Hyman J. Appelman - BOŽJI ODGOVOR NA ČLOVEŠKI GREH

 

BOŽJI ODGOVOR NA ČLOVEŠKI GREH

 

Hyman Appelman

 

 

“Plačilo za greh je namreč smrt; božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.” (Rim 6,23)

V enem mogočnem stavku, nam apostol Pavel na kratko izrazi Biblijo, potrebo človeka in Božjo pomoč.

V eni močni izjavi zbere Pavel vse, kar nam je potrebno, da bi vedeli za načrt zveličanja.

Mnogi govorijo, da bi želeli postati verniki, vendar ne poznajo dovolj Knjige. Oni želijo imeti čas za proučevanje Božje Besede. Večina od njih nikoli ne postanejo verniki. To je samo še ena od satanovih pasti. V tem genialnem, a lahko razumljivem stavku, nam Pavel razkrije alibi vsakega grešnika. Ta vrstica iz Rim 6,23 vsebuje dovolj, da reši vsakogar, ki veruje in obsodi vsako neverujočo dušo na zemlji. Jasno, definitivno, enostavno in nepogrešljivo, je ta vrstica razdeljena v tri misli:

 

1. greh je smrt

2. zveličanje je po Kristusu

3. to zveličanje je brezplačno, ker je Božji dar.

 

1.GREH JE SMRT

 

Skozi stoletja se potrjuje ta Pavlova misel, da je posledica greha smrt.

To je bila smrt, ko sta bila Adam in Eva izgnana iz Edenskega vrta in ko jima je bil dan smrtonosni znak na čelo.

Bila je to smrt, ko so vode Božje jeze preplavile zemljo in uničile vse, kar je imelo dih življenja izven barke. Vsako plavajoče truplo človeka ali zveri na  tistih strašnih vodah, je bil amen na to Pavlovo trditev.

Bila je to smrt, ko je padel ogenj iz neba in popolnoma uničil Sodomo in Gomoro. Vsak

tleči ogorek in vsak ogljeni ostanek, je bil “ ja, zares ” na ta tekst.

Bila je to smrt, ko je tiste strašne noči v tistem strahovitem mimohodu Božje jeze, angel

smrti prešel skozi Egiptovsko zemljo, zahtevajoč vsakega prvorojenca v vsakem poganskem domu. Vsak jok in vsak krik, ki  je izšel iz trpečega srca očetov in mater, tiste od Boga preklete noči, je bil pozitivna demonstracija večne resnice te izjave.

Bila je to smrt, ko so se vode Rdečega morja zaprle in pogoltnile egiptovsko viteštvo.

Bila je to smrt, ko je angel Božji s svojo težko roko pobil 185.000 Sanheribovih asirskih

vojakov, ki so oblegali Jeruzalem.

Bila je to smrt, ko je Jezus Kristus izkrvavel svoje življenje na golgotskem križu.

     Bila je to smrt, ko je Tit natopil Jeruzalem s krvjo tisočev pogubljenih Judov.

Bila je to smrt, ko je srbski študent ustrelil avstroogrskega prestolonaslednika in se je svet

natopil s krvjo Prve svetovne vojne.

     Vsako truplo, ki je plavalo, vsak tleč kup sodomske kataklizme, vsak mrtev egipčanski prvorojenec, vsak potopljen egiptovski vojak, vsak od kuge zadet sirski vojak, vsaka kapljica Kristusove krvi, grob vsakega neznanega junaka, ki krasi glavno mesto vsake civilizirane države, je krik in večni amen na to Pavlovo trditev: “Plačilo za greh, je namreč smrt.” Bila je smrt in je smrt! In bo smrt, dokler ne bo Kristus, zmagovalec, uničil poslednjega strašnega sovražnika.

     Plačilo za greh je smrt tudi danes, tukaj med nami. To je fizična smrt, duhovna smrt, druga smrt. To je smrt karakterju, osebnosti, ambiciji, ugledu, ljubezni, vplivu, življenju, domu, delu, šoli, cerkvi.

            To je splošna smrt. Jud, nejud, moški, ženska, otrok; “....Duša, ki greši, umre.”  (Ez 18,4). Od nje ne morete pobegniti. Ne morete je zanikati, se ji zoperstavljati, se skriti od nje. V naših lastnih telesih nosimo njeno seme. Vdihujemo jih z zrakom. Vnašamo jih v sebe z vodo in hrano. Vse vesolje je pod prekletstvom, obsodbo in posledico greha – kar je smrt. Revež ni dovolj reven, da bi se ji izmuznil. Bogataš ni dovolj bogat, da bi jo premagal. Kralj na svojem prestolu, kraljica v svojem apartmaju, nečistnica v svoji luknji, kmet na svoji brazdi – v smrti so si vsi podobni.

Nobeni načrti, nobeni programi, nobene organizacije, nobeni predlogi človeka, na noben način ne morejo na boljše spremeniti to strahovito dejstvo.

To je neizbežna smrt. Najdete jo kjerkoli se nahajajo ljudje. Civilizacija je ne omejuje; grobost je ne more preprečiti. Briljantnost ji ni prepreka; divjaštvo je ne more ustaviti. Pogrebne sprevode boste našli v srcu poganske Afrike, kakor tudi v najvišjih sloji Zahoda. Ni opravičila, ni bega, ni izjeme. Ne more se odkupiti, ne more se urazumiti, ne more se odriniti. Njen strašen koščen lik je neizbežen, kakor tudi misel našega uma ali bitje našega srca. Na vsak način, če to moški doumejo in žene vidijo, bodo prenehali z norim hitenjem za materialnim in minljivim, ter pohiteli v iskanju za večnim. Naš celoten sestav – družbeni, politični, gospodarski, pa celo verski se menja preko noči, če se z nekim dejanjem Božje milosti neizbežnost smrti vtisne v dušo človeštva.

            Tu ne gre samo za splošno smrt, tu ne gre samo za neizbežno smrt, temveč je na osnovi avtoritete Božje Besede, greh večna smrt, druga smrt, brezup gorečega, večnega pekla. In to je resnična posledica greha. Če se reši problem greha, če se zlomi satanov prijem, zaustavijo napadi in skušnjave, izgubi pekel vso grozovitost, in smrt je izgnana iz programa večnosti.

            Obstaja večni pekel z večnim ognjem in večnim trpljenjem, izgon iz Božje navzočnosti, mesto nenehnega, brezupnega in nemočnega očitka vesti, ki čaka tiste, ki so umrli brez priznanja svojih grehov in brez odpuščanja. To je Božji zakon. To je razglas večnosti. To je deklaracija stoletij.

            Vendar obstaja beg iz trpljenja, iz obsodbe, iz propada, iz prekletstva greha. To je od Boga obljubljena, od Jezusa zagotovljena, od Svetega Duha ponujena pot. To je pot Biblije, pot evangelija, pot križa, pot krvi, pot Golgote.  Ta je Boga stala vsega kar je bil in vsega, kar je imel, On ga brezplačno nudi človeškim otrokom. To je moj drug stavek.

 

1. ZVELIČANJE JE PO JEZUSU KRISTUSU

 

 

V Jezusu Kristusu je absolutno, popolno, večno, učinkovito zveličanje za vsako dušo do koncev zemlje. Rečete: “Pridigar, kako lahko to rečeš?" Saj ne poznaš vseh ljudi na svetu. Celo nas tukaj, ki nam pridigaš, ne poznaš vseh.

Kako si lahko tako dogmatično prepričan, da obstaja zveličanje za vse nas?” Ljubljeni, jaz vas mogoče ne poznam. Mogoče ne poznam vseh ljudi na svetu.

Poznam pa Biblijo. Poznam Gospoda. In zaradi tega, ker poznam Knjigo in Boga te Knjige, brez oklevanja nudim zveličanje vsakemu od vas, na temelju evangelija. Sveto Pismo nam daje tri temeljne resnice glede te odrešitve.

 

1. Jezus je prišel da zveliča.

 

On sam je rekel: “Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli,

ampak, da bi stregel in dal življenje v odkupnino za mnoge.”

( Mk 10,45)

“Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.”

(Lk 19,10).

Bog je za Njega rekel: “Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.” ( Mt 1,21).

To je bilo Njegovo poslanstvo. To je bila njegova služba.

Zaradi tega je zapustil svoj dom v nebesih.

Zaradi tega je prevzel omejeno življenje človeka.

Zaradi tega se je spustil v mizarsko delavnico v Nazaretu.

Zaradi tega je sam sebe spustil na nivo revnih, odpovedujoč se celo gole udobnosti doma in družine.

Zaradi tega je  pridigal Besedo, ozdravljal bolne, čistil gobavce, obujal mrtve.

Zaradi tega je cele samotne noči molil obtežen z duševno bolečino sveta.

Zaradi tega je jokal nad Jeruzalemom.

Zaradi tega je imel krvave kaplje znoja v mraku Getsemanija.

Zaradi tega je umrl na križu.

Ja obstaja zveličanje za vsakega od vas, ker je Jezus Kristus prišel, da zveliča.

1.  On je umrl, da zveliča

 

On je na svojem lastnem dragocenem telesu, na strašnem Golgotskem križu, ponesel grehe vsake duše med nami.

“Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.”(2 Kor 5,21)

“Kristus pa nas je odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo. – pisano je namreč: ‘Preklet je vsak, kdor visi na lesu!’ (Gal 3,13)

“Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, .... ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega Jagnjeta.”

(1 Pt 1;18,19).

“Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh.” (Iz 53,6)

 

Ti odlomki iz Svetega Pisma so jasni in dokončni v svoji izjavi, da je Kristus Sin Božji, umrl za naše grehe, umrl, da zveliča. Ta smrt je pečat zveze med Očetom in Sinom na temelju katerega smo odrešeni, ko pridemo k Bogu v veri v Kristusa. Jezusova kri, prelita na golgotskem križu, je zvezala Božje roke na dva načina:

brez te krvi On ne more rešiti niti enega grešnika

in On mora rešiti vsakega grešnika, ki pride k Njemu in

zahteva spravo.

In kakor ste prepričani v dejstvo, da je Jezus umrl pod bremenom Golgotskega križa, tako ste lahko prepričani v opravičenje od svojih grehov.

2. Jezus živi, da zveliča.

 

Če bi bil križ konec Gospodovega življenja, če bi bila Jožefova grobnica še vedno zapečatena s prijemom smrti in groba, bi bilo naše zveličanje stvar globokega dvoma in grenke bojazni. Tedaj ne bi mogli biti prepričani v neoporečno zamisel o Jezusu, o Njegovem brezgrešnem življenju, Njegovem učenju, ki je brez tekmeca, z Njegovimi mogočnimi deli, Njegovi moči ozdravljanja, zveličanja in vzdrževanja.

Temelji naše vere so položeni v resničnost vstajenja in večnega, nebeškega življenja Odrešenika. Toda mi imamo Božjo Besedo in pričevanje dva tisoč let krščanske zgodovine, da se je križani Sin Božji res dvignil iz smrti, da se je On vrnil k svojemu Očetu v slavo in da On v Svetem Duhu menja usodo ljudi, narodov in sveta.

Vsak od nas lahko po veri izkusi osebno, jasno in prepričljivo bivanje živega Kristusa v sebi. To ni nekaj, kar se razlaga; nekaj o čemer se razpravlja, ali prepira. To je izpolnjenje srca, ki ga doseže tisti, ki se radostno preda Gospodu. S tem izkustvenim spoznanjem pridemo do zaključka, da Jezus živi, da odrešuje. On z nami hodi, se pogovarja, nas vodi, podpira, nam daje moč, nas razsvetljuje, oplemeniti, usposablja; na kratko rešuje nas od suženjstva, izčrpanosti in pomanjkanja tega sveta, ter nas vodi v radost in polnino skupnosti z Bogom in služenju v Bogu. To je tisto, kar je pobožen pesnik prepeval, ko je zapisal:

“Od tu sledi, da lahko za vedno odrešuje tiste, ki po njemu prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje za njih.”

Ja, tudi za vas obstaja zveličanje, ker Jezus živi, da zveliča.

 

3. ZVELIČANJE JE BREZPLAČNI DAR BOŽJE LJUBEZNI

 

In sedaj moj zadnji stavek. "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. (Ef 2;8,9).

"Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega. Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega Odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. Tega je po našem Odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi opravičeni po Njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo." (Tit 3;3-7)

Odrešenje je brezplačno, ker je neprecenljivo; je iznad človeške vrednosti in sposobnosti izračuna. Ne obstaja nič s čimer bi človek odrešenje lahko primerjal. Vzemite vse blagoslove, katere je Bog spustil na nas, dodajte temu mnogoštevilna materialna bogastva, nepremičnine, imetje, uspehe, dosežke, dragocene stvari po celi zemlji, ter jih združite v en ogromen kup, tako da s sijajem preseže opoldansko sonce na vrhuncu njegovega sijaja. Postavite za tem ob strani te ogromne gore samo eno dragoceno kapljico Jezusove krvi. Primerjajte med seboj imeti v posesti odrešenje brez smrtnega življenja in blaženosti s katerokoli zemeljsko stvarjo in razumel boš, kaj mislim, ko govorim o neprecenljivosti te najmogočnejše od vseh Božjih milosti.

Odrešenje je brezplačno, ker je za njega plačano. Za njega je plačano s ponižanjem Božjega Sina, ko se je sam odpovedal svoji nebeški slavi in prišel na zemljo, da bi živel, kakor reven galilejski vaščan. Za njega je plačano s krvavim znojem v Getsemaniju. Za njega je plačano s krivičnim rimskim bičem. Za njega je plačano s samoto, žalostjo, globoko bolečino in prelito krvjo Golgote. Bog ne more sprejeti, Bog ni mogel sprejeti, Bog noče sprejeti, Bog ne sprejema, niti ene druge cene od nas ubogih grešnikov, razen spokorjenje in vero.

 

Odrešenje je brezplačno, ker je ponujeno vsem, ki pridejo in ga sprejmejo.

Glede tega je Biblija popolnoma dokončna. Na mnogih mestih, na mnogo načinov, skozi primere in zgodbe, nam Sveti Duh, pisec Svetega Pisma, ponuja Kristusovo kri, kruh in vodo življenja, popolnoma zastonj, vsem, ki pridejo. Dva tisoč let brezplačnega odrešenja se nudi človeštvu. Brezmejne množice iz vsakega podnebja, iz vsake države, stanja in rase, so našle svojo pot do Izvira, do krvi poškropljene Golgote in se napile globoko in brezplačno krvi in vode za svoje lastno opravičenje in večno radost.

Sveti Duh tudi vas kliče k tem odrešenju. Z vsako obljubo odrešenja, z vsakim gorečim pozivom, z vsako čudovito in nežno besedo poziva, ki si jo On lahko izmisli, vas On podpira, da pridete in se rešite, da pobegnete od jeze, ki prihaja, da pridete zato, da se izognete joku greha. Stojite na križišču. Na enem mestu Gospod vleče vaše srce in vašo dušo in vam ponuja Kristusovo kri za odpuščanje vaših grehov. Z druge strani se bori satan s svojo peklensko silo, da vam prepreči da sprejmete poziv evangelija. Odločitev je vaša. Ali plačilo za greh, ali Božji dar. Ali Kristus, ali satan; ali Bog, ali greh; odrešenje, ali prekletstvo; ali življenje, ali smrt; ali nebo, ali pekel. Vaša odločitev bo odločilna. Satan vas ne bo izpustil brez boja. Od njega se morate odtrgati z dejanjem svoje volje. Prekoračiti morate mejo na drugo stran, k Rešitelju. Bog pa bo zaradi Jezusa Kristusa storil ostalo.

Pred nekaj leti, je bil čudovit mlad evangelist Henry Moorehouse, povabljen v neko velško rudarsko mesto, da bi imel sestanke prebujenja. Nekaj kristjanov mu je postavilo skromen šotor - štiri zidove in streho. Začel je pridigati, dvakrat na dan. Množice so prihajale. Duše so bile odrešene. Organizirala se je cerkev. Sestanki so razburkali mesto in postali tema razgovorov na ulici. Ko je nekega večera krenil k prižnici, sta ga dva člana cerkve poklicala na stran.

"Brat Henry", sta rekla, "nekateri od nas verjamemo, da bi bilo bolje, da v tem večeru zaključiš s sestanki in zapustiš mesto."

"Zakaj bratje?" je vprašal pridigar. "Za kaj gre?" "Kaj sem naredil?"

"Nič nisi naredil brat Henry, temveč bo tebi storjeno."

"Kaj bo meni storjeno in kdo bo to naredil?" Svobodno mi povejte. Ne bojim se. Ob tem ne morem dobro premisliti, dokler mi ne razodenete vsa dejstva."

"Brat Moorehouse", mi je rekel eden od njih, "v tem mestu živi zločinec po imenu Ike Miller. On je najhudobnejši, najbolj pokvarjen in najbolj podel človek za katerega vemo. Sovraži pridigarje, prezira cerkev, hudo ravna s kristjani, preklinja Gospoda in Biblijo. Nekaterim od nas je rekel, da če danes zvečer ne zaključiš sestankov, bo naslednji večer prišel, prekinil sestanek in te s pištolo izgnal iz mesta."

Henry je spustil glavo v tihem razmišljanju. "Bratje", je rekel, popolnoma prepričan sem, da me je Gospod pripeljal sem, da vam pridigam. On bo na tem sestanku poskrbel za mene. Ne bom bežal. Kako ta Ike zgleda?"

Povedali so mu. Cel naslednji dan je pridigar iskal in lovil Ikea po celem mestu, da bi se z njim pogovoril, a ga ni mogel najti. V tem večeru je bil šotor prepoln. Henry je najavil pesem, nato drugo. Nekoga je poklical, da moli. Za tem je množica spet zapela. Evangelist je prebral neko vrsto iz Svetega pisma, najavil temo pridige in za tem ponovno za nekaj časa vodil skupnost v molitvi. Po tem,  je začel pridigati. Komaj se je dobro utekel, ko so se vrata treskoma odprla in prepustila ogromen, neroden lik Ikea Millera. Moorehouse ga je prepoznal po opisu, ki ga je dobil. Ike je prišel popolnoma blizu naprej in sedel na klop v prvi vrsti, potem pa pogledal v pridigarja, kakor da govori: "Dobro, samo nadaljuj, da zaključiš, kar imaš."

Henry je zaprl Biblijo, Še enkrat je dvignil svoj obraz k Bogu v tihi molitvi. Za tem je počasi, nežno in jasno naznanil novi tekst:

" Da, Bog je tako ljubil ta svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jan 3,16)

In pridigal je o Božji ljubezni, pridigo, ki bi raztopila celo kamnito srce. Ko je zaključil, je poklical ljudi, da se dvignejo in najavil pesem poziva k oltarju. Nihče se ni premaknil. Nekaj jih je zapelo. V sredini druge vrstice, se je Ike Miller obrnil in s težkimi koraki odšel. Množica se je v trenutku sprostila. Nekateri ljudje so se približali pridigarju. "Henry, od vseh norih stvari, ki jih nek pridigar lahko stori, si ti v tem večeru naredil najhujšo. Kaj človek, kakor je Ike Miller ve o Božji ljubezni? Zakaj mu nisi raje govoril o Božji jezi in kazni za greh ?"

"Moorehouse je sklonil glavo in vroče solze so mu spolzele preko obraza: "Bratje", je rekel, "molite za mene. Mogoče sem se zmotil, vendar sem poskušal slediti vodstvu Svetega Duha."

Sveti Duh je vedel kaj dela. Prav On je govoril skozi pridigarja, od greha otrdelemu srcu, tega pokvarjenega rudarja. Ike Miller je zapustil šotor, ter na pol slep, opotekajoč se odšel po glavni ulici skozi mesto. Šel je mimo salona, igralnice in mesta brezkončno slabega slovesa. Ljudje in žene so ga poskušali ustaviti, a se jih je otresel in nadaljeval svojo pot. Prišel je do konca ulice, skrenil desno in odšel še skoraj kilometer po ozki vaški cesti, do prevrnjenih vrat na zrušeni ogradi, izza katere se je nahajala enosobna brunarica, tako stara in slaba, da se je lahko videlo svetlobo luči med deskami. Dobro je zaslužil, pa je vse zapil, zaigral in zapravil.

Krenil je k vratom in jih odrinil. Prostor je bil na pol prazen. V enem kotu stara peč, postelja, slamnjača, miza, dva razmajana stola. Žena je sedela za mizo in nekaj krpala. Dvoje otrok, deklica desetih in deček sedmih let, sta bila poleg  mame, nagnjena nad nečem v njenem naročju. Slišali so vrata in videli očeta, kako vstopa. Njihovi mali obrazčki so prebledeli od strahu. Mama se je dvignila, porinila otroke izza sebe in se počasi ritensko odmikala proti postelji. Mislili so, da je oče pijan in, da jih bo pretepel. Da bi prihranila otrokom, je bila mama pripravljena vse prevzeti nase. Ike je vedel kaj delajo. On je bil gnili grešnik, vendar je bil poln občutkov. Srce v njegovem velikem telesu je zastalo. Oči so ga zapekle od zadržanih solz. Ko je vstopil v prostor, je razširil roke in objel svojo ženo. "Lassie", je rekel, "ni se ti več treba bati se. Bog ti je v tem večeru pripeljal novega moža." Med tem, ko je jokala si jo je prižel na srce. Ko jo je spustil, je pokleknil ob postelji in izpod nje izvlekel otroke. Ko so prišli ven, so videli objokano mamo, zato so tudi sami začeli jokati.

Ike jih je objel, božal, tešil, ljubkoval in skupaj z njimi jokal. Po nekaj trenutkih, se je obrnil k svoji ženi: "Lass, moramo moliti." Vsi štirje so pokleknili okoli mize. Žena je poskušala moliti, a je zajokala. Vsa bolečina, muka, težave in slabo ravnanje preteklih let so izšli skozi njeno glasno jokanje. Otroci so jokali z njo.

Ike je dvignil svoj glas: "Gospod", je rekel in obstal. "Gospodar" in obstal. "Rešitelj" in obstal. "Oče" in obstal. Tako močno je želel moliti, vendar ni vedel kako. Njegovo grešno srce se je zlomilo. Dolgo zadržan hudournik solza, je privrel skozi močna čustva kesanja in hrepenenja. Nenadoma mu je skozi um padla  vrstica iz stare molitve, ki se jo je naučil na kolenih svoje matere. Dvignil je glavo in ihte zakoprnel:

 

Jezus mili, krotki in blagi,

na tega otročka pogled svoj obrni;

moje prostodušnosti se usmili

in dovoli, da pridem k Tebi.

 

Ljubljeni, Jezus je iztegnil roko iz neba in s krvjo svojega lastnega Sina opral grehe tega človeka. Iz njega je naredil Božjega otroka, ga poklical pridigati Besedo in uporabil za pridobivanje tisočev za Kristusa.

 

Bog, bo zaradi Jezusa, naredil isto za vas,

če pridete in sprejmete brezplačni dar Njegove ljubezni;

večno življenje po Jezusu Kristusu.