Vinko Ošlak - NESMISEL RELIGIOZNOSTI

 

(Ne)smisel religioznosti

Vinko Ošlak

Pojem smisla in njegove zanikane variante, nesmisla, razume današnji človek zelo površno in ga največkrat zamenjuje za pojem dobička: smiselno je to, kar prinaša dobiček. Saj v nekem smislu to niti ni napačna opredelitev, če bi današnji človek prav razumel pojem dobička. A tudi tu je enako površen in meni, da je dobiček to ali pa predvsem to, kar trenutno ustreže njegovim hotenjem ali še bolj zahtevam njegovega telesa in njegovih nagonov.

Tako imamo dva dobička, ki nimata veliko skupnega: dobiček posvetnega človeka, ki je navadno izrazljiv v vsakršni denarni enoti – in dobiček kristjana, o kakršnem govori apostol Pavel, ko predstavlja svetno in krščansko gledanje na dobiček: »Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo« (Flp 3, 7), potem pa pove, kaj je zanj resnični dobiček: »Res je prava pobožnost velik dobiček, a le za tistega, ki je zadovoljen z najnujnejšim« (1Tim 6, 6). Če bi tako razumeli besedo »dobiček«, kakor jo razume Pavel, potem bi seveda tudi enačenje smisla in dobička ne bilo napačno.

Smisel je v osnovi ujemanje kakega pojava s tem, kar je imel zanj v svojih mislih tisti, ki ga je povzročil ali začel. Je, abstraktno povedano, ujemanje med zamislijo in obnašanjem ustvarjene ali narejene reči. Tako je denimo smisel kakega rokodelskega izdelka v doseganju njegove uporabnosti, kakor jo je imel v mislih rokodelec, ki ga je izdelal.

Stol, ki je na njem mogoče sedeti, je tako v svojem redu stvari povsem smiseln, kakor bi bil stol, na katerem ne bi bilo mogoče sedeti, čeprav bi imel oblike in ime stola, v celoti nesmiseln. Zdravilo, ki pomaga k človekovi ozdravitvi, je smiselno, saj je imel njegov izdelovalec, farmacevt, v mislih prav to; zdravilo pa, ki bi sicer imelo obliko in ime zdravila, a bi dejansko delovalo kot strup, bi bilo nesmiselno. Tako bi lahko nadaljevali glede vsega, kar je plod človekovega dela, pa naj bo to jemanje in zbiranje stvari, ki prihajajo iz narave in leži smiselnost v možnosti njihove uporabe za človeka, ali pa je to proizvod človeškega dela, kjer človek s svojo mislijo in spretnostjo (tehniko) naredi kaj takega, česar v naravi ni najti, a je dobro za človekovo uporabo.

Stvar postane težja, ko gre za stvari, ki niso plod človekovega dela in prizadevanja. Sem sodi predvsem in na najvišjem mestu njegovo življenje samo. Vsa zgodovina filozofije je polna vprašanja o »smislu življenja«. Filozofi so si dokaj edini, da smisel življenja obstaja in ga je načelno mogoče in treba najti, če naj bo življenje v polni meri uspešno in nazadnje smiselno, niso pa si edini glede tega, kje iskati življenju smisel in v čem naj bi ta bil.

Filozofija absurda 19. in 20. stoletja, ki kategorijo smisla načelno črta iz filozofskega slovarja in postavlja absurd kot človekovo temeljno danost – Nietzsche, Heidegger, Sartre – je v človeški splošni in filozofski zgodovini nekaj izjemnega in sama po sebi pričuje o tem, da živimo v času, ki je izjemen. Kljub pestri različnosti filozofskih odgovorov pa lahko izvlečemo iz zgodovine filozofije en sam skupni odgovor, ki je v bistveni stvari usklajen z vsemi drugimi: Smisel človekovega življenja je polno uresničenje njegovega notranjega in v veliki meri skritega bistva. Filozofija išče svoj odgovor v človeku samem, tudi če govori o bogovih ali o enem samem bogu, a to je vedno le abstraktni »bog filozofov«, kakor mu pravi Pascal, ne pa resnični in živi Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, kakor se nam je razodel po pismih in po svojem Sinu. S tem, da filozofija išče in meni, da tudi najde smisel človekovega življenja v njem samem, postaja ujetnica lastnega predmeta in kršiteljica temeljnega filozofskega načela, da se je treba od spoznavanega predmeta oddaljiti, ne pa se v njem izgubiti in se z njim stopiti, kakor se zgodi prav pri vprašanju o smislu človekovega življenja.

Filozofiji namreč manjka bistveni podatek: kdo si je zamislil človeka, kdo je nanj mislil, preden je bil narejen, da bi to potem bilo smisel njegovega življenja, ko bi enkrat živel.

Tudi če filozofija navidez ta odgovor pozna in v zboru odgovarja: demiurg, torej stvarnik sveta, to ne pomeni nič, saj tega demiurga nihče ne pozna, je le filozofski odgovor na filozofsko vprašanje, kako se je sploh kaj začelo, če ta svet ni večen in po logiki svojega teka tudi res ne more biti večen.

Filozofija ne pozna tistega, ki si je zamislil človeka in ne pozna vsebine in bistva te zamisli, zato je vse, kar ve povedati o človeku brez povezave z dejanskim smislom in tako absurdno.

Filozofija absurda je tako samo ena od tisoč različic dejanske filozofije absurda, saj drugačne ne more biti, le da je med njimi relativno najmanj neresnična, saj svojo absurdnost odkrito priznava in prav tako priznava nemoč filozofije, da bi se iz absurda sama izkopala.

To potrjuje tudi pastoralna izkušnja, da je človeka, ki mu je dano svoj absurdni položaj, to pa je vsak položaj brez Boga oz. proti Bogu, tudi doživeti in v njem trpeti, veliko lažje privesti h Kristusu kakor pa človeka, ki bolj kakor svojemu Bogu verjame filozofiji in meni, da je smisel svojega življenja našel in da v skladu z njim tudi živi.

Človek, ki meni, da ga je filozofija primerno poučila o smislu njegovega življenja, je podoben grešniku, ki ne ve, da je grešnik in si tega tudi ne pusti reči, Bogu prvemu ne – človek pa, ki je začutil vso absurdnost svojega življenja in je obupal nad navideznim smislom, ki ga človeku ponujajo človeške vede, človeška modrost, je podoben grešniku, ki ve, da je grešnik in da je pred Bogom v obsodbi, in ta je veliko bližje odrešitvi in Gospodu, ki ga lahko odreši.

Psalmist v 144. psalmu takole formulira vprašanje, kaj si je mislil Bog, ko je ustvaril človeka: »GOSPOD, kaj je človek, da ga hočeš spoznati, sin človekov, da misliš nanj?« – Job pa v 7. poglavju pravi: »Kaj je človek, da ga tako upoštevaš in misliš nanj v svojem srcu, da ga obiskuješ vsako jutro, ga preizkušaš vsak trenutek?«

Prvi in najsplošnejši odgovor na naše temeljno vprašanje, kaj je smisel človekovega življenja, je torej: Smisel človekovega življenja je to, kar je od vsega začetka, iz same večnosti v Božji misli na človeka. Razrešitev uganke o smislu človekovega življenja je v razbiranju Božje misli, ta pa nam je dostopna v Božji

besedi, kakor je bila med nami utelešena in živa v Božjem Sinu Jezusu Kristusu, in kakor je med nami zapisana v Bibliji.

Vsako bajanje o nujnosti iskanja kakršnega koli smisla, tudi če je to zbiranje znamk ali gojenje cvetlic, kakor nam to sporoča Franklova logoterapija, Frankl pa danes velja za neuradnega cerkvenega učitelja v rimskem krilu Konstantinove cerkve, v Ljubljani še prav posebej, je tako le poglabljanje človekove absurdne situacije in oddaljevanje od resničnega smisla. Ne kateri koli smisel, kakor uči zmedena človeška modrost, temveč en sam smisel, namreč tisti, ki izhaja iz Božje misli na človeka, je lahko resnični Smisel človekovega življenja.

Kakšne posledice ima tak odgovor za naše vprašanje o smislu ali nesmislu religioznosti? To je odvisno od tega, ali je religija človekova ali Božja stvaritev. Če je to človekova stvaritev, in to vsak dan dokazuje dejstvo, da si religije med seboj oporekajo in se spodbijajo, potem ima religija toliko smisla, kolikor ji ga lahko s svojo mislijo da človek, ki jo je ustvaril, da bi z njo kaj dosegel.

Na dlani je, da je tak smisel potem najmanj tako relativen in omejen, kakor je relativno in omejeno človeško bitje. A če bi ljudje svoj izdelek, religijo, obravnavali tako trezno in objektivno, potem med religijami ne bi bilo nobenih sporov, ne bi bilo religioznih vojn in iztrebljanj, ne bi bilo Masade in Šentjernejske noči, ne tridesetletne vojne in ne češke defenestracije, ki je bila zanjo povod, ne bi bilo križarskih vojn in poboja hugenotov, ne holokavsta in ne današnjega preganjanja kristjanov pod islamsko oblastjo. Tragedija prihaja iz tega, da ljudje svoj duhovni izdelek pripisujejo Bogu, pa to dejansko ni res.

Ne moremo torej reči, da religija nima nikakega smisla. Ima ga pri človeku, a ne kot del človekovega celovitega smisla, pač pa kot del človekove trenutne ali začasne absurdnosti. To se sliši kot protislovje, pa ni. Kar je namreč lahko smiselno za nižji red bivanja ali delovanja, je lahko nesmiselno, torej absurdno za višji red bivanja ali delovanja. Potisniti naboj v puškino cev je gotovo smiselno, če je naš cilj ustreliti človeka. Temu delnemu dejanju ne moremo odreči smisla zato, ker je celovito dejanje, namreč ustrelitev nedolžnega človeka nesmiselno in absurdno.

Tako je tudi z religioznostjo. Religioznost je v okviru človekove konstitucije na tem svetu lahko smiselna, ker opravlja neko funkcijo, ki jo po naravi stvari ima v človekovem življenju. Pred Bogom in njegovo resnico pa je religioznost nesmiselna in absurdna, ker ne izraža resnice o Bogu in njegovi misli na človeka.

Kaj je pravzaprav religija, ki je glavni pojem našega razglabljanja? Religija pomeni prav to, kar pomenita latinski predlog »re« – zopet, znova, in latinska beseda »ligare« – vezati, povezati – kakor je razlagal ta pojem krščanski apologet Lactantius (Divinae Institutiones 4, 28), medtem ko je Cicero 350 let prej (De Natura Deorum 2, 72) izpeljeval to besedo iz »relegere«, kar bi pomenilo: znova pobrati, znova naviti, v prenesenem pomenu pa znova premisliti.

Ideja »religije« je torej ideja neke vezanosti, znova vzpostavljene vezanosti na nekaj, kar nam je bilo v davni preteklosti izročeno, a smo to izgubili. Iz vsega tega se hranijo kulti in okultizem, mistika in ezoterika, značilni vidiki vsake religije. Religija je tako ne samo etimološko, kot beseda, temveč tudi duhovno, kot napačen nauk, poganskega izvora.

Krščanski pisec Ole Hallesby piše v svoji knjigi »Zakaj nisem religiozen?« na začetku takole: »Vsaka religija vsebuje element, ob katerem se intelekt spotika. Religija ima namreč opraviti z absolutnim. Intelektualne težave pa nastajajo tam, kjer se srečujeta absolutno in relativno. Kolikor manj nas kaka religija konfrontira z absolutnim, toliko manj intelektualnih težav vsebuje.«

V poglavju »Odnos do Boga pri religioznem človeku« pa pravi: »Krščanstvo pa vsekakor ve, da obstajajo druga sredstva proti stiski greha, tako v judovstvu kakor tudi v poganstvu. Kdor pa ni doživel nobenega drugega spoznanja svoje grešnosti in stiske greha kakor to, ki ga poznajo Judje in pogani, takemu človeku je lahko pomagano samo s tem, s čimer se tolažijo Judje in pogani. Tedaj Kristus ni potreben. Taki ljudje so moralni in religiozni. V svojem odnosu do Boga pa Kristusa ne potrebujejo. Križ in pokora sta zanje odveč, saj prinašata v njihovo religioznost samo zmedo.«

Temeljna razlika med evangelijem kot vero v učlovečenega Boga Jezusa Kristusa in religijo kot iz (poganskih) tradicij zraslim sistemom verovanj, kultnih oblik, obredov in struktur, je v tem, da se v prvem primeru Bog približa človeku, ga poišče in se mu razodene, mu nazadnje po učlovečenju druge Božje osebe v vsem postane enak razen po grehu (Heb 4, 15) – v drugem primeru, ko pa gre za religijo, se človek z raznimi in vedno močnejšimi in vse bolj zapletenimi vezmi skuša povzpeti do božanske ravni, a mu to nikoli ne uspe in zapade v lastna praznoverja in demonske nauke.

Tako so Babilonci gradili svoj stolp iz čiste religiozne pobude, ne pa iz resničnega Božjega razodetja; skušali so iz lastnih, človeških moči in spoznanj seči do neba in si ustvariti večno slavno ime. Ideja religije namreč izhaja iz podmene, da je človek nekoč že bil v posesti prave verske resnice, a jo je potem izgubil in si mora zdaj s svojim razumskim ali pa mističnim prizadevanjem znova najti pot do nje. Ta ideja je močno sorodna Platonovi ideji »pozabe« (amnesis) in učenja kot zgolj vnovičnega spominjanja že nekoč znanega.

Ena najbolj spornih in zavračanih trditev kakega brezbožnega misleca je gotovo Marxov stavek: »Religija je opij ljudstva.« Proti temu stavku so se postavile, jasno, vse religije sveta. Toda, ali je ta stavek napačen tudi z vidika evangelija, se pravi razodete vere? Nikakor ne! Stavek je povsem pravilen in v popolnem skladu z duhom Božje besede.

Religija je dejansko opij ljudstva, vsaka religija. Marx seveda ni naredil še enega koraka, ki bi ga uvrstil med največje mislece sveta, da bi namreč enako ostri in pravilni kritiki podvrgel tudi idejo komunizma, ki jo prav tako lahko uvrstimo med religije sveta. Ne da bi se morali poglabljati v teorijo, že praksa sama, praksa naših očetov in deloma še nas, kolikor smo ta čas doživljali, je jasno pokazala, da je bil tudi komunizem tak opij, kakor ga je Karl Marx povsem upravičeno ugotavljal pri religijah, tudi sam ena izmed teh religij.

Katoliška kritika si je polomila zobe ob soočenju z »nesramno« Feuerbachovo trditvijo, da dejansko ni bog ustvaril človeka po svoji podobi, pač pa človek boga po svoji podobi. Teza ni hudo izvirna, že skoraj 2500 let prej jo je le z malo drugačnimi besedami izrekel grški filozof Ksenofan (* cca. 570, † 480 pr. C.), utemeljitelj eleatske filozofije, je tako zapisal:

»Če pa bi govedo imelo roke, konji ali levi, ali bi mogli z rokami risati ali kipariti kakor ljudje, bi konji risali konje, govedo govedo, in tudi podobe svojih bogov bi oblikovali prav tako kakor sami sebe v svoji postavi in telesu v vseh podrobnostih.

Etiopci so zatrjevali o svojih bogovih, da so ploščatega nosu in temnopolti, Tračani, da so modrooki in rdečelasi.« Devetnajsto stoletje s svojim krampastim materializmom ni znalo ob antični pogled na bogove postaviti nič boljšega in globljega. A vsekakor sodita najprej Ksenovan, potem pa tudi Feuerbach med na moč zaslužne kritike človeške religije, ki je povsem pravilna.

Kritika religije pa je za Marxa začetek vsake druge kritike – in tako meni tudi Biblija, le da ne z istimi besedami. Ne verjamem, da bi se Marx mogel zavedati, kako velik stavek je formuliral in kako prav ima. Problem je bil v tem, da Marx sam ni bil zmožen radikalne kritike religije, čeprav jo je pridigal. Religije namreč ni mogoče zares kritizirati s pozicije ateizma, saj je ateizem sam ena izmed religij, ne ravno najpametnejša med njimi, a vendarle. Treba je samo vzeti v roke kodeks komunistične morale, tudi če nikoli ni izšel v urejeni obliki, kakršno pozna katoliški katekizem in sistem katoliške moralke.

Komunizem pa je, kakor je to lepo prikazal ruski filozof Nikolaj Berdjajev v svoji znameniti knjigi Resnica in laž komunizma, kopiral pri katolištvu in pravoslavju tudi vse religiozne obrede in jim dal lastna imena, a jim pustil njihovo bistvo: zaklinjanje neznanih sil za njihovo naklonjenost.

Ker Marx ni bil zmožen zares radikalne kritike religije, tudi ni čudno, da je bil komunizem v svojem navideznem boju proti religiji, saj se je bojeval samo proti določenemu tipu religije, ne pa zoper religioznost samo po sebi, povsem neuspešen.

Resnična in zares radikalna kritika religije v vseh njenih oblikah in pojavih je razodeta vera. Nikjer ni religija globlje razkrinkana v vsej svoji laži in iluzornosti kakor v Jezusovih besedah.

Religije ni mogoče odpraviti nasploh, kakor so se motili komunisti, lahko jo odpravi le vsakdo pri sebi, če sprejme vero in postane Jezusov učenec in prijatelj, če se rodi na novo, če postane Božji otrok. To je edini način odpravljanja religije, vse drugo, predvsem pa nasilje, s kakršnim so se je lotevali komunisti, jo samo utrjuje in poživlja.

Religije oznanjajo: »Mučeniki so seme cerkve«. V tem se muslimani ne razlikujejo od rimo-katoličanov. Jezusov učenec pa ve, da je Božja beseda edino klitja in rasti zmožno seme prave Kristusove Cerkve. Zato se ne smemo čuditi, če se iz religij poraja menjaje zdaj napadalnost do drugih, zdaj pa spet iskanje mučeništva zase.

Nasilje rimo-katoličanov v zgodovini ne izvira predvsem iz napačno razumljenih delov Biblije, pač pa preprosto zaradi tega, ker gre tu za religijo. Nasilje islama ne izhaja predvsem iz nekaterih sur v Koranu, ki neposredno pozivajo vernike k rabi nasilja zoper »nevernike«, pač pa predvsem iz preprostega vzroka, ker je to religija. In nasilje ideološko organiziranega ateizma ne izvira iz slabega interpretiranja Marxovih in Leninovih misli, pač pa spet iz preprostega vzroka, ker je tudi to religija.

Profani kritiki religije, ki religije obtožujejo, da so vzrok konfliktov in vojskovanja, imajo v osnovi prav, njihov problem je le v tem, da ne poznajo edine resnične alternative religioznosti, namreč razodete osebne vere, in tako sami ostajajo v njej, saj je tudi razsvetljenski humanizem le ena izmed religij tega sveta.

Vera v nasprotju z religijo pomeni od Boga razodeto vero kristjana, da je Jezus Kristus njegov Gospod, njegov edini odrešenik in posrednik med Bogom in človekom, da mu je Njegova milost dovolj in da razen Jezusa Kristusa ne potrebuje nič in nikogar, da bi dosegel smisel svojega življenja in svoj cilj: vstop v Božje kraljestvo in poveličanost v izenačenosti s poveličanim Kristusom in v večni sreči bivanja v občestvu z njim in vsemi svetimi.

Vprašanje pa je, kako ločiti religijo od vere, kako vedeti, kdaj smo samo »religiozni« in kdaj resnično v veri, kakor jo je oznanjal Božji Sin Jezus Kristus in njegovi apostoli? Wilfried Plock je v svojem traktatu »Religion oder Evangelium?« (Religija ali evangelij?) naštel šest točk, v katerih je religija na videz tako podobna veri, čeprav se od nje povsem razlikuje:

1. Tudi religija pozna molitev – a, če vzamemo v obzir zgodbo o farizeju in cestninarju, ki sta oba šla molit v tempelj (Lk 18, 9-14) religija moli na način farizeja, medtem ko resnična vera moli, kakor je molil cestninar in je šel opravičen domov.

2. Religija Biblijo sicer pogosto omenja ali jo formalno celo postavlja na visoko – čeprav ne tudi na najvišje mesto kot vir in pričo Božje razodete resnice – ne priznava pa ji absolutne resničnosti, veljave in avtoritete. Pri nekaterih religijah se to kaže tako, da njihovi voditelji »izražajo enako spoštovanje vsem svetim knjigam raznih verstev (beri: religijam) sveta...«, kakor lahko beremo predvsem v zadnjem času. Biblija je za te religiozne voditelje pač ena izmed številnih »svetih knjig« in nič več. Za človeka vere obstaja ena sama knjiga, v kateri je izražena absolutna resnica Božjega razodetja: Biblija ali Sveto pismo, sestavljena iz 66 knjig Stare in Nove zaveze.

3. Religija živi vedno od akcije. Prav kakor se je farizej hvalil pred Bogom s svojo »molitvijo«, kako vendar moli, se posti, daruje itd. Religija je po tej značilnosti povsem usklajena s svetom: akcija mora biti... Duhovniki in učitelji raznih religij sveta kar naprej kričijo kakor filmski režiserji, zapirajoč svojo klapo: »Action!“ (izg.: ekšn). Evangelij pa človeka osvobaja vsakega akcionizma, saj jasno uči dvoje: najprej, da je Jezus Kristus delo odrešenja opravil in enkrat za vselej dopolnil na križu (Jn 19, 30) – in potem, da si nebes nihče ne more prislužiti in zaslužiti s svojimi dejanji, ker so zastonjski dar Boga: »Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si Božji dar lahko kupiš z denarjem!«(Apd 8, 20) in nato: »Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 6, 23) ali: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar« (Ef 2, 8).

4. Religija služi za pomirjanje vesti. Zato religije človekovo vest tudi absolutizirajo in jo tako nujno postavljajo nad Boga in njegovo razodetje. Sklicevanje na vest je trik, s katerim Satan človeka pripravi do tega, da svoj »notranji glas« postavi nad jasni glas razodetega Boga: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove« (Heb 1, 1-2). Res je, da govori Bog človeku tudi po vesti, kakor potrjuje apostol Pavel: »Ti dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih: o tem pričuje tudi njihova vest in misli, ki se medsebojno obtožujejo ali pa zagovarjajo« (Rim 2, 15). A po Adamovem grehu je padla tudi čistost človekove vesti, tako se po njej ne oglaša samo to, kar je Bog zapisal v človekovo srce, temveč tudi človeške zmote in demonska zapeljevanja. Človekova vest danes govori iz Božjega samo tistemu, ki je Boga že prej spoznal in priznal in njegovo Besedo, zapisano v Bibliji, postavil nad vse drugo, torej tudi nad lastno vest. Religije se zavedajo, da vest v resnici ni vir absolutne resnice, zato govorijo o »oblikovanju vesti«, kar ni nič drugega kakor manipuliranje z vestjo. Vsaka tiranija in vsaka lažna vera, se pravi religija, »oblikuje vest«, in prav v tem je njen velik greh. Za resnično pomiritev vesti pa ne zadošča nobeno religiozno dejanje, noben obred, noben »zakrament«, nobena cerkvena vključenost in disciplina. Resnično more pomiriti človekovo vest samo On, ki nam edini da mir, kakor ga svet ne more dati (Jn 14, 27). Ne religiozna dejaja in dela, ampak vera v Jezusa Kristusa in njegov odrešenjski dar je edino, kar resnično lahko pomiri človekovo vest.

5. Religija ne pozna gotovosti odrešenja! Religija človeka neprestano pošilja v neko večno iskanje življenjskega smisla in »boga filozofov«, kakor bi rekel Pascal. In religija na človekovo edino pomembno vprašanje, saj to zadeva njegov položaj v večnosti, nima odgovora. Če vprašamo pripadnika katere koli od religij sveta, kam pridejo po svoji smrti, bodo v najboljšem primeru odgovorili, da »upajo, da bo Bog v svoji neskončni ljubezni odrešil vse ljudi in tako tudi njega ali njo...« To pa ni nauk Jezusa Kristusa, ki jasno pove: »Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi« (Mt 13, 42). To nikakor ni isti jezik kakor zavajanje religijskih cerkva, da bo Bog v svoji neskončni ljubezni vse odrešil. Vse želi odrešiti, zato je poslal svojega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor vanj veruje (Jn 3, 16) – a koliko jih ta edini pogoj izpolnjuje? Drugače kakor religije v svoji meglenosti sklicevanja na nekakšno splošno upanje, da že nekako bo, da Bog vendar ne more biti tako krut – kako nespametno človeško mišljenje in govorjenje! – pa nam vera v Jezusa Kristusa daje trdno obljubo in gotovost odrešenja: »Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8, 38-39). Ali pa, kakor pri Janezu: »To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina« (1Jn 5, 13).

6. Religije vodijo v večno pogubo! Jezus ni pridigal splošnega odrešenja neskončno usmiljenega in ljubečega Boga, saj pri Bogu ljubezni ni mogoče in ni dovoljeno izigravati proti resnici in proti pravičnosti! Jasno za vse čase, tudi zate, ki to bereš, kakor zame, ki to pišem, je povedal: »Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne« (Lk 18, 14). Ponosni farizej je namreč vztrajal v svojem grehu, ker se je zanašal na svojo globoko religioznost, ki je dejansko obstajala. Spoštoval je odredbe svoje religije, udeleževal se je obredov, se postil, dajal miloščino, bil je to, čemur v našem okolju danes pravimo »nedeljski kristjani«. Jezus pa nedvomno pravi: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7, 21). Religija, ki ljudem ne natoči čistega vina, kaj edino, bolje rečeno, kdo edino jih more odrešiti, nujno vodi v pogubo in je tako slabša in za večno usodo človeka v slabem pomenu usodnejša kakor pomanjkanje vsakih verskih predstav. Pavel, apostol resničnega evangelija pa nas uči: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere« (Rim 1, 16-17).

Religija ni samo opij, kakor je prav povedal Marx, temveč tista široka pot v pogubo, o kateri je govoril Gospod (Mt 7, 13) – in je tako pot evangelija in resnične vere tista ozka pot, o kateri je govoril Gospod na istem mestu: »Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,14)!

Sklenimo to temo z zadnjim navedkom iz knjige Oleja Hallesbyja »Zakaj nisem religiozen?«:

»Videli smo, kako stoji Kristus sam zase in čemu stoji sam med religijami. Oglejmo si zdaj, Kako sam tam stoji.«

Vse religije stoje skupaj proti Kristusu. So sicer zelo različne, si med seboj ugovarjajo in v številnih točkah delujejo druga proti drugi. A v eni točki stoje skupaj. Nam ljudem govorijo, vska v svojem jeziku, vse kakor ena: Postati moraš religiozen! To je tvoja edina rešitev, a tako boš odrešen! – Kristus pa stoji čisto sam zase in pravi: »Ti, ki si poln zla, ne boš dober zato, ker bi postal religiozen. Samega sebe ljubiš nad vse, ne pa Boga, pa naj si religiozen ali ne. Biti pa moraš odrešen, ne po svoji religioznosti, temveč od svoje religioznosti, prav kakor moraš biti odrešen od svojih siceršnjih grehov.« Tu stoji Kristus čisto sam.

Vsi pogani, v vseh časih in vseh deželah, tudi naši domači pogani, menijo, da je religioznost sama po sebi dobra, da je Bogu ugodna, če jo le jemlješ resno. Zato vsi pogani pripovedujejo o tem, kako je treba bodisi Bogu služiti, ga častiti ali mu darovati. – Kristus pa tudi tu stoji čisto sam.

Govori o tem, kako je treba Boga ljubiti. In ne priznava nobenega drugačnega odnosa do Boga kakor tole: »Boga moraš ljubiti nad vse.«

In njegov največji apostol pravi: ,In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi’ (1Kor 13, 3).

– Tu je točka v krščanstvu, ki je religioznemu človeku predvsem v spotiko. In dokler ta meni, da je odrešenje v tem, da je religiozen, bo mirno zavračal nujno in za preizkus samega sebe obvezno vprašanje iz evangelija: Ljubiš Boga?