ZMAGA NAD TEMO
Neil T. Anderson
UVOD
Posodi mi svoje upanje
Pred nekaj leti, tekom mojega prvega pastorskega
službovanja, sem se odločil poučevati enega mladeniča iz svoje cerkve. To je
bil moj prvi službeni poskus v osebnem poučevanju. Russ in jaz sva se odločila
sestajati vsakega torka zjutraj, ko sem ga vodil skozi induktivno poučevanje
Svetega pisma, na temo ljubezni. Oba sva začela z velikim upanjem. Russ se je
radoval temu, da bo naredil velike korake v svoji krščanski rasti, jaz pa sem
bil pripravljen pomagati mu v njegovem razvoju v zrelega vernika.
Šest mesecev kasneje, sva se še vedno mučila z istim
induktivnim poučevanjem Svetega pisma, na temo ljubezni. Nikakor nisva mogla
priti na zeleno vejo. Iz nekega razloga se najin odnos Pavel – Timotej ni
uresničil. Zdelo se je očitno, da Russ v svojem krščanskem življenju ne
napreduje. Počutil se je poražen, jaz pa sem se počutil odgovoren za njegov
poraz – vendar nisem vedel kaj lahko še naredim. Najina, pred nekaj meseci
velika upanja, da bo Russ zakorakal v zrelost, so se izpraznile, kakor balon,
ki nekje pušča. Končno sva se prenehala sestajati.
Dve leti kasneje, po tem ko sem se odselil in prevzel drugo
pastorsko službo, me je Russ obiskal. Z mano je podelil, kaj se je dogajalo od
našega kratkega, skupnega poučevanja – to je bila zgodba, ki mi je odkrila
skrivni del njegovega življenja, za katerega nisem vedel, da obstaja. Russ je
bil globoko ugreznjen v grehu, toda o tej bitki mi takrat ni hotel povedati
ničesar. Takrat sem lahko občutil, da ni svoboden, vendar nisem imel pojma, kaj
bi to bilo.
Takrat je bilo moje izkustvo z ljudmi v okovih majhno,
vendar sem se odločil potruditi se. Mislil sem, da je bil glavni problem
njegova nepripravljenost, da dokonča poučevanje učnega materiala. Toda danes
znam, da je bil razlog neuspeha Russovega poučevanja druge narave. Poskušal sem
ga odvesti nekam, ne da bi se predhodno prepričal, od kje prihaja. Poskušal sem
mu pomagati, da bi veroval v to, kar lahko postane, ne da bi dojel kdo on
dejansko je in ga sprejel takšnega kakršen je bil. Takrat sem začel dojemati,
kako je poučevanje o krščanski zrelosti in svobodi v Kristusu mnogo več od
urejenega, postopnega, desetero-tedenskega poučevanja Svetega pisma.
Od tega časa naprej je središče moje službe kot pastorja in
fakultetskega profesorja postalo delo v med seboj povezanih službah: poučevanju
in krščanskem dušebrižništvu. Osebno sem bil učitelj in dušebrižnik
brezštevilnim posameznikom. Prav tako sem predaval učeništvo in pastoralno
dušebrižništvo, tako na fakultetskem nivoju, kakor tudi v raznih cerkvah in
konferencah krščanskih voditeljev širom po deželi. Osnovni problem v
med-odnosih z ljudmi, je odkrivanje potuhnjene resničnosti Satanovih neumornih
napadov s ciljem zapeljevanja uma kristjanov. On ve, da če ti uspe preprečiti,
da dojameš kaj si v Kristusu, tedaj te lahko onemogoči, da uživaš zrelost in
svobodo, ki so tvoje nasledstvo kot Božjega otroka.
Zanimivo je preklapljanje služb poučevanja in
dušebrižništva. Krščansko poučevanje gleda v bodočnost in izziva duhovno rast
in dozorevanje. Krščansko dušebrižništvo pa gleda v preteklost, in popravlja
probleme ter krepi šibka področja. Vseeno pa morata obe službi kreniti od
sedanjosti in morajo biti skrajno osebne s tem, ko postavljajo vprašanja:
"Kdo is ti? Kako si? Kaj veruješ o sebi?" Tvoja preteklost je
oblikovala tvoj sedanji sistem verovanja, oblikovala pa bo tudi tvojo
bodočnost, če se ne boš pozabaval z njo.
Nadalje, globoko sem prepričan, da se mora poučevanje in
dušebrižništvo začeti tam, kjer se začne tudi Sveto pismo: s spoznanjem Boga in
tvoje osebnosti v Kristusu. Ko bi zares poznali Boga, bi se naše obnašanje
radikalno in trenutno spremenilo. Prav to se je dogajalo v Svetemu pismu.
Kadarkoli so se odprla nebesa, da odkrijejo Božjo slavo, so bili pričevalci
tega trenutno in globoko spremenjeni. Verujem, da je odločujoči dejavnik
mentalnega in duhovnega zdravja in svobode, pravo dojemanje Boga in pravilen
odnos z Njim. Pravilna teologija je neobhoden predpogoj, za pravilno
psihologijo.
Nekaj tednov po eni od mojih konferenc, mi je prijatelj
izpovedal zgodbo, o dragi kristjanki, prisotni na tej konferenci. Nekaj let je
živela v globoki potrtosti. "Preživela" je zanašajoč se na svoje
prijatelje, na tri dušebrižniška srečanja na teden in na različna zdravila.
V času konference, je ta žena dojela, da je njen sistem, na
katerega se je zanašala, vključeval vse, le Boga ne. Ona svoje tesnobe ni vrgla
na Kristusa in bila je vse, samo ne odvisna od Njega. Domov je prinesla
pregleden material iz konference, ter začela razmišljati o svoji identiteti v
Kristusu in z izražanjem zaupanja v njega, glede izpolnjevanja svojih
vsakodnevnih potreb. Radikalno je zavrgla vse ostale opore (kar osebno nebi
priporočal), in se odločila zanašati samo na Kristusa, da jo osvobodi njene
tesnobe. Začela je živeti po veri in obnavljati svoj um, kakor so ji
priporočali zapisi iz konference. Po samo enem mesecu dni, je bila ona
popolnoma nova oseba. Poznavanje Boga je neobhoden pogoj za zrelost in svobodo.
Še ena točka v kateri se poučevanje in dušebrižništvo
medsebojno srečujeta je področje osebne odgovornosti. Osebe željne napredovanja
v krščanski zrelosti bodo imele sigurno korist od poučevanja drugih ljudi. Prav
tako tistim, ki se želijo osvoboditi svoje preteklosti, lahko pomagajo nasveti
drugih ljudi. Toda v končni fazi je vsak kristjan odgovoren za svojo zrelost in
svobodo v Kristusu. Nihče ne more narediti, da ti rasteš. To je tvoja odločitev
in vsakodnevna odgovornost. Nihče ne more rešiti tvojih problemov. To je
proces, ki ga moraš začeti, nato pa ga nadaljevati do konca. Vseeno pa bodimo
hvaležni, da nikomur od nas ni potrebno hoditi samemu po poteh osebnega
dozorevanja in doseganja svobode. Kristus, ki prebiva v nas, se nam želi goreče
pridružiti na vsakem koraku te poti.
Ta knjiga je prva od dveh, ki so nastale kot plod mojega
izobraževanja in izkustva v poučevanju in dušebrižništvu. Čeprav sta obe službi
pomembni za tvojo duhovno dobrobit, verujem, da na prvo mesto prihaja služba
dozorevanja človeka kot Kristusovega učenca.
Da bi bil popolnoma osvobojen od svoje preteklosti, moreš
najprej spoznati, kaj si v Kristusu. To je temelj krščanske zrelosti.
Ta knjiga govori o temeljnih vprašanjih zrelosti v Kristusu.
Izvedel boš, kdo si v Kristusu in kako živeti po veri. Odkril boš kako hoditi
po Duhu in kako občutiti njegovo vodstvo. Če se želiš zoperstaviti prevarljivim
duhovom, ki te želijo odvleči, kakor so to naredili Russu, je osnovna stvar
življenje izpolnjeno z Duhom.
V tej knjigi boš tudi odkril naravo bitke za tvoj um in te
naučiti zakaj mora le-ta biti preoblikovan, da bi ti lahko duhovno rastel.
Dobil boš uvid v način kako moraš rokovati z občutki, da bi po veri in
odpuščanju bil osvobojen emocionalnih travm svoje preteklosti.
V drugi knjigi The bondage Breaker (Lomilec vezi), se
osredotočam na našo svobodo v kristusu in duhovna nasprotovanja, ki zadevajo
današnje kristjane. Do sedaj nismo uspeli razlikovati svobodo in zrelost v
krščanskem življenju. Zrelost ni trenutna; ona nastaja v procesu. Toda ljudje
so lahko v trenutku osvobojeni. Pravzaprav, če nisi osvobojen od okovov sveta,
telesa in satana, ne moreš v popolnosti dozoreti.
Predlagam, da najprej proučiš to knjigo, v povezavi z rastjo
in zrelostjo, nato pa nadaljuješ z vprašanjem duhovnih nasprotovanj in svobode,
z branjem knjige Lomilec vezi.
Zmaga nad temo je napisana kakor novozavezne poslanice. Prva
polovica knjige polaga doktrinalne temelje in definira izraze, kaj je potrebno
za dojemanje in udejanjanje praktičnih poglavij, ki sledijo. Mogoče boš imel
skušnjavo, da preskočiš prvo polovico knjige, ker ni videti tako pomembna za
naše vsakodnevno izkustvo. Toda da bi uporabil praktične stvari svoje rasti v
Kristusu, ti je potrebno najti svoje mesto in zmago v Njemu. Če želiš dojeti
kaj ti je potrebno delati, moraš najprej vedeti kaj verovati.
Pogovarjal sem se s tisočimi ljudmi podobnim Russu, mojemu
prvemu kandidatu za učeništvo. Oni so bili kristjani, toda niso napredovali. S
svojimi življenji so hoteli predano služiti Kristusu, vendar so nezreli,
poraženi in prevarani. Njihova življenja so ne-plodonosna, oni sami pa se
počutijo nemočni.
Takšni ljudje me spominjajo na sledeče stihe pesmi:
Posodi mi na kratko svoje upanje,
zdi se, da sem svojega nekam založil.
Vsak dan me spremljajo občutki izgubljenosti in brezupa,
bolečina ter zmedenost so moji prijatelji.
Ne vem kam se obrniti;
opazovanje bodočih dni
ne prinaša slike obnovljenega upanja.
Vse kar vidim je čas stisk,
dnevi polni bolečin in nove tragedije.
Posodi mi na kratko svoje upanje,
zdi se, da sem svojega nekam založil.
Primi mojo roko, objemi me; poslušaj ta hudournik besed,
Obnova je videti tako daleč,
steza k ozdravljenju je videti tako dolga in pusta.
Posodi mi na kratko svoje upanje,
Zdi se, kot da sem svojega nekam založil.
Bodi poleg mene, pokloni mi svojo prisotnost,
srce in ljubezen.
Prepoznaj mojo bolečino, tako resnična je in stalno tu.
Preplavljajo me žalostne in zbegane misli.
Posodi mi na kratko svoje upanje,
ker prišel bo čas ozdravljenja
In takrat bom svojo obnovo,
upanje in ljubezen delil z drugimi.
Ali te besede odražajo tvoja izkustva in ali zvenijo tako
tvoje krščanske prošnje? Ali se včasih počutiš tako obkoljen s svetom, telesom
in satanom, da se sprašuješ, če ima tvoje krščanstvo sploh smisel? Ali se
včasih bojiš,, da nikoli ne boš postal to, na kar te je poklical Bog? Ali
hrepeniš obleči se v svojo krščansko zrelost in izkusiti svobodo obljubljeno v
Božji besedi?
Na straneh ki sledijo, želim s teboj podeliti svoje upanje.
Tvoja zrelost je proizvod časa, pritiska, izkustev, stisk, spoznanja Božje
besede, dojemanja kdo si v Kristusu in prisotnosti Svetega Duha v tvojem
življenju. Prvi štirje elementi bodo verjetno obilno prisotni v tvojem življenju;
pri večini kristjanov je tako. Dopusti, da dodam obilne količine poslednjim
trem sestavkom. Dobro jih premešaj in se opazuj, kako boš začel rasti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar