Razmišljanja moja - ZAKAJ GREH V CERKVI

 

Zakaj greh v cerkvi

in odgovornost Božjih otrok pred Bogom in svetom?

(Vztrajanje v milosti in duhovna rast)

 

Velikokrat imamo priložnost, da damo neverni osebi svoje osebno pričevanje. Mogoče smo ga podelili že z mnogimi ljudmi. Le to govori o tem, kaj in kakšne spremembe je naredil Bog v nas, ko smo postali njegovi otroci (Jn 1:12). Bolj kakor vse naše besede pa je v pričevanje ljudem okoli nas prav naše življenje; obnašanje, reakcije, način življenja, način govorjenja o drugih, skratka vidna razlika med življenjem pred in po spreobrnjenju.

 

Običajno so prvi, ki slišijo o našem spremenjenem življenju prav tisti, ki so nam najbližji in s katerimi smo največ v stiku; naši domači, naši ne-spreobrnjeni otroci, sodelavci, sosedje ipd. Nekateri naše pričevanje poslušajo in ga sprejmejo kot resničnega, a ne takoj tudi za sebe, ali celo nikoli, nekateri pa nam odgovarjajo z raznimi opravičili in argumenti, da bi dogajanje, ki se je zgodilo v nas razložili na človeški ali celo znanstveni način, samo da jim ga nebi bilo potrebno sprejeti takšnega, kakršno je.

 

V nas se je zgodila sprememba. Ljudje vedo, da obiskujemo cerkev, prihajamo k poslušanju razlage Svetega pisma, da slavimo Boga v skupnosti, da se udeležujemo cerkvenih obredov, skratka, da nam je to novo krščansko življenje všeč. V našem čustvenem in duhovnem življenju se dogaja mnogo novih stvari, ki jih do takrat – do našega spreobrnjenja nismo doživeli, niti mogli doživeti – in prepričani smo, da bo tako tudi v našem  življenju s Kristusom v vseh nadaljnjih dneh našega življenja na Zemlji.

 

Postali smo Božji otroci (Jn 1:12; Rim 8:16; 1 Jn 3:1).

Postali smo nova stvaritev v Kristusu (2 Kor 5:17).

Dal nam je novo srce in nam dal novega Duha v našo notranjost ((Ezk 36:26).

Bog je naredil svoje remek delo v nas pred očmi vseh naših nevernih prijateljev in naših najbližjih (1 Kor 13:10; Jak 1:17).

Od Boga smo prejeli nekaj, česar nebi mogli nikoli kupiti ali zaslužiti, kar je vredno več kakor vse zlato, srebro ali bogastvo, ki ga premore ta svet (Ef 2:8; Ef 2:4-10).

 

Lahko smo samo sprejeli. Nič ne moremo dati v zameno. Nobenih zaslug nimamo za to. Lahko smo samo sprejeli ali zavrnili.

 

Kaj narediš z darilom, ki ga prejmeš v dar od človeka. Lahko ga pustiš zavitega in ga nekam odložiš in pozabiš nanj. Lahko odstraniš vrhnji, okrasni sloj in ostaneš le pri občudovanju škatle v kateri je darilni predmet. Lahko greš dalje in darilo odpreš, si ga ogledaš, se zahvališ zanj darovalcu in ga tudi praktično uporabiš v svojem vsakdanjem življenju. Darilo je v veselje in korist tebi in v veselje tistemu, ki ti ga je poklonil. Seveda, lahko pa narediš tudi tako, da ga zavrneš ne da ga odpreš in s tem onemogočiš sebi, da bi v njem užival in ga koristno uporabil v življenju, darovalca pa globoko prizadel.

 

Kaj bomo mi naredili z Božjim darilom, odrešenjem, ki nam ga je poklonil Kristus, ko smo se odločili zanj. Od njega smo sprejeli dar, ki ga ne premore noben bogataš, milijonar ali mogotec tega sveta. Kaj bomo naredili s tem dragocenim darom? (Jak 1:25; 1 Tes 2:13; 1 Tes 4:1; Kol 1:10; 1 Pt 2:2.)

 

Na začetku svojega krščanskega življenja vidimo le sebe. Veselimo se vsega novega kar se nam dogaja, kar doživljamo, kar slišimo, kar spoznavamo in tudi tega, da nam je dal Bog tako čudovito skupnost, v kateri so počutimo bolj sprejeti in zaželeni kakor v lastnem domu, med našimi domačimi. Smo kot majhni otroci, ki so bili v krog svojih domačih željno pričakovani. Veselimo se vsakega srečanja v Cerkvi, z veseljem poslušamo pridige, goreče in glasno slavimo Boga in molimo, pojemo na ves glas in mislimo, da nima nihče lepšega in močnejšega glasu kot prav mi. Skratka naše novo življenje v Kristusu je pravi raj na Zemlji. Kdo si nebi tega želel.

 

Prej ali slej pa pride čas, ko nas eden ali drugi v skupnosti prizadene, užali, rani ali nas poniža. Naenkrat se nam zdi, da ni vse tako, kot smo si predstavljali. Sprašujemo se kaj smo naredili narobe, naša vzhičenost in radost izgubljata na moči. Naenkrat se nam zdi, da nismo več tako srečni, polni veselja in zaupanja in pojavi se dvom v Boga in v to novo življenje. Brate in sestre začnemo gledati iz drugega zornega kota, ne več z očmi Kristusa. Tudi ljudje, ki jih vsak dan srečujemo ali živimo z njimi kmalu opazijo spremembo.

 

Začnemo se truditi, da bi se obnašali primerno, da se nam to nebi več dogajalo, toda dogaja se še vedno in še z večjo intenzivnostjo. Mi pa si še naprej prizadevamo, da bi se s človeškim trudom zoperstavili vsemu, kar sam Bog postavlja v naše življenje, da bi nas oblikoval.  Doživljamo dneve duhovnih in čustvenih vzponov in padcev. Vmes, med enim in drugim smo ali v molitvi in v Božji Besedi, ali v stokanju, tarnanju in godrnjanju. Obsojamo Boga, brate in sestre pa tudi nevernike okoli nas in se sprašujemo zakaj se nam dogaja krivica. Borimo se. Trudimo se obdržati evforijo prve radosti in biti še naprej nebogljeni otroci deležni posebne pozornosti in skrbne nege.

 

Kaj se nam dogaja?

 

Nekateri opravičujemo svoje padce s tistim, ki rjove kakor lev in čaka, da bi koga požrl – satana (1 Pt 5:8). To ni za zanikati, vendar ni vse, kar nas prizadene od sovražnika.  On nas ne ljubi in si niti najmanj ne želi, da bi bili izgrajeni v trdne, vztrajne in pogumne, Božje otroke, uporabne v slavo Bogu. To je delo tistega, ki nas neizmerno ljubi, ki ranjuje in obvezuje, a tudi udarja in ozdravlja, ker smo njegovi zakoniti sinovi in hčere (Job 5:18; Heb 12:8). 

Nekateri si v svoji bolečini, dvomih in nerazumevanju tega, kar se mu dogaja, začnem natikati razne maske in očala, da bi navkljub vsemu še naprej ohranil dostojanstvo svoje svetosti in trdnosti pred ljudmi v cerkvi ali izven nje. Zakaj le? Ker ne moremo razumeti zakaj se nam to dogaja in ne vemo, da po blagoslovu prvih dni, mesecev ali let, sledi duhovno oblikovanje, ki traja skozi vse krščansko življenje. Bogu moramo dopustiti da nas spremeni. Moramo umreti sebi. Iz dneva v dan manj se moramo zanašati nase in bolj in bolj na Boga in njegovo moč. Iz dneva v dan moramo manj povzdigovati sebe in bolj in bolj izžarevati Kristusa v nas (Gal 2:20; Kol 1:27). 

Kako bo on to storil? Skozi svojega Svetega Duha, skozi naše brate in sestre, naše bližnje, sodelavce in še mnoge ljudi, ki jih bomo vsak dan srečevali in bili z njimi v stiku, tudi naše sovražnike.

 

In sedaj nastopi testiranje, izpit. Bomo vztrajali, ali si želimo le imeti se lepo, dokler je le mogoče, nato pa, ko se začnejo težave in so čedalje hujše, pobegniti z opravičilom in izgovorom, da to ni prava cerkev, da to ni pravo mesto za nas in da sveti, kot smo, tu ne želimo več ostati. Veliko jih na tem testu pade in odpade iz občestva cerkve, nekateri pa tudi od »boga«, o katerem si v tako kratkem času niso mogli niti izoblikovati prave podobe, ki jo lahko razodene samo Božja Beseda po Svetem Duhu in nihče drugi (1 Jn 2:14). To pa je proces, ki zahteva čas in vztrajanje, ne glede na občutke ali situacije.

 

Pred kom boš pobegnil?

Pred Bogom? Pred Božjim oblikovanjem? Pred spremembo, ki se mora zgoditi v tebi? Pred samim seboj? Pred ljudmi?

Ne splača se, toda ali se boš ustavil in o tem razmislil?

 

Nisi bil odrešen, da bi ugodil sebi, kakor tudi Kristus ni prišel na ta svet, da bi mu stregli (Mt 20:28), temveč zato, da bi mi s svojim življenjem proslavili svojega Odrešenika, Jezusa Kristusa. Če mu damo dovolj časa, čeprav ga On ne potrebuje ampak mi, potem lahko Bog naredi temeljito in globoko, popolno duhovno preobrazbo v nas. Tak resnično spozna, doživi in doume globine Božje milosti, ljubezni in odpuščanja in dovoli Bogu, da ga globoko ukorenini Vase. Tisti pa, ki so dovolili korenini grenkobe (Heb 12:15), globlje zakoreninjenje v sebi, kakor sebe v Bogu, so se odločili zapustili Izvir žive vode (Jer 2,13), ne da bi bili deležni pravega spoznanja, ki daje moč za vztrajanje ne glede na ovire, skušnjave, stiske, preizkušnje in težave (2 Tes 1:4).

 

In kaj sedaj. Naši bližnji, naši sosedje, naši domači, sodelavci in znanci so vedeli, da smo nekaj doživeli in mogoče so navkljub temu, da niso očitno sprejeli naše odločitve, globoko v sebi le upali, da je to tisto pravo, kar že dolgo iščejo. Mi pa smo odpadli. Mi pa smo prenehali. Mi pa smo odšli. V svojem obupu govorimo grdo o tistih, za katere smo bili prepričani, da so najboljši ljudje na svetu in smo se mogoče le kratek čas, a vendarle veselili skupaj z njimi in jih vzljubili. O kom govorimo grdo? O tistih, ki so Kristusovi. O Kristusovi cerkvi!

 

Sedaj imamo veliko odgovornost pred Bogom in pred ljudmi. Zelo veliko odgovornost. Ko bomo v večnosti stali pred Bogom, nas ne bo vprašal, če smo bili prizadeti, užaljeni, uporni, čustveno labilni in jezni. Ne!

 

Vprašal nas bo, zakaj nismo odpuščali (Mt 18:21-22; Mt 18:33).

Vprašal nas bo zakaj nismo ljubili (1 Jn 4:20; 1 Jn 3:10).

Vprašal nas bo, zakaj nismo verovali vanj (Apd 28:24).

Vprašal nas bo zakaj smo svoje upanje postavili na trhel temelj (Job 27:8; Job 31:24; Jer 17:5).

Vprašal nas bo zakaj nismo bili poslušni njegovi Besedi (Rim 10:16; 2 Kor 10:6). 

Vprašal nas bo zakaj smo bili v pohujšanje bratom in sestram in svetu okoli nas ne pa v pričevanje, da bi se odrešili (Mt 18:7; Rim 14:13; Mt 18:6; 2 Kor 6:3; 1 Tim 2:1-4).

 

In četudi si bomo mogoče želeli slišati, ko bomo po smrti stali pred Bogom, te blagoslovljene besede: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!« (Mt 25:21); bomo slišali le strašne besede pravičnega Boga: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! (Mt 25:41).

 

Če je vsaj kanček strahu Božjega v tebi, odzovi se! Sedaj je še čas! Čas, da si na blagoslov in ne v prekletstvo. Čas, da si v pričevanje in ne v pohujšanje. Čas, da ljubiš in ne sovražiš. Čas, da odpuščaš in ljubiš celo svoje sovražnike. Čas, da proslaviš Ime, ki je nad vsakim imenom; Gospoda Jezusa Kristusa – Odrešenika sveta. Amen!

»Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« (Matej 6:14-15).