4. Neil T. Anderson- LAHKO ZMAGATE V BORBI ZA SVOJ UM

LOMILEC VEZI

Neil T. Anderson

4

L a h k o   z m a g a t e   v   b o r b i   z a   s v o j   u m

On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov" (Kološanom 1:13-14).

"Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo" (2 Korinčanom 5:17).

"Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu" (Kološanom 3:3).

Če so te vrstice resnične, kako je potem možno, da se borim z istimi mislimi in čustvi, kot sem se, preden sem postal kristjan?

Domnevam, da se je vsak iskren kristjan vprašal to vprašanje in vsak razmišljal o tem. Obstaja zelo logičen razlog, zakaj še vedno mislite, čutite in prepogosto tudi reagirate tako, kot ste to počeli preden ste bili nanovo rojeni.

V času zgodnjih let svojega življenja niste imeli Božje prisotnosti, niti niste poznali njegovih poti. Kot posledica tega ste se naučili živeti neodvisno od Boga. Ta naučena neodvisnost od Boga je glavna značilnost tega, kar Sveto pismo imenuje meso. Ko ste postali nova stvaritev v Kristusu, ni nihče v vaši spominski banki pritisnil na gumb za izbris. Vse, kar ste se naučili, preden ste prišli h Kristusu (in vsa spremljajoča čustva), je še vedno zapisano v vašem spominu. Zato je Pavel rekel: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma. . . " (Rimljanom 12:2). Celo kot verniki se lahko prilagajamo temu svetu, recimo s tem, da gledamo napačne televizijske programe ali beremo napačne stvari.

T r d n j a v e   s a m o o b r a m b e

V našem naravnem stanju smo se naučili mnogih načinov, kako se kosati z življenjem ali zaščititi sebe, le-ti pa niso bili vedno duševno in fizično zdravi. Psihologi imenujejo te nezdrave vzorce življenja mehanizmi samoobrambe in le-ti prav gotovo niso v skladu s krščanstvom. Na primer, mnogi so se naučili lagati, da bi zaščitili same sebe. Drugi pogosti mehanizmi samoobrambe so:

·         Zanikanje (zavestno ali podzavestno zavračanje soočanja z resnico),

·         fantazija (bežanje iz resničnega sveta),

·         čustvena izolacija (umikanje, da bi se izognili zavračanju),

·         nazadovanje (vračanje k manj pretečim časom),

·         nadomestitev (znašati se nad drugimi zaradi razočaranosti),

·         odvračanje (kriviti druge),

·         preračunljivost (dajati izgovore za slabo obnašanje).

Mehanizmi samoobrambe so podobni temu, kar Pavel imenuje trdnjave. Tako piše: "Res živim v mesu, a se ne bojujemo v skladu z mesom. Orožje našega bojevanja ni meseno ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu" (2 Korinčanom 10:3-5).

Trdnjave (utrdbe), so meseni vzorci mišljenja, ki so bili programirani v vaš um, ko ste se naučili živeti svoje življenje neodvisno od Boga. Vaš nazor je bil oblikovan v skladu z okoljem, v katerem ste bili vzgojeni. Toda ko ste postali kristjan, ni nihče pritisnil na gumb "IZBRIŠI". Vaši stari, meseni vzorci navajenega mišljenja niso bili izbrisani.

Kar je bilo naučeno, se mora pozabiti oz. se tega odvaditi. Če so nas naučili narobe, ali vas je možno naučiti drugače? Če verjamete laži, ali lahko opustite to laž in se odločite verjeti resnici? Ali je lahko vaš um ponovno programiran? To je kesanje: preobrazba uma. Mi smo preobraženi z obnovo svojega uma. Lahko smo preobraženi, ker imamo v sebi Kristusov um in ker nas bo Sveti Duh uvedel v vso resnico. Toda sistem tega sveta, v katerem smo bili vzgojeni, in naši neodvisni vzorci mesa niso edini sovražniki vašega posvečenja. Čeprav smo nova stvaritev v Kristusu, se še vedno bojujemo s svetom, mesom in hudičem.

S a t a n o v e   n a m e r e

Ne mislite, da satan ni več zainteresiran za manipulacijo vašega uma, da bi dosegel svoj namen. Satanov stalen cilj je v vaše misli pritihotapiti svoje misli in prikazovati svojo laž kot Božjo resnico. On ve, da če kontrolira vaše misli, lahko kontrolira vaše življenje.

Zato Pavel nadaljuje izjavo v sedanjiku: " . . . in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu" (2 Korinčanom 10:5). V tem odlomku je za besedo "misel" uporabljena grška beseda NOEMA. Da bi razumel ta odlomek, mi je bilo v pomoč da sem pogledal, kako Pavel uporablja to besedo v drugih odlomkih 2 pisma Korinčanom.

Pavel daje navodila cerkvi, da naj odpustijo, potem ko so vernika disciplinirali. "Komur namreč vi odpustite, odpuščam tudi jaz. Kar pa sem jaz odpustil – če sem kaj odpustil – sem odpustil zaradi vas, pred Kristusovim obličjem, da nas nebi ukanil satan. Njegove namere (noema) pa nam niso neznane" (2 Korinčanom 2:10-11). "Namere" izhajajo iz iste korenske besede noema. Satan bo izkoristil te, ki ne bodo odpustili. Po tem, ko sem tisočem pomagal najti svobodo v Kristusu, lahko pričujem, da je neodpuščanje glavni razlog, da ljudje ostajajo v vezeh svoje preteklosti.

Glede evangelizacije je Pavel napisal: "Če pa je naš evangelij kljub temu zakrit, je zakrit za tiste, ki so na poti pogubljenja, za nevernike, ki jim je bog tega sveta zaslepil misli (noema), tako da jim ne zasveti razsvetljenje evangelija o veličastvu Kristusa, ki je podoba Boga" (2 Korinčanom 4:3-4).

Moj pogovor s 55 letnim študentom teologije prikazuje, kako je um lahko zaslepljen. Jay je nekega dne vstopil v mojo pisarno in rekel: "Dr. Anderson, v težavah sem."

"Kakšno težavo pa imaš Jay?"

"Ko se usedem, da bi se učil, me začne srbeti po vsem telesu, moje roke se tresejo, moj vid je zamegljen in nikakor se ne morem osredotočiti. Če se bo to nadaljevalo, bom padel na vseh izpitih. Niti Svetega pisma ne morem brati."

"Pripoveduj mi o svoji hoji z Bogom," sem odvrnil.

"Imam zelo pristno hojo z Bogom," se je pobahal Jay.

"Kaj s tem misliš?" sem vprašal.

"Ko grem vsak popoldan iz šole, vprašam Boga, kam želi, da grem na kosilo. Po navadi slišim misel, kot na primer Mc Donalds. Potem ga vprašam, kaj želi, da jem. Če mi na misel pride dvojni hamburger, potem naročim dvojni hamburger."

"Kaj pa tvoje obiskovanje cerkve?" sem nadaljeval.

"Vsako nedeljo grem, kamorkoli Bog želi, da grem. In zadnje tri nedelje mi je Bog rekel, naj grem v mormonsko cerkev."

Jay je iskreno želel delati to, kar bi Bog želel, da dela, toda bil je zaveden. Bog ga ni usmerjal v mormonsko cerkev in on je predober strokovnjak za hrano, da bi mu vedno svetoval dvojni hamburger. Jay je poslušal svoje lastne misli kakor da bi bile Božje, namesto da bi "vsako misel podvrgel poslušnosti Kristusu" (2 Korinčanom 10:5).

In tako se je odprl satanovemu delovanju v svojem življenju; rezultat tega je bil, da je bil njegov teološki študij oviran. Te zavajajoče misli so ga prepričale, da ga Bog pripravlja, da bo postal eden izmed dveh prerokov, omenjenih v knjigi Razodetja, ki sta bila usmrčena na ulicah Jeruzalema. Celo svojega sostanovalca je skušal prepričati, da je on ta drugi prerok!

S a t a n   i n   n a š   u m

Sveto pismo nas jasno uči, da je satan sposoben dajati misli v naš um. (Mi pa mislimo, da so naše). V Stari zavezi "je Satan vstal proti Izraelcem in spodbodel Davida, naj prešteje Izraela" (1 Kroniška 21:1). Kaj je narobe s štetjem? Ali nebi David moral vedeti, koliko vojakov mora vzeti s seboj v boj? To zares razkriva satanovo prekanjeno naravo. Vedel je, da je Davidovo srce naklonjeno Bogu in nebi prostovoljno kljuboval Gospodu. Strategija je bila Davida napeljati, da svoje zaupanje položi v svojo vojsko ne pa v Boga. Ta isti David je napisal: "Konj je lažno upanje za zmago . . . " (Psalm 33:17). Vedel je, da boj pripada Gospodu, toda naenkrat se mu je pojavila "misel", da bi preštel kljub nasprotovanju Joaba, ki je vedel, da je to greh. Tragično, kot rezultat Davidovega greha je 70.000 izraelskih mož padlo.

Kako je satan nahujskal Davida? Ali je Davidu glasno govoril? Ne, to so bile Davidove misli. No, vsaj mislil je, da so bile. Te zavajajoče misli se pojavljajo v prvi osebi ednine, tako da mislimo, da so to naše lastne misli.

To sem začel spoznavati pred enim letom, ko sem pomagal ljudem najti svobodo v Kristusu. Borba za um vključuje več kot le "samogovor".

Juda je prav tako poslušal hudiča. "Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda" (Janez 13:2).

Mogoče smo skušani, da odbijemo to le kot slabo odločitev, ki jo meso ponuja, toda Sveto pismo jasno pravi, da je bil izvor teh misli sam hudič. Ko je juda spoznal, kaj je storil, si je vzel življenje. "Tat prihaja samo zato da krade, kolje in uničuje" (Janez 10:10a).

V prvi cerkvi je satan napolnil Hananijevo srce, da je lagal Svetemu Duhu (Apostolska dela 5:3).

F.F. Bruce, strokovnjak za Novo zavezo, pravi, da je Hananija bil vernik. Ernest Haenchen je napisal, da je bil "judovski kristjan" in komentira: Satan je napolnil njegovo srce. Hananija je lagal Svetemu Duhu, ker je Sveti Duh bil v Petru (in v skupnosti). Zato na splošno to ni zgolj soočenje dveh mož, ampak soočenje Svetega Duha in satana, čigar orodje sta bila."

Martin Luther je napisal: "Hudič podtika gnusne misli v našo dušo – sovraštvo do Boga, preklinjanje in obup." Glede samega sebe je napisal: "Ko se ponoči prebudim, me hudič ima na piki. Prepira se z mano in mi daje v um vsakovrstne čudne misli. Mislim, da me hudič pogosto prebudi, ko mirno spim, samo zato, da bi me mučil in nadlegoval. Moje nočne borbe so mnogo težje kot čez dan. Hudič razume, kako ustvariti argumente, ki te razjezijo. Včasih me je tako zmedel, da sem začel dvomiti, ali Bog zares obstaja."

David Powlison, čeprav nasprotuje gledišču, da demoni lahko napadajo vernike, priznava, da satan lahko daje misli v naš um. "Glasovi" v mislih niso redki: bogokletno zasmehovanje, silovite skušnjave zahajanja v pokvarjene fantazije ali obnašanje, prepričljive smernice nevere. Klasična duhovna borba tolmači te kot prihajajoče od hudega."

Thomas Brooks v svoji razpravi o satanovih načrtih neprestano govori o tem, kako satan podtika misli duši vernika.

"N e   p r o t i   k r v i   i n   m e s u"

Svetoval sem stotinam vernikov, ki imajo borbe na področju svojih misli. Nekateri imajo težave pri koncentraciji in branju Svetega pisma, spet drugi slišijo "glasove" ali imajo obtožujoče in obsojajoče misli. Z nekaj izjemami, so se težave pokazale kot duhovna borba za njihov um. To nas nebi smelo presenetiti, saj smo bili v 1 Timoteju 4:1 opozorjeni: "Duh izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajajočim duhovom in naukom demonov."

Zakaj tega kot vernik v Jezusa Kristusa ne vzamemo v obzir? Jaz ne morem brati vaših misli in vi ne morete brati mojih misli. Torej zares nimamo pojma, kaj se dogaja v mislih drugih ljudi, razen če so dovolj pogumni, da nam zaupajo.

V mnogih primerih tega ne bodo storili, ker bi v današnji družbi ljudje mislili, da so duševno bolni. Raje vam bodo povedali o njihovih negativnih izkušnjah; toda to, kar se dogaja v njih, bodo podelili le s pravo osebo. Ali so zares duševno bolni, ali pa se v njih odvija duhovna borba?

Če se ne zavedamo "satanovih namer", potem lahko pridemo le do enega zaključka: "Vsak problem v umu mora biti bodisi kemično neravnovesje bodisi vzorec mesa."

Psihologi in psihiatri redno videvajo paciente, ki slišijo glasove: standardna diagnoza je kemično neravnovesje. Verjamem, da naše telo lahko pride ven iz kemičnega neravnovesja in povzroči nevšečnosti ter hormonske probleme, kar vrže naš sistem iz tira. Toda prav tako verjamem, da se je potrebno vprašati: "Kako lahko kemično proizvede osebno misel?" in, "Kako se lahko naše živčne celice neprostovoljno in neuravnovešeno odzovejo na tak način, da ustvarijo misli, ki jim nasprotujemo?" Ali obstaja naravna razlaga? Ostati moramo odprti za kakršenkoli upravičen odgovor in razlago, toda mislim, da ne bomo dobili izčrpnega odgovora, če ne vzamemo v obzir resničnost duhovnega sveta.

Ko ljudje pravijo, da slišijo glasove, kaj pravzaprav slišijo? Edini način, da lahko nekaj fizično slišimo, je, da imamo vir zvoka. Zvočni valovi potujejo od vira preko zračnega posrednika in udarijo ob naš bobnič, ki pošlje signal do naših možganov. Tako mi fizično slišimo. Toda "glasovi", ki jih ljudje slišijo ali "misli", s katerimi se borijo, ne prihajajo od takšnega vira. Saj drugi okrog nas teh glasov ne slišijo.

Podobno je, ko ljudje pravijo, da vidijo stvari (ki jih drugi ne vidijo), kaj potem pravzaprav vidijo? Edini način, da lahko po naravni poti nekaj vidimo je, da imamo vir svetlobe, ki od materialnega predmeta odseva v naše oči, ki potem pošlje signal v naše možgane. Satan in njegovi demoni so duhovna bitja; oni niso iz materialne snovi, zato jih ne moremo videti s svojimi naravnimi očmi ali jih slišati s svojimi naravnimi ušesi.

"Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih." (Efežanom 6:12).

M o ž g a n i   i n   m i s l i

Veliko stvari ne vemo glede mentalne funkcije, vemo pa, da obstaja temeljna razlika med našimi možgani in našimi mislimi. Možgani so organska snov. Ko fizično umremo, smo ločeni od svojega telesa in naši možgani se vrnejo v prah. V trenutku se bomo ločili od svojega telesa in se znašli pred Bogom. Toda ne bomo ostali brez mišljenja, kajti naš um je del naše duše.

Naj ilustriram z analogijo. Naša sposobnost mišljenja je podobna delovanju računalnika. Oboje vključuje dve ločeni komponenti; eno je strojna oprema, kar je dejansko fizičen računalnik (možgani); drugo je programska oprema (misli), ki programira strojno opremo. Ker je programska oprema nefizičen del, bo strojna oprema tehtala enako, tudi če programsko opremo odstranimo. Prav tako je, če je duh odstranjen iz telesa, telo bo še vedno imelo isto težo. Računalnik je popolnoma neuporaben brez programske opreme, vendar tudi programska oprema ne more delovati, če se strojna oprema ugasne.

Naša družbena domneva, da če nekaj ne funkcionira pravilno med ušesi, je to problem strojne opreme. Toda v nasprotju s tem sam verjamem, da glavni problem ni v strojni opremi; mislim, da je primaren problem v programski opremi. Če ima oseba neke vrste sindrom v organskih možganih, kot je Alzheimerjeva bolezen ali prirojeno stanje, kot je Downov sindrom, možgani ne bodo funkcionirali najbolje. Toda resne možganske poškodbe so relativno redke in ni veliko, kar lahko glede tega storimo. Rimljanom 12:1-2 pravi, "darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev" (kar vključuje tudi naše možgane) " . . . . . ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno".

Potem, ko je slišala mojo predstavitev glede teme, je neka gospa hotela pojasnilo. Rekla je: "Nedavno sem obiskala svojo hčerko na misijonarskem polju in dobila malarijo. Tako sem zbolela, da sem skoraj umrla. Pri visoki temperaturi sem začela halucinirati. Ali mi pravite, da so te halucinacije bile demonske?"

"Kakšne halucinacije pa ste imeli?" sem vprašal.

"Večinoma o Plutonu, Miki miški, Jaki racmanu in Jakici" je odgovorila.

Nisem si mogel pomagati, da se nebi zasmejal. "Ali ste se na poti na misijonarsko polje ustavili v Disneylandu?"

Odgovorila je: "Ja, pa sem se res. Kako ste vedeli?"

Zagotovo pri njenem izkustvu ni bilo nič demonskega. Njem obisk Disneylanda je bil še svež v umu. Ko zaspimo ali pademo v komo naši fizični možgani še naprej delujejo, vendar "roke niso na tipkovnici". Če ste še vedno umsko aktivni in tolčete po tipkovnici svojega uma ne spite. Zaspite takrat, ko nehate misliti. Toda medtem ko spite, bodo vaši možgani še naprej delali in raziskovali karkoli je bilo shranjeno v vaš spomin. Za ilustracijo preučite vsebino svojih sanj. Ali se ne nanašajo skoraj vedno na ljudi, ki jih poznate, stvari, ki ste jih videli ali kraje kjer ste bili? Zgodbe v vaših sanjah so mogoče precej kreativne, toda ljudje in kraji so bili že programirani v vaš spomin.

Npr. recimo, da otrok gleda grozljivko in gre potem spat in ima nočne more. Velika možnost je, da bodo v nočnih morah nastopili enaki ljudje kot v filmu.

Toda ko ima nekdo groteskne nočne more, kar se ne more povezati z videnimi ali slišanimi preteklimi stvarmi, takrat bi jaz rekel, da so sanje demonske. Ko ljudi vodim skozi "Korake k svobodi v Kristusu", se tovrstne nočne more nehajo.

B o r b a   j e   r e s n i č n a

Duhovno borbo v našem umu moramo razkrinkati in jo prepoznati, da bi lahko imeli izčrpen odgovor za tiste, ki to doživljajo. Naj predstavim zakaj.

Kaj tipičnega se zgodi, ko prestrašeni otroci pridejo v spalnico svojih staršev in pravijo, da so videli ali slišali nekaj v svoji sobi? Starši bodo verjetno šli v otrokovo sobo, pogledali v omaro ali pod posteljo in rekli: "Nikogar ni v tvoji sobi, srček – pojdi sedaj nazaj v posteljo!"

Če ste odrasli in bi videli nekaj v svoji sobi, ali bi zgolj pozabili, in šli nazaj v posteljo?" "Toda pogledal sem v sobo in nikogar ni bilo tam," boste odgovorili. In prav bi imeli. V sobi ni bilo ničesar, kar bi lahko zaznali s svojimi fizičnimi čutili. "Potem to ni resnično," bo rekel skeptik. O, ja, pa je resnično! Kar je vaš otrok videl ali slišal v svojem umu je zelo resnično.

Ne morem pojasniti sredstev, s katerimi naj bi bili ljudje "pozorni na zavajajoče duhove". Tudi jaz ne vem, kako se hudič lahko predstavlja v našem umu, toda ni mi potrebno vedeti, kako on to stori, da bi potem lahko veroval temu, kar pismo jasno uči. Duhovna borba za naš um ne deluje po zakonih narave, ki jih mi razumemo. Satanovega delovanja ne morejo omejiti ali zmanjšati nobene fizične ovire. Toda prestrašen otrokov obraz pričuje, da je borba resnična. Zakaj ne svojemu otroku odgovoriti takole?

"Srček, verjamem, da si videl ali slišal nekaj. Jaz nisem videl ali slišal, zato mi to pomagaj razumeti, da si mogoče pod duhovnim napadom ali pa imaš grde spomine zaradi filma, ki si ga gledal. Včasih ne vem, kakšna je razlika med resničnostjo in sanjami, ki sem jih pravkar imel. Prej sem molil za tvojo zaščito in želim da veš, da je Jezus veliko močnejši od česarkoli, kar si videl ali slišal, in te je prestrašilo.

Sveto pismo nas uči, da je Jezus, ki živi v nas večji od vseh pošasti na svetu. In zato, ker je Jezus vedno z nami, lahko povemo temu, kar nas plaši, naj odide v Jezusovem imenu. Sveto pismo pravi, da naj se podredimo Bogu in upremo hudiču in le-ta bo zbežal od nas. Ali lahko to storiš, srček? Ali imaš kakšno vprašanje? Potem pa moliva skupaj."

Veliko tega, kar danes imenujemo duševne bolezni, ni nič drugega kakor borba za naš um.

V Pregovorih 23:7 pravi: "Kajti on je kakor samovoljen preračunljivec. . . " Z drugimi besedami, ničesar ne storimo, preden o tem ne razmislimo. Vse obnašanje je proizvod tega, kar se odločimo, da bomo razmišljali ali verovali. Ne moremo videti, kaj ljudje razmišljajo. Lahko samo opazujemo, kaj počnejo. Skušati spremeniti obnašanje, brez da bi spremenili svoje verovanje in s tem tudi mišljenje, ne bo nikoli prineslo nekih trajnih rezultatov.

Ker ne moremo brati misli druge osebe, se moramo naučiti postavljati prava vprašanja. Petletnega Dannya so poslali v pisarno krščanske šole, ker je na igrišču ranil nekaj otrok. Obnašal se je agresivno do drugih in bil je zelo nemiren pri pouku. Njegova učiteljica je rekla: "Čisto sem zbegana nad njegovim nedavnim obnašanjem – Dannyu to sploh ni podobno!" Dannyeva mama je bila učiteljica v šoli. Ko je vprašala sina glede Jezusa, si je zatisnil ušesa in zavpil: "Sovražim Jezusa!" Potem je zgrabil mamo in se na ogaben način smejal.

Dannya smo vprašali, če je kdaj slišal glasove v svoji glavi. Ob vprašanju je bil olajšan in je priznal, da so glasovi vpili nanj, naj gre in rani otroke na igrišču. Misli so bile tako glasne, da jih je lahko slišal le tako, da je bil poslušen, čeprav je vedel, da bo zašel v težave. Dannyu smo povedali, da mu ni treba več poslušati teh glasov. Vodili smo ga skozi otroško verzijo "Korakov k svobodi v Kristusu", ki je opisan v poznejšem delu te knjige. Vodili smo ga tudi skozi molitev, ki jo je ponavljal z mano. Ko smo opravili, smo ga vprašali, kako se počuti. Na njegovem obrazu se je prikazal velik nasmešek in z vidnim olajšanjem je rekel: "Veliko bolje!" Njegova učiteljica je naslednji dan opazila mirnost – kot da bi bil popolnoma drug otrok. Svojega agresivnega obnašanja v šoli ni več ponovil.

Predan krščanski zakonski par je posvojil mladega fantka in ga z odprtimi rokami sprejel v svoj dom. Toda njun majhen, nedolžen otrok se je sprevrgel v pošast, še preden je bil star pet let. Njihov dom je bil v velikem nemiru, ko so me prosili, da bi se pogovoril z njim. Po nekaj prijateljskih besedah sem ga vprašal, če se mu je kdaj zazdelo, da mu nekdo govori v glavi.

"Da," je odgovoril. "Ves čas."

 "Kaj pa ti govorijo?"

"Govorijo, da nisem priden."

Potem sem ga vprašal, če je kdaj povabil Jezusa v svoje življenje. Odgovoril je: "Sem, vendar nisem mislil resno."

Rekel sem mu, da če bi zares prosil Jezusa, da vstopi v njegovo življenje, bi lahko zapovedal tem glasovom, naj ga pustijo pri miru. Ko je to spoznal, je predal svoje srce Jezusu.

Tudi neki mož in žena sta slišala strašansko udarjanje ob zid sobe svojega sina. Vzel je škarje in nekajkrat zabodel v zid. Toda nikoli ga nista ujela pri tem, ali našla škarij. Potem je otrok začel razrezovati vsak košček obleke v hiši. Spet ga nista ujela pri samem dejanju. Nabrali so se visoki računi za zdravila in svetovanje, ko sta obupana skušala najti rešitev. Končno so staršem predstavili naš material in v obzir sta začela jemati možen duhoven problem. Tako sta vprašala sina, če je kdaj imel misli, ki so mu govorile, da naj stori to, kar je storil. Odgovoril je: "Da in če nisem storil tega, kar so mi govorili, so rekli, da te bodo ubili, očka!" Majhen deček je mislil, da rešuje življenje svojega očeta!

Potreba po razločevanju med organsko in duševno boleznijo in duhovno borbo za vaš um je grafično prikazana v naslednji zgodbi:

Želim se vam zahvaliti, da ste mi pokazali, kako se osvoboditi nečesa, za kar sem vedno sumil, da je duhovno, vendar nisem bil nikoli povsem prepričan. Leta in leta, že od svojih najstniških let (sedaj sem star 36 let), sem imel te "glasove" v svoji glavi. Štirje so še posebno izstopali in včasih so zveneli kakor glasen zbor. Ko sem na televiziji ali v reviji bral o shizofreniji, sem si mislil sam pri sebi: "Vem, da nisem shizofreničen, toda kaj je to v moji glavi????"

Bil sem mučen, zasmehovan in zbadan. Glede vsake misli sem imel pomisleke in kot posledico tega je moja samozavest padla na ničlo. Mnogokrat sem si želel, da bi glasovi utihnili, in vedno sem se spraševal, če tudi drugi ljudje slišijo glasove in ali je to "normalno".

Ko sem se začel učiti od vas o tem, da naj vsako misel podvržem poslušnosti Bogu in ko sem prebral o izkustvih drugih ljudi s temi glasovi, sem prišel do spoznanja, kaj so ti glasovi in sem jim lahko zapovedal, naj odidejo.

To je bila neverjetna in čudovita stvar – da je bila po tolikih letih hrupa v mojem umu popolna tišina. Ni mi potrebno naprej razlagati vseh čudovitih stvari, ki pridejo s to svobodo uma – to je blagoslov, ki ga vi očitno zelo dobro poznate.

P o d r e d i t i   v s a k o    m i s e l

Kako vemo, ali te negativne, lažnive in obsojajoče misli prihajajo od hudega ali so le naši meseni vzorci? V nekem smislu to sploh ničesar ne spremeni. Vsako našo misel moramo podrediti poslušnosti Kristusu; to pomeni, če ni resnična, temu ne verjemite. Toda vedeli boste, da takšne misli ne prihajajo od vas, če boste šli skozi "Korake k svobodi v Kristusu" in bodo te misli izginile. Meseni vzorci ne izginejo kar tako, ampak jih počasi nadomeščamo ali premagujemo, ko obnavljajmo svoj um. Pavel pravi, naj ne skrbimo (dvomimo) o ničemer. Raje se obrnimo k Bogu v molitvi "in Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu" (Filipljanom 4:7). Naslednja vrstica pravi naj imamo v svojih mislih stvari, ki so resnične, čiste, ljubeznive in častne.

Naš odnos z Bogom je oseben in tako kot v vsakem odnosu, so določene stvari, ki morajo biti razrešene, da bi odnos deloval. Ne moremo prejeti Božjih blagoslovov, če živimo v odprtem uporništvu proti njemu. "Zakaj upor je kakor greh vraževanja, samovolja kakor zlo malikovanja" (1 Samuelova 15:23). Če smo prevzetni se nam Bog upira (Jakob 4:6). Če smo zagrenjeni in nevoljni odpustiti, nas bo Bog izročil mučiteljem (Matej 18:34). Te stvari morajo biti najprej razrešene, kajti le Bog lahko poveže strte v srcu in jetnike osvobodi.

Mogoče bo pričevanje upokojene misijonarke ilustriralo to točko. Ona je enkrat tedensko obiskovala psihiatra, psihologa in pastorja, da je lahko obdržala svoje življenje. Naslednji korak je bil, da je šla v bolnišnico. Neko petkovo popoldne sem preživel z njo in čez dva meseca in pol sem prejel njeno pismo.

Že nekaj časa vam želim napisati pismo, toda čakala sem toliko časa, da sem sama sebi potrdila, da je to resnično "zares" (kot pravi moja štiriletna hčerka). Rada bi z vami podelila sestavek iz mojega dnevnika, ki sem ga napisala dva dni za tem, ko sva se srečala.

"Od petka popoldan se počutim kot druga oseba. Izbruhi srda in jeze so izginili. Moj duh je tako miren in poln veselja. Prebujam se pojoč pesmi slavljenja Bogu v svojem srcu.

Napetost in razdraženost sta izginili. Počutim se svobodno. Sveto pismo je zares navdušujoče in vzpodbudno ter bolj razumljivo kot kdaj koli prej. V petek v času pogovora se ni zgodilo nič 'dramatičnega', toda v najglobljem delu svojega bitja vem, da se je nekaj spremenilo. Nisem več zvezana z obsodbami, dvomi, mislimi na samomor ali uboj; in drugimi stvarmi, ki so prihajale v mojo glavo neposredno iz pekla. V mojem umu in duhu je mir, globoka jasnost podzavesti.

Osvobojena sem!

Zelo sem navdušena in v pričakovanju glede svoje prihodnosti. Vem, da bom duhovno rasla in se razvijala tudi na drugih področjih. Zelo se veselim odkritja osebe, ki jo je Bog ustvari in načrtoval, da naj bom. Prav tako se veselim sprememb v moji zakonski zvezi. Tako čudovito je imeti veselje po tolikem času teme."

Od takrat, ko sem to napisala, je minilo že dva meseca in pol in trdno sem prepričana glede pomembnosti tega, da sem našla svobodo v Kristusu. Na terapiji sem bila nekaj mesecev in sem napredovala, toda ni primerjave s tem, kakšen velik korak lahko naredim sedaj. Moja sposobnost "procesiranja" stvari je zelo porasla. Ne le, da je moj duh bolj vesel, ampak tudi moja glava je bolj jasna! Sedaj veliko lažje povezujem in sestavljam stvari. Zdi se, da je sedaj vse lažje razumeti.

Moj odnos z Bogom se je zelo spremenil. Osem let sem se počutila, kot da je oddaljen od mene. Le nekaj časa preden sem srečala vas, sem obupano vpila k njemu, naj me osvobodi od teh vezi, v katerih sem bila. Tako močno sem si želela ponovno srečati se z njim in biti v njegovi prisotnosti. Morala sem ga spoznati kot prijatelja, kot tovariša, ne pa kot oddaljeno figuro oblasti, ki je postal v mojih mislih in izkustvih. Od tega dne naprej, pred dvema mesecema in pol, sem videla, kako moje zaupanje vanj raste. Videla sem rasti svojo sposobnost, da sem iskrena z njim. Zares doživljam to duhovno rast, ki sem jo omenjala v svojem dnevniku. To je čudovito!