Bona Fleming - KRST V SVETEM DUHU

 

Bona Fleming

 

Krst v Svetem Duhu

 

Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. . . . Naj svet spozna, da si me ti poslal.  (Jn 17;17,23).

 

Odkar je Kristus umrl, nikoli v zgodovini sveta ni bilo napisano toliko knjig za in proti Kristusu, kakor danes. Danes bolj kakor kdajkoli pišejo ljudje proti njemu in za njega.

Ali ste kdajkoli doumeli, da v svoji velikoduhovniški molitvi Jezus ni rekel: »Oče, ko bodo veliki ljudje pisali v mojo korist, bo svet veroval, da si me ti poslal.« Niti ni rekel: »Ko bodo veliki ljudje in državniki kakor William Jennings Brayana (ki se je boril za Sveto pismo – Biblijo in Kristusa dokler ni umrl in katerega ime je vstopilo v zgodovino, kot ime mučenika) pisali v mojo korist, bo svet veroval, da si me ti poslal.« Kristus v svoji velikoduhovniški molitvi ni rekel, da bo svet veroval vanj, zaradi velikih ljudi. In ni rekel, »Oče, ko se bodo zgradile velike cerkve, dvorane in hrami, bo svet veroval, da si me ti poslal.« Niti ni rekel, »da ko bodo veliki pridigarji prinašali velike pridige, da bo svet veroval, da si me ti poslal.« In ni rekel: » Oče, ko bodo bolni ozdravljeni, bo svet veroval, da si me ti poslal.« In ni rekel: »Ko se bodo slepim odprle oči in gluhim ušesa, ko bodo gobavci očiščeni in bodo mrtvi vstali, bo svet veroval, da si me ti poslal.« Vse to so oni (farizeji in pismouki) videli; videli so da oživlja mrtve in očiščuje gobave; videli so, da ozdravlja in da slepim vrača vid, toda rekli so: »On ni Božji Sin.« Jezus ni rekel niti, da bo svet veroval, če se vsi enako oblečemo. Ne razumite me napak, nimam nič proti uniformi Vojske odrešenja.

Veste, prijatelji moji, presenečeni bomo, če vzamemo svoja Sveta pisma! Tolikokrat slišim: »Če bomo zavrgli to in naredili to, bodo ljudje verovali.« Toda Jezus je rekel: »Oče, posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. . . . da svet spozna, da si me ti poslal.« To je Božansko delo.

Slovarji nam dajejo boljši pomen posvečenja od večine pridigarjev. Poglejmo v nekatere od njih.

Webstrov slovar pravi za posvetiti: Osvoboditi se od greha, ali očistiti se od moralne pokvarjenosti in umazanije; očistiti. Posvetiti (Jn 17,17): Delo Božje milosti, s katero so nagnjenja ljudi prečiščena, da so oddaljeni od greha in sveta in povzdignjeni do vrhovne, Božje ljubezni.

Enciklopedijski slovar pravi za posvetiti: V teološkem smislu je to delo Božje milosti, po katerem so človeška nagnjenja prečiščena, duša pa očiščena od greha ter posvečena Bogu.

Standardni slovar pravi za posvetiti: Milostno delo Svetega Duha, s katerim je vernik osvobojen od greha in povzdignjen do svetosti srca in življenja.

Dva od teh slovarjev pravita, da je posvetitev Božje delo. To je trenutno delo. Vsi pravijo, da je posvetitev očiščenje ali osvobojenje od greha. Eden od slovarjev pravi, da je to milostno delo Svetega Duha, ko je vernik (ne grešnik) očiščen od greha. To je potem drugo delo, izza preporoda (novega rojstva od zgoraj), kakor uči Sveto pismo( Jn 1,13). Vsi učijo, da to dela Bog, torej, ne gre za človeško rast ali trud, in ni ustvarjeno z izobrazbo, kulturo, samodisciplino, smrtjo ali vicami. V tem primeru, se lahko posvetitev definira kot očiščenje srca vernika od prirojenega greha in pokvarjenosti, dosežen s trenutnim krstom s Svetim Duhom in ognjem, z izpolnitvijo srca s popolno ljubeznijo. Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju (Mt 3,11). Bog, ki pozna srca, je to izpričal tako, da jim je dal Svetega Duha prav tako kakor nam. Nobene razlike ni naredil med nami in njimi, saj je z vero očistil njihova srca (Apd 15,8-9). 

            Mnogi od nas verujete, da je Jezus v Janezu 17,9 molil za svoje ljudstvo: »Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji (Jn 17,9). Nato 10 vrstica: in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Ne, on je molil za skupino ljudi, ki so ga poznali, da Bog v njihovih srcih opravi božansko delo »naj svet spozna, da si me ti poslal.«

            Če svet nikoli ni prebral niti ene knjige o Kristusovem božanstvu, lahko ve, da je Kristus božanski, ko pride v dotik s posvečenim možem ali ženo. Dokaz njegovega božanstva je prihod v dotik z možem ali ženo, dečkom ali deklico, s starcem ali mladeničem, z bogatim ali siromašnim, s črnim ali belim, ki je posvečen. To je dokaz tega! Lahko govorimo o teoriji tega, toda Gospod pravi; »Daj jim to izkustvo, da bi svet lahko vedel, da si me ti poslal, da lahko ve, da jaz nisem Jožefov sin, temveč Božji Sin.«

Kaj je to v zvezi s posvečenim možem ali ženo, kar lahko dotakne svet, da veruje v Kristusa? Kaj bo dotaknilo svet, da bi vedel, da je Bog poslal Jezusa Kristusa iz neba in da nima zemeljskega očeta? Kaj bo dotaknilo svet, da bo vedel, da je on Božji Sin?

Pridigajoč nekoč v Ohiu, sem rekel: »Barva ki jo nosite ne kaže stanja vašega srca.« Sledečega dne sem dobil pismo, izpisano na velikih, sedmih straneh. Glasilo se je: »Brat Fleming, želimo, da se danes opravičiš za to kar si rekel preteklega večera.« Seveda, pismo ni bilo podpisano. Mnoga takšna pisma prejemam. Ko se nekdo ne želi podpisati, se spomnim besed Pisma: »V ljubezni ni strahu« (1 Jn 4,18a). Hoteli so, da se opravičim. Rekli so, da svet ne bo nikoli prepričan, da je Jezus božanski, dokler se ljudje ne odenejo v črno. Tako možje kakor žene se morajo oblačiti v črno. Na srečo sem imel črno obleko. V svoji sobi sem to pismo nekajkrat prebral, nato pa mi je prišla misel: Kako to, da je Bog ustvaril mavrico in vanjo vstavil toliko barv, samo črne ne? Gospod bi lahko ustvaril črna jabolka, prav tako kakor rdeča in rumena; vsako leto ustvarja na milijone rdečih jabolk in milijone rdečih, roza in belih rož; nikoli ni ustvaril niti ene črne. Ko postanejo jabolka črna so gnila. Zatem sem bral v Izaiji 63,1-2, da bodo Kristusova oblačila rdeča. To me je povedlo v razmišljanje. Jaz nisem imel na sebi nikoli ničesar rdečega, niti moja žena. Mislim, da je ta mladenka pred menoj z rdečo jakno  enako dobra kakor tista, ki sedi v moji bližini v beli. Pravim vam, lahko se odenemo v črno, toda to ne bo spremenilo srca. Nikoli nisem bil obtožen da branim svet, vsaj ne kakor mi je znano; nihče nikoli ni rekel, da zagovarjam svetnost, toda lahko rečem to: O tem ni Kristus niti enkrat govoril. Pravite: »Če imajo izkustvo bodo tako delali.« Jaz ne verjamem, da se bodo morali oblačiti v črno, da bi bili popolnoma posvečeni. Ljudje se lahko oblačijo tudi v belo, da bi bila njihova srca čista.

            Na tistem srečanju sem vprašal, ali je oseba, ki mi je napisala pismo v cerkvi, in ali bi se hotela dvigniti in povedati, zakaj je Bog ustvaril toliko barv, zakaj ni vse ustvaril črno. »Oblaki ciklona, tornado, dim, peklenska jama, umazanija in nečistoča so črne«, sem rekel. »A tudi Beseda govori o večni têmi.

            Kristus je v svoji velikoduhovniški molitvi molil, da Bog posveti svoje otroke, da bi grešniki sveta mogli vedeti, da ga je Bog poslal iz nebes. Kaj je potem posvečen človek? Posvečen človek je z Duhom izpolnjen človek. Pavel ni rekel, da moramo vse vedeti o zvezdah, a je v Rimljanih 6,6 rekel: »Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu.«

            Sorazmerno težko je razumeti z duhom »ubitega« človeka. Po njem lahko »hodite«, celo »obrišete« si lahko noge ob njega; medtem ko brišete noge obenj, se bo dvignil in vpil, da je zmagal. Ne morete razumeti človeka, ki je mrtev temu svetu in svoji okolici, ker je tu nekaj, kar je bilo ubito. Tolikokrat slišimo pesem: »Pridi in izpolni me, Gospod!«

            Ni vam potrebno moliti da Gospod pride in vas izpolni; ko Gospod pride in vas »ubije«, vas bo tudi izpolnil. Mnogi bi želeli biti izpolnjeni z Duhom, da bi se bahali; ni nam potrebno moliti, da bi bili izpolnjeni, temveč »ubiti«.

Nekega človeka sem slišal kako pravi, da je Sveti Duh kakor klavir, ki prihaja v hišo; on prihaja zaradi nas, da se naučimo kako ga uporabljati. To mi je zvenelo zelo pohujšljivo. Sveti Duh prihaja, da nas uporabi; ne prihaja, da bi se ponašali. Mnogi molijo za moč za služenje, ne želijo pa govoriti o sili, da »ubije«. . . Jezus Kristus je rekel, da bi bili posvečeni, da bi bili očiščeni. Če se očistimo in prečistimo, smo lahko prepričani, da bomo prejeli izpolnitev. Slava njegovemu imenu za vedno! On nima jezika, a želi uporabiti našega; on nima oči, a želi gledati skozi naše; on nima ušes, a želi poslušati skozi naše in moje; on nima nog, a želi uporabljati naše in moje; naše telo je njegov tempelj, tempelj Svetega Duha prav v nas.

            V dosegu mojega glasu je mnogo ljudi, ki bi hoteli narediti določene stvari za Gospoda, ne da jih Sveti Duh »ubije«, a ne morejo. Vi ste kakor mlado dekle, ki se je poročila s starcem; ima sedemnajst let, njemu pa devetinsedemdeset.  Seveda se ni poročila s tem starcem iz ljubezni. In kmalu za tem se zaljubi v mladega zdravnika. Ona vanj in on vanjo. In on ji reče: Če me ljubiš, boš zapustila tega starca in prišla k meni.« Ona pa reče: »Ne morem, skrbim zanj.« Obstajajo takšni ljudje. Oni želijo nekaj narediti, toda »stari človek« jim to preprečuje. Mladi zdravnik pravi: »Poslušaj, če me ljubiš in mi tega starca predaš, bom jaz skrbel zanj.« Ona malo okleva in nato pristane. Po tem, ko je starca predala in ga zapustila, kaj mislite, kaj bo naredil zdravnik? Ali mislite, da ga bo nadišavil in mu dati injekcijo, da se opomore in dvigne? Mislite?

            Če ljubite Gospoda in če predate »starega človeka (staro naravo)« Velikemu zdravniku neba, mu on ne bo dal injekcijo; on bo dal krst v Svetem Duhu in ognju, ki ga bo »ubilo« in vrglo iz uporabe. To je to, kar nam je potrebno. Vaše veliko delo je, da pristanete na predajo »starega človeka« Velikemu zdravniku. Ta bo na vas spustil ogenj; naj bo blagoslovljen Gospod!

            Pavel je rekel: »In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh« (Ef 5,18). Ljudje se ne opijajo z vinom od enega ali dveh požirkov. Med alkoholikom, ki se je napil vina in človekom izpolnjenim z Duhom, obstaja podobnost. Na Binkoštni dan, so bili tisti, ki so bili v zgornji izbi obtoženi, da so pijani. Tedaj je vstal Peter z enajsterimi, povzdignil glas in jih nagovoril: »Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! To védite in prisluhnite mojim besedam! Ti ljudje niso pijani, kakor vi mislite, saj je šele tretja dnevna ura,  temveč izpolnjuje se, kar je bilo napovedano po preroku Joélu: In zgodilo se bo v poslednjih dneh, govori Bog: razlil bom od svojega Duha čez vse meso, in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere in vaši mladeniči bodo gledali videnja in vaši starci bodo sanjali v sanjah. Tudi čez svoje služabnike in čez svoje dekle bom v tistih dneh izlil od svojega Duha in bodo prerokovali. (Apd 2,14-18).

            Njihovo obnašanje je bilo podobno obnašanju opitih ljudi. Ko so ljudje izpolnjeni z Duhom, se vidi razlika. Oni ne poskušajo oponašati drugih; če bi oponašali druge, nebi bili v Duhu. Mogoče niste bili nikoli v bližini ljudi, ki so bili opiti z vinom. Nekateri so srečni, da bolj srečni nebi mogli biti; samo smejijo se in nasmihajo; nekateri vzklikajo, nekateri pa samo hodijo. Toda ena stvar je skupna vsem, ki so opiti z vino: niso obremenjeni. Svobodni so. Tako je tudi s tistimi, ki so izpolnjeni s Svetim Duhom – svobodni so. Nikoli niste videli ubogega, z Duhom izpolnjenega kristjana.

            Preden sva bila midva, mladeniča odrešena, sva imela posel z različnimi vrstami ljudmi, in med njimi so bili tudi takšni, ki so radi pili viski. Tam je bil nek človek, ki je živel kakšnih pet kilometrov od nas. Šel bi v Cerkve, prisostvoval Gospodovi večerji; jemal kruh in vino, nato pa odšel k nama, da od naju, mladeničev, vzame požirek nečesa močnejšega. Vedno je prijahal na konju in ga puščal v našem hlevu. Vsi so ga klicali Stric.

            Utrudila sva se od tega, da mu vsak pot, ko pride v mesto dajeva požirek pijače. V žepu je nosil kavo, da bi izničil vonj alkohola v svojem dihu. Rekel je, da ne ve zakaj ljudje dvigujejo vik in krik, ko pijejo. Rekel je: »Jaz pijem leta in leta in nihče ne ve (pozabil je na Boga, ki vse ve in vidi): celo pridigar ne. Nihče. Nikoli niso posumili da pijem. Ne vem zakaj nebi mogel biti pristojen in enostavno uživati v tem, kolikor dolgo morem«. Utrudila sva se od tega starca in natakanja viskija njemu.

            Nekega dne je spet prijahal na svojem čudovito osedlanemu konju in vprašal, če imava kaj pijače. Popeljala sva ga v hlev. Jaz sem ga zgrabil in mu odprl usta, John pa mu je zamašil nos in mu izpraznil steklenico v usta. Napolnil ga je. To ni bil samo požirek; napolnila sva ga. Nekaj trenutkov sva ga držala, da viski začne delovati, po tem pa je bil najsrečnejši človek, ki sem ga kdajkoli videl. Ta starec se je smejal, jokal, govoril, vzklikal, plesal. Bil je tako poln, da se ni mogel kontrolirati. Ni mu bilo pomembno kdo ga bo videl, ali kaj bo kdo mislil o njem. Hotela sva ga čim prej odposlati iz našega posestva, zato sva mu osedlala konja in mu pomagala povzpeti se nanj. Njegov konj je poskočil in znašel se je na cesti. Koža na obrazu se mu je pri tem odrgnila in iz lica mu je tekla kri. Tudi njegove roke so bile krvave. Ni se razbesnel, ne, niti malo, bil je preveč poln, da bi se razjezil. Z rokavom si je obrisal kri iz obraza. Ponovno sva mu pomagala, da se je povzpel na konja. Kakšnih petdeset do šestdeset metrov je jahal po glavni ulici, nato pa je konj šel v eno smer, on pa v drugo. Ljudem, ki so šli po tej poti je vpil: »Zdravo brat!« Nekdo ga je vprašal: »Kaj se ti je zgodilo brat?« »O, nič«, je rekel. »Ali si ranjen?« »Ne!« je odgovoril in šel naprej po ulici. Po ulici je šel smejoč se in pogovarjajoč se z ljudmi. Zakaj? Bil je poln! Vedno je govoril, da se ne bo obnašal drugače, če bo popil malo. Ni pa vedel kako se bo obnašal, ker nikoli ni bil poln. In kako veste, da se boste obnašali vi, če nikoli niste bili polni Svetega Duha?

            Videl sem neke mlade ljudi, ki so hoteli oponašati nekoga, ki so ga oboževali. Prosim vas, ne poskušajte oponašati kogarkoli. Izpolnite se z Duhom in bodite to, kar ste. Svet ne more razumeti te raznolikosti. Pogosto sem rekel, da bi želel imeti skupino nevernikov in skeptikov na odru, da bi videli množico na enem od kamp –srečanj, da bi videli to raznolikost, da bi videli žar na obrazih, da bi videli ene, ki se smejijo, kakor da so na poroki in druge, takoj ob njih, kako jočejo, kakor da so na pogrebu. Vsak človek zdravega razuma bi vedel, da se nekaj dogaja, ko bi videl to raznolikost, ko ni ničesar čemu bi se smejali in ničesar zaradi česa bi jokali, ko eni dvigujejo roke, nekateri hodijo po prehodu, tretji pa mirno sedé. Ko vidite človeka, ki se smeje kakor da je na poroki, v istem trenutku pa joče, kakor da je na pogrebu, se ustavite, kajti z njimi se dogaja nekaj nadnaravnega.

            Svet oponaša mnoge stvari, toda eno veva, da nikakršna predstava v tem mestu ne more oponašati delovanja Svetega Duha. Svet ne more zbrati tisoče, da bi se eni smejali kakor da so na poroki, a druge v izvirnem joku, kakor da so na pogrebu in da bi se dogajala sto in ena različna stvar brez kakršnekoli zmede. Ena od stvari, ki bo prepričala svet, da je Kristus božanski je, ko vidi posvečene ljudi, ki niso samo z Duhom »ubiti«, ampak tudi z Duhom izpolnjeni in z Duhom vodeni. Duh nas bo vodili v vso resnico.

            Poznam pridigarja, dobrega človeka, molivca, ki je nekega večera imel srečanje v Severni Karolini, in bi moral naslednje jutro ob štirih odpotovati. Oblekel se je, odšel na postajo ter vstopil na vlak za Washington, DC. Vozil se je okoli sto petdeset kilometrov, ko je bila najavljena neka postaja. Duh mu je rekel: »Tukaj izstopi.« On pa je rekel: »Gospod, kaj to pomeni? Kupil sem karto za to potovanje, in poleg tega je tudi moj kovček v vagonu za prtljago.«

Toda Duh je rekel: »Izstopi.« Vzel je torbo in izstopil iz vlaka. Nekateri ljudje so vstopili v vlak in vlak je krenil. Vstopil je v zgradbo, a stari hudič mu je rekel: »To je resnično lepo; izredno lep način, da potrošiš denar!« Rekel je: »Gospod, pomagaj mi, ti si me snel iz vlaka, a ne vem zakaj?« Prišel je do pulta in ponovno kupil karto za Washington D.C. V sebi je vodil borbo. Potem pa je od nekod prišel šef postaje, bled kakor mrlič. Pridigar je bil edini človek na tistem mestu.

Šef je rekel: »Poglejte kaj sem pravkar prejel.« Pridigar je prebral sporočilo, ki mu je bilo izročeno in rekel: »Hvala Bogu!« Šef je rekel; »Hvala Bogu za kaj? Kaj mislite? Zahvaljujete se Bogu za železniško nesrečo, v kateri so nekateri celo umrli, mnogi pa so ranjeni!« Pridigar je rekel: »Ne zahvaljujem se Bogu za nesrečo, ampak za to, ker mi je govoril in me odvedel iz tega vlaka.« »Kdo vam je govoril?« je vprašal šef postaje. »Jaz sem ateist in ne verujem v karkoli.« »To je vaša stvar, toda govorim vam dejstva« mu je odgovoril pridigar. »Kaj hočete reči? Kdo ste vi?« je vprašal. Videl je, da je človek fin in uglajen, a ne nek brezumnež.

Pridigar je rekel: »Zapustil sem Južno Karolino ob štirih zjutraj; sprevodnik na tem vlaku ima mojo karto, a tudi moja prtljaga je tam. Toda Sveti Duh mi je rekel, naj izstopim iz tega vlaka. Pravkar sem vstopil v železniško zgradbo in kupil drugo karto za Washington, D.C.« Šef je rekel: »Jaz sem nevernik, toda zanetili ste mojo radovednost. Pridite sem.« Pridigar je vstopil v prostor in sedel. Izpovedal mu je svojo zgodbo, šef pa je rekel: »Želim več vedeti o tem.« On pa mu je potem povedal, kako je srečal Gospoda Jezusa Kristusa v koruzniku in kako ga je Gospod odrešil od greha, nekaj mesecev za tem pa krstil v Svetem Duhu in ognju, ter povsem posvetil. Povedal mu je, da Sveti Duh živi v njem in da ga usmerja v vso resnico in v stvari, ki so poštene.

Solze so stekle po licih mladega šefa postaje, ko je rekel: »Ali mislite, da bi tudi jaz lahko našel vašega Kristusa?« »Definitivno lahko. Moliva!« Mladenič je pokleknil in klical Gospoda in tri, štiri minute kasneje, ga je Gospod čudovito odrešil. Gospod je imel v tem dvojno namero. Vedel je, da je ta človek nevernik, da nebi vstopil v nikakršno cerkev in vedel je, da noben pridigar nebi imel priložnosti srečati se z njim, zato ga je Gospod hotel postaviti v dotik s posvečenim človekom, ki ga je Duh »ubil«, izpolnil in vodil. Mladenič je rekel: »Medtem ko sem vas poslušal, sem pogosto pomislil, kako je moja stara mati molila zame. Daleč preden je odšla v nebesa, je molila, da Bog odreši njenega sina, pod kakršnokoli ceno.« To je pridigarja stalo dvojne cene karte, toda Gospodu ni bilo pomembno, da pridigar plača dvojno ceno potovanja, samo da bi ta mladenič slišal Evangelij in bil odrešen.

O, prijatelji moji, če imate danes Svetega Duha, hodite v Duhu, hodite s Svetim Duhom; z Duhom »ubiti«, z Duhom izpolnjeni, z Duhom vodeni in z Duhom vzdrževani, in on vas bo pripeljal do pravega mesta in vas naredil za blagoslov. On vas bo obvaroval tudi pod pritiskom! On vas bo obvaroval tudi pred napadi pekla, in kadar vas bodo preklinjali ljudje.

Pred nekaj leti, je nek mladi pridigar iz Ohia prišel sem, kjer je živela moja mati in rekel: »Bona Fleming, Gospod me je poslal sem, da me odvedeš v Cerkev in me seznaniš z ljudmi.« Moral bi prevzeti cerkev kakor pastor. Prosil me je, dokler nisem popustil. V tem večeru sva do te vasi hodila deset kilometrov, čez gore in doline. V tem večeru je pridigal, nato v nedeljo zjutraj in v nedeljo zvečer. Ko je v nedeljo zvečer prenehal, je sedel in me prosil, da zaključim srečanje. Prešel sem skozi popis grehov, ki jih noben gospod (gentleman) nebi smel delati: nebi smel pretepati svoje žene in še mnoge stvari. Omenil sem tudi nek greh, ki je zelo vznemiril nekatere ljudi v skupnosti. Nek človek je rekel: »Pojdimo domov!« Odšli so iz cerkve, toda takoj za tem se je eden od njih vrnil in skozi prehod prišel do mene. Nameraval me je zgrabiti. Ženske so začele vpiti in jokati. Rekel sem jim naj utihnejo in da če želi Gospod imeti mučenika, sem pripravljen. Ko sem to rekel se je človek ustavil točno pred menoj, preklel vse na kar je lahko položil svoj jezik in me imenoval z vsakim mogočim imenom, ki se ga je lahko spomnil. Nihče nikoli ni tega govoril niti psu. Stal sem tam in prosil Boga, da ga blagoslovi s prepričanostjo. Rekel sem: »J.«, nič nimam proti tebi, še vedno te ljubim in te sploh ne preganjam.« Obrnil se je in odšel iz cerkve.

Ta človek je živel kakšne tri kilometre od tam, kjer smo bili. Naslednjega jutra, sva krenila v nasprotni smeri od mesta, kjer živiva. Šla sva kakšen kilometer in pol do male vzpetine, in če je Gospod kdajkoli, komerkoli na zemlji spregovoril, mi je takrat rekel: »Pojdi v gozd!« To mi je zvenelo čudno, ker skozi gozd ni bilo niti ceste, niti poti, toda rekel sem pridigarju, da moram iti skozi gozd. Sledil mi je in preskakovala sva skale, grebene in grmovje. Nisva vedela zakaj sva moral iti skozi gozd; zvedela sva šele tri tedne kasneje.

Ta človek je bil obtožen za vznemirjanje cerkvenega bogoslužja, zato mi je bil kakor priči, izdan poziv. Moral sem na sodišče, da pričam proti njemu. Moj brat John je šel z menoj. Tam sem povedal kako se je človek obnašal, toda, da ne želim, da bi človek zaradi tega plačal kazen. Rekel sem: »Ta človek me pozna odkar sem se rodil.« Porota je šla ven in ga v nekaj minutah osvobodila. Prišel je do vlaka in me tam zgrabil in stresal vse do takrat, dokler nas ni sprevodnik pozval, da vstopimo v vlak. Takrat me je izpustil in vstopili smo v vlak.

V vlaku me je spet pritisnil ob okno in tresel z vso močjo, ki jo je imel. Nisem mogel ničesar videti, toda ostal sem pri zavesti. Vsakič ko me je potresel, sem prosil Boga, da ga blagoslovi. Nisem vedel kaj dela, toda vedel sem, da me Bog varuje s popolno ljubeznijo v mojem srcu. Lahko bi rekel: »J.«, imam brata, ki ni odrešen, predal te bom njemu«, toda nisem.

Pustil me je in opotekajoč sem odšel po hodniku do mesta, kjer je sedel moj brat. Vprašal me je če sem poškodovan. Rekel sem: »Da, mislim da sem. Toda nisi videl niti polovico!« Potem pa je tisti ogromni človek ponovno prihajal po vlaku proti meni in ženske so vpile: »Ujemite ga! Ujemite ga!« Dokler me v vlaku ni začel tresti, nisem vedel, zakaj sem moral takrat iti skozi gozd. Medtem ko me je stresal je rekel: »Bona Fleming, dobro je, da si šel skozi gozd. Dvignil sem se pred zoro, ter odjahal mimo cerkve, kilometer in pol ob vzpetini, do stare kovačnice. Tam sem te hotel ubiti s kolom.« S kolom bi me tolkel, dokler me nebi umrl, toda blagoslovljeni Sveti Duh je rekel: »Pojdi skozi gozd!« Če želite živite brez Svetega Duha, toda jaz tega ne želim.

Ta človek je prišel do mene že tretjič, odkar smo bili v vlaku in padel na kolena, ob meni, ter rekel: »Bona, oprosti mi! Zadel si me, ko si prosil Boga, da me blagoslovi. Ali mi boš odpustil?«

Rekel sem: »Poslušaj sedaj, sekira je za vedno zakopana. Želim da me obiščeš, da bova imela skupno kosilo.« Rekel sem: »Ob prvi priložnosti.«

Naslednjič, ko sem videl tega človeka, je bilo na enem od kamp srečanj. Potreboval bi veliko časa, da bi vam lahko povedal vse, kar je ta človek pred svojo smrtjo naredil zame! Verujem, da je v nebesih, toda ni bil pridobljen s pridiganjem, temveč s tem, ker me je Bog zadržal, medtem, ko me je stresal. Rekel mi je, da nikoli ni imel rad mojega pridiganja, toda prepričal sem ga, da tisto kar pridigam tudi živim.

Gospod želi, da vas posveti in da vzame iz vas vse, kar je hudič kdajkoli odložil tja, ter da vas naredi popolnoma za svojo last, vse dokler svet ne spozna, da je Jezus Kristus Božji Sin, a ne Jožefov sin. Nič ne boste pomenili Bogu, dokler ne umrete in ne dobite Svetega Duha v svojega duha, ne glede na to, kaj vam pridigar ali kdorkoli drugi pravi. Naj vas Bog blagoslovi!

Ali ste prepričani, da je njegovo delo v vas končano? Vas je posvetil? Ali je prišel Sveti Duh, da se nastani v vas?