmagati v duhovnih bojih, moramo sovražnika dobro poznati. Ne moremo ostati nevedni, zato moramo skrbno preučevati vse, kar uči Sveto pismo. In potem, kot je Pavel rekel vernikom v Korintu, nam Satan ne bo škodoval, saj ne bomo spregledali njegovih naklepov.". . . da nas ne bi ukanil satan. Njegove misli pa nam niso neznane." ( 2 Kor 2:11).

V Stari zavezi sta dva odlomka, ki govorita o izvoru in padcu Satana. Knjiga preroka Izaija govori o babilonskem kralju, v knjigi preroka Ezekiela pa avtor govori o kralju Tiru. Toda te zgodbe ne zadevajo le teh kraljev, ampak opisujejo tudi Satana samega. Te odlomke lahko primerjamo z Davidovimi mesijanskimi Psalmi, v katerih David, ko govori o sebi, opisuje prihodnjega Kristusa. Psalm 21:2-14:

"2 Gospod, kralj se veseli v tvoji moči, v tvoji zmagi, kako zelo se raduje! 3 Hrepenenje njegovega srca si mu dal, prošnje njegovih ustnic nisi odrekel. 4 Zares, prehitel si ga z blagoslovi dobrega, na glavo si mu položil krono iz čistega zlata. 5 Za življenje te je prosil, ti si mu ga podelil: dolgost dni vekomaj in za vedno. 6 Velika je njegova slava v tvoji pomoči, veličastvo in sijaj polagaš nanj. 7 Zares, postavil si ga v blagoslov za vedno, osrečil si ga z veseljem svojega obličja. 8 Zares, kralj zaupa v Gospoda, zaradi dobrote Najvišjega ne bo omahnil. 9 Tvoja roka bo segla po vseh tvojih sovražnikih, tvoja desnica bo dosegla tvoje nasprotnike. 10 Položil jih boš kakor v gorečo peč, v času svojega obličja, o Gospod. V svoji jezi jih bo pogoltnil, ogenj jih bo použil. 11 Njihov sad boš iztrebil z zemlje, njihov zarod izmed človeških sinov. 12 Če nagibajo hudobijo nad te, snujejo hudoben načrt, ničesar ne bodo zmogli. 13 Zares, ti jih prisiliš k umiku, s svojimi tetivami boš meril v njihove obraze. 14 Vzdigni se, Gospod, v svoji moči, opevali in hvalili bomo tvojo mogočnost."

 

Poglejmo odlomke, ki govorijo o Satanu:

Izaija 14:12-15:

"12 Kako si padel z neba, danica, sin zore, zgrmel na zemljo, zmagovalec narodov. 13 Ti pa si rekel v svojem srcu: ›Povzpel se bom v nebo, nad Božje zvezde bom povzdignil svoj prestol. Na gori zborovanja bom sedèl, na skrajnem severu. 14 Povzpel se bom nad višino oblakov, meril se bom z Najvišjim.‹ 15 Pa si se pogreznil v podzemlje, na dno jame."

 

1. Satanov izvor

Bog je edini, ki je obstajal in vedno obstaja. Ni bil ustvarjen in obstaja od večnosti.

Bog ni ustvaril le vseh telesnih, ampak tudi duhovna bitja. Sem sodijo angeli, kerubi, serafi (glej 1 Mz 3:24; Iz 6:1-7; Raz 4:6-9), pa tudi Satan. Zelo pomembno je vedeti, da je Satan, tako kot mi, ustvarjeno bitje. Koliko manj je stvarstvo v primerjavi z njegovim Stvarnikom!

Satan ni bil ustvarjen kot zlo bitje. Rečeno nam je, da je bil "pečat popolnosti, polnost modrosti in krona lepote" (Ez 28:12). Prvotno se je imenoval Lucifer, kar pomeni "jutranja zvezda, sin zarje" (Iz 14:12). Bog je ustvaril čudovitega Luciferja, popolnega na vseh svojih poteh. Zdi se, da je bil eden največjih, če ne največji, od vseh angelskih bitij. Bil je "maziljeni kerub, ki ga je zasenčil" (Ezekiel 28:14). To pomeni, da mu je bila dana odgovornost za varovanje Božjega prestola. Ta naslov tudi nakazuje, da je bil dovršen glasbenik (glej Ezekiel 28:13; Iz 14:11).

 

2. Satanov padec

Lucifer, ki se je povzdignil v ponosu zaradi lepote in modrosti, ki mu jo je dal Bog, se je odločil upreti svojemu Stvarniku in postati kot Bog. Odločil se je, da se bo osamosvojil od Boga. Izaijeva knjiga navaja pet uporab prihodnjega časa v Luciferjevih ambicioznih izjavah:

Povzpel se bom, povzdignil svoj prestol, sedel na prestol (Iz 14:13-14).

Zaradi te hudobije je na lastno glavo priklical Božje maščevanje in bil "kot nečist vržen z Božje gore." (Ezekiel 28:16).

Jezus je v Lukovem evangeliju rekel: "Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba." (Luka 10:18).

Knjiga Razodetja pravi: "Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli." (Razodetje 12:9).

 

3. Satanova vojska

Lucifer ni bil sam v svojem uporu proti Vsemogočnemu. Vplival je na druge angele, ki so se mu pridružili. Z njimi je bil vržen z višin na tla. Mnogi biblijski učitelji verjamejo, da je tretjina angelov sodelovala pri uporu proti Bogu: "Njegov [Satanov] rep je potegnil tretjino zvezd z neba in jih vrgel na zemljo. Ta zmaj je stal pred ženo, ki je bila tik pred porodom, da bi, ko bi rodila, požrl njenega otroka." (Raz 12:4).

Nekateri od teh angelov že tarnajo v zaporu in čakajo na sodni dan, drugi pa so še aktivni in zapor zanje šele prihaja.

"Tudi angele, ki niso obvarovali svoje oblasti, ampak zapustili svoje bivališče, hrani večno vklenjene v temi za sodbo vélikega dne." (Juda 1:6).

Satan je tiste, ki so šli z njim, organiziral v visoko strukturirano zvezo duhovnih bitij, v kateri vsaka struktura opravlja različne funkcije na različnih področjih in uživa različno oblast in moč. Knjiga Efežanom omenja štiri ravni te hierarhije:

"Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih." (Efežanom 6:12).

Danielova knjiga govori o obdobju Danielovega življenja, ko se je tri tedne postil in molil. Ko je sedel na bregu reke Tigris, se mu je približal angel in rekel: "Ne boj se, Daniel, kajti od prvega dne, ko si pripravil svoje srce, da bi razumel in se ponižal pred svojim Bogom, so bile tvoje besede uslišane; in zaradi tvojih besed sem prišel." (Dan 10:12).

Ta angel je bil poslan iz Božje navzočnosti že prvi dan Danielovega posta, vendar so ga sile zla ustavile: "Knez perzijskega kraljestva me je ustavljal enaindvajset dni; in glej, Mihael, eden prvih knezov, mi je prišel na pomoč. Pustil sem ga tam pri perzijskih kraljih." (Dan 10:13).

Princ kraljestva Perzije in kralji Perzije ne predstavljajo ljudi, ne zemeljskih vladarjev, ki so nasprotovali angelu, temveč demonske oblasti, ki so nevidno imele oblast nad Perzijskim cesarstvom.

Na lastne oči vidimo različne države z vladami, vendar se ne zavedamo vedno, da v nevidnem svetu obstajajo ustrezne demonske oblasti, ki vplivajo na sfere človeškega življenja in si prizadevajo ljudem narekovati pogoje in načela Satana, njihovega voditelja.

Struktura satanske vojske je podobna dobro organiziranemu vojaškemu ustroju v državi, ki ga vodi vojskovodja, pod vodstvom katerega so generali, polkovniki, majorji itd., vse do najnižjih činov, tj. navadnih demonov.

Kot kristjani smo avtomatsko vključeni v duhovno vojno proti nevidnim silam zla.

 

4. Satanova domena

Satanove dejavnosti so zdaj omejene na "nebeško sfero", ki vključuje atmosfero planeta Zemlje, na katerem živimo. To je nižja sfera, nižja od prve ravni pri Božjem prestolu.

Ko se je Jezus povzpel, je "šel skozi nebesa" (Heb 4:14) in "je bil povzdignjen nad vsa nebesa." (Efežanom 4:10).

Satan ima poseben vpliv na planet Zemljo in na njem deluje. Imenuje se "knez oblasti zraka" (Efežanom 2:2) in "bog tega veka" (2 Kor 4:4). Jezus je o Satanu govoril kot o "knezu tega sveta." (Janez 14:30).

Ko je Satan skušal Gospoda Jezusa, je trdil, da vsa kraljestva sveta pripadajo njemu, in v zadnji skušnjavi je vsa ta kraljestva ponudil Jezusu. (glej Matej 4:8-9). Ko mu je odgovoril, Jezus ni izpodbijal satanove pravice do teh kraljestev.

Ko je Janez pisal knjigo Razodetja, je bil satanov sedež v Pergamu ali blizu njega (glej Raz 2:12-13). Morda se zdaj nahaja tam. Pergam se je nahajal v državi, ki se danes imenuje Turčija. Danes je oznanjevanje evangelija tam omejeno, krščanskega prebivalstva pa je zelo malo. Zanimivo kajne!

 

5. Satanova imena

Pred padcem so Satana imenovali Lucifer, sin zarje (glej Iz 14:12) zaradi njegovega sijočega in sijočega videza. Ezekiel ga imenuje maziljeni kerub. (glej Ezekiel 28:14).

Po padcu pa ima druga imena. Ta imena jasno poudarjajo njegovo pokvarjenost, izprijenost in zle namene.

Satan je nasprotnik (tisti, ki je sovražen, ki nasprotuje). (Matej 4:10; Knjiga preroka Zaharija 3:1).

Hudič je obtoževalec, obrekovalec. Matej 4:1; Janezov evangelij 8:44).

Hudič je kača. (1 Mojzesova knjiga 3:1; Razodetje 12:9).

Zmaj – (Razodetje 12:3-17).

Abadon ali Apolion je uničevalec. (Razodetje 9:11).

Belial je nepomemben, ničvreden, pokvarjen. (2 Korinčanom 6:15).

Beelzebub je "gospodar muh", (Matej 12:24-27).

Sovražnik – (Matej 13:39).

Nasprotnik – (1 Petrovo pismo 5:8).

Zatiralec je tisti, ki kruto vlada. (Apostolska dela 10:38).

Obrekovalec – (Razodetje 12:10).

Morilec - uničevalec življenja. (Janezov evangelij 8:44).

Lažnivec – (Janezov evangelij 8:44).

Angel luči – (2 Korinčanom 11:14).

Rjoveči lev – (1 Petrovo pismo 5:8).

Prevarant – (Razodetje 12:9; 2 Korinčanom 11:3).

Princ moči zraka – (Efežanom 2:2).

Bog te dobe – (2 Korinčanom 4:4).

Vladar tega sveta – (Janez 12:31; 14:30; 16:11).

Princ demonov – (Matej 12:24).

Skušnjavec – (Mateju 4:3).

Volk – (Janez 10:12).

Tat – (Janez 10:10).

Antikrist – (1 Janezovo pismo 4:1-4; 2 Janezovo pismo 1:7.)

Angel brezna – (Razodetje 9:11).

Obsodba – (1 Timoteju 3:6).

Hudobni – (Matej 13:19).

Kralj – (Razodetje 9:11).

Lovilec – (Psalm 90:3).

 

6. Satanova sovražnost

Satan nasprotuje Bogu in vsemu, kar je povezano z Božjim kraljestvom. Na samem začetku človeške zgodovine, ko sta Adam in Eva podlegla Satanovi skušnjavi in grešila proti Bogu, je Bog rekel Satanu, da bo med Evinimi potomci nekdo, ki se bo dvignil proti njemu in ga premagal.

"Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto." (1 Mojzesova knjiga 3:15).

O, kako je Satan poskušal preprečiti izpolnitev te prerokbe! Ko se je Jezus rodil, je Satan, ko je spoznal, da je On tisti, ki ga je Bog obljubil poslati na ta svet, naredil vse, da bi ga uničil.

Preko Heroda je dal duška svojemu besu in ukazal ubiti vse moške dojenčke, stare dve leti in manj, v Betlehemu in okolici, v upanju, da bo s tem uničil Jezusa. Toda angel je posvaril Jožefa in on in njegova družina so zbežali v Egipt. (Matej 2).

Kmalu po njegovem krstu v Svetem Duhu in začetku njegove službe je bil izveden še en poskus usmrtitve. Tokrat ga je Satan zaradi sovražnosti ljudi v njegovem domačem kraju poskušal vreči z visoke pečine, vendar mu ni uspelo. (glej Luka 4:16-30).

Satan se ni sprijaznil s porazom in je skušal priti do Jezusa prek tistih, ki so mu bili blizu. Našel je mesto v Judu, enem od dvanajstih Jezusovih učencev. Toda Gospod je poznal Satanove načrte in kaj je želel satan doseči. (Glej Janez 6:70-71; Luka 18:31-33).

V obupu in želji, da bi uničil Božjega Sina, Satan vstopi v Juda, ki izda Jezusa (glej Janez 13:21-30). Potem, ko je množice ljudi spravil v sovražno razpoloženje in jih spodbudil, da so zahtevali Jezusovo križanje, ga je Satan preko Pilata predal sramotni smrti na križu. Ko so Jezusa pribili na križ, je satan mislil, da je zmagal. Toda po Božji modrosti se je tisto, za kar je satan mislil, da je njegovo zmagoslavje, izkazalo za njegov popoln in nepreklicen poraz.

"7 Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše veličastvo. 8 Te ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali." (1 Kor 2:7-8).

Po Jezusovem vstajenju satan, čeprav poražen, še ni odnehal. Njegova sovražnost je bila usmerjena proti učencem, ki so še naprej pridigali in učili v Jezusovem imenu. Izročilo pravi, da so vsi apostoli, razen enega, umrli mučeniške smrti.

Skozi stoletja ta sovražnost še naprej doleteva prave vernike. Toda do danes sovražnik ne more izbrisati z obličja zemlje tistih, ki pričujejo, da je Jezus Kristus Gospod. Jezus je rekel: "Na tej skali bom zgradil svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala." (Matej 16:18).

 

7. Satanove omejitve - Omejitve moči

Čeprav ima Satan veliko moč in avtoriteto ter vpliv na človeško raso, zadnja beseda vedno ostaja pri vsemogočnem Bogu, ki izvaja svojo suvereno moč v človeških zadevah. Satan lahko stori samo tisto, kar mu Bog dovoli. To jasno vidimo v zgodbi o Jobu.

Sprva Bog Satanu ni dovolil, da bi se Joba dotaknil, saj je njega, njegovo hišo in vse, kar je imel, z vseh strani ogradil (glej Job 1:10). Toda nato mu je Bog na Satanovo prošnjo dovolil, da se dotakne tega, kar je imel Job, ne pa tudi samega pravičnega Joba. S tem dovoljenjem je Satan uničil Jobove osle, vole, ovce, kamele, hlapce, sinove in hčere. Toda Job je ostal pod Božjim varstvom (glej Job 1:11-19). Nato je Bog Satanu dovolil, da se dotakne Jobovih kosti in mesa, ne pa njegovega življenja. Ponovno je Satan deloval le v mejah Božjega dovoljenja in na Joba prinesel gobavost. ( Job 2:4-7). Vendar se ni upal dotakniti Jobovega življenja. Zadnja beseda pripada Bogu.

V Lukovem evangeliju je še en zanimiv odlomek: "31 Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. 32 Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera." (Lk 22:31-32). Tukaj vidimo, da je Satan hotel škodovati Petru, vendar tega ni mogel storiti brez dovoljenja. Še vedno je bilo dovoljeno, vendar je Jezus molil, da Petrova vera ne bi bila omajana. Satan je Petru lahko naredil le to, kar mu je dovolil Bog.

 

Časovne omejitve

" Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih! Gorje pa vama, zemlja in morje, ker je hudič sestopil k vama, poln divjega besa, ker ve, da ima le malo časa." (Raz 12:12).

Bog je določil dan, ko se bo zgodila zadnja sodba in bodo pravični za vedno osvobojeni Satanovega vpliva. Satan to ve, kakor tudi zli duhovi. Ko je Jezus nekega dne izganjal zle duhove iz človeka, so zavpili: Zavpila sta in rekla: "Kaj imava s teboj, Božji Sin? Ali si nas prišel sèm pred časom mučit?." (Matej 8:29).

 

Lokacijske omejitve

Bog je vseprisoten, to pomeni, da je povsod hkrati. Nasprotno pa je Satan, tako kot mi, omejen na eno geografsko točko naenkrat (glej Job 1:6-7). Samo s pomočjo padlih duhov lahko deluje istočasno po vsem svetu.

 

 

 

 

8. Satana želi biti čaščen

V svoji želji, da bi postal podoben Najvišjemu (glej Izaija 14:14), Satan ne želi le izvajati oblasti nad Božjim stvarstvom, ampak si tudi strastno želi, da bi ga Božja ustvarjena bitja častila.

Satan je skušal celo Jezusa prisiliti, da bi ga častil. To si je tako zelo želel, da je bil pripravljen ponuditi Jezusu vsa kraljestva sveta in njihovo slavo, če bi padel na kolena in se mu poklonil. (Matej 4:8-9).

Satan je že od samega začetka poskušal ujeti človeštvo in ga prisiliti, da ga častijo. S tem, ko odvrača srca in misli ljudi od živega Boga, ta prevarant prejme veliko zadoščenje. Pismo Rimljanom nam pove, da je človeštvo Božje resnice zamenjalo s Satanovimi lažmi in začelo častiti stvarstvo namesto Stvarnika. (glej Rimljanom 1:25). Ljudje so se od Božje slave obrnili k mrtvim podobam ljudi in živali. (glej v. 23).

S tem ko si ljudje ustvarjajo malike po podobi in podobnosti ljudi in drugih bitij ter se jim potem priklanjajo in častijo, ljudje pravzaprav častijo demone.

"19 Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je morda malik sam kaj? 20 Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu. Nočem pa, da bi vi postali družabniki demonov. 21 Ne morete piti Gospodovega keliha in keliha demonov, ne morete biti deležni Gospodove mize in mize demonov." (1 Kor 10:19-21).

"Drugi ljudje, ki niso umrli zaradi teh nadlog, se niso pokesali del svojih rok, da ne bi častili demonov in malikov iz zlata, srebra, bakra, kamna in lesa, ki niso mogli ne videti ne slišati ne hoditi." (Razodetje 9:20).

V čaščenju demonov človek plačuje davek Satanu, vladarju vseh demonov. Še danes na milijone ljudi po vsem svetu služi Satanu s čaščenjem malikov. Ker so zavedeni, mnogi ne razumejo, kaj v resnici počnejo.

Morda mislite, da nimate nič z malikovanjem. Vendar bodite previdni. Sveto pismo razširja obseg malikovalstva, tako da vključuje malike v naši domišljiji, o katerih sanjamo ali jih privlačimo. "Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje." (Kološanom 3:5).

Preverimo se, da ne bomo imeli takšnih idolov, ki bi okupirali našo domišljijo, čas, energijo in čaščenje.

Satan si prizadeva strateško doseči dan, ko bo preko Antikrista lahko zadovoljil svojo željo in prejel želeno čaščenje.

"In vsi, ki prebivajo na zemlji, ga bodo častili, katerih imena niso zapisana v knjigi življenja Jagnjeta, ki je bilo zaklano od nastanka sveta." (Razodetje 13:8).

 

 

 

9. Satanov poraz

Ko je Jezus umrl, je satan mislil, da je dosegel veliko zmago. Toda namesto zmage je prejel poraz.

"14 Ker pa so otroci deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, 15 in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost." (Hebrejcem 2:14-15).

" . . .In Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja." (Razodetje 1:18).

Po njegovem vstajenju in vnebohodu s strani Očeta iz globine brezna je Jezus zmagal nad satanskimi poglavarji in oblastmi ter jih močno osramotil. (glej Kol 2:15).

Zmaga, zaradi katere je šel na križ, ni bila dosežena zaradi Njega samega, ampak zaradi nas (glej Hebrejcem 2:15). Jezus je bil vedno večni Božji Sin, Tisti, po čigar besedi je nastalo celotno vesolje. (glej Janez 1:1-3). Ko je prišel k nam iz nebes, se je prostovoljno odpovedal svoji večni slavi in moči ter hodil po zemlji kot navaden človek. Ker je bil Božji Sin, maziljen s Svetim Duhom, je zaradi nas premagal Satana. Kot padlo človeštvo smo bili pod Satanovim nadzorom, v suženjstvu greha. (glej Rimljanom 6:17-18).

Jezus je zaradi nas postal greh . . . . "da bi mi v njem postali Božja pravičnost." (2 Korinčanom 5:21). Samega sebe je daroval kot nadomestno žrtev na križu. Ker je bil neoporečna žrtev in popoln človek, je lahko nase vzel kazen, ki smo si jo nakopali ljudje s kršitvijo Božjega zakona. Božji pravičnosti je bilo enkrat za vselej zadoščeno s to žrtvijo in Bog ima zdaj zakonsko pravico sprejeti skesanega grešnika, ne na podlagi njegove pravičnosti, temveč na podlagi prelite krvi Gospoda Jezusa. (Matej 26:28). Tako je bil grešnik osvobojen satanove oblasti.

Naša osvoboditev od satanove moči pa postane učinkovita v našem življenju šele, ko zavestno in voljno pridemo k Jezusu Kristusu z vero, priznamo svoje grehe in se obrnemo s svojih poti ter ga priznamo za svojega Gospoda. Šele takrat postane njegova zmaga nad Satanom naša zmaga. Brez Jezusa Kristusa nimamo ne moči ne pravice, da bi se osvobodili Satanove moči in vpliva (glej Apostolska dela 4:12; Razodetje 12:1).

 

10. Satanova usoda

Satan in njegovi angeli se nikoli ne morejo pomiriti z Bogom. Njihova večna prihodnost je jasno opredeljena v Božji besedi: "Hudič pa, ki jih je zapeljal, je bil vržen v jezero z ognjem in žveplom, kjer sta tudi zver in lažni prerok. Tam bodo mučeni podnevi in ponoči na veke vekov." (Razodetje 20:10).

Njegovo usodo si bodo z njim delili vsi ljudje, ki se ne bodo pokesali in se zatekli k Jezusu Kristusu kot Gospodu in Odrešeniku. V Matejevem evangeliju Jezus govori o svoji končni vrnitvi na zemljo in o tem, da bo pred seboj zbral vse narode za sodbo (Matej 25:31-32). Tistim, ki ga niso hoteli častiti in ga ubogati, je rekel: "Pojdite od mene, prekleti, v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom." (Matej 25:41). V šestinštiridesetem verzu opisuje večni ogenj kot "večno kazen".

Ko boste brali to knjigo, se vedno spomnite Satanovega poraza v večnosti. Prihaja sodni dan, vsi grehi bodo prešteti in večno maščevanje bo dodeljeno Satanu.