30 DNEVNA MOLITEV
Nekega sobotnega jutra, sem
slišal našega pastorja reči, naj brez prestanka molimo trideset dni, če hočemo
videti rezultat molitve. Nisem mogel razumeti, zakaj ravno trideset dni, sem pa
vseeno hotel poskusiti. Moja vsakodnevna
molitev je bila približno takšna.
»Gospod, na razpolago sem Ti, da
me vsak dan uporabljaš. Kaži mi pot, dragi Gospod, in vodi me v tem, kar delam
in govorim. Naj s svojimi besedami in dejanji pričujem, da Ti živiš v meni. Naj
bom prijatelj osamljenim. Pomagaj mi, da bom znal priti nasproti tistim, ki
nosijo težka bremena. Gospod, nočem slave ali bogastva. Molim zato, da bi me
uporabil na slavo Tvojega imena. Vem, da ti ne morem veliko ponuditi, ampak
dajem Ti vse, kar imam. Vodi me, da bom to, kar Ti hočeš, da sem. Amen!«
Po enaindvajsetih dneh takšne
molitve, je kardiopulmonarno oživljanje (CPR), dobilo zame nov pomen. Delal sem
v dvanajst urni nočni izmeni, na porodniškem oddelku. Ravno sem se prvikrat
usedel, ko me je iz urgentnega oddelka poklicala prijateljica.
Na urgenco so zaradi prevelike
količine alkohola in mamil, pripeljali mladega, osemnajst letnega fanta.
Njegovo življenje je viselo na nitki. Storili so že vse, kar je bilo mogoče.
Fantov oče je prosil za duhovnika, ali pastorja, vendar v naglici niso mogli
najti nikogar. Prijateljica je rekla: »Vemo, da si kristjan, in potrebujemo te.
Pridi, in poskusi potolažiti tega očeta. Prosim, pridi in pomagaj.«
Z velikim odporom sem rekel, da
bom prišel. Ko sem čakal pred dvigalom, so bile moje misli polne sodb in jeze.
Potem sem se spomnil svoje
molitve. Vstopil sem v urgentni oddelek in se približal očetu. Prijel sem ga za
roko in ga tiho odvedel v kapelo. Preden sem lahko rekel, da nisem pastor, se
je sto osemdeset centimetrski in sto deset kilogramski mož pogreznil v stol in
postal kot otrok z zlomljenim srcem. Med neprekinjenim ihtenjem je govoril: »Kristjan,
moli za Raymonda. Spomnim se, ko sem prvič držal v rokah svojega sina. Tako
ponosen sem bil in kar naprej sem govoril: 'Sina imam.' Čez leta so drobcene
nogice postale večje in odkorakale proč od ljubezni družine, ter vstopile v
tuj, otrdel, in uničujoč svet. Nocoj mu preveč alkohola in prevelika doza mamil
jemlje življenje. Zdi se, kot da se hoče upreti vsemu, kar zagovarja njegova
družina. Včasih je bil videti zelo prestrašen, a se ni hotel ustaviti. Zdaj je
prepozno. Kristjan, moraš moliti za Raymonda!«
Njegove velike roke so drgetale v
mojih, in ko sem mu pogledal v oči, sem žaloval skupaj z njim. Med nama je
zavladala tišina, ko sem iskal besede, ki bi potolažile ta stolp, ki se je
podiral pred menoj. Počutil sem se neskončno neprimernega za to situacijo.
Hotel sem zavpiti: »Gospod, saj je šele ena in dvajseti dan, odkar sem začel
moliti. Nisem pripravljen za to!«
Čas se je iztekal in vedel sem,
da ne smem več odlašati. Sklenil sem njegovi roki, zmočenimi od solza, in začel
moliti. Na moje presenečenje so besede z lahkoto prihajale iz mojih ust. Po zaključeni
molitvi sem stopil k Raymondu. Prijel sem ga za njegovo mrzlo in negibno roko
in spet začel moliti: »Gospod, prosim te za čudež. Vem, da ga lahko narediš.«
Ostal sem z njima, dokler niso
Raymonda odpeljali na oddelek intenzivne nege. Raymonda sem vsak dan obiskoval
in še naprej molil zanj. Osem dni je minilo brez bistvenega izboljšanja. Ko sem
ga obiskal deveti dan, sem videl čudež. Raymond je bil buden in pogovarjal se
je z očetom.
Kardiopulmonarno oživljanje je
zame dobilo čisto nov pomen: »Christian pray for Raymond.« (Kristjan moli za
Raymonda).
Ko sem odhajal iz intenzivnega
oddelka, sem s solzami v očeh ugotovil, da je bil to trideseti dan moje
molitve.
Zdaj ne samo da verjamem v
čudeže, ampak se nanje zanašam.
Johnnie Dowdy – San Francisko
Charizmatics – January 2002
Ni komentarjev:
Objavite komentar