SAMOMOR DUŠE
Hyman J. Appelman
»….le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako
veliko odrešenje, o katerem je začel govoriti Gospod, in so ga tisti, ki so ga
slišali, utrdili med nami (Heb 2,3).
Vsakič,
ko preberem to vrstico iz Svetega Pisma, vsakič, kadar poskušam pridigati o
njej, mi pride na misel dogodek, ki se je zgodil davno prej, preden sem postal
kristjan.
Bilo
je okoli šeste ure popoldan, ko se je neki farmar, mlad človek, vračal iz vasi,
kjer je kupil živež. Hodil je po železniških pragovih. Spuščal se je mrak; ni
bilo še popolnoma mračno. Roke je imel natovorjene z zavoji. V eni roki je
nosil laterno in zavitke z živili. Nenadoma se je spotaknil, padel in malo je
manjkalo da ni vse izpustil iz rok. Nekako mu je uspelo zravnati se, nato pa je
pogledal v tla. Ni vedel ali slučajno, ali namerno, toda tri spone so bile
izvlečene in velik del tračnice je bil ukrivljen. Mladenič je vedel, da če bo
vlak naletel na to izkrivljeno tračnico, bo prišlo do strašne nesreče. Vedel
je, da v tem večernem času hitri vlaki, ne samo eden, temveč kar nekaj, z vso
hitrostjo drvijo po tej železnici, da bi prepeljali ljudi iz Philadelphie do
New Yorka na vsakodnevno delo in nazaj. Nobenega orodja ni imel, pa tudi če bi
ga imel, mu nebi uspelo nič popraviti. To je bilo pretežko delo za enega samega
človeka. Nenadoma je občutil podrhtavanje tračnic. Zaslišal je sopenje in
žvižg. Prihajal je vlak. Vedel je, da ima vsega nekaj minut, da nekaj naredi.
Prižgal je laterno, odvrgel svoje svežnje in začel teči v smeri prihajajočega
vlaka. Vlak je prihajal proti njemu, on pa je tekel proti vlaku. Tekel je,
kolikor je le mogel hitro in gledal v vlak, ki se mu je približeval. Spotaknil
se je, padel in razbil steklo na laterni. Ni bilo več ničesar, kar bi še mogel
storiti. Vlak je prihajal; videl je že svetlobo. Nato pa mu je dal Bog idejo.
Nadaljeval je s tekom in prav v trenutku, ko je bil vlak že skoraj pri njem, je
skočil iz tirov in razbito laterno vrgel v lokomotivo. Očitno strojevodja ni
bil tako neumen, saj je, ko je videl laterno, takoj vedel da nekaj ni v redu.
Potegnil je zavoro in uspel zaustaviti vlak, malo pred ukrivljeno tračnico.
Farmar je dobil medaljo za pogum.
Sveti
Duh dviguje golgotski križ in zlomljeno, s krvjo poškropljeno Jezusovo telo.
Postavlja ga pred vas, v opomin. Če boste nadaljevali po svoji poti, potem pred
vami ni več ničesar drugega, razen smrt in obsodba. »Ustavi se! Spreglej!
Prisluhni!« je to, kar nam Sveti Duh govori skozi to vprašanje: »Kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako
veliko odrešenje?«
Razmišljajte o tem
vprašanju v svojem umu, medtem ko mi sledite.
- Veliko odrešenje
- Zanemarjanje odrešenja
- Posledice tega zanemarjanja
Še mnogo več
je tega, o čemer bi vam lahko govoril, vendar nimam časa za vse, dopustite pa
mi, da vsaj s temi tremi predramim vaša srca, kakor mi Sveti Duh da izreči.
ODREŠENJE JE VELIKO ZARADI STRAHOVITOSTI SVOJE CENE
Odrešenje je veliko, zaradi
strahovitosti svoje cene. Pridite z menoj na Golgoto; ustavite se v senci
križa; poglejte v izmučen Kristusov obraz; še enkrat poslušajte, kako kri, ki
je bila prelita za vaše in moje grehe, pada iz križa, kaplja, za kapljo.
Odrešenje je brezplačno, ni pa poceni. Stane več, kot vse bogastvo vesolja
skupaj. Stane več, kot vse drugo bogastvo, več kot vse Božje bogastvo skupaj. Ko
je Bog pribil svojega Sina na križ, da bi plačal ceno za našo odkupitev, je
samega sebe osiromašil. Ostal je brez najdragocenejšega, ker je dal Kristusa,
tisto, kar je najbolj ljubil, svoje najdražje, najboljše, kar je imel. Dal je
svoje lastno srce, ko je izpustil zadnje kaplje krvi za nas. Ko boste to
razumeli, ko boste to doumeli, bo to iz vas naredilo dobrega kristjana. Takrat
vas ne bo potrebno prositi, da pridete na molitveni sestanek. Takrat vas ne
bo potrebno prositi, da daste svoj denar. Samo en dober, dolg in odločen pogled
na Gospoda Jezusa bo naredil, da boste postali koristni. Samo en pogled v obraz
Božjega Sina bo naredil, da boste tudi vi želeli žrtvovati. En dolg pogled na zlomljeno, s krvjo
poškropljeno telo, vas bo naredilo še bolj goreče od pričakovanja in več kot
samo voljne, pokazati umirajočemu Božjemu Sinu hvaležnost in spoštovanje, skozi
svoj trud in svojo željo, da izpolnjujete Njegovo voljo.
En dober,
dolg in odločen pogled na križ, moj neodrešeni prijatelj, vas bo prisilil, če
imate vsaj eno kapljico
hvaležnosti v svojem srcu, da pridete h Kristusu, da ga sprejmete kot svojega
osebnega Odrešenika, da se krstite in vstopite v Njegovo službo, da daste svoje
življenje z enako vdanostjo, kakor je dal tudi On svojega za vas na tem okrutnem
prekletem križu. Cena tega odrešenja je ena od najmočnejših vzpodbud, da
vas pritegne k njegovim pogojem. Cena tega odrešenja je verjetno med
najpomembnejšimi razlogi, zakaj je nevera tako strašen greh, hujši od vsakega
greha. Nehvaležnost, strašna, žalostna, črna nehvaležnost, je pripisana tistim,
ki zavračajo ponudbo Božje milosti v krvi Njegovega Sina. Naj cena, ki je bila plačana za vašo rešitev, zlomi vaše srce in
raztali vašo dušo!
ODREŠENJE JE
VELIKO ZARADI POLNINE SVOJE VSEBNOSTI
V tem velikem odrešenju
nam Bog vsem nudi, da poskrbimo za svojo preteklost in sedanjost in se oskrbimo za bodočnost.
Odrešenje se začenja z brezkončnim opravičenjem od naših grehov, zaključi pa se
z blaženo večnostjo nebes. Naši grehi so oprani v krvi križa. Naše potrebe so
utemeljene v obljubah zapečatenimi s križem. Dan nam je Sveti Duh, ker, ko je
križani Odrešenik po golgotski tragediji, zmagovito vstal v višino, je
osvobodil ujetnike in dal ljudem darove. S krvjo smo očiščeni in
posinovljeni, zapečateni Božji otroci, saj je Bog sam sebe naredil popolnega,
absolutnega, večnega, učinkovitega, zmagovitega, ljubosumno odgovornega za vsak
fizični, duševni moralni, družbeni, verski in duhovni del našega življenja in
življenja tistih, ki jih ljubimo in za katere smo odgovorni. Ni potrebe po
tem, da bi vernik za karkoli skrbel. Saj pravi Gospod v Evangeliju po Luki
11,13: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre
darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim,
ki ga prosijo.«
Oče bo hodil z
nami, se z nami pogovarjal, nas vodil, učil, navdihoval, opogumljal,
razsvetljeval v svoji volji in na svoj način, ko nam bo dajal milost, da lahko
naredimo njegovo blagoslovljeno delo. Zatem, ko nam življenje pride h koncu, ko
pridemo do konca poti, ko v somraku
obstanemo na robu hladnega Jordana, z njegovimi hladnimi vodami, ki
pljuskajoč zalivajo naše noge, bo tam Oče, da nas varno popelje skozi dolino
smrtnih senc, v svetlobo novega jutra. O, kakšna veličina, popolnost,
celovitost, takšnega odrešenja!
ODREŠENJE JE
NAJVEČJE
ZARADI BREZPLAČNOSTI NJEGOVIH POGOJEV
Kljub strahu
pred njegovo ceno, kljub polnosti njegove vsebnosti, je to mogočno, to
edinstveno, to veličastno
odrešenje brezplačno ponujeno vsem ljudem. Brez denarja in brez cene, piše na
darilu Božje ljubezni. Preiskujte Sveto
Pismo, pozorno opazujte njene strani, proučujte njene izjave! Na vsak mogoč
način nam Gospod nudi kri svojega Sina in odrešenje naše duše. Poslušajte
Izaijo:
»O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite,
kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja,
brez plačila vino in mleko!« (Izaija 55,1)
»Iščite GOSPODA dokler
se daje najti, kličite ga, dokler je blizu!« (Izaija 55,6)
»Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni
svoje misli. Vrne naj se h GOSPODU, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki
je velik v odpuščanju.« (Iz 55,7).
Poslušajte Jezusa:
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni
in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Matej 11,28).
Poslušajte Janeza:
»In Duh in nevesta pravita:
»Pridi!« In kdor posluša, naj reče: »Pridi!« In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj
zajame vodo življenja.« (Razodetje 22,17).
Najsiromašnejši
in najbogatejši, najmlajši in najstarejši, najšibkejši in najmočnejši,
Judje in ne – Judje, moški in
ženske, otroci in vsi mi, ki smo v isti potrebi in na isti poti soočeni z
istimi pogoji, ko pridemo pred Boga. Bog ne gleda kdo je kdo. Pogoj pod
katerimi nam je odrešenje dano, bodo vzdržali kakor zvezde in še več. Hvala
Bogu za to. Vsi moramo vedeti in vemo, kaj moramo narediti. Vrata milosti so
odškrtnjena enako za ene, kakor za druge. Spreobrnjenje k Bogu in vera v Jezusa
Kristusa sta dva koraka, katera moramo narediti, da bi pobegnili od kazni greha
v Božje odpuščanje, od trpljenja pekla v slavo neba. To je cena, ki jo moramo
vsi plačati. To so pogoji, ki jih vsi lahko sprejmemo. Bog jih je naredil tako
enostavne, da jim lahko sledi celo otrok; da jih tavajoči brezdomec, čeprav
zmeden, lahko prebere in razume. Niti v enem življenju ne obstaja ovira,
prepreka, težava, skušnjava, problem, ki bi nas lahko zadržal od Boga, ko nam
je dana ponudba odrešenja pod takšnimi, brezplačnimi pogoji.
Ljubljeni, ali
opazujemo strahovitost cene, popolnost njene vsebine, brezplačnost in
enostavnost njenih pogojev. Ali ni presenetljivo, da jih toliko odlaša, da jo
toliki zavračajo, da jih toliki zametujejo, da jih toliko zanemarja Božjo
ponudbo? Verjamem, da angeli v Slavi težko razumejo norost človeških bitij, ki
obračajo svoj hrbet proti Božji ljubezni. Da, mnogo je tistih, ki jim ne uspe
predati se nežnosti Božje milosti, ki še naprej živijo v svojih grehih, v njih
umirajo in jih za vso večnost odnašajo v goreč ogenj večnega pekla. Zakaj?
Mnogo razlogov je, verujem pa, da so trije najpogostejši: pokvarjenost,
neobčutljivost in odlašanje.
Nekatere ljudi zadržuje
pokvarjenost. V njihovih življenjih obstaja greh, ki ne želi oditi.
D.L.Moody je rekel, da obstajata samo dva
razloga, ki dušo človeka držita proč od Kristusa, vsaj eden ali oba. To sta
moralna strahopetnost, ali lahko zapeljivi greh. Pred nekaj večeri na
bogoslužju, sem odšel do neke mlade žene, da bi se z njo pogovoril o njeni
duši. Ona mi je zelo jasno rekla, da želi biti kristjanka, dodala pa je: »Ne še
nocoj.« Po pogovoru je priznala, da jo pri tem ovira ples. Zelo rada je
plesala, vedela pa je, da jo bodo zaradi tega v cerkvi gledali postrani.
Pripravljena je bila odlašati glede svoje večnosti, z Odrešenikom, satanom, z
nebom, s peklom, samo zaradi plesa! Judova sramota! Govorim o prodaji Kristusa
za trideset srebrnikov! Greh je lahko velik. Grehov je lahko veliko. Hudič jih
ima zelo veliko, s katerimi lahko skuša ljudi, da ne sprejmejo Kristusa. K temu
spada nepravilno vodenje posla, nepoštenost v politiki, umazanija v družbi,
karkoli. Ljubljeni, strinjali se boste z menoj, tako kristjani, kakor
nekristjani, da na celem svetu ne obstajajo grehi, ki bi bili vredni, da se
zaradi njih zanemari odrešenje in večno bivališče v Slavi. Ni dovolj velike
vrednosti, katero bi hudič, svet in telo lahko ponudili kateremukoli od nas, da
bi si zaradi nje nakopali Božji gnev za celo večnost. Karkoli bi naš greh, ali
naši grehi bili, jih lahko v ponižnem spokorjenju in priznanju prinesete h
Kristusu. On vam bo oprostil pretekle grehe in vam dal moč in milost, da
premagate sedanje in bodoče grehe.
Tudi
neobčutljivost zahteva dušo nekaterih. Oni ne prihajajo pogosto v cerkev.
Svojega Svetega Pisma skoraj več ne berejo. Svetemu Duhu ne dajo priložnosti,
da bi delal v njihovem duhu. Manjka jim pričevanje, globoko, ostro, resno
pričevanje o grehu in potreba po Gospodu Jezusu Kristusu. Primerjajo se s člani
cerkve in ljudmi okoli sebe, ki so enako pokvarjeni, kakor oni sami. Svoje
lastne grehe postavljajo na najmanjšo možno mero, svoje vrline pa na največjo
možno mero. Zato, ker niso smrdljivi, surovi, ubogi grešniki, zato, ker ne
nosijo krivde velikih telesnih prestopkov, zato, ker imajo družbeni položaj,
svetovni ugled, ker niso alkoholiki, kockarji, izsiljevalci, zaporniški ptički,
ne občutijo strašne potrebe po Odrešeniku. Ne
glede, kaj si mislite o tem, so tudi oni skupaj z vami, izgubljeni v grehu, na
poti v pekel, brez Boga, brez upanja v svetu, če se za svoje grehe ne spokorijo
in zelo očitno, zelo osebno, zelo javno ne sprejmejo Jezusa Kristusa, kot
svojega osebnega Odrešenika. V Božji besedi je pisano:
»A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«(Lk
13,5) .
»Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!«(Mt 18,3).
»Če se kdo ne
rodi od zgoraj, ne more
videti Božjega kraljestva.«(Jn 3,3)
»Kdor vanj veruje,
se mu ne sodi; kdor
pa ne veruje, je že
sojen, ker ne veruje
v ime edinorojenega Božjega Sina.«(Jn 3,18).
»In po postavi se skoraj vse očiščuje s
krvjo in brez krvi ni odpuščanja.«(Heb 9,22)
Če občutite ali ne, če verjamete ali ne,
če priznate, ali ne, vam je potreben Jezus Kristus. Neobčutljivost in
ravnodušnost vam nikakor ni v pomoč.
Oklevanje je
najljubša satanova past. Več ljudi je bilo zapeljanih v propad z oklevanjem,
kakor s katerimkoli hudičevim trikom. On ve, kako težki smo in kakšne so naše
slabosti. Dovolj je pameten da ve, da nas ne more zapeljati na pot težkega
greha. To mu niti ni potrebno storiti. Ni potrebno, da nas naredi hudobne,
pokvarjene grešnike. Že samo če nas napelje, da dovolj dolgo odlašamo glede odrešenja,
je to prav tisto, kar je hotel doseči.
Slišal sem
zgodbo o nekem pridigarju, ki je sanjal da je umrl in odšel v pekel. Znašel se
je v dvorani s satanovim prestolom. Belcebub je sedel na svojem prestolu, pred
njim pa so za mizo v obliki podkve sedeli
demoni, ki so imeli pomemben sestanek. Hudič jim je govoril: »Ne trudite se
dovolj. Ne pridobivate dovolj duš. V cerkvah preveč pridigarjev pridobiva ljudi
za Kristusa. Morate nekaj storiti in to hitro.«
V peklu je
nastala tišina, kakor v mestu mrtvih. Demoni so gledali eden v drugega. Eden od
njih je skočil na noge in rekel: »Vaše veličanstvo, odšel bi gor, kjer pridiga
tisti Žid. Dovolite mi, da hodim sem in tja po cerkvi in govorim ljudem, da je
Biblija od strani, do strani laž in da je Kristus lažen.«
Hudič je
pogledal vanj.
»Sedi! Ta trik
že dolgo ne deluje več. Vsak v tej množici ve, da je Sveto Pismo Božja Beseda
in da je vera v Kristusa prava. Bolje je, da se spomniš česa drugega.«
Pekel je
ponovno utihnil. Še eden od demonov se je dvignil na noge. Hudič ga je
prepoznal. »Vaše veličanstvo, dovolite mi, da grem jaz tja gor. Rekel jim bom,
da so preveč pokvarjeni, da bi bili lahko odrešeni in da jih Kristus ne
namerava odrešiti; da so zaradi greha zamudili svoj dan milosti.«
»Tudi ti
sedi«, mu je rekel hudič. »Vsi so v Svetem Pismu prebrali o Božjih pozivih in
obljubah. Sveti Duh toplo govori njihovim srcem o Kristusovemu klicu. Vedo, da
jih bo Kristus odrešil. Na ta način jih ne moreš ujeti.«
Ponovno je v
prebivališču trpljenja nastala tišina. Minevale so minute. Hudič in njegovi
ljubljenci so sedeli v globokem razmišljanju. Nenadoma se je dvignil na noge
eden od demonov. »Vaše veličanstvo, vem kako lahko napolnimo mesta pekla. Šel
bom gor. Hodil bom sem ter tja po skupnosti. Ustavil se bom ob vsakem grešniku
in mu bom rekel: ‘Izgubljen si in na poti v pekel. Kristus je umrl za tebe in
te lahko odreši. Moraš oditi v nebo.’«
»Hudič je
skočil na noge: »Če jim boš to rekel«, je zavpil, »bodo vsi stekli h Kristusu!«
»Čakaj malo«,
je rekel demon. »Ko jim bom vse to povedal, jim bom rekel tiho, nežno in
počasi, zvito: ‘Zakaj bi hitel? Počakaj. Ne nocoj. Počakaj, da se bodo srečanja
prebujenja končala. Kdaj drugič. Ne nocoj.’«
Ljubljeni, če
boste dopustili, da Božji glas v vaših ušesih zamre, boste lahko slišali
demone, ki vam bodo govorili: »Čemu hitenje? Ne še sedaj. Odlašaj.«
O, opozarjam
vas, zaradi Božje milosti, Kristusove krvi, vseh klicev Duha, zaradi
peklenskega ognja, radosti neba, ne obračajte pozornosti na satanove poslance.
Poslušajte Božji glas, dokler vam kliče:
»Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!«( 2 Kor 6,2)
»Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src!«(Hebrejcem
4,7).
Bog pravi sedaj; hudič
pravi ne sedaj.
Poslušajte
Gospoda in bodite odrešeni, sicer se bodo vrata milosti za vas zaprla, ker se
bo mogoče čas vašega pripravljanja končal, ker se bo Božja potrpežljivost do
vas izčrpala.
Dovolite mi torej, to
poslednje vprašanje:
»….le kako bomo
ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odrešenje?…….
(Hebrejcem 2,3).
Veste da ste
grešili. Veste, da je vaš dosje ves umazan z vašimi prestopki. Veste, da ne
morete rešiti same sebe. Veste, da morate enkrat umreti. Veste, da se boste
morali ob Sodbi soočiti z Bogom. Da bi ušli peklu in vstopili v nebo veste, da
se morate pobrigati za vaše odrešenje. No, predpostavimo, da ga zavrnete?
Predpostavimo, da nadaljujete kakor do sedaj, da neodločeni, oklevajoči,
zavračate, odlašate in umrete brez spokorjenja, priznanja, odpuščanja za svoje
grehe. Kako boste lahko ušli posledicam tega?
Za Boga ni
bega. On vas mora kaznovati. Njegov zakon je nespremenljiv, trajen kakor zvezde
za vse veke. On nima ljubljenčkov. Pri njem ni izjem. Kakor živite, tako boste
umrli in tako se boste tudi morali soočiti s sodbo. Plačilo za greh,
prekletstvo zakona, Božji gnev, obsodba svete pravičnosti, se mora izvršiti nad
vami, sicer bi ne bil Bog nič več, kakor slaboten, nepomemben človek. Sami
stebri večnosti, sami temelji vesolja, samo bistvo Boga, zahtevajo vašo
obsodbo. Za Boga ne obstaja beg.
Za tebe ni
druge možnosti. Ne moreš odstraniti angela smrti. Ne moreš se skriti pred
sodbo. Ne moreš zanikati svojih grehov. Ne moreš plačati globe, da bi se
izognil peklu. Ni dogovorov, ni opravičila, ni alibija; nikakršna obzirnost ne
bo odstranila dejstva, da si prekršil
Božji zakon in zanikal Božjega Sina. V grozni izpostavljenosti
razgaljenosti, z goro greha nagrmadenega na sebi, z neprijetnim popisom svojih
prestopkov, razgaljen pred Bogom, za
tebe ni možnosti bega, moj neodrešeni prijatelj, če zavrneš Kristusa.
Takrat bo celo
Jezus tvoj sovražnik. Celo Sveti Duh bo tvoj sodnik. Takrat bodo celo tvoji najljubši prijatelji prisiljeni,
zlomljenega srca pričevati proti tebi. Kri, ki je edina lahko oprala tvoje
grehe, bo glasno oznanjala tvoje zanemarjanje, neposlušnost in zavračanje.
»Če kdo Mojzesovo postavo zavrže, ga po
pričevanju dveh ali treh prič brez usmiljenja doleti smrt.
Kaj mislite, koliko hujšo kazen bo zaslužil šele tisti, ki potepta
Božjega Sina, tisti, ki ima za navadno tisto kri zaveze, s katero je bil
posvečen, tisti, ki zasramuje Duha milosti? Saj vendar vemo, kdo je rekel: Moje je
maščevanje, jaz bom povrnil,
in spet: Gospod bo sodil svoje ljudstvo.« (Hebrejcem 10,28-30).
Za tebe ni
bega!
Hvala Bogu,
obstaja izbira. Še vedno živiš v času milosti. Še vedno si v stanju možnosti za
odrešenje. Božje roke so razširjene proti tebi. Kristusova kri ti je na
razpolago. Sveti Duh te še vedno kliče. Lahko
si odrešen in za celo večnost zveličan. Odločitev je v tvojih rokah. Ti
sam se moraš odločiti. Bog je naredil vse, kar je mogel. Kristus je naredil
svoj del in to dobro. Sveti Duh si z vso svojo močjo prizadeva za tvojo dušo.
Odgovor je na tebi.
Se
boš odločil za greh, ali za odrešenje? Se boš odločil za satana, ali
Odrešenika? Se boš odločil za Boga, ali prekletstvo? Zanemarjanje pomeni
zavračanje. Zanemarjanje je zoperstavljanje. Zanemarjanje je uničenje.
Zanemarjanje je smrt. Zanemarjanje je pekel. Ta trenutek lahko odloča o tvoji
večnosti. Ali se hočeš spokoriti za svoje grehe, položiti svojo vero v Kristusa
in ga priznati pred ljudmi za svojega Rešitelja?
Pred
nekaj leti, se je metodistični potujoči pridigar Daniel Curry izgubil v
prerijah Nebraske. Prišla je noč. Prepozno je bilo, da bi šel naprej. Sestopil
je s konja, snel iz njega sedlo in ga odpel, prižgal mali ogenj, si napravil
malo večerje, vzel sedlo in odejo in se pripravil na spanje. Ob svetlobi ognja
je bral Sveto Pismo, ter dvignil svoje srce in dušo v molitvi k Bogu.
Razkomotil se je, razprostrl odejo, namestil pod svojo glavo sedlo in zaspal.
Sanjal je, da
je umrl in da je njegova duša potrkala na biserna vrata Slave. Angel mu je
odprl vrata in ga vprašal za ime in razlog prihoda.
»Ime
mi je Daniel Curry«, je odgovoril pridigar. »Iščem svoj dom v nebesih, katerega
mi je Jezus obljubil.«
»Angel
je listal po straneh knjige na mizi. »Žal mi je«, je rekel, »toda tvoje ime ni
v tej knjigi. Za tebe ni mesta v nebesih.«
»Briga
me, če je moje ime v tej knjigi ali ne«, je odgovoril Curry. »Vem, da se nahaja
v Jagnjetovi knjigi življenja in da vstopam v nebo.«
»Ali
želiš o tem govoriti z Bogom?« ga je vprašal angel.
»Ne«,
je rekel Curry,« če mi ni potrebno. Če pa ni druge možnosti, da me spustiš
naprej, potem me pelji k Bogu.«
»Mirno
stoj«, mu je rekel angel. Potem je pristopil h Curryju, potegnil svojo roko pod
njegovo, razširil svoja močna krila in poletel v zrak noseč Curryja. Letel je
in letel s hitrostjo misli. Curry je imel oči odprte. Nenadoma je ugledal
bleščečo svetlobo, kakor da se je na tisoče sonc spojilo v enega. To ga je
zaslepilo. Zaprl je oči. Angel je še hitreje letel proti tej svetlobi. Nenadoma
se je ustavil in nežno spustil sebe in Currija. Pridigar je odprl oči. Videl
je, da stoji na nečem, kar ga je spominjalo na kristalno steklo. Dvignil je
pogled. Na belem prestolu, visoko nad njim, je sedel Bog, sam Jahve. Curry se
je prestrašil. Našel se je z obličjem v obličje s samim Bogom. Kolena so mu
popustila in padel je predenj na tla. Od lika na prestolu, je prišel do njega
glas, strog, jasen in resen: »Kdo si ti? Kaj hočeš?«
Curry
se je hotel dvigniti in govoriti, pa se mu je strah zavlekel v kosti. Ni se
mogel premakniti, niti izreči besede. Ponovno je prišel do njega glas: »Kdo si
ti? Kaj delaš tukaj?«
Nedoumljiva
groza in strašen strah so zajeli Curryjevo dušo. Vsa njegova moč je usahnila.
Njegov um je bil nesposoben misliti. Njegove ustnice so bile zapečatene od
strahovitosti Navzočnosti, s katero se je soočal. In ponovno so prišle strašne
besede: »Govori, smrtnik! Kdo si? Kaj iščeš?«
In
prav takrat, ko je pridigar občutil, kakor da se je sam pekel začel odpirati
pod njegovimi nogami, je zaslišal zvok bosih nog in nežno šelestenje blaga ob
blagu. Nekdo je prišel do njega, se nagnil nadenj in ga dvignil na noge. Ena
roka ga je objela preko ramen; videl je dlan na svoji levi strani prsi.
Pogledal je v dlan in videl brazgotino. Daniel
Curry je vedel, da je njegova duša rešena. Od veličastnega lika na prestolu
je ponovno prišlo vprašanje: »Kdo si ti? Kaj tukaj delaš? Kaj hočeš?«
Lik
ob Curryju je spregovoril, nežno, kakor poletni vetrič, nežno, kakor materine
uspavanke počivajočemu detetu, blago, kakor nežno oglašanje grlice na drevesu.
Zaslišale so se tihe besede: »Oče, to je Daniel Curry. Katerekoli grehe je
storil, katerikoli prestopki so umazali njegov dosje, katerikoli grehi so
umazali njegovo preteklost, vse jih pripiši meni. Daniel Curry, me je priznal pred ljudmi in jaz ga sedaj priznavam
pred teboj, Oče moj, v nebesih«.
Ljubljeni,
mogoče ne bo prav tako, toda Biblija pravi:
»Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi,
bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«
(Matej 10,32).
Pridite,
sprejmite in priznajte Kristusa, ter od sedaj in skozi neskončno večnost
počivajte v popolnem prepričanju, da ste Božji v Kristusu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar