Premagovanje krivde
Veliko ljudi se bori s premagovanjem krivde v Cerkvi in svetu. Krivda
je grozen ponaredek Svetega Duha. Prinaša obsodbo posameznikom in zmoto
Cerkvi, saj vas spominja, kaj ste storili narobe, ne da bi zagotovili sredstva
za odrešitev.
Občutek krivde nam
ponavlja te misli in na primer pravi: »Moral bi vedeti.« Zaradi tega se počutimo, kot da ne bomo nikoli premagali svojih napak in neuspehov, ker smo
neodpustljivi. Krivda nas lahko celo motivira,
da delamo »prave stvari« iz napačnih razlogov.
Nekatere motivira strah pred obsodbo drugih ljudi ali njihovo
prepričanje, da jih Bog ne bo ljubil, če jim spodleti. Pri Bodi v zdravju
vidimo množico bolezni in težav, ki izhajajo iz težav s krivdo – vidimo, da v
bistvu »nažira ljudi pri živem telesu«.
Prvi korak k premagovanju krivde je ugotoviti, da gre za hudobnega duha.
To nismo mi, ampak se nam je TO pridružilo v življenju. Pogosto smo bili tako
dolgo urjeni s krivdo, da nam postane težko prepoznati njene misli. Lahko celo
postanemo ODVISNI OD KRIVDE. Krivda ni le napačen način razmišljanja in svoje
krivde nikoli ne moremo racionalizirati.
Krivdo lahko začnemo premagovati šele, ko spoznamo, da je
izza nje hudobni duh in rečemo: »Ti nisi jaz. Ne poslušam te.«
Krivda, ki prihaja iz neodpuščanja
Verjamem, da je glavni razlog, zakaj se toliko ljudi bori s krivdo, ta,
da naša gospodinjstva niso vadila odpuščanja. Rekel bi, da je prava izjema
najti dom, kjer si ljudje dejansko odpuščajo. Domnevam, da je običajno najti
domove, kjer ljudje drug drugega neprestano spominjajo na njihove pretekle
neuspehe in si to držijo nad glavo.
Naučili so nas voditi evidenco napak kot zaščitni
mehanizem. Spomnili smo se grehov vseh drugih, da bi lahko vrgli ven njihove
pretekle napake, ko so nas udarili z našimi. To je bilo strelivo, ki je
zanetilo vojno v našem domu.
Morda domnevamo, da Bog beleži tudi naše napake. Ali verjamemo, da bo
ponovno izpostavil naše grehe, potem ko se bomo pokesali? Ali pa verjamemo, da
nam odpušča in greha ni več? Resnica je, da Bog ne bo več izpostavil naših
grehov, ko bomo stali pred njim. Razumimo, kako izjemno je, da nam odpušča. To,
da nam daje pravičnost, je čudež in tega ne smemo jemati za samoumevno.
Moramo odpustiti
Torej, če krivda izvira iz urjenja v zagrenjenosti, kako spremenimo
svoje prihodnje rezultate? Jezus nam je naročil odpuščanje.
Opustiti moramo pretekle grehe ljudi proti nam, tudi če
nam oni nočejo odpustiti.
Jezus je Petru, ki je mislil, da je res duhoven, ko ga je vprašal, ali
mora sedemkrat odpustiti, rekel, da je moral pravzaprav odpustiti 490-krat.
Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat
naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je
dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. (Matej 18:21-22).
Jezus je v bistvu rekel, da kolikokrat bi morali odpustiti, presega
našo sposobnost štetja. Tudi njegova naslednja prilika je govorila o odpuščanju
in dolgu neodpuščanja. Če želimo odpuščanje od Boga Očeta, ga moramo biti
pripravljeni dati drugim. Če smo živeli v zagrenjenosti do drugih, se moramo
pokesati Bogu Očetu, ker smo sledili neodpuščanju do drugih.
»Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel
napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli
nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti,
je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je
imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil:
›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil,
oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega
svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga
davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil:
›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v
ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi soslužabniki videli, kaj se
je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat,
kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni
služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti
dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In
njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi
povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj
nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« (Matej 18:23-25).
Odpuščanje je rešitev
Pri služenju prepoznamo neodpuščanje, ko nekdo reče: »Prizadel me je.«
Ko slišim osebo reči, da jo je nekdo prizadel, je to grenkoba, ki govori iz
njenih ust. Dr. Henry W. Wright je imel navado reči »preboden, a ne ranjen.« To
pomeni, da se bomo počutili prebodene, ko bo nekdo rekel ali naredil nekaj
groznega ali nas izdal.
Toda tisto, kar naredimo v naslednjem trenutku, je
razlika med grenkobo in svobodo. Če ponotranjimo bolečino, ki nam je bila
storjena, smo padli v greh in našemu življenju se pridruži duh
zagrenjenosti ali neodpuščanja. Govorijo nam in nas spominjajo, da boli, dokler
se ne pokesamo Bogu Očetu. Toda v istem trenutku, ko rečemo: »Bog, ne želim
tega, odpuščam to žalitev. Oče, pustim to. Ti si sodnik. Nisem jaz sodnik.«
Tako najdemo svobodo – odgovor je odpuščanje.
Odpuščanje je temelj razumevanja ljubezni. Ljubezen pomeni, da ne
upoštevamo krivic, ki so nam storjene. To, da nam Bog odpusti, je velika stvar.
Poleg neodpuščanja bi imeli velik dolg, znan tudi kot prekletstvo. Nekatere od
teh prekletstev lahko najdemo v 5 Mojzesovi knjigi 28.
Zato moramo oceniti, kako se obnašamo kot ljudje. Želimo imeti svobodo
od zagrenjenosti, krivde in prekletstva. Morda je del razloga, zakaj se v
življenju borimo s toliko boleznimi, ta, da nismo pripravljeni odpustiti in
prejeti Božjega odpuščanja. Ali smo pripravljeni delovati v veri in zaupanju,
da bo Bog odpustil vse, kar smo storili? Popolnoma smo odvisni od Njega, ker
naša lastna prizadevanja in dela ne morejo ustvariti pravičnosti brez Boga Očeta,
ki z nami dela po Svetem Duhu.
Obtožba
Druga komponenta odhoda iz krivde vključuje osvoboditev od obtožb.
Sveto pismo pravi, da druge obtožujemo tega, kar počnemo sami. Ena od taktik
je, da poskusimo krivdo prenesti s sebe in s prstom pokazati na drugo osebo. To
je način, da rečemo: »Poglej tja«, da lahko odvrnemo pozornost od lastnih napak
in krivde.
Zato si neopravičljiv, o človek, ki sodiš, kdor koli že
si. Kajti s tem, ko sodiš drugega, obsojaš sam sebe; saj ti, ki sodiš, delaš
isto. Vemo pa, da Bog v skladu z resnico izvaja svojo sodbo nad tistimi, ki
počenjajo takšne stvari. Mar misliš, o človek, ki sodiš tiste, ki počenjajo
takšne stvari, pa jih tudi sam počenjaš, da boš ubežal Božji sodbi? Ali mar
preziraš bogastvo njegove dobrote, potrpežljivosti in prizanesljivosti, ne da
bi vedel, da te Bog s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju? (Rimljanom 2:1-4).
Ko smo tako ogorčeni nad grehom drugega, je to morda zato, ker smo
pravkar imeli sprevidevnost zase. Morda počnemo prav to, česar obtožujemo
druge. Toda na srečo imamo Boga, ki natančno ve, skozi kaj smo šli. In On nas
vodi do kesanja, ker hoče od nas odstraniti greh.
Evangelij
Evangelij mora vključevati spremembo srca in prenehanje kazanja s
prstom. Nehati moramo znova in znova raniti in obsojati drug drugega. »Dobra
novica« nas uči, kako ljubiti druge in skrbeti zanje, kako dovoliti Bogu, da je
sodnik, kako dovoliti, da Njegova Beseda prepriča naše srce, da se spremeni, in
kako začeti sprejemati, da je odpuščanje dar. Sporočilo odpuščanja prinaša
preobrazbo in nas osvobaja zagrenjenosti, obtoževanja in krivde.
Scott Iwahashy
https://www.beinhealth.com/overcoming-guilt/
Ni komentarjev:
Objavite komentar