Pričevanja moja - BREZDOMEC, KI SEM GA SKOZI MOLITEV SPOKORJENJA PRIPELJALA K JEZUSU

 

Brezdomec, ki sem ga skozi molitev spokorjenja pripeljala k Jezusu

  

Nekaj tednov nazaj sem začela opažati moškega, ki sem ga videla sedeti za Mercatorjevo trgovino, v našem naselju. Že velikokrat je bil na tem mestu, pa je nato za nekaj časa izginil in spet prišel. Vedno, kadar ga ni bilo sem si mislila: »Sedaj imam mirno vest, verjetno mu je dobro.«

Nekaj časa sem hodila mimo, kakor da to ni zame, da to ni moja stvar. Nato sem se mu prvič približala. Bila je sobota, kot običajno sem šla v trgovino in ko sem ga zagledala stati pred trgovino, se me je nekaj dotaknilo. Stvari sem odnesla domov in se vrnila k trgovini z nekaj hrane in Svetim pismom. Na strani, kjer je bila vrstica iz Evangelija po Janezu 3,16, sem to vrstico podčrtala, med strani pa položila listek, na katerem sem na delu, ki je štrlel iz knjižice, z rdečim flomastrom napisala: »Jezus te ljubi.«

Kar nekaj časa sem morala stati pred trgovino in gledati v smer, kjer je stal ob policijskem avtomobilu in se pogovarjal s šoferjem. Šele kasneje sem izvedela, da je bil ta policist njegov prijatelj še iz časov, ko sta skupaj delala v tem poslu. Nisem se bala. V meni je bila neka nevidna moč; Jezus.

Že ob tem prvem srečanju so se njegove oči orosile, v njem je vzklilo upanje, ko sem mu prebrala stih iz Janezovega evangelija 3,16: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«

Kasneje sem včasih na poti iz službe pristopila k njemu, a ne vedno. Zapadla sem v krizo, ker sem se počutila tako nemočna in tako nekoristna. Spraševala sem se, le kako mu pomagam s tem, da mu prinašam hrano in vodo, da ga vzpodbujam in mu govorim o Jezusu. Kaj pa obleka, dom, voda za umivanje in miren in topel prostor za spanje?

Včeraj je bil kot ponavadi zjutraj na svojem mestu in na poti v službo sem ga našla sedeti na stopnički za gostilno Jakše, kjer je bilo več svetlobe za branje, ne pa na stopnicah dostavnega mostička pri trgovini Mercator. Prebral je pričevanje Matjaža in Magdalene in bil ves objokan. Rekel je: »Tudi on je bil v specialni enoti«. Iz njega je velo upanje, da zanj obstaja IZHOD.

Ko sem se vrnila iz službe sem ga našla v družbi Mihe, mlajšega prijatelja, »bivšega« odvisnika od mamil. Z Dušanom se skoraj nisem mogla pogovarjati, ker me je Miha kar naprej spraševal o Jezusu. Šla sem še v trgovino, da Dušanu kupim nekaj hrane, a sem kasneje videla, da ima še nekaj hrane od prejšnjih dni, skrite v omarici plinske napeljave, na zidu trgovine.

Ko sem se vrnila domov nisem imela miru. Na hitro sem zase in za hčerko skuhala kus-kus na mleku in ne da bi ga pojedla z robčki v roki tekla nazaj za trgovino. Na poti me je skoraj do glave poškropil mimo vozeči avto, ki je z vso hitrostjo zapeljal v globoko lužo na cesti. Moji edini čevlji za dež so bili popolnoma mokri.

Nekaj časa sva se z Dušanom pogovarjala o Bogu, nato pa sem čutila da je pripravljen. Vprašala sem ga, če želi Jezusa sprejeti v svoje srce. Njegov odgovor je bil: »Ja, želim.« Prijela sem ga za njegovo prezeblo in od alkohola oteklo roko in nanjo položila še drugo. Rekla sem mu, naj za mano ponavlja besede molitve. Govoril je, o kako je govoril, da me je skoraj prehiteval v besedah. Na koncu sva oba rekla Amen. Z robčki, ki sem jih prinesla s seboj, si je brisal oči in nos. Bil je globoko ganjen in pretresen.

Preden sem odšla, sem mu rekla: »Dušan, če se ti zgodi kaj hudega, ali če ti bo težko, kliči ime Jezus, kliči ime Jezus.« On pa mi je ob slovesu le rekel: »Strašno sem zaspan, želim se naspati.«

Še vedno nisem imela miru v sebi. Vzela sem svoj precej drag nahrbtnik in vanj stlačila odejo, ki je bila včasih spalna vreča. V drugi nahrbtnik pa sem stlačila eno manjšo potovalko, dve kartici za telefon, nekaj brisač, papir, svinčnike in nekaj robčkov. Več ni šlo vanj. Tekla sem nazaj k trgovini, a žal, ga ni bilo več tam. Oddahnila sem se, ker sem se tolažila z mislijo, da je Mihi le uspelo odpeljati ga v svoj dom na kopanje, britje in spodobno spanje.

Zjutraj sem skuhala svež čaj, še vročemu dodala veliko medu, stekleničko zavila v brisačo, da bi ostal topel in se odpravila k trgovini. Na običajnem mestu je bil na stopnički zložen karton za sedenje, na katerem je zjutraj običajno sedel, a njega ni bilo tam.

V službi mi je sodelavka rekla, da so na Šegovi ulici našli mrtvega moškega. To je izvedela preko radija. Prešinilo me je. Takoj sem vedela, da je to Dušan. V sebi sem začutila globoko bolečino in solze so mi začele polzeti po licih. Bilo mi je zelo hudo. Žalovala sem za njim, kakor za svojim najbližjim. Čez nekaj časa mi je sodelavka rekla: »Pa menda ne, da žaluješ za tem brezdomcem?« Odgovorila sem ji: »Ko bo v tebi Kristusova ljubezen, boš razumela.«

Zjutraj so ga namreč našli z okrvavljenim obrazom, na mrzlem in mokrem asfaltu, mrtvega. V žepu svojega anoraka je imel 150 EUR, ki jih je hranil za pot na morje, k Matjažu Horjaku, da bi mu pomaga naprej, iz odvisnosti. Tam je bilo tudi Sveto pismo, knjižica Najdražja mi dežela in Matjaževo pričevanje. Vsega tega sedaj ne bo potreboval več.

Spraševala sem se: »O, Bog moj, ali je sedaj pri Tebi, na toplem, na varnem in v Tvojem ljubečem naročju?« Bila sem vse bolj prepričana, da je tam, pri Svojem Gospodu v Nebesih.

Na Mercatorjevi trgovini, kjer se je zadrževal, je njegov podpis.

In to je poročilo iz Dolenjskega lista od maja 2008:

Kot smo poročali, je zaradi sumljivih okoliščin smrti 44-letnega Dušana K. iz Novega mesta, ki ga je včeraj zjutraj našla mrtvega občanka na parkirišču Šegove v Novem mestu, preiskovalni sodnik novomeškega okrožnega sodišča odredil sodno obdukcijo, katere rezultati pa so pokazali, da Dušan, ki so ga prijatelji klicali Dule, ni umrl nasilne smrti.

 

Na Inštitutu sodne medicine v Ljubljani sicer opravljajo še dodatne preiskave, ki bodo pokazale pravi vzrok smrti, vendar pa je že jasno, da je kazenska odgovornost izključena.

Dule, ki je bil v preteklosti zaposlen na policiji kot prometni policist, je zadnja leta živel na cesti, saj je zaradi pijače ne le izgubil službo, pač pa tudi streho nad glavo.

 

Na stopnicah trgovine ga je še vedno čakala škatla, na kateri je običajno sedel.

Na teh, od dežja mokrih in mrzlih stopnicah, ki so mu bile dneve in dneve stol, miza, počivališče za kratko in prepotrebno spanje in mesto za pogovor s tistimi, ki se niso sramovali druženja z njim; na tem mestu, kjer se je odločil, da želi spremeniti svoje življenje, je v večeru pred svojo smrtjo, sprejel Jezusa.

Čeprav mnogi tega ne vedo, čeprav nihče niti ne pomisli da je to mogoče, je Dušan odrešen. Ne zaradi kakršnih koli zaslug, ali dobrih del, saj niti krščen v vodi ni bil, da bi v javnosti priznal svojo vero v Jezusa, temveč zato, ker je v svoji nemoči in svobodni odločitvi, klical ime Jezus. Bil je njegov zadnji trenutek, kajti Bog ve kdaj smo najbolj pripravljeni na snidenje z Njim. Bog nikoli ne zamuja in nikoli ne pride prepozno.

Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril:

»Ali nisi ti Mesija? (Kristus) Reši sebe in naju!«

Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal:

»Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?

In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila;

ta pa ni storil nič hudega.«

In govoril je:

»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«

In on mu je rekel:

»Resnično, povem ti:

Danes boš z menoj v raju.«

 

Luka 23, 39-43