Ian McCormack
PREBLISK VEČNOSTI
Marsikatera pot se zdi človeku prava, njen
konec pa so poti smrti.
( Prg 14:12).
VELIKE POČITNICE
Leta 1980 sem imel 24 let in
odpravil sem se na pot v pustolovščino, ki je spremenila moje življenje. Rodil
sem se in odrasel na Novi Zelandiji. Moji starši so bili dobri ljudje. Bili so
posvetni delavci in zaradi tega smo se pogosto selili. Imel sem brata in sestro
in skupaj smo uživali v mnogih stvareh, katere so novozeladski otroci jemali
kakor samo po sebi umevne, mednje so spadali tudi poletni prazniki na plaži. Od
ranega otroštva sem ljubil morje.
Diplomiral sem iz agronomije, na
univerzi Lincoln, nato pa sem dve leti delal na nekem gospodarstvu, kakor
svetovalec Državnega zaupnika za mlekarstvo. Ljubil sem to delo. Bil sem
človek, ki je ljubil delo pod vedrim nebom in bil sem zelo srečen, ko sem delal
na teh ogromnih prostranstvih. Večino vikendov sem preživel v potapljanju,
deskanju, plovbi in ukvarjajoč se z raznimi drugimi športi.
Enkrat, ko sem prihranil malo denarja,
sem dobil vzpodbudo da bi potoval. Na Novi Zelandiji mnogi mladi krenejo na
potovanje, preden začnejo s kariero. Tako sva se leta 1980 tudi jaz in moj
najboljši prijatelj odločila prodati vse kar sva na tem svetu posedovala in
krenila na safari deskanja, na brezkončne poletne praznike.
In tako sva s svojima deskama za
surfanje pod pazduho, krenila na pot. Najprej sva odletela do Sydneya v
Avstraliji, nato pa deskajoč krenila ob vzhodni obali, do Surfers Paradise.
Potovala sva počasi, prebivajoč v najdražjih prebivališčih katere sva lahko
našla. Dneve sva preživljala ujemajoč velike valove na Dee Whyju, Fostersih,
Lennox Headsu, Byron Bayu in Burleigh Headsu.
Odločila sva se z avtostopom preiti Avstralijo do Darwina, kar je na koncu
izpadlo kakor divje izkustvo.
Nato sva krenila na Bali v
Indonezijo, da bi deskala na Kuta Reefu, nato pa sva ujela priložnost za
deskanje tudi na Uluwatuu, s prekrasnimi valovi samo za izurjene. Preden sva
nadaljevala skozi Javo, sva obiskala tudi nekaj mest hinduističnih in
budističnih svetišč.
Medtem ko sva potovala skozi
Azijo, so naju ljudje pogosto spraševali če sva kristjana, razumevajoč to, ker
sva bila bele polti. To vprašanje me je izzivalo, ker čeprav sem bil vzgojen v
krščanski družini, nisem bil prepričan v to, da bi lahko sam sebe imenoval za
kristjana.
Vzgojen sem bil kakor anglikanec,
kjer sem bil s 14 leti v tej cerkvi tudi birman. Kakor otrok sem imel navado
moliti in odhajati k verouku, toda osebnega izkustva z Bogom nisem imel nikoli.
Spomnim se, kako sem na dan svoje
birme odhajal iz cerkve s precej razbitimi iluzijami. Nič se ni zgodilo, zato
sem vprašal mamo ali ji je Bog kdajkoli osebno spregovoril. Mama se je obrnila
k meni in rekla: »Bog govori in On je resničen.« Rekla mi je, kako je vpila k
Bogu v času neke tragedije in On ji je odgovoril. Nato sem jo vprašal, zakaj se
ni nikoli pogovarjal z menoj. Odgovorila mi je: »Pogosto je potrebna tragedija,
da bi se ponižali. Ljudje smo po naravi podvrženi ponosu.« Rekel sem ji: » Jaz
nisem takšen; nisem ponosen.« Toda, ko sem dobro premislil, sem pravzaprav bil
ponosen.
Moja mama mi je rekla: »Ne bom te
silila iti v cerkev. Toda zapomni si, karkoli narediš v svojem življenju,
kamorkoli odideš in ne glede na to kako daleč misliš da si odšel od Boga, si
zapomni eno stvar: če boš v stiski, zavpij k Bogu iz vsega svojega srca in On
te bo slišal. On te bo resnično slišal in ti oprostil.« Zapomnil sem si te
besede. Vgravirale so se mi v razum. Vendar sem zaključil, da bi bilo dvolično
od mene iti v cerkev, ker pravzaprav nisem imel nikoli izkustva z Bogom. Za
mene je bila to samo religija.
Prijatelj in jaz, sva prepotovala
Javo, Singapur, otok Tiomen in Malezijo. Nato pa se je moj prijatelj odločil s
trajektom odpotovati do Madrasa v Indiji, medtem ko sem jaz z neko Holandko, ki
sva jo spotoma srečala, odpotoval v Colombo na Šri Lanki. Ko sem enkrat prispel
tja, sem krenil deskajoč se ob obali do zaliva Arugum. Po mesecu dni
strahovitih valov, se mi je viza že skoraj iztekla in moral sem se vrniti v
Colombo. Tam sem si našel neke tamilske prijatelje, ki so me odvedli v
hinduistično svetišče v mestu, nato pa v skrito mesto Katragarma. Ko sem bil v
tem svetem mestu, sem imel prvo nadnaravno izkustvo. Gledal sem v nekega idola
in videl, kako se mu premikajo ustnice. To mi nikakor ni bilo všeč in hotel sem
takoj oditi.
Medtem ko sem živel s svojimi
domačimi, sem videl da vsak dan prinašajo hrano hišnemu maliku, bogu slonu
Ganeshi. Kakšen dan so ga oblačili, druge dneve kopali v mleku ali vodi. Čudno
mi je bilo, kako lahko kdorkoli veruje da je lahko kamniti malik, ki ga je
očitno nekdo naredil s svojo lastno roko, bog.
Gledajoč nekega dne v ta kamniti
lik, sem občutil kako neka zla navzočnost izhaja iz njega, kar me je
prestrašilo. Tedaj so mi na um padle te besede. »Ne imej drugih bogov poleg mene!« (2 Mojzesova 20:3; 5 Mojzesova
5:7).
»Ne delaj
si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko
tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!«
(2 Mojzesova 20:4). Takoj sem se spomnil, da je to ena od Desetih zapovedi in
začel sem razmišljati o tem, kar sem slišal pri verouku.
Na nekega od svojih lastnih
načinov, sem iskal svoj smisel življenja. Občasno sem bil ateist, občasno pa
tudi svobodni mislec. Hotel sem izkusiti vse, kar življenje lahko nudi. V tem
času nikoli nisem nosil ure; živel sem v brezčasni zoni, od vzhoda, do zahoda
sonca.
Ko sem se vrnil v zaliv Arugum,
sem uspel dobiti mesto v posadki 30-metrske škune, imenovane »Constellation«.
Sredi noči smo izpluli iz Šri Lanke proti Afriki. Šestindvajset dni kasneje,
smo prispeli v pristanišče Port Louis, na rajskem otoku Mauriciusu.
Dokler sem bil na tem otoku, sem
prebival v zalivu Tamarin, živeč med lokalnimi kreolskimi ribiči in deskarji.
Sprejeli so me v svoja življenja in me učili nočnega potapljanja na podvodnih
grebenih, na odprtem morju. Nočno potapljanje je neverjetno izkustvo. Ponoči
prihajajo ven nočni jastogi. Lahko jih zaslepiš s podvodno svetilko in
enostavno pobereš. Ponoči odhajajo ribe na spanje in potrebno ti je samo
odločiti se, katero boš vzel za večerjo.
Potem ko sem se do onemoglosti
nadeskal na izredno hitrih tamarinskih valovih, mi je zmanjkalo denarja. Zato
sem krenil v Južnoafriško republiko, kjer sem našel delo učitelja deskanja na
vetru in smučanja na vodi. Neverjetno, toda pravzaprav so mi plačali to, kar
sem rad delal! Z desko sem prešel zalive Jeffreys in Elands in obiskal nekatere
svetovno znane živalske rezervate.
Moja želja je bila oditi preko
Afrike v Evropo, a so se mi načrti popolnoma spremenili, ko sem z Nove
Zelandije slišal da se mi mlajši brat ženi. Hotel sem biti na njegovi poroki,
zato sem se odločil vrniti se na Novo Zelandijo, preko otoka Reuniona in
Mauriciusa ter Avstralije.
Zaustavil sem se na Reunionu,
odkril prečudovito mesto za deskanje imenovano St. Leu, kjer sem imel velike
valove samo za sebe. Bilo je to v Marcu 1982 leta. Sedaj sem potoval že skoraj
dve leti, pogosto spal v šotoru na plaži,
živeč kakor nomad.
MEDUZA MORSKA OSA
V tvojo knjigo so bili vsi
zapisani,
dnevi, ki so bili oblikovani,
ko ni še nobeden od njih obstajal.
(Psalm 139:16)
Za nekaj tednov sem se ponovno
vrnil na Mauricius, najel hišo in se vrnil k deskanju in nočnemu potapljanju.
Tam sem se srečal s svojimi kreolskimi prijatelji, ki so me poklicali na
potapljanje, samo teden dni preden sem se hotel vrniti na Novo Zelandijo.
Vprašali so me, ali bi hotel ponovno oditi na nočno potapljanje. Kakor običajno
sem odšel na verando in videl, da zunaj na morju besni neurje. Obrnil sem se k
svojemu prijatelju Simonu in ga vprašal: »Ali si prepričan? Ali ne vidiš
neurja?« Bal sem se, da bo zaradi neurja morje preveč udarjalo ob greben in da
bo to nevarno. Simon pa je odgovoril: » Vse bo v redu; spustili se bomo okoli
osem kilometrov niz obale, do zelo lepega dela grebena za nočno potapljanje.
Resnično boš očaran, ko boš videl kako lepo je tam.«
Na koncu me je nagovoril. Bila je
približno ura do polnoči. Vzel sem svojo opremo, skočil v čoln in odrinili smo.
Veslali smo ob obali, okoli osemsto metrov od resničnega otoka. Bili smo v
laguni, na zunanji strani grebena, kjer le-ta strmo pada.
Vrgli smo se v vodo. Jaz sem šel
ob grebenu navzgor, moja dva prijatelja pa ob grebenu navzdol. Običajno smo se
držali skupaj, a smo se iz nekega razloga razdvojili. Pravkar sem iskal
jastoge, ko sem v vodi ugledal nek čuden stvor podoben lignju. Radoveden kot
sem bil, sem zaplaval bližje do njega in ga skoraj ujel z roko. Imel sem
rokavice in stvor se mi je izmuznil skozi prste, kakor meduza. Medtem ko se je
oddaljeval od mene, sem ga radovedno opazoval, ker je bil videti kakor zelo čudna meduza. Glavo je imel kakor
ligenj, vendar v obliki škatle in zelo neobičajne lovke v obliki tipalk. Bilo
je prozorno. Nikoli prej nisem videl takšne meduze, vendar sem se obrnil od nje
in nadaljeval z iskanjem jastogov.
V trenutku ko me je nekaj zbodlo,
sem prižgano svetilko držal na grebenu, iščoč svoj plen. Obrnil sem se, da bi
videl kaj je to bilo. Moja potapljaška obleka je imela kratke rokave, tako da
so edini del mojega telesa ki ni bil pokrit, bile moje podlakti. Nekaj se je
podrgnilo ob mene in me zbodlo z nepopisnim udarom. Bilo je, kakor da bi stal v
hlevu na mokrem cementu, brez gumijastih čevljev, bosih nog in držal roko na
glavnem električnem vodu. To je bil tako hud udarec da sem odskočil, nato pa s
podvodno svetilko poskušal odkriti kaj je to bilo in kje je, toda nisem mogel
videti tistega, kaj me je zadelo.
Domneval sem da me je nekaj
pičilo, ali pa da sem se porezal na ostrem grebenu. Pogledal sem na roko, da bi
videl če je krvava, a ni bilo ničesar, samo strahotna bolečina. Podrgnil sem
roko, kar se je izkazalo za najhujšo stvar katero sem lahko naredil. Sedaj se
mi je zdelo kakor da je bolečina že otopela, ter sem pomislil: »Pobral bom
jastoga in se vrnil, da vprašam mladeniča na čolnu kaj je to bilo.« Nisem hotel
biti paranoičen. Ko ste potapljač, nikoli ne smete biti panični.
In tako sem se odpravil uloviti
jastoga. Ko sem se potopil, sem ponovno videl iste meduze, ki sem jih videl
pred nekaj minutami. Dve sta se mi počasi približevali. S kotičkom oči sem
videl njihove tipalke, ki so se približevale moji roki. Ko se me je ena od njih
dotaknila, je isti elektrošok prešel skozi mojo roko. To me je enostavno vrglo
v vodo. Nenadoma sem dojel kaj me je zadelo.
Iz svojih življenjskih izkušenj
sem vedel, da so nekatere meduze neverjetno strupene. Kakor otrok sem dobil
visoko temperaturo in strašno alergijsko reakcijo, če me je pičila čebela. Noga
bi mi otekla kakor balon. Sedaj sem bil precej zaskrbljen, saj sem doživel že
dva pika teh meduz. Izplaval sem na površino in dvignil glavo iščoč čoln. Lahko
sem se samo spustil ob grebenu. Položil sem roko na hrbet, da jo potegnem iz
vode. Nisem želel prejeti še enega vboda. Medtem ko sem tako plaval, sem
občutil da se mi je nekaj podrsalo ob hrbet, nato pa sem ponovno občutil udarec
v roki. Obrnil sem se in videl, kako se tipalke oddaljujejo. Dobil sem že
tretje želo!
Svetilko sem položil v vodo, da
bi držal eno oko na grebenu, a na mojo grozo, je svetloba svetilke prešla prav
skozi te meduze. Pomislil sem: »Če mi ena od njih zadene obraz, mi ne bo uspelo
vrniti se v čoln.« In tako sem dvignil svetilko k obrazu in zaplaval. Ko sem
bil ponovno v čolnu, sem vprašal mladeniča v svoji najboljši francoščini in
kreolščini, kaj ve o meduzah. Ni vedel ničesar, ker ni bil potapljač, zato je
odkimal z glavo in pokazal na mojega prijatelja Simona v vodi. In tako sem se
ponovno spustil v vodo, da bi odplaval do njega.
Videl sem ga pod vodo, ter sem
uperil svetilko v njegov obraz, da bi pridobil njegovo pozornost. Prišel je na
površino, ter sem mu rekel: »Želim iti ven.« Spustil sem glavo nazaj v vodo, da
bi odplaval do čolna, a prav pred mojim obrazom, se je še ena meduza premikala
proti meni. Moral sem izbrati, ali hočem dobiti zadetek v obraz, ali še eden
udar v roko. In tako sem dvignil roko in sprejel vanjo še eno želo. Otresel sem
jo z roke in se dvignil na greben.
Greben je prekrivalo šestdeset
centimetrov vode. Stal sem tam s plavutkami in gledal v roko; na koži sem imel
poškodbo v obliki opekline, ki je zatekala kakor balon. Tam kjer so me oplazile
tipalke, je bilo videti kakor da sem se opekel z ognjem.
Medtem ko sem gledal v to, je
prihajal k meni preko grebena prijatelj Simon s plavutkami na nogah. On je imel
na sebi popolno potapljaško oblačilo in ni doživel bližnjega srečanja z meduzo.
Pogledal je v mojo roko, nato pa v mene. Vprašal je: »Koliko? Kolikokrat te je
udarila?« Odgovoril sem: »Mislim da štirikrat.« Vprašal je »Nevidna? Ali je
bila prozorna?« Odgovoril sem: »Da, izgledala je kakor nevidna.« Simon je
spustil glavo in preklinjal. Rekel je: »En ugriz in konec je s tabo, samo en.«
Dvignil je svetlobo proti svojemu obrazu in na njem sem lahko videl resnost
situacije. Rekel sem: »No, kaj naj torej delam s štirimi želi v svoji roki?«
Simon je postal paničen, prav
tako tudi jaz, ker se je on potapljal že več kot dvajset let in je vedel vse o
teh meduzah. »Moraš v bolnico«, je rekel: »Dajmo, dajmo, hitro!« Glavna bolnica
je bila oddaljena trideset kilometrov, bila pa je polnoč, jaz pa sem bil v vodi
na grebenu, okoli kilometer od obale. Lahko sem ga slišal ko mi je rekel
»podvizaj se«, toda medtem ko sem tam stal, sem občutil kakor da sem hrom.
Poskušal me je vrniti v čoln. Medtem ko me je vleke, sem dojel da je moja desna
roka popolnoma hroma in da je ne morem dvigniti iz vode. V tem trenutku sem
prejel tudi peti udar.
V srcu sem pomislil: »Kaj sem
naredil, da sem si to zaslužil?« Nato pa sem v enem kratkem trenutku videl svoj
greh. Nenadoma sem vedel kaj sem naredil narobe. Bilo je mnogo stvari, zaradi
katerih sem si to zaslužil. Ničemur se ne morete izogniti.
Dva moja prijatelja, sta preko
grebena vlekla čoln, z menoj v njem. To je trgalo dno čolna. To je bil lesen
čoln, ki je bil njihovo edino sredstvo za življenje, zato sem vedel da je
situacija zelo resna ker tako delajo. Rekel sem jim: »Pojdite z menoj!« Onadva
pa sta odgovorila: »Ne, bilo bi pretežko: pobaraj mladeniča, da te odvleče na
obalo.« In tako je tisti deček, z neko palico porival čoln proti obali.
Lahko sem občutil kako strup
potuje z mojo krvjo in kako udarja v nekaj pod mojo roko. Zadeta je bila limfna
žleza. Zelo težko mi je bilo dihati z desno stranjo pljuč. Poleg tega so bila
moja pljuča stisnjena pod potapljaškim oblačilom, zato sem ga z levo roko
odpel, ga slekel in si dokler sem se še mogel premikati, navlekel nase hlače.
Usta so mi bila popolnoma suha. Sedel sem tam vlažen od znoja. Lahko sem
občutil kako se strup premika in ostro bolečino v hrbtu, kakor da me nekdo
udarja v ledvice. Poskušal sem se ne premikati in ne biti paničen. Bili smo na
pol poti od obale, jaz pa sem dobesedno lahko občutil, kako strup pulzira in se
premika po mojem krvnem sistemu.
Do tiste noči nisem vedel v
kateri smeri se premika moja kri! Sedaj mi je strup otrdel celo desno nogo,
imel pa sem dovolj zdravega razuma da sem vedel, da če je strup vstopil v to
mojo nogo in se vrne do mojega srca, potem sem mrtev.
Medtem ko sva se premikala k
obali, se mi je pogled zameglil. Težko mi je bilo fiksirati oko. Prispeli smo
do obale in mladenič je rekel: »Izstopiva tukaj.« Dvignil sem se da izstopim,
desna noga pod menoj pa je popustila. Padel sem naravnost na jastoga na dnu
čolna. Šokiran, se je mladenič malo umaknil, nato pa mi je pokazal da položim
svojo roko okoli njegovega vratu. Položil sem mu jo, nato pa z zdravo zgrabil
paralizirano. Vlekel me je iz čolna, nato pa ob obali do koralnega peska. Nato
me je odvlekel navzgor, do glavne ceste.
Bilo je okoli polnoči. Mesto je
bilo pusto, brez avtomobilov, brez kogarkoli. Nisem hotel izpustil mladeniča,
sprašujoč se kako bom od tam prispel v bolnico, v tem gluhem obdobju noči. Bil
sem tako slaboten v desni nogi, da sem sedel na asfalt. Mladenič mi je poskušal
pomagati, na koncu pa ponovno odšel k oceanu rekoč: »Moji bratje so tam zunaj,
moram po njih.« Rekel sem: »Ne, ostani tukaj in mi pomagaj.« Na koncu je vseeno
odšel.
TEST VZDRŽLJIVOSTI
Ko moj duh omaguje v meni, ti
poznaš mojo stezo.
Na poti, ki po njej hodim, so
nastavili zanko zame.
Ozri se na desno in glej, nikogar
ni, ki bi me poznal.
Pribežališče je izginilo od
mene,
nikogar ni, ki bi spraševal po
moji duši.
(Psalm 142:3-5)
Medtem ko sem tam sedel me je
obvladala utrujenost, zato sem legel na cesto, gledajoč zvezde. Bil sem zelo
blizu temu da zaprem oči in zaspim, ko sem zaslišal jasen glas, kako mi govori:
»Ian, če boš zaprl oči, se nikoli več ne boš prebudil.« Otresel sem se
zaspanosti in pomislil: »Kaj to delam? Ne smem zaspati! Moram v bolnico;
potreben mi je protistrup in potrebna mi je pomoč. Če tukaj zaspim, se mogoče
nikoli več ne bom prebudil.«
In poskušal sem se dvigniti.
Šepajoč se, mi je uspelo prečkati cesto, kjer sem naletel na nekaj avtomobilov,
blizu meni nepoznani restavraciji. Odšel sem do njih in prosil voznike, da me
odpeljejo v bolnico. Možje v avtomobilih so gledali v mene in rekli: »Koliko
boš plačal?« Če ste kdaj živeli v Aziji veste da je to normalno. Če imaš denar,
greš; če nimaš denarja, ne greš nikamor. »Nimam denarja«, sem glasno rekel.
Potem pa sem dojel kakšen norec sem bil. Nikoli nebi smel tega reči. Moral bi
lagati, a nisem. Rekel sem jim resnico, da nimam denarja, trije vozniki pa so
se samo nasmejali: »Pijan si in nor.« Obrnili so se in prižgali cigarete.
Potem sem ponovno zaslišal jasen
glas: »Ian, ali si voljan moliti za svoje življenje?« In bil sem. Celo vedel
sem kako. Dovolj dolgo sem živel v Južnoafriški Republiki. Videl sem črnce,
kako sklepajo roke in upogibajo glave pred belci in pravijo: »Da šef; da
marsta.« Videl sem to in bilo mi je lahko spustiti se na kolena, ker mi je bila
moja desna noga že uničena, leva pa že zelo nesigurna. Naslonjen na avtomobil sem
samo zdrsnil na kolena in sklenil roki. Spustil sem glavo, toliko da ne gledam
vanje, ter sem molil za svoje življenje. Skoraj zajokal sem, ker sem vedel da
če hitro ne prispem v bolnico, me kmalu ne bo več. Če ti ljudje ne bodo imeli
sočutja in ljubezni v svojem srcu za mene, bom umrl tam pred njimi.
In tako sem jih prosil in
moledoval za življenje. Z upognjeno glavo sem gledal njihove noge. Dva sta
enostavno odšla, videl pa sem, kako mlajši počasi prihaja proti meni. Zdelo se
je da to traja zelo dolgo, a je prišel in me dvignil. Ni govoril, pomagal pa mi
je da se dvignem; nato me je posedel v avtomobil in odpeljal. Na pol poti do
bolnice se je premislil in me vprašal: »V katerem hotelu si, belec?« Odgovoril
sem mu da ne živim v hotelu, temveč v bungalovu v zalivu Tamarin. Domneval je
da mu lažem, ter se je razjezil misleč da mogoče le ne bo dobil denarja od
mene. »Kako bom dobil svoj denar?« me je vprašal. Odgovoril sem: »Dal ti bom
kolikor želiš, če me odpelješ v bolnico. Dal ti bom vse.« A mi ni verjel.
In tako se je premislil in me
odpeljal do nekega velikega turističnega hotela. Rekel je: »Pustil te bom
tukaj. Ne bom te odpeljal v bolnico.« »Ne!« sem ga prosil. »Prosim vas,
odpeljite me v bolnico, ker umiram.« Nagnil se je, odpel moj varnostni pas in
odprl vrata. »Izstopi!« je zavpil. »Ne morem izstopiti, mislim da se sploh ne
morem premikati«, sem odgovoril. On pa me je enostavno zrinil ven.
Ker so se mi noge zataknile za
vrata, jih je privzdignil in odrinil ven, nato pa zaloputnil z vrati in se odpeljal.
Ležal sem tam in mislil: »Ta svet smrdi. Videl sem smrt, sovraštvo in nasilje,
to pa je pekel. To je mesto pekla na zemlji. Svet v katerem živim je umazan in
bolan.« Ležeč tam, se mi je zdelo da se predajam. Pomislil sem: »Kakšna korist
bi bila od tega, da poskušam priti v bolnico? Če je prišel tvoj čas, umri!«
Nato pa mi je na um padel ded.
Bil je v Prvi in Drugi svetovni vojni. Bil je tudi na Galipolju in se v Egiptu
boril proti Rommelu. Spomnil sem se tega in mislil, kako je ded preživel dve svetovni
vojni, tukaj pa se njegov vnuk predaja, ker ga je pičilo pet bednih meduz! In
tako sem pomislil: »Boril se bom do poslednjega diha. Ian se še ne predaja!«
Uporabljajoč eno roko, sem se poskušal odvleči do vhoda v hotel. Lahko sem
videl nekaj prižganih luči. Na moje začudenje, so me varnostniki, ki so s
svetilkami preiskovali hotelski teren prepoznali, medtem ko sem se plazil po
prahu.
Pritekel je nek človek. Dvignil
sem pogled in ga prepoznal kakor prijatelja s katerim sem pil. Črnec z imenom
Daniel, ogromen in drag človek. Pritekel je do mene in vprašal: »Kaj se ti je
zgodilo, ali si pijan, ali zafiksan? Kaj ti je? Dvignil sem majico in mu
pokazal roko. Lahko je videl mehurje in otekline. Dvignil me je in stekel.
Zdelo se mi je, kakor da me je
dvignil ogromen angel. Stekel je mimo bazena in me odložil v stol iz trstja.
Okoli tri metre naprej, so se lastniki hotela igrali mahjong in pili. Vsi
turisti so odšli k nočnemu počitku; bar je bil zaprt oni pa so kockali.
Daniel me je tam izpustil in se
izgubil v mraku. Spraševal sem se kam je odšel, a sem se spomnil, da v tej
deželi črnec ne sme spregovoriti kitajsko, razen če se kdo obrne nanj. In tako
sem se odločil, da se bom sam poskušal pogovoriti s temi Kitajci. Dvignil sem
rokav in jim pokazal oteklo roko polno mehurjev. Rekel sem: »Takoj moram v
bolnico Quartre Bonne; pičilo me je pet meduz.« Uporabil sem celo malo
kitajščine. Smejali so se. Eden od mlajših se je dvignil in rekel: »O, beli
mladenič, heroin ni dober zate; samo stari jemljejo opij.« Mislil je da sem
drogiran, ker sem mu pokazal roko, ki je iz oddaljenosti izgledala kakor da je
polna brazgotin od injekcij.
Razjezil sem se, a tudi razočaral.
Sedel sem tam poskušajoč se umiriti, ker sem vedel, da če se preveč vznemirim,
bo strup še hitreje deloval. Toda vse moje telo, vsaka moja mišica, so začele
trzati in se krčiti. Medtem ko je strup napadal moje mišice, sem dobesedno z
vsakim trzajem bolj lezel iz stola. Kitajci so pritekli k meni in trije od njih
so me prijeli, da bi me zadržali na stolu, a sem jih s svojim tresenjem
odrinil.
Ko sem se prenehal tako nepopisno
tresti, se mi je smrtna zona zavlekla v kosti. Zdelo se mi je, kakor da smrt
potuje po meni. Vedel sem da mi telo umira in to pred mojimi lastnimi očmi.
Bilo mi je neverjetno hladno. Ljudje so začeli name polagati odeje, da bi me
ogreli. Jaz pa sem še vedno poskušal držati stvari v svojih rokah, ter sem jih
prosil: »Prosim vas, odpeljite me v
bolnico.« Eden od njih mi je položil roko na ramo in rekel: »Ne, mi bomo
počakali na rešilno vozilo belega moža.« In tako sem sedel tam, misleč da
nikoli ne bom prispel v bolnico. In prav takrat je pripeljalo rešilno vozilo in
kakor iz niča se je pojavil Daniel, s še enim varnostnikom. Pod mene sta
položila roke in me dvignila. Tedaj sem dojel, da je takrat odšel naravnost do
telefona in poklical bolnico.
In tako je prispelo reševalno
vozilo. Zavijajoč in rotirajoč z lučmi je prešlo čez parkirišče, se obrnilo in
se ustavilo pred hotelom, nato pa se spet odpeljalo. Voznik reševalnega vozila
je bil iz bolnice za črnce in ko pred kitajskim hotelom ni bilo nikogar, je
mislil da je prejel napačno navodilo.
Bili smo na pol poti do vhodnih
vrat in lahko smo videli, kako reševalno vozilo izginja izza vogala. Hotel sem
zažvižgati, a so mi bila usta tako suha, da iz mene ni izšel zvok. Daniel je
videl kaj poskušam narediti, ter je sam zažvižgal, kakor je mogel glasno. Žvižg
se je odbil od zidu in izginil vzdolž ulice. Voznik rešilca je imel po vsej
verjetnosti spuščeno okensko šipo, ker so se nenadoma pojavile rdeče iskre od
zaviranja in on se je ritensko vrnil do hotela. Reševalno vozilo je bilo stari
Renault 4 z izvlečenim sprednjim sedežem, na njegovo mesto pa so bila
vstavljena nosila. To je bilo vozilo prve pomoči.
Ni me skrbelo. Bilo mi je vseeno s
kakšnim avtom se bom pripeljal v bolnico. Voznik ni niti izstopil iz vozila.
Nagnil se je, odprl vrata in Daniel me je spustil na nosila. Ni bilo: »Kako je
s tvojo mamo? Kako si? Ali želiš odejo? Kaj se ti je zgodilo? On je bil samo
voznik, ki me je vozil v bolnico.
Poskušal sem ne zapreti oči, ker
sem vedel, da moram ostati buden dokler ne dobim protistrupa. Ko bi samo lahko
ostal buden, dokler ne pridem v bolnico!
OČE NAŠ
Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime.
Pridi tvoje kraljestvo.
Zgôdi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji
kruh;
in odpústi nam naše dolge,
kakor smo tudi mi odpustili
svojim dolžnikom;
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.
Amen.
(Matej 6:9-13)
Bila sva na pol poti do bolnice
in Renault se je vzpenjal po hribu. Moje noge so bile v zraku in strup v krvi
je hitel naravnost v moje možgane. Nenadoma sem ugledal sliko malega dečka
snežno bele glave, nato pa sem za kratek trenutek videl nekega starejšega dečka
s snežno belimi lasmi. Gledal sem v to sliko in pomislil: »Gee ima bele lase«
nato pa sem nenadoma dojel da gledam sebe; moje življenje se je odvijalo pred
menoj. To je bilo strašno izkustvo, gledati slike svojega življenja kako se
odvijajo pred menoj kakor video film, jasne kakor kristal, jaz pa sem jih
gledal s širom odprtih oči. Gledal sem in pomislil: »Slišal sem o tem, pa celo
bral. Ljudje so govorili, da so pred smrtjo videli kako se jim življenje kakor
film odvija pred očmi.«
Rekel sem sam sebi: »Premlad sem
da umrem! Zakaj sem se šel potapljati? Kakšen norec sem bil; moral bi ostati
doma.« Misli so mi ponorele. Sedaj sem vedel da sem soočen z neizbežno smrtjo.
Komaj sem lahko slišal utripanje svojega srca. Ležal sem tam sprašujoč se, kaj
se bo zgodilo če umrem. Ali obstaja kaj po smrti? Kam bom prišel, ko umrem?
Nato pa sem videl jasno vizijo
svoje matere. Zdelo se mi je, kakor da mi govori tiste besede katere mi je
nekoč izrekla: »Ian, kakršenkoli greh boš naredil in ne glede na to kako daleč
od Boga boš bil, če zavpiješ k Bogu iz vsega svojega srca, te bo On slišal in
ti odpustil.«
V srcu sem pomislil: »Ali verujem
da obstaja Bog? Ali bom želel moliti?« Skoraj sem že postal vdani ateist.
Nikomer nisem veroval. Sedaj pa sem se soočil z vizijo svoje matere. Ko sem se
kasneje vrnil na Novo Zelandijo, sem se pogovarjal o tem z njo in rekla mi je,
da se je tistega jutra prebudila v zgodnjih urah. Bog ji je pokazal moje krvave
oči in ji rekel:«Tvoj starejši sin Ian je že skoraj mrtev. Moli sedaj zanj.« In
tako je začela moliti zame.
Seveda pa njene molitve niso
mogle rešiti moje duše. Ni me mogla odvleči v nebo, vedel sem, da sem tudi jaz
tisti, ki moram moliti. Nisem vedel kaj moliti in h kom. H kateremu bogu bi
moral moliti? K Budi? Kali? Šivi? Tisoče bogov je. Toda jaz nisem videl Bude,
Krišne ali nekega drugega boga ali človeka, kako stoji tam, temveč mamo, moja
mama pa je sledila Jezusu Kristusu. In pomislil sem: Leta in leta nisem molil,
kaj naj molim? Kaj moliti v takšni situaciji? Katero molitev moliti, ko si
blizu smrti?«
Nato pa sem se spomnil, da nas je
kakor otroke mama naučila Oče naš: »Oče naš, ki si v
nebesih, posvečeno bodi tvoje ime! Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji…..«
In tako sem pomislil da je to tisto kar bom molil; to je edina molitev
katero znam. Začel sem moliti, a se je nisem mogel spomniti v celoti. Kakor da
mi je strup, ki je hitel v mojo glavo, že zablokiral misli. Zapiral mi je um.
Tako sem bil odvisen od svojega razuma, sedaj pa je vse to umiralo.
Medtem ko sem tam ležal sem se
spomnil, kako je mama rekla da se ne moli iz glave, temveč iz srca. In tako sem
rekel: »Bog, ne vem kje je molitev ki jo želim moliti, pomagaj mi.« Ko sem to
rekel, je molitev dobesedno izšla iz mojega uma, iz mojega notranjega človeka,
iz mojega duha. Molil sem: »Odpústi nam
naše dolge….« Nato pa sem rekel: »Bog, prosim te da mi odpustiš moje grehe.
Naredil sem toliko grešnih stvari. Vem da so grešne, ker me na to opozarja moja
vest. Če mi lahko odpustiš vse moje grehe, prosim te, oprosti mi jih, čeprav ne
vem kako.« To sem tudi mislil. Hotel sem da bi bilo vse čisto in da bi začel
znova. »Bog, oprosti mi.«
Medtem ko sem tako molil, sem
dobil drugi del molitve: »kakor smo tudi
mi odpustili svojim dolžnikom.« Dojel sem, da to pomeni, da moram tudi jaz
odpustiti tistim, ki so prizadeli mene. Pomislil sem; No, ne želim večne
zamere. Mnogo ljudi me je oropalo in mi »zabilo nož v hrbet«, mi rekli grde
stvari in naredilo strašne stvari, a jim odpuščam.« Zatem sem slišal božji
glas, ki mi je rekel: »Ali hočeš odpustiti tistemu Indijcu, ki te je vrgel iz
avtomobila in tistim Kitajcem, ki te niso hoteli odvesti v bolnico?« Zabrundal
sem: » Hmm.., z njimi sem imel druge načrte, če preživim.« A sem pomislil:
»Dobro, odpuščam jim. Če ti meni lahko odpustiš, tudi jaz odpuščam njim.
Odpuščam jim.«
Nato mi je prišel v misli
naslednji del molitve: »Zgodi se tvoja
volja.« Dvajset let in še nekaj čez, sem vršil svojo lastno voljo. Rekel sem: »Bog, ne vem niti kaj je Tvoja volja. Vem da
ni neko zlo, vseeno pa nimam pojma kaj je. Toda če to preživim, bom odkril kaj
je tvoja volja za moje življenje in vršil jo bom. Če to preživim, obljubim da
ti bom sledil z vsem svojim srcem.«
Tedaj
tega nisem razumel, toda to je bila moja molitev za odrešenje. Ne iz
glave, temveč iz srca sem molil: »Bog, oprosti mi
mojo zlobo in vsako zlo, ki sem ga naredil. Bog, očisti me. Jaz odpuščam vsem,
ki so me ranili. In, Jezus Kristus, izvrševal bom tvojo voljo; naj se zgodi
tvoja volja. Sledil ti bom.« Izmolil sem molitev grešnika, molitev
spokorjenja k Bogu.
Neverjeten mir se je spustil na
moje srce, medtem ko sem molil. Zdelo se je, kakor da me je zapustil ves strah,
strah od tistega kar bo. Še vedno sem umiral, vedel sem to, toda v zvezi s tem
sem bil popolnoma miren. Sklenil sem mir s svojim Stvarnikom. Vedel sem to;
vedel sem prvič v življenju, da sem se dotaknil Boga in da sem ga pravzaprav
slišal. Nikoli prej ga nisem slišal kako mi govori. Nihče drugi mi ni mogel
povedati Očenaš-a.
KONČNO OSVOBOJENJE
»Vstopíte skozi ozka vrata,
kajti široka so vrata in
prostorna je pot, ki vodi v pogubo,
in veliko jih je, ki vstopajo
po njej.
Kako ozka so vrata in kako
tesna je pot, ki vodi v življenje,
in malo jih je, ki jo najdejo.«
Matej 7:13-14
Končno sva prispela v bolnico.
Voznik me je premestil v invalidski voziček in stekel na oddelek za prvo pomoč.
Nekdo mi je meril pritisk. Medtem ko sem tam sedel in opazoval bolničarko, je
ona pogledala v tlakomer in začela udarjati po njem. Spraševal sem se, v kakšno
bolnico sem prišel? Bila je vojna bolnica, iz Druge svetovne vojne. Britanci so
jo zapustili in predali kreolskemu ljudstvu. Še vedno je izgledala kakor leta 1945,
ko je bila zgrajena. Bila je umazana in neurejena. Jaz pa sem bil v njej.
Bolničarka je ponovno začela
udarjati po merilcu tlaka. Na um mi je padla misel: » Z aparatom je vse v redu;
problem je moje srce, to ne dela.« Iztrgala ga je z roke in začela preiskovati
omaro, da bi našla kakšnega novejšega. Izvlekla je enega, ga odprla in začela
napihovati. Lahko sem videl da ne glede na to, ni veliko pokazal. Pogledala je
v mene, nato v aparat. Njene oči so bile odprte, a sem vedel da se sprašuje
zakaj so moje odprte. S takšnim pritiskom, bi morale biti oči zaprte. Obupno
sem se trudil preživeti. Nisem hotel nikamor oditi. Hotel sem ostati v telesu.
Nisem hotel umreti. Z vsemi svojimi močmi sem se boril, da bi ostal pri
življenju.
Dojel je da je situacija resna,
zato je voznik rešilnega vozila iztrgal merilec tlaka iz moje roke in stekel z
menoj do zdravnikov. Sklonjenih glav, sta dva indijska zdravnika napol spala.
»Kako se imenuješ? Kje živiš?«, me je eden od njiju vprašal v francoščini.
»Koliko let imaš?« Bil je to mlad zdravnik; ni me niti pogledal. Jaz pa sem
gledal v starejšega. Imel je nekaj sivih las, ter sem pomislil: »On je tukaj
verjetno že nekaj let in mogoče mi bo znal pomagati.« In tako sem čakal. Mlajši
je prenehal govoriti in me je pogledal. Nisem ga niti pogledal, ampak sem čakal
da starejši dvigne glavo. Pogledal me je. Nisem bil siguren da imam dovolj moči
da govorim. Pogledal sem v njegove oči, z najprodornejšim pogledom katerega sem
lahko ustvaril. Zašepetal sem: »Umiram. Takoj mi je potreben protistrup.« Ni se
premaknil. Nisem premaknil oči iz njega, on pa mi je samo vračal pogled.
Vstopila je bolničarka s koščkom
papirja. Starejši zdravnik ga je pogledal, zatem pa pogledal v mene in skočil.
Lahko sem videl grimaso na njegovem obrazu, kakor da želi mlajšemu zdravniku
reči: »Ti neumni norec, zakaj nisi pogledal v tega mladeniča?« Skočil je,
odrinil voznika s poti, sam zagrabil invalidski voziček in poletel skozi
hodnik. Slišal sem samo pritajen hrup. Lahko sem slišal kako nekaj vpije, meni pa
je bilo vse pritajeno.
Zdravnik je pritekel v prostor s
steklenicami in medicinsko opremo. V naslednjem trenutku sem bil obkrožen z
medicinskimi sestrami, zdravniki in bolničarkami. Po dolgem času, se je končno
nekaj dogajalo. Sestra mi je obrnila roko in vstavila vanjo infuzijo. Zdravnik
se je približal mojemu obrazu in rekel: »Ne vem ali me lahko slišiš sinko, toda
poskušali ti bomo rešiti življenje. Drži oči odprte….. Ajde, sinko, bori se s
strupom. Poskušaj ostati buden. Dali ti bomo grozdni sladkor za dehidracijo.«
Ena sestra mi je zapičila iglo iz ene strani, druga pa iz druge. Nič nisem
občutil, videl pa sem kaj delajo. Zdravnik je s svojo Oksfordsko angleščino
rekel: »Protistrupi, da nevtraliziramo strup.« Ena od sester je pokleknila ob mojih
nogah in mi trepljala dlan kolikor močno je mogla. Pomislil sem: Kaj pa ta
dela?« Toda bilo mi je vseeno, samo naj zabadajo igle vame!
Sestra izza mene je napolnila
ogromno injekcijo, podobno konjski. Iz nje je iztisnila zrak in jo poskušala
zabosti v mojo roko, a ni našla vene. Zatem mi je privzdignila kožo, zabodla
vanjo iglo in vanjo začela iztiskati tekočino. To mi je napihnilo okolico
vboda, kakor mali balon. Lahko sem videl kako je bila živčna ker igla ni v
veni; tako se je tresla, da sem mislil da mi bo raztrgala žilo.
To iglo je pustila v meni, nekdo
drug pa ji je podal drugo iglo. Pogledala je v zdravnika in vprašala: »Še eno?«
Zdravnik je pokimal. Vzela je še eno. Sedaj je poskušala z masažo, a ponovno ni
uspela zadeti žile. In ni ji uspelo dati protistrupa v kri.
Srce mi očitno ni črpalo dovolj
krvi. Vene so mi propadale. Študiral sem veterino in razumel osnove psihologije
in anatomije. Vedel sem kaj se dogaja, a nisem mogel storiti ničesar. Dojel sem
da padam v komatozno stanje. Bil sem popolnoma paraliziran. Srce mi je delalo,
kakor da niti ne dela.
Nisem vedel da je bilo tisto kar
me je pičilo meduza imenovana morska osa, ki ima drugi najmočnejši strup poznan
človeku. Samo z enim vbodom, je v zadnjih 20 letih ubila že šestdeset ljudi
samo v Darwinu. Šest mesecev na leto stoji znak z lobanjo in prekrižanimi
kostmi na obalah Darwina, opozarjajoč kopalce da ne plavajo v globoke vode. Jaz
sem imel v sebi dovolj strupa, da me ubije petkrat. Od vboda človek običajno
umre v petnajstih minutah. Jaz pa vbod nisem dobil samo v mišice, ampak tudi
naravnost v veno.
Zdravnik mi je pogledal v oko in
rekel: »Ne boj se.« Pomislil sem: »Prijatelj, ti se bolj bojiš kakor jaz.« V
njegovih očeh sem lahko videl strah. Skupaj z infuzijo so me dvignili na
posteljo. Zdravnik se je sklanjal nad menoj in mi z gobo brisal čelo. Zdelo se
mi je, da mi infuzija ki so mi jo dali, vrača vso tekočino nazaj v telo, ker mi
je na čelo privrel znoj. Zdravnik mi ga je brisal, nato pa je za nekaj minut
nekam odšel. Medtem ko sem tako ležal, sem lahko občutil kako mi znoj kaplja v oči
in pogled se mi je zamračil. Zdelo se mi je, kakor da mi solze kapljajo v oči.
»Moram držati oči odprte«, sem
govoril sam sebi. Hotel sem da se zdravnik vrne in mi obriše obraz, a se ni
vrnil. Poskušal sem reči: »Zdravnik, vrni se«, a se mi ustnice niso premikale.
Poskušal sem otresti kaplje znoja s trepetanjem z vekami. Začel sem mežikati,
pogled pa mi je bil še vedno zamegljen. Nadaljeval sem trepetati z vekami. Malo
mi je pomagalo, nato pa sem povsem iznenada zavzdihnil, kakor z vzdihom
olajšanja in vedel sem, da se je nekaj zgodilo.
TEMA
Sodba pa je v tem,
da je prišla luč na svet
in so ljudje bolj ljubili temo
kakor luč,
kajti njihova dela so bila
hudobna.
Janez 3:19
»Sinovi kraljestva pa bodo
vrženi ven v najzunanjejšo temo;
tam bo jok in škripanje z
zobmi.«
Matej 8:12
Vedel sem da je prišlo
osvobojenje in da se je bitka za življenje končala. Nihče mi ni rekel. Nihče mi
ni rekel kaj se je zgodilo. Nihče mi ni rekel: »Sin, pravkar si umrl.« Nisem
vedel tega. Vse kar sem vedel je bilo, da se je borba, da obdržim oči odprte in
ostanem živ, končala.
Vedel sem da sem nekam odšel; to
ni bilo kakor, da zapreš oči in zaspiš. Vedel sem da sem nekam odšel. Tako ali
tako sem imel zadnjih 20 minut v bolnici občutek, da bom odplaval. Z vso svojo
močjo sem se čvrsto držal svojega telesa in se trudil, da se mi to ne zgodi.
Kljub vsemu, ko sem zaprl oči nisem odplaval, odšel sem.
Biblija v Pridigarju govori, da
ko človek umre, se njegov duh vrača k Bogu, ki mu ga je dal, telo pa v prah, od
koder je tudi prišel. Torej vedel sem, da je moj duh odšel, da sem nekam odšel,
vseeno pa nisem vedel da sem mrtev. Zdelo se mi je kakor da sem prispel na neko
ogromno prostrano mesto, prazen prostor, kjer je bilo temno kakor v rogu.
Občutil sem, kakor da se dvigujem. Kakor da sem se prebudil iz slabega sna v
tuji hiši in se sprašujem kam so vsi odšli. Gledal sem naokoli, poskušajoč se
znajti v novi okolici.
Ali ste se kdaj koli sredi noči
prebudili in poskušali najti stikalo luči? Jaz sem torej poskušal najti
stikalo, a ga nisem našel. Premikal sem se okoli, poskušal sem se nečesa
dotakniti, a ni bilo ničesar. Niti zadel nisem v karkoli. Pred obrazom nisem mogel
videti roke. Dvignil sem jo, da vidim ali jo lahko vidim. Dvignil sem jo do
nosa, roka pa mi je šla naravnost skozenj. To je bilo strašno izkustvo. Celo
tam sem vedel, da jaz, Ian McCormack stojim tam, a brez telesa. Imel sem
občutke in čutenje, kakršne sem imel v telesu a ničesar fizičnega nisem mogel
dotakniti. Bil sem duhovno bitje; moje fizično telo je umrlo, a sem bil zelo
živ in zelo sem se zavedal da imam roke, noge, glavo, čeprav jih nisem mogel
več dotakniti. Bog je duh, nevidno duhovno bitje, a tudi mi smo ustvarjeni po
njegovi podobi.
V svojem srcu sem pomislil: »Kje
sem?« A dokler sem stal tam v mraku, sem občutil kako me prevzemata hlad in
strah, ki se ne moreta opisati. Mogoče ste kdaj hodili ponoči po pusti ulici,
ali ste sami prišli domov, ter se vam je zdelo kakor da vas nekdo gleda. Ali
ste kdajkoli to občutili? Občutite da nekdo iz mraka gleda v vas, vi pa ga ne
morete videti. V tem mraku sem začel občutiti zlo. Mrak ni bil samo fizičen,
temveč tudi duhoven. Občutil sem kakor da me nekdo gleda. Hladno zlo je preželo
zrak okoli mene. Vedel sem, da je nekaj okoli mene. Počasi sem dojel, da se
okoli mene premikajo tudi drugi ljudje, prav tako v isti stiski. Čeprav nisem
glasno govoril, so odgovarjali na moje misli. Iz teme sem zaslišal glasove, ki
so vpili: »Utihni!« »Zaslužiš si biti tukaj!« Pomislil sem: »V peklu sem; to je
resnično. Toda kako sem končal tukaj?« Bil sem zgrožen; bal sem se stopiti
naprej, dihati ali govoriti. Medtem, ko sem o tem razmišljal, sem pomislil:
»Zaslužil sem si to mesto.«
Ljudje imajo sliko o peklu kakor
o mestu zabave in uživanja. Tudi jaz sem tako razmišljal. Mislil sem, da tam
lahko delate vse tisto, kar niste smeli delati na zemlji. To je absolutni
nesmisel. Mesto na katerem sem se znašel je bilo najstrašnejše mesto na katerem
sem kdajkoli bil. Ljudje tam, niso mogli delati ničesar kar je njihovo
pokvarjeno srce hotelo, prav ničesar. Tam ni hvalisanja. Kdo bi se tam doli
lahko hvalisal: »O, ja, posiljeval sem, ubijal, kradel, ugrabljal«? Tam dol ni
ničesar o čemer bi se pogovarjali. Vsi vedo da prihaja sodba.
Na tistem mestu ni spoznanja o
času. Ljudje tam vam ne morejo reči koliko je ura. Ne morejo vam reči ali so
tam deset minut ali tisoč let. Nimajo spoznanja o času. To je bilo strašno
mesto. Sveto pismo govori da obstajata dve kraljestvi, kraljestvo teme,
kateremu vlada satan in kraljestvo svetlobe. Judovo pismo govori da je to mesto
teme pravzaprav pripravljeno za angele, ki niso bili poslušni Bogu, ne pa za
ljudi. »Tudi angele, ki
niso obvarovali svoje oblasti, ampak zapustili svoje bivališče, hrani večno
vklenjene v temi za sodbo vélikega dne.« (Juda 1:6). To je bilo
najstrašnejše mesto na katerem sem kdajkoli bil. Nikoli nebi privoščil, niti
svojemu najhujšemu sovražniku, da bi odšel v pekel.
Pojma nisem imel, kako naj pridem
od tam. Kako sploh lahko pridete iz pekla? Toda saj sem že molil, zato sem se
spraševal kako se je lahko zgodilo da sem dospel sem, ker sem molil prav preden
sem umrl, iščoč od Boga da mi odpusti moje grehe. Zajokal sem in dobesedno
zavpil k Bogu: »Zakaj sem tukaj? Prosil sem da mi odpustiš, zakaj sem potem
tukaj? Z vsem svojim srcem sem se obrnil k tebi, zakaj sem tukaj?«
Edina pot od tukaj bi bila ta,
ker sem se pred smrtjo spokoril. Ko enkrat dospete tja, je prepozno za spokorjenje.
Spokoriti se moremo le preden umremo. Ne morete izmoliti svoje poti iz pekla,
niti bi to lahko storil kdorkoli na zemlji, namesto vas. Nihče. Sami morate
moliti. Sveto pismo nas uči, da nihče ne more moliti za mrtve in pokojne duše
izvleči iz pekla. Oni sami se morajo spokoriti pred smrtjo.
Nato pa je iznad mene zasijala
bleščeča svetloba in me dobesedno potegnila iz teme. Sveto pismo govori o tem,
da je velika svetloba zasijala nad tistimi, ki so hodili skozi sence smrti in
mraka, ter postavila njihove noge na pot miru in pravičnosti. Medtem ko sem tam
stal, je od zgoraj, iznad mene, prečudovit žarek svetlobe prodrl skozi temo in
mi obsijal obraz. Ta svetloba me je začela ovijati in občutil sem, kako me
prevzema breztežno stanje. Zatem sem občutil kako se dvigam od tal in začenjam
vstopati v to bleščečo, belo svetlobo.
SVETLOBA
Kajti Bog, ki je rekel:
»Iz teme bo zasvetila luč,«
je zasijal v naših srcih zaradi
razsvetljenja Božjega veličastva
na obličju Jezusa Kristusa.
(2 Korinčanom 4:6).
Medtem ko sem gledal, sem videl
kako me je potegnilo v veliko odprtino krožne oblike, daleč iznad mene. Nisem
se hotel preveč obračati, da nebi padel nazaj v temo. Srečen sem bil, ker sem
izšel iz nje.
Ko sem vstopil v tunel, sem videl
da izhaja izvor svetlobe iz samega konca tunela. Bilo je nepopisno svetlo,
kakor da je ta svetloba središče vesolja. Izgledalo je dobesedno kakor izvor
vse sile, vse svetlobe. Bilo je bolj bleščeče kakor sonce, sijajnejše od
kateregakoli dragulja, sijajnejše od svetlobe laserskega žarka. Gledal pa sem
naravnost vanjo.
Medtem ko sem gledal, sem bil
dobesedno potegnjen vanjo, pritegnjen kakor molj v ogenj. Občutil sem, da me je
s presenetljivo hitrostjo potegnilo skozi zrak, proti koncu tunela. Medtem, ko
sem prehajal skozi zrak, sem lahko videl kako se iz izvora svetlobe, eden za
drugim vrstijo valovi vse večje moči in potujejo po tunelu proti meni. Prvi val
svetlobe je izžareval neverjetno toplino in uteho. Zdelo se mi je da svetloba
ni samo fizična, temveč »živa svetloba«, ki prenaša občutek. Na pol poti je
drugi val prešel skozi mene. Ta svetloba
je izžarevala popoln mir. Mnoga leta sem iskal »mir v umu«, a sem ga našel samo
tu in tam, na zelo kratke trenutke. V šoli sem bral vse od Keatsa do Shakespeara,
poskušajoč ga najti. Poskušal sem z alkoholom, izobrazbo, športom, vezami z
dekleti, drogo in raznimi drugimi stvarmi, da bi našel mir in zadovoljstvo v
svojem življenju, a ga nisem našel. Sedaj pa sem se od glave do peta znašel v
popolnem miru.
Moje sledeče misli so bile:
»Sprašujem se, kako zgleda moje telo?« V temi nisem bil sposoben videti niti
roke pred nosom. Pomislil sem: »Verjetno bom sedaj, ko sem v tej svetlobi,
lahko jasno videl.« In tako sem pogledal na desno stran, ter na svoje začudenje
videl svojo roko, a sem lahko videl naravnost skozi njo. Prozoren sem bil kakor
duh, moje telo pa je bilo polno iste svetlobe, ki je sijala na mene iz konca
tunela. Bilo je kakor da sem poln svetlobe. Tretji val, blizu konca tunela, je
bil popolna radost. To je bilo tako presenetljivo, da sem vedel da bo tisto kar
bom videl najbolj impresivno izkustvo v mojem življenju.
Moj um si ni mogel niti zamisliti
kam grem, a nobene besede ne morejo opisati tega kar sem videl. Izšel sem iz
tunela in zdelo se mi je kakor da stojim pred samim izvorom vse svetlobe in vse
moči. Ves sem bil prevzet s to nepopisno svetlobo. Takoj sem pomislil na auro,
nato pa na slavo. Videl sem slike Jezusa, z zelo majhno aureolo ali sijajem
okoli njegovega obraza. Toda Jezus Kristus je umrl, vstal od mrtvih, vzšel v
nebo in sedi na desnici Boga Očeta.; proslavljen je, obkrožen s svetlobo in v
Njem ni teme. On je Kralj Slave, Knez Miru, Gospodar gospodarjev in Kralj
kraljev. Videl sem tisto, kar verujem, da je bila slava Gospodova. V Stari
zavezi je bil Mojzes na gori Sinaj 40 dni in gledal je slavo Gospodovo.
Sestopil je z gore, njegov obraz pa je sijal.
Njegov obraz je odseval Gospodovo slavo in moral ga je prekriti, da se
nebi ljudje bali. Videl je Božjo svetlobo, slavo Božjo. Tudi Pavel je bil
zaslepljen s slavno svetlobo, z Jezusovo slavo, na poti v Damask. Jaz pa sem
sedaj stal tam in gledal to nepopisno svetlobo in slavo.
Medtem ko sem tam stal, so mi
skozi srce začela teči vprašanja: »Ali je to sila, kakor pravijo budisti, ali
karma, ali jin in jang? Ali je to samo nek naravni izvor moči in energije, ali
v njej pravzaprav nekdo stoji?« Še vedno sem vse to preiskoval. Medtem ko sem
imel te misli, je iz središča svetlobe prišel glas. Rekel je: »Ian, ali se
želiš vrniti?« Zadrhtel sem ob spoznanju, da je nekdo v središču svetlobe in da
ta nekdo pozna moje ime. To je bilo, kakor da lahko nekdo sliši moje notranje
misli, kakor govor. Nato pa so mi prišle misli: »Vrniti se? Kam? Kje sem? Hitro
sem pogledal izza sebe in videl, kako tunel ponovno izginja v temi. Pomislil
sem, da verjetno sanjam v bolniški postelji, ter sem zaprl oči. »Ali je to
resnično? Ali stojim jaz, Ian, resnično tukaj? Ali je to resnično?« Nato pa je
Gospod ponovno spregovoril: »Ali se želiš vrniti?« Odgovoril sem: »Če sem izven
telesa, a ne vem kje sem, se želim vrniti.« Odgovor je bil: »Ian, če se želiš
vrniti, moraš vse videti v novi svetlobi.«
V tistem trenutku, ko sem
zaslišal besede »videti v novi svetlobi«, je nekaj kliknilo. Spomnil sem se,
kako sem prejel božično kartico, ki je govorila: »Jezus je luč sveta« in Bog je
svetloba in v Njem ni teme.« V tistem času sem razmišljal o teh rečeh. Pravkar
sem izstopil iz teme, a tukaj je definitivno ni bilo.
VALOVI LJUBEZNI
»……..Ter spoznati Kristusovo
ljubezen, ki presega spoznanje,
da bi se izpolnili do vse Božje
polnosti.«
Efežanom 3:19
Torej, to je bil Bog! On je
svetloba. On je vedel moje ime in vedel je skrivne misli mojega srca in uma.
Pomislil sem: »Če je to Bog, potem je sposoben videti tudi vse kar sem kdajkoli
v svojem življenju naredil.« Počutil sem se popolnoma razgaljen in prozoren
pred Bogom. Sram me je bilo in pomislil sem: »Zmotili so se in pripeljali sem
gor napačno osebo. Nebi smel biti tukaj. Jaz nisem prav dober človek. Moral bi
se plaziti pod neko skalo, ali se vrniti v temo, kamor spadam.« Ko sem se začel
počasi premikati nazaj proti tunelu, je val svetlobe šinil iz Boga in krenil
proti meni. Prva misel mi je bila, da me bo ta svetloba vrgla nazaj v brezup.
Toda na moje začudenje, me je preplavil val čiste, brezpogojne ljubezni. To je
bila zadnja stvar ki sem jo pričakoval. Namesto obsodbe, sem bil okopan v čisti
ljubezni.
Čista, enostavna, neobvezujoča,
nezaslužena ljubezen me je začela izpolnjevati od znotraj navzven. Pomislil
sem: »Mogoče Bog ne ve za vse moje grehe?« ter sem se napotil, da mu povem vse
o svojih odvratnih stvareh, ki sem jih delal pod pokrivalom noči. A kakor da mi
je že oprostil, se je moč njegove ljubezni še bolj okrepila. Pravzaprav,
kasneje mi je Bog pokazal, da ko sem v ambulanti prosil za odpuščanje, mi je
odpustil in mojega duha opral, da bi bil očiščen od vsega zla.
Znašel sem se v stanju
nekontroliranega joka, medtem ko se je ljubezen vse bolj krepila. Bila je tako
čista in brez kakršnihkoli pogojev. Leta in leta nisem bil od nikogar ljubljen.
Poslednjič ko me je nekdo ljubil, sta bila to mama in oče, ko sem bil še doma,
a sem odšel v prostrani svet in odkril, da tam ni veliko ljubezni. Videl sem
stvari za katere sem mislil da so
ljubezen. Seks ni bil ljubezen; on te samo vžge. Strast je samo razplamtel
ogenj v tebi; nekontrolirana želja ki te od znotraj razplamti.
Medtem ko sem tam stal, so se
valovi svetlobe ustavili in jaz sem stal obkrožen s čisto svetlobo, izpolnjen s
čisto ljubeznijo. Bila je globoka tišina. Pomislil sem: »Tako blizu sem;
sprašujem se, ali nebi mogel zakorakati v to svetlobo, ki obkroža Boga in mu
pogledati v obraz. Če bi ga lahko pogledal iz obličja v obličje, bi vedel
resnico.« Bil sem bolan od poslušanja laži in prevar. Želel sem vedeti resnico.
Da bi našel resnico, sem bil na raznih mestih, a nihče mi ni mogel reči, kaj
resnica je. Pogovarjal bi se z vsakim, kdor bi mi lahko razložil pomen
življenja, resnico, kaj se dogaja, ker nekaj je moralo biti resnica. In tako
sem pomislil: Če uspem vstopiti v svetlobo in se srečati z Bogom iz obličja v
obličje, bom vedel resnico in vedel bom za smisel življenja. Nikoli več mi nebi
bilo potrebno spraševati drugega človeka, ženo, ali otroka. Vedel bi.
Ali lahko vstopim? Ni bilo glasu,
ki bi mi rekel da ne morem. In tako sem napravil korak naprej in vstopil skozi
svetlobo. Ko sem zakorakal v svetlobo, je bilo kakor da bi zakorakal izza
pajčolana lebdeče trepetajoče svetlobe, podobni lebdečim zvezdam ali briljantom,
ki so oddajali najčudovitejši sijaj. Svetloba je nadaljevala z ozdravljanjem
najglobljih delov mojega bitja, kakor da ozdravlja mojega zlomljenega
notranjega človeka, moje zlomljeno srce.
Nameraval sem priti do najbolj
bleščečega dela svetlobe. V središču svetlobe je stalo bitje v bleščeče beli
obleki, ki mu je segala do členkov. Obleka ni bila iz človeškega materiala,
bila je, kakor da bi bila iz svetlobe. Ko sem dvignil pogled, sem videl prsi
človeka z razširjenimi rokami, kakor da mi želi dobrodošlico. Pogledal sem
proti njegovemu obrazu. Bilo je tako sijoče; desetkrat bolj sijoče od svetlobe,
ki sem jo že videl. Sonce bi bilo ob njem rumeno in bledo. Bilo je tako sijoče,
da nisem mogel videti obrisov njegovega obraza, a medtem ko sem tam stal, sem
začel čutiti, da svetloba odseva čistost, svetost. Sedaj sem vedel, da stojim v
navzočnosti Vzvišenega Boga, ker nihče drugi razen Boga, ne more biti videti
takšen. Čistost in svetost, sta se še vedno širili iz njegovega obraza in začel
sem čutiti, da ta svetost in čistost vstopata v mene. Hotel sem priti bližje,
da bi videl Njegov obraz. Ko sem se premikal proti Njemu, nisem občutil strahu,
temveč popolno svobodo. Stoječ sedaj samo nekaj korakov od Njega, sem poskušal
pogledati v svetlobo, ki je obkrožala Njegov obraz, a ko sem to naredil se je
pomaknil v stran. Ko se je premaknil, se je vsa svetloba premaknila z Njim.
VRATA IN ODLOČITEV
Jaz sem vrata. Kdor stopi
skozme, se bo rešil;
hodil bo noter in ven in bo
našel pašo.
Tat prihaja samo zato, da
krade, kolje in uničuje.
Jaz sem prišel, da bi imeli
življenje in ga imeli v obilju.
Jaz sem dobri pastir.
Dobri pastir da svoje življenje
za ovce.
(Janez 10:9-11).
Takoj za Jezusom, je bila krožna
odprtina podobna tunelu. Pogledal sem skozi njega. Lahko sem videl, kako se
pred menoj odpira čisto nov svet. Počutil sem se, kakor da stojim na samem robu
raja, s kratkim uvidom v večnost.
Bil je popolnoma nedotaknjen.
Pred menoj so bila zelena polja in travniki. Trava je odražala isto svetlobo in
življenje, ki so bili v Božji navzočnosti. Na bilkah nisem videl bolezni. Zdelo
se je, da če bi nekdo položil na travo nogo, bi se le ta takoj vrnila v
življenje. Lahko sem videl, da se je skozi središče livade, vila skozi
pokrajino kristalno čista reka, z drevesi na obeh straneh. Iz moje desne strani
so bile v daljavi planine, iznad njih pa sinje in jasno nebo. Iz moje leve
strani so bili obronki in cvetje, ki se je košatilo s prelepimi barvami. Raj.
Vedel sem da spadam sem. Obšel sem svet iščoč raj in sedaj vem da sem ga našel.
Počutil sem se, kakor da sem se prvič rodil. Z vsakim svojim delom sem vedel,
da sem doma. Pred menoj je stala večnost, oddaljena samo korak.
Ko sem poskušal zakorakati v ta
novi svet, se je ponovno na vratih pojavil Jezus. Sveto pismo govori, da je
Jezus vrata in da kdor vstopi skozi Njega, bo vstopal in izstopal in vedno
našel zeleno pašo. On je vrata v življenje. Jezus
je pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po Njem. (Janez
14:6). On je edina pot. Samo ena ozka pot je, ki vodi v Njegovo kraljestvo in
malo jih je, ki jo najdejo. Večina najde hitro pot ali avtocesto, ki se spušča
v pekel.
Jezus mi je postavil to
vprašanje: »Ian, sedaj ko si to videl, ali se želiš vrniti?« Pomislil sem:
»Vrniti se? Seveda ne. Zakaj bi se vrnil? Zakaj bi se želel vrniti v tisto bedo
in sovraštvo? Ne, nimam se po kaj vrniti. Nimam ne žene, ne otrok, nikogar, ki
bi me zares ljubil. Želim vstopiti.« On pa se ni premaknil, zato sem se še
poslednjič obrnil in rekel: »Zbogom okrutni svet iz katerega sem odšel!«
Ko sem to rekel, je v jasni
viziji izpred tunela stala moja mama. Ko sem jo videl sem vedel, vedel, da sem
se pravkar zlagal; ni bilo nikogar ki bi me ljubil, razen moje drage mame. Ne
samo da me je ljubila, temveč sem vedel, da je vsak dan svojega življenja
molila za mene in mi poskušala pokazati Boga. V svojem ponosu in nesramnosti,
sem se norčeval iz njenega verovanja. Ona pa je imela prav, obstajali so Bog,
Nebesa in pekel. Spoznal sem, kako sebično bi bilo oditi v raj in pustiti mamo
v prepričanju da sem odšel v pekel. Niti pojma nebi
imela, da sem na smrtni postelji prinesel
molitev in se spokoril za svoje grehe, ter sprejel Jezusa kakor svojega Gospoda
in Odrešenika. Iz Mauriciusa bi dobila samo krsto z mojim mrtvim telesom.
In tako sem rekel: »Bog, samo ena
oseba je, ena oseba, zaradi katere se resnično želim vrniti in to je moja mama.
Želim ji reči, da je tisto kar ona veruje resnica, da obstaja živi Bog, da
obstajajo nebesa in pekel, da obstajajo vrata in da je Jezus Kristus vrata in
da lahko vstopimo le skozi Njega.« In ko sem se ponovno obrnil, sem videl izza
nje tudi svojega očeta, brata in sestro in množico izza njih. Bog mi je pokazal,
da obstajajo še mnogi ljudje, ki ne vedo in nikoli ne bodo vedeli ničesar o
Bogu, če jaz to z njimi ne podelim. Vprašal sem: »Kdo so vsi ti ljudje?« Bog pa
je rekel: »Če se ne vrneš, mnogi od njih ne bodo imeli priložnosti slišati o
meni, ker mnogi ne bodo nikoli vstopili v cerkev.«
Rekel sem: »Bog, želim se vrniti
in jim vse povedati. Prišel sem sem, čeprav ne vem niti kako sem prišel sem,
vsekakor pa to želim odkriti. No, če sem prišel sem, vem da se lahko tudi
vrnem. In želim biti prepričan, da se bom vrnil«, sem rekel. »Bog, kako se bom
vrnil tja? Skozi tunel teme, nazaj v svoje telo?« »Kako se lahko vrnem? Ne vem
niti kako sem prispel sem.« Gospod pa je rekel: »Če se vrneš, moraš videti stvari
v novi svetlobi.« Dojel sem, da moram sedaj gledati skozi Njegove oči, Njegove
oči ljubezni in odpuščanja. Moram videti svet kakor On, skozi oči večnosti.
In rekel sem: »Bog, kako se bom
vrnil? Ne vem kako naj se vrnem.« On pa je rekel: »Ian, obrni glavo…..občuti
sedaj kako ti tekočina izteka iz oči…..sedaj odpri oči in poglej.«
VRNITEV
Nad menoj, o Bog, so zaobljube
tebi,
izpolnil ti bom zahvalne
daritve.
Psalm 56:13
V trenutku sem bil vrnjen v telo.
Glava mi je bila obrnjena na desno in eno oko mi je bilo odprto. Gledal sem v
mladega indijskega zdravnika, ki mi je povzdignil desno stopalo in ga zbadal z
nekim ostrim instrumentom. Iskal je znake življenja. Pojma ni imel da sem sedaj
živ in da gledam vanj. Spraševal sem se kaj to dela, nato pa mi je sinilo: »Saj
on misli da sem mrtev!« V istem času se je zdravnik pri tistem kar je delal
ustavil in obrnil pogled v smeri moje glave. Ko so se najine oči srečale, mu je
groza preplavila obraz, kakor da je pravkar videl duha. Kri mu je izginila iz
obraza, ter je prebledel kakor zid. Skoraj se je zrušil na tla.
Drhteč se, sem prosil Boga da mi
da toliko moči, da obrnem glavo na levo stran in da pogledam tja. Ko sem obrnil
glavo na levo stran, sem videl na vratih sestre in bolničarke, kako presenečene
in prestrašene gledajo vame. Mrtev sem bil približno petnajst do dvajset minut.
Počutil sem se slaboten in zaprl sem oči, a sem jih hitro spet odprl, da
preverim ali sem še vedno v telesu. Nisem bil prepričan, če ne bom ponovno
odšel. Bil sem strašno utrujen. Ponovno sem zaprl oči in padel v zdrav spanec.
Nisem se prebudil do popoldneva naslednjega dne. Ko sem se prebudil, sem videl
izpred sobe svojega prijatelja Simona. Videti je bil bled in mahal je z glavo.
Ni mogel verjeti, da sem živ. Sledil je mojo pot do bolnice in s seboj
pripeljal enega od mojih novozelandskih prijateljev. »Torej, imel si precej
slabo noč?« me je vprašal moj prijatelj. »Seveda, prijatelj,« sem odgovoril, »pravzaprav
niti ne vem kaj se je zgodilo.« Nisem mu hotel povedati da sem umrl. Še vedno
sem se boril z vsem kar se je zgodilo in nisem hotel da bi rekli: »Dobil si
toliko zdravil, da ti izstopajo iz ušes.«
»To mesto smrdi«, sta rekla, šel
boš ven, midva bova pazila na tebe. Upiral sem se, ker sem hotel ostati v
bolnici. A sta me dvignila, vrgla preko ramen in odnesla ven. Prišel je
zdravnik in jima hotel fizično preprečiti, a sta ga odrinila. Taksi je čakal.
Simon se je bal z menoj vstopiti v taksi, misleč da sem duh. Odpeljala sta me
domov v moj bungalov in me položila v posteljo.
Nato pa sta odšla naravnost v
dnevno sobo, da bi imela zabavo, zaradi moje vrnitve.
Bil sem izčrpan in lačen. Ponovno
sem zaspal in se prebudil sredi noči drhteč in znoječ se. Srce mi je bilo polno
groze. Ležal sem obrnjen proti zidu. Obrnil sem se, da bi videl kaj me je
preplašilo. Skozi mrežo za komarje in skozi železne rešetke na oknih sem lahko
videl oči, mogoče sedem ali osem parov, kako gledajo vame. Svetile so se z
rdečim žarom. Namesto okroglih zenic, so imele zareze kakor mačke. Stvori so
bili videti kakor pol ljudje, pol živali. Pomislil sem: »Kdo pa so ti?« Gledali
so v moje oči, jaz pa v njihove. Za tem se zaslišal: »Ti si naš in mi se
vračamo.« »Ne, ne vračate se!« sem rekel. Zgrabil sem svetilko in posvetil
vanje. Ni bilo ničesar. Vedel pa sem, da sem jih pravkar videl.
Spraševal sem se, če se mi meša.
Začel sem se počutiti kakor mentalno zmeden. Prišel sem do zaključka in
prepričal sam sebe, da postajam nor. V tistih 24 urah, sem prešel skozi mnogo
tega. In tako sem rekel: »Bog, kaj se
dogaja?« Nato me je On vodil centimeter po centimeter skozi vse, kar sem
doživel. Bilo je tako, kakor da mi to
vžiga v um. Na koncu sem rekel: »Dobro, Bog, kakšni so to stvori, ki so me
želeli napasti?« Odgovoril je: »Ian, spomni se Očenaša.« Poskušal sem se ga spomniti
z umom, a nisem mogel. Nato so mi iz srca prišle besede, ter sem jih molil vse
do »reši nas vsega hudega«. Molil sem to iz srca. Nato je Bog rekel: »Izključi
svetlobo, Ian. Zbral sem pogum in ugasnil glavno svetilko. Nato sem sedel na
rob postelje s prižgano svetilko in mislil: »Če ne ugasnem svetilko, bom moral
ostanek svojega življenja, vsako noč prespati s prižgano svetilko.« Ugasnil sem
jo. Nič se ni zgodilo. Molitev je bila učinkovita. Legel sem in zaspal.
GLEDANJE V NOVI SVETLOBI
Budni bodite,
stojte trdni v veri,
možati bodite,
bodite močni!
1 Korinčanom 16:13
Naslednjega jutra sem se dvignil
in si pripravil zajtrk. Moji prijatelji so prišli iz jutranjega deskanja in se
začeli pogovarjati z menoj. Spoznal sem, da tisto kar govorijo niti ne mislijo.
To me je zmedlo, kakor da poslušam dve različni sporočili. Začel sem videti
skozi njihove maske. Prvič v svojem življenju sem začel videti stvari v novi
luči. Lahko sem videl, da so bile namere njihovih src popolnoma nasprotne
tistemu, kar so izrekala njihova usta. Bilo mi je strašno, ker nisem vedel kako
reagirati na to vrsto govora. In tako sem se povlekel nazaj v spalnico in ostal
tam.
V tej noči sem se ponovno
prebudil v hladnem znoju. Nekaj v bližini me je plašilo. Obrnil sem glavo, da
pogledam in na mojo grozo, so bili demoni sedaj v moji spalnici in me gledali
skozi mrežo za komarje. No, iz nekega razloga niso mogli priti k meni. Plašili
so me, a mi pravzaprav niso mogli storiti žalega. V srcu sem imel globok mir.
Vedel sem, da sem videl Božjo svetlobo in ta svetloba je bila sedaj v meni in
oni niso mogli vstopiti. Vendar so me neizpodbitno poskušali ustrahovati in
vrniti v prejšnje stanje.
Ponovno sem zgrabil svetilko. Bal
sem se vstati in prižgati glavno svetilko, ker so bili v moji sobi. Nisem vedel
kakšna je njihova moč. Prižgal sem svetilko, zasvetil po sobi in nato skočil iz
postelje in prižgal luč. Nato pa sem padel na kolena. Boril sem se in boril s
svojim umom, poskušajoč ohraniti zdrav razum in ponovno molil Očenaš, nato pa
sem odšel k počitku.
Še dve noči sta bili pred menoj
do mojega odhoda iz Mauriciusa, preden odletim ponovno nazaj na Novo Zelandijo.
Sledeče noči me je prebudilo trkanje na oknu. Bilo je eno dekle. Rekla je:
»Ian, želim se s teboj pogovoriti, spusti me v hišo.« Glede na to da sem jo
poznal, nisem nič posumil. Napol v snu sem odšel do vrat in jih odklenil. Čim
sem odprl vrata, jih je zgrabila in videl sem njene oči. Lahko sem videl isto
rdečo nianso v njih, kakor sem to videl v očeh, ki so me lovile v poslednjih
dveh nočeh. Začela je govoriti v popolni angleščini. Rekla je: Nocoj pojdi z
nami Ian. Nekam te bomo odpeljali.« Nato sem zaslišal druge korake. Hotel sem
zapreti vrata, toda dekle, kakor da je imela nadnaravno moč in nisem jih mogel
premakniti. Nato pa so iz mojega srca privrele besede: »V Jezusovem imenu, izgini!« Obrnila se je, kakor da je dobila
udarec v prsi. Medtem ko sem jo gledal, je skočila nazaj in v tem trenutku sem
zaloputnil vrata, tik pred njenim obrazom in jih zaklenil. Bil sem rešen.
Končno je prišla moja poslednja
noč; bil sem spakiran in pripravljen oditi. Taksi naj bi me prišel iskati ob
petih zjutraj. Odšel sem spat, a sem se sredi noči prebudil, sedaj od kamenja,
ki je bilo vrženo v moje okno. Ponovno je bilo tu dekle. Pripravil sem se in zaklenil
vrata, a sem pustil odprto majhno okno. Pomislil sem: »Karkoli so ti stvori, so
tu da me ubijejo in za to uporabljajo človeška bitja!« Pravkar sem nameraval skočiti in zapreti
okno, ko se je skozi njega pojavila velika črna roka in narahlo udarila po
kljuki. Slišal sem dekle kako tiho govori: »Ian, želimo govoriti s teboj, pridi
ven.« Delal sem se da spim in na okno je ponovno padalo kamenje. Sedaj je bila
še glasnejša: »Ian, pridi ven!« Nato je priletelo še večje in težje kamenje.
Sedaj je bila že jezna: »Ian, takoj pridi ven!« Nenadoma sem se obrnil in videl
kako je skozi odprto okno proti meni usmerjeno kopje. Posegel sem po svetilki. »Najboljša obramba
je napad«, sem pomislil in s svetilko posvetil v oči napadalca. Tudi v njih je
bila rdečina! Zavpil sem, zgrabil kopje in ga porinil nazaj proti njemu, tako
da se je stisk zmanjšal. Vrgel sem ga skozi okno in zaloputnil z oknom. Hitro
sem posvetil ven in videl tri moške in eno ženo. Plazili so se nazaj kakor psi,
na katere se meče kamenje. To kar me je presenetilo je bilo, da se tako bojijo
svetlobe.
Bil sem tako pretresen, da sem
preostali del noči ostal buden, čakajoč taksi. Našli so ga, a ne v voznem
stanju. Nekdo je ponoči zarinil železno palico skozi hladilnik. To je bil edini
taksi v mestu. Prijatelja sem prosil da odide v drugo mesto in ga najde tam. Malo
je manjkalo da nebi prišel niti od tam, kajti tedaj je bila pred mojo hišo
skupina kreolcev, s palicami. Voznik se je zgrozil, ko je spoznal da mora iti
mimo njih. Vseeno nam je uspelo in jaz sem končno ujel let preko Avstralije za
Novo Zelandijo.
V Perthu sem se našel s svojim
mlajšim bratom, ki je tam živel. Poskušal sem mu povedati kaj sem videl.
Šokiran je bil in ni mogel verjeti. Tisto noč sem spal v njegovi sobi, ker je
on odletel na Šri Lanko. Sredi noči sem se prebudil od napada belookih demonov.
Stekel sem iz sobe in videl, da na kaminu sedi mali Buda. Medtem ko sem ga
gledal, mi je Bog rekel da belooki demoni prihajajo iz tega idola. Zgrozil sem
se! Sedaj sem vedel da je tisto kar sem doživel z idoli v Columbu bilo demonsko. Zatem sem
odpotoval do Mellbourna in Sydneya in imel tam podobna izkustva. Odločil sem se
skrajšati pot po Avstraliji in se takoj vrniti na Novo Zelandijo.
Medtem, ko se je letalo spuščal v
Aucklandu, sem vprašal Gospoda: »Kaj sem sedaj postal?« Imel sem vključen
walkman in poslušal: »Človeka na delu.« Nek glas mi je iznad glasu walkmana
rekel: »Ian, sedaj si postal nanovo rojen kristjan.« Spustil sem
slušalke in pogledal okoli sebe, da bi videl kdo je to rekel. Nato sem segel v
torbo in vzel temna očala, da se izza njih »skrijem«. Kristjan? Kristjan? Kdo
bi želel biti kristjan? Ni mi bilo še jasno da je to tisto, kar sem sam pravkar
postal.
Starši so me pobrali na
letališču. Ponovno sem bil doma. Mama je pustila mojo spalnico oblepljeno s
posterji deskanja, točno takšno, kakršna je bila pred dvema letoma, ko sem
odšel. Kakor da sem se povrnil v času nazaj. Vrnil sem se domov v zatočišče. To
noč sem odšel k spanju, a me je tudi te noči nekaj prebudilo tresoč me. Sedaj
sem že vedel, kako se jih lahko osvobodim; uporabljajoč ime Jezus in Očenaš.
Tedaj morajo oditi. Toda kaj delajo v moji spalnici, v moji hiši? Bil sem
besen. Sedel sem na posteljo in rekel: »Bog, bolan sem od teh stvari, ki me
mučijo sredi noči. Kaj moram narediti da se jih znebim?« Odgovoril mi je: »Beri
Sveto pismo.« Rekel sem: »Naslednje kar boš zahteval bo, da odidem v cerkev.
Nimam Svetega pisma.« »Ima ga tvoj oče, pojdi in ga prosi zanj.« Naredil sem
to. In začel sem ga brati od začetka.
V začetku je Bog ustvaril nebo
in zemljo.
Zemlja pa je bila pusta in
prazna, tema se je razprostirala nad globinami
in duh Božji je vel nad vodami.
Bog je rekel: »Bodi svetloba!«
In nastala je svetloba.
Bog je videl, da je svetloba
dobra.
In Bog je ločil svetlobo od
teme.
1
Mojzesova 1:1-4
Medtem ko sem to bral sem jokal.
Mislil sem: »Bil sem tako ponosen. Bil sem na fakulteti in proučeval mnoge
knjige, a nisem niti pogledal v Knjigo, ki mi je lahko povedala resnico. V naslednjih šestih mesecih, sem prebral
Sveto pismo od 1 Mojzesova knjige do Razodetja.
Sledim Gospodu Jezusu Kristusu,
kakor svojemu osebnemu Gospodu in Odrešeniku in to vse od tega izkustva v letu
1982 dalje. Sedaj sem ordiniran pastor cerkve Assembly of God na Novi
Zelandiji. Delal sem z lovci na glave na Borneu in v begunskih taborih v
jugovzhodni Aziji. Pastor sem in moja žena in jaz sva obiskala že 24 različnih
držav, noseč to pričevanje ljudem.
Jezus je rekel: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v
temi, temveč bo imel luč življenja.« (Janez 8:12).
DODATEK
Morska osa
Nekatere
vrste meduz so lahko tudi smrtno nevarne. Med njimi je najbolj znana morska osa
Chironex fleckeri, ki ima zelo močne strupe. V premeru meri
Video u Hrvatskom jeziku:
Ni komentarjev:
Objavite komentar