George Carlil - PARADOKS NAŠEGA ČASA

 

PARADOKS NAŠEGA ČASA

George Carlin

 

Paradoks našega časa je,

ker gradimo vse višje zgradbe,

a imamo vse nižji prag tolerance.

 

Avtoceste so vse širše,

pogledi na svet pa vse ožji.

 

Trošimo več, a imamo manj,

kupujemo več, a manj uživamo.

 

Imamo večje hiše, a manjše družine.

 

Vse je podrejeno prihranku časa,

časa pa imamo vse manj.

 

Imamo več izobrazbe in nazivov,

a vse manj smisla.

Imamo več znanja,

a vse manj pravilno razsojamo.

 

Imamo več strokovnjakov,

a vse več problemov.

 

Vse več je medicinskega znanja,

a vse manj zdravja.

 

Pijemo preveč, kadimo preveč,

nerazumno trošimo denar.

 

Smejemo se premalo,

vozimo prehitro.

 

Preveč se jezimo, prepozno hodimo spat,

preveč utrujeni vstajamo.

 

Premalo beremo, preveč gledamo TV,

zelo redko molimo.

 

Namnožili smo stvari, ki jih posedujemo,

 zmanjšali pa smo lastno vrednost.

 

Preveč govorimo, redko ljubimo

in pogosto sovražimo.

 

Naučili smo se kako zaslužiti za življenje,

ne pa tudi, kako živeti.

 

Dodali smo leta življenju,

ne pa tudi življenje letom.

Odpotovali smo na mesec in nazaj,

imamo pa problem kako spoznati svojega soseda.

 

Mislimo, da raziskujemo vesolje,

nismo pa se pripravljeni soočiti z neraziskanim v sebi.

 

Napravili smo velike stvari, ne pa tudi dobre.

Ukvarjamo se s čiščenjem zraka, ne pa duše.

 

Pišemo več, učimo se manj.

Načrtujemo več, dosegamo manj.

 

Naučili smo se hiteti,

ne pa tudi, kako potrpežljivo čakati.

 

Ustvarili smo računalnike,

v katerih shranjujemo vse več informacij,

da naredijo vse več kopij,

a vse manj in manj komuniciramo.

 

To je čas hitre hrane in počasne prebave,

velikih ljudi in majhnih duš,

naglega bogatenja

in trhlih vezi med ljudmi.

 

To je čas z dvema plačama v družini,

a z vse več ločitev zakona;

lepših in večjih, toda razrušenih domov.

 

To je čas plenic, ki se odvržejo,

vez za eno noč, rejenih teles,

tablet, ki delajo »čudeže«, od veselja do pomiritve,

tudi na kraju smrti.

 

To so časi, ko je življenje kot v »izložbi«,

»skladišča« pa so prazna.

 

Spomnite se, da preživite več časa z ljudmi, ki jih ljubite,

ker ne bodo za vedno tukaj.

Spomnite se izreči lepo besedo,

toplo objeti ljudi, ki jih ljubite,

ker je edini zaklad, ki ga lahko poklonite Vaše srce,

a to ne stane veliko.

 

Spomnite se besede RAD-A TE IMAM,

če to resnično občutite.

 

Spomnite se moliti,

da najdete mir v sebi

in da pomagate pri tem tistim,

ki ga iščejo.