Pričevanja moja - NE BOM UMRLA, NE, ŽIVELA BOM, IN PRIPOVEDOVALA O GOSPODOVIH DELIH

 

NE BOM UMRLA, NE, ŽIVELA BOM, 

IN PRIPOVEDOVALA O GOSPODOVIH DELIH. 

(Psalm 118:17)

 

Zgodba ima svoj začetek pred nekaj leti. Vedno sem imela tisti čuden občutek v bezgavki pod desno pazduho. Občasno sem imela tisti nelagoden občutek, ker je bila bezgavka nekoliko otekla, ne veliko, a vseeno.

 

Nekaj mesecev nazaj, mogoče kakšne štiri mesece ali več, me je čudno začelo boleti v zadnjem delu, desnega pljučnega krila. Začelo se je z močno, nenadno, pekočo bolečino, malo pod desno lopatico. Toda šla sem mimo tega, kakor da se ne dogaja nič, hotela sem opozorilne znake enostavno »preslišati«.

 

Toda to, kar se je dogajalo v času zadnjih dveh mesecev je bilo v primerjavi s preteklimi leti in meseci kot dan ali noč.

 

Vse bolj in bolj mi je zatekala bezgavka pod desno pazduho. Postajala je večja, grozdasta na otip in občutljiva na dotik. Desno pljučno krilo me je vse bolj bolelo, tako, da sem včasih zelo težko sedela, ali igrala ukulele, skratka ves čas me je opominjalo: »Nekaj je hudo narobe.«

 

Poleg tega sem opazila, da postaja zunanji del moje desne dojke, bližje pazduhi,  vse bolj boleč. Bolečina se je stopnjevala do te mere, da sem včasih pomislila, da ni druge možnosti, kakor da vzamem tableto proti bolečini. Bilo je skoraj že neznosno boleče.

 

Vsak večer, ko sem se odpravila v posteljo, sem brala Božjo Besedo in molila, toda ponoči se nisem mogla uleči na desno stran, ker me je oteklina pod pazduho od pritiska začela boleti. Če sem ležala na levi strani, sem morala desno roko med spanjem položiti v takšno lego, da ni izvajala pritisk na oteklino. Če sem ležala na hrbtu, me je bolelo v desnem delu pljuč. Če sem roko dvignila, sem jo morala postaviti v primerno lego, v kateri nisem čutila bolečine. Na desni strani nisem mogla ležati dva meseca. Ponoči sem se večkrat prebujala, včasih že ob 2 zjutraj in nisem mogla več zaspati nazaj. Začel se me je polaščati strah.

 

Navkljub vsemu pa sem neprestano čutila Božjo prisotnost in Božji blagoslov. In v največje veselje mi je bilo odhajati na nedeljska bogoslužja, kjer me je Gospod krepil skozi slavljenje in Božjo Besedo, in mi znova in znova izkazoval svojo milost.

 

Začela sem se vse bolj spraševati: »Kaj se dogaja z menoj? Ali se moje življenje bliža h koncu? Zakaj me Bog nič ne opozori? Zakaj mi Bog ne pomaga? Kaj naj naredim? Kako naj najprej iščem pomoč pri Gospodu, da se bo On proslavil. Kaj se sploh dogaja z mano. Ali imam raka?

 

In kar mi je dalo moč in me znova in znova dvignilo, je bilo trdno prepričanje, da ima Bog še velike stvari zame in za cerkev. Zato sem hotela živeti. Zato sem morala živeti in zmagati v tej bitki. Vse bolj in bolj sem se zavedala, da je to satanov napad name, kajti bolečine so postajale vsak dan bolj nevzdržne.

 

In potem sem razmišljala: »Če grem k zdravniku in na preiskave, le kaj lahko naredijo? Izmerijo srčni utrip, vzamejo kri za preiskave, naredijo UV, naredijo rentgensko sliko, skenirajo bolni predel v tunelu, naredijo biopsijo, naredijo operacijo, obsevajo, itd.« Pa vseeno ne morem zanikati, da ne rešujejo življenja.

Toda meni je nenadoma prišlo jasno razodetje in po njem vera: »Ne, ne, ne grem po tej poti. Grem po poti Božje Besede in po poti Nebeškega Zdravnika, Jezusa Kristusa. Oklenila se ga bom v veri in zaupala, da bo On mojo situacijo rešil brez dodatnih bolečin, brez rezanja, brez neskončnega čakanja da pridem na vrsto pri tem ali onem specialistu.« Nenadoma sem bila trdno prepričana, da je Jezus in moj Zdravnik, in moja urgenca, in moja lekarna, in moj, moj mir, moja radost, moje vse. In vame je prišel mir, ki presega vsak um. Mir, ki prihaja od Boga.

 

In Bog me je spomnil na nekatere stihe iz Svetega pisma:

 

»Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.« (Psalm 23:4).

 

»Svoje oči vzdigujem h goram: od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.« (Psalm 121:1-2).

 

Slávi, moja duša, Gospoda, vsa moja notranjost njegovo sveto ime. Slávi, moja duša, Gospoda, ne pozabi nobenega dejanja njega, ki odpušča vso tvojo krivdo, KI OZDRAVLJA VSE TVOJE BOLEZNI, KI IZ JAME REŠUJE TVOJE ŽIVLJENJE, ki te krona z dobroto in usmiljenjem, ki tvoja leta nasičuje z dobrinami; kakor orlu se obnavlja tvoja mladost. (Psalm 103:1-5).

 

Navkljub vsemu me je globoko v moji notranjosti še vedno na trenutke loteval strah. Vedela sem, da je duh strahu na delu in da se bom morala soočiti z njim v imenu Jezus. To sem tudi storila in strah je moral oditi.

 

Vse bolj in bolj sem se zavedala, kako je satan zvit in potuhnjen, kajti v vsej situaciji sem najprej pomislila, da se mi dogaja nekaj »naravnega«, pač, dogaja se, zbolela si. Vendar ni res tako, kajti Bog ne daje bolezni, kar tako pa tudi ne nastanejo. A na to karto igra sovražnik, ker hoče prevarati človeka, če je le mogoče. Včasih traja nekaj časa, preden se zavemo, da to kar se nam dogaja ni niti od nas, niti od Boga, da ni nekaj naravnega, ampak satanovo delovanje, ki ga hoče čim dlje časa zadrževati prikritega, da lahko čim dlje nadaljuje svoj uničevalski pohod.

 

Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. (Janez 10:10).

 

Toda ko ga Sveti Duh v nas razkrinka, in nam to da jasno vedeti, se stvari začnejo spreminjati. Zgodi se duhovni, duševni in fizični preobrat.

 

In nekega dne, ko sem ležala v postelji, me je nenadoma prešinilo: »Ne, ne bom klonila. Imam vsemogočnega Boga, ki prebiva v meni. On ni samo nekje v Nebesih, oddaljeni Bog. On prebiva v meni in je moj ZDRAVNIK. In nenadoma sem dobila popolno sigurnost, da bo vse dobro. Vera v meni je začela naraščati.

 

Vsak večer pred spanjem sem začela polagati roko pod pazduho in na pljučni del, in zapovedovala vsemu in vsakomur, kar v mojem telesu ni bilo od Boga, ampak od hudega, naj se umakne iz mene in od mene v imenu Jezusa Kristusa. Nato pa sem zapovedovala bolečim delom, naj bodo ozdravljeni v imenu Jezusa Kristusa.

 

To sem delala vsako dan, tudi ponoči, ko nisem mogla spati in zjutraj, ko sem se zbudila. Proklamirala sem stihe o ozdravljenju, brala Sveto pismo in slavila mojega Gospoda za vse, kar dela in bo naredil. Vztrajala sem v veri. Verovala sem, da mi Bog pomaga, da je moje ozdravljenje že zagotovljeno na križu Golgote, po mojem Gospodu Jezusu Kristusu.

 

Pred enim tednom sem začela opažati, da v pljučnem predelu čutim le še komaj zaznavno bolečino. Prav tako sem opazila, da se je oteklina bezgavke pod desno pazduho začela zmanjševati, in je bila vse manjša. Bolečine v desni dojki ni bilo več.

 

Nato sem dva dni nazaj opazila da imam malo nižje, pod pazduho, čudno znamenje. Zdelo se mi je, kot da se je začelo dvigovati in je dobilo obliko izbokline. Položila sem roko na to znamenje in zapovedala, naj se v imenu Jezusa Kristusa posuši in odpade.

 

Včeraj, v soboto 29.1.2022 sem začela čutiti v predelu znamenja srbečico. Spomnila sem se, da ko sem bila na pregledu pri dermatologinji, za znamenja, me je vprašala, če me katero od njih srbi. Takoj sem pomislila: »Kaj pa sedaj?« Oh, moja vera, kako hitro jo zgrabi dvom in strah.

 

Zvečer sem se šla tuširat. Namilila sem se, tudi predel, kjer je bilo znamenje, se stuširala, si oprala glavo in se obrisala. To kar pišem, pišem zato, da boste vedeli, kako je Bog vse načrtoval in imel vse pod kontrolo.

 

In ko se obrišem, (pazila sem, da se med brisanjem ne dotikam znamenja), še vedno v tuš kabini, opazim na tleh tuš kabine neko »smet.« Takoj mi je bilo jasno, da je nekaj padlo iz mojega telesa. Sklonila sem se in smet pobrala in jo odnesla v kuhinjo, jo popivnala v papirnati brisači in odložila na mali krožnik. Takoj sem pomislila, da bi to malo znamenje lahko padlo iz mene kadarkoli ali se izgubilo nekje v oblačilih, ali pa padlo kjerkoli na tla, ali bi ga odplavilo v sifon tuš kabine. Kakor koli, dokaz bi se izgubil. Toda Bog je poskrbel, da se ni izgubil.

 

Ko sem se oblekla sem šla to smet slikat na makro. In takrat sem dobila potrdilo in odgovor: »Bog je dal, da se je znamenje posušilo in odpadlo. In to v enem dnevu.« Aleluja!!! Naš čudoviti in vsemogočni Gospod. Če mu zaupamo in verujemo, bo On deloval nam v prid. In jaz sem bila začudena, kot so bili začudeni učenci, ki so molili za apostola Petra, da bi prišel iz zapora. Ko pa je potrkal na vrata stanovanja, kjer so bili zbrani, ni nihče verjel, da so bile njihove molitve uslišane.

 

Moje mnenje je, da je imelo to znamenje povezavo z vsem, kar je bilo pred tem »bolno« in je ozdravelo po Božjem nadnaravnem delovanju milosti, le da je prišlo zadnje na vrsto, po moji veri v Jezusovo ime. Verujem, da me je v vsem vodil Sveti Duh.

 

Kaj lahko drugega naredim, kakor da rečem: »Vedno, vedno se moramo v vsaki stiski, bolečini, bolezni ali brezizhodni situaciji, zanesti na Gospoda Jezusa Kristusa. On nas nikoli ne bo pustil na »cedilu«. Nanj se popolnoma lahko zanesemo, če vztrajamo v veri dovolj dolgo – dokler ne vidimo rezultat-e.

 

 

In še nekaj mi je Gospod pokazal: »Če sem ti dal milostne darove ozdravljanja, jih lahko uporabiš tudi zase, v svoji potrebi za ozdravljenje.« In sem jih.

 

Vseeno pa brez bolečine na današnje bogoslužje nisem šla, saj satan nikoli ne počiva, pa čeprav se vztrajno in konstantno pokrivam z Jagnjetovo krvjo. Že v soboto me je močno začela boleti desna peta in bolečina je bila huda. Lahko bi rekla: »Ne, jutri na bogoslužje ne bom mogla iti. Preveč boleč je vsak korak.«  Toda moja želja, da grem v Božjo hišo, je bila večja kakor vsaka bolečina.

 

David je rekel: »Veselil sem se, ko so mi rekli: »V Gospodovo hišo pojdemo.« (Psalm 122:1).

 

Torej v nedeljo zjutraj sem se navkljub zelo boleči peti pripravljala oditi peš na bogoslužje. Hoje imam za kakšno uro. Odvisno kako hitro hodim. Imela sem možnost za prevoz, a sem sprejela izziv.

 

Mi bo uspelo?

 

Bo, ker je Gospod z menoj. Amen!

 

In petnajst minut do osme ure zjutraj, sam odšla od doma, s seboj pa sem za vsak slučaj vzela pohodne palice. Toda na moje začudenje, je bolečina med hojo začela popuščati in nenadoma je ni bilo več, jaz pa sem bila zmagovalka v Jezusu Kristusu. Aleluja!

 

In prva stvar, ki sem jo rekla pastorju Denisu je bila: »Če gledamo na svoje bolečine, počutje ali slabosti, ne bomo nikoli sposobni priti na bogoslužje, in satanu bomo dali zadoščenje, ker mu je uspelo. Če pa se zanašamo na vsemogočnega Boga, nam bo vedno uspelo, ker je On naša moč in pomoč vedno navzoča in Gospodovo ime bo poveličano po naši veri Vanj.«

 

In danes mi je Gospod pokazal, kako pomembno je narediti, kar sicer ne moreš narediti. To je eno od načel ozdravljenja. Primer imamo v Svetem pismu v zgodbi o desetih gobavcih.

 

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. (Ozdravljeni). Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Luka 17:11-19).

 

»Hvala Ti, Gospod Bog Oče, Bog Jezus Kristus, Bog Sveti Duh, da pripadam tebi, da sem Tvoj otrok. Hvala Ti, Gospod Jezus, da si mi ponovno pokazal, da se lahko nate vedno zanesem, v vsaki situaciji. Jaz Te poveličujem za Tvojo veliko dobroto in moč, kajti Tvoje ime je ime nad vsakim imenom in to ime si nam dal v souporabo, kot Tvojim otrokom, da se ga poslužimo po veri, in premagamo vsako sovražnikovo nasprotovanje, na naši poti za Teboj. Hvala Ti, ker na praktičen način izgrajuješ mojo vero in zaupanje v Tvojo vsemogočnost in ljubezen. Vem, da si z menoj, kakor skrben Oče, kakor moj Zaščitnik, najboljši Prijatelj, moj Odrešenik in moj Zdravnik. Ljubim Te in se Ti zahvaljujem, ker imaš zame vedno najboljše in ne boš dopustil, da bi me kdorkoli iztrgal iz Tvoje roke. Amen!