Vinko Ošlak - BOG NI MORALIST

 

"Bog ni moralist"

Filozof, prevajalec, književnik in kristjan Vinko Ošlak po 45 letih zapušča katoliško cerkev, ker ta oznanja popačen evangelij

Na klepet je prišel z dvema izdajama Svetega pisma. To bi ne bilo nič nenavadnega, če se ne bi dan prej izpisal iz avstrijskega državnega registra plačnikov cerkvenih prispevkov in tako tudi formalno zapustil katoliške vrste. "Nisem več pripadnik rimskokatoliške cerkve, sem pa kristjan na izključni osnovi božje besede, kakor je objavljena v Svetem pismu," mi pojasni, ko skupaj s fotografom sedemo za mizo v celovški restavraciji Virunum.

Redko kdaj se zgodi, da kak vernik javno zapusti versko skupnost. Še redkeje to stori po tem, ko ji je goreče pripadal tako rekoč vse svoje odraslo življenje in si je v njej našel udobno službo. Za takšno dejanje moraš imeti pogum ali bogaboječnost. Devetinpetdesetletni filozof, književnik, esperantist in prevajalec Vinko Ošlak odkrito priznava, da se Boga boji. "To danes ni popularna drža v nobeni cerkvi, z izjemo resnično Kristusove. Božji strah je izginil iz teološke govorice in s prižnice. Bojim se Jezusove grožnje iz Janezovega razodetja: 'Mlačnega bom izpljunil'(Razodetje 3,16). Zato sem v življenju vedno gorel za vse, kjer sem bil. Moj prastrah je - biti kjer koli mlačen. Kjer koli sem bil, sem bil iz prepričanja. Kadar koli sem spremenil stališče, in nekajkrat sem ga spremenil, nisem dobil plačano, temveč sem plačal. Sprememba je namreč možna v smislu oportunizma ali pa resnične spreobrnitve. Moje življenje je neprestano obračanje proti vetru in ne po vetru, razen kadar je veter biblijski sinonim za Svetega Duha"(Jn 3,8). V kritiki katoliške cerkve je oster kot britev. "Če Sveto pismo položite na katoliški Katekizem, dobite dve popolnoma različni religiji. Glavni problem katoliške cerkve je, da evangelija ne jemlje povsem zares. Z njim ravna kakor deklica z žvečilnim gumijem. Nekatere dele, na primer odlomke iz Pavlovih pisem ali skoraj celotno Janezovo razodetje, pa tudi nekatera jasna Gospodova naročila šteje za prispodobno poezijo ali zgolj mitologijo, ne pa za enako pomembno in veljavno božjo besedo. Evangeliju dodaja človeške in demonsko navdihnjene lastne nauke. Demonskost je v zanikanju Kristusovega enkratnega odrešilnega dejanja in v ponavljanju njegovega darovanja na nekrvav način, a po istem principu. Pri vsaki katoliški maši je Kristus še enkrat duhovno križan, kar je v popolnem nasprotju z naukom evangelija (Hebrejcem 9,12). Odhajam, ker katoliška cerkev oznanja popačen evangelij in tako zavaja milijone svojih pripadnikov."

Ošlak se sprašuje o nekaterih temeljnih postulatih. Tako na primer ne priznava drugega vatikanskega koncila, čeprav ta nesporno velja za zadnji nauk cerkvenega učiteljstva. "Eno od gesel drugega vatikanskega koncila se glasi: 'Človek je pot cerkve.' Jezus pa pravi: 'Jaz sem pot, resnica in življenej'(Jn 14,6). Gre za puč Rima proti Bogu, za vrnitev k starogrški filozofiji in Protagorovemu izreku, po katerem je človek mera vseh stvari. To ni Jezusova, ampak humanistična cerkev." Enako sporno se mu zdi koncilsko geslo, po katerem si cerkev prizadeva za podanašnjenje, namesto da bi si prizadevala za povekovečenje. "Cerkev želi narediti kompromis s tem svetom, da bi ji bilo udobno. S tem ne želim reči, da so katoličani v povprečju moralno slabši od drugih ljudi, večina jih je moralno najbrž boljša od mene. A v osnovi je katoličan zainteresiran za ta svet, namesto da bi bil obrnjen v onstranstvo." V praksi se takšna usmeritev kaže kot težnja po oblasti. "Katoličan je politično zelo zainteresiran človek, vendar ne v plemenitem smislu urejanja stvari v dobro skupnosti, pač pa bolj v smislu vladanja temu svetu." Ošlak odkrito zavrača potrebno po duhovnikih, ker Sveto pismo takšnega posredništva med človekom in Kristusom ne pozna. "Po Svetem pismu smo duhovniki vsi, ki verujemo v Kristusa oziroma smo sprejeli vero."(2 Mz 19,6; 1 Petrova knjiga 2,9). Iluzija o katoliškem duhovništvu kot resničnem božjem zastopništvu na zemlji se mu je porušila že pred leti, ko je bil povabljen na predavanje na teološko fakulteto. V prvi vrsti je sedelo več pomembnih duhovnikov, med drugimi vsaj dva škofa. Pred to ugledno skupino si je drznil ovreči evangeljsko upravičenost duhovništva s temle ironičnim stavkom: "Papež ima v svoji zavrnitvi posvečevanja žensk v duhovnice prav: cerkev nima pravice, da bi jih posvečevala. A papež svoje misli ni povedal do konca. Cerkev prav tako nima pravice, da bi v duhovnike posvečevala moške!" Pričakoval je proteste, a ga je občinstvo nagradilo z aplavzom. "Takrat sem spoznal, kakšni oportunisti so. Namesto da bi me vrgli ven in me zažgali, so mi ploskali." S tem se Ošlakova kritika še ne konča. Ostro nasprotuje poimenovanju rimskega škofa z nazivoma sveti oče in papež. "Takšno poimenovanje je bogokletno, saj je ime sveti oče po Svetem pismu prihranjeno za Boga (Jn 17,18), prav tako pa tudi pomanjševalnica papež - očka, v aramejščini abba. Gre za kult osebnosti in za blasfemijo brez primere, ob kateri bi se morali tudi plešastim vernikom dvigniti lasje. Mogoče ne veste, da si je rimski škof poleg vsega nadel še ime pontifex maximus ali veliki graditelj mostov, kar je bil naziv rimskih cesarjev in velikih duhovnikov poganskega Rima. Čeprav se skuša cerkev danes od tega naziva distancirati, formalno še vedno velja in jasno kaže, da je katolicizem le nadaljevanje rimskega cesarstva z drugimi sredstvi. Cerkev je imperij, multinacionalka, največja politična stranka in največja obveščevalna služba na svetu." Čaščenje device Marije in svetnikov Ošlak označuje za strategijo zla, s katero Satan skuša Jezusa potisniti na rob. "Nič nimam proti občudovanju Marije. Kristjani jo spoštujemo kot zgled v veri. Ne smemo pa je častiti, saj je čaščenje rezervirano za Boga (Lk 1,47). Marija je bila mati Jezusa človeka, katolicizem pa je sprejel babilonsko tezo, da je mati Boga. Popolnoma absurdno je, da bi mati, ki se je sama rodila v času, rodila Boga, ki je vekomaj." Prav tako se ne strinja s krščevanjem otrok, (Mr 1,9), saj lahko vero, ki je v Apostolskih delih vedno postavljena pred krst kot zapečatenje in javno potrditev vere, sprejme le odrasla, zrela osebnost. (Lk 3,21;Mr 16,16; Apd 8,36).Odločno pa nasprotuje tudi upodabljanju svetih ali domnevno svetih oseb, ker je to v nasprotju z drugo božjo zapovedjo (2 Mz 20,4;5 Mz 5,8).

Ko ga vprašam, ali se mu zdi naštevanje cerkvenih napak skladno z držo pravega kristjana, mi pojasni: "Ne gre za očitke, ampak iskrenost in svarilo pred nevarnostjo. Če bi bil vsak katoličan popolnoma iskren, bi to odprlo pot k rešitvi."

Izleti v demonski svet

Ošlakova pot se je začela v katoliški cerkvi na domačih Prevaljah. Tam je bil krščen in birman. Starši so bili verni, hkrati pa so imeli precejšnjo distanco do cerkve in duhovnikov. "Moj oče je bil, kar zadeva odnos do cerkve, liberalec. Ko sem bil ministrant, me je večkrat posvaril: 'Boš že še spoznal duhovnike.' Takrat seveda nisem razumel, kaj je s tem mislil." Od katoliške cerkve se je Ošlak prvič oddaljil v dijaških in študentskih letih. Deset let je bil goreč marksist, vendar nikoli član partije. Po študiju političnih ved na ljubljanski FSPN in pozneje enega leta grščine se je pri 26 letih vrnil v katoliško cerkev. Skakanja iz ene skrajnosti v drugo se ne sramuje. Prej nasprotno. "Imam notranjo potrditev, da nikoli nisem bil na napačnih pozicijah, ker nikoli nisem bil na nobeni poziciji zoper svojo vest. Churchill je nekoč dejal: 'Moški, ki pred svojim 25. letom ni revolucionar, nima srca. Kdor je po 25. letu še vedno revolucionar, nima pameti.' Ta formula drži tudi zame. Danes se nimam ne za revolucionarja ne za upornika, ker je oboje proti Svetemu pismu."

Študij je nadaljeval šele po več letih prekinitve. Na Mednarodni akademiji znanosti in umetnosti v San Marinu je diplomiral in nato še magistriral iz filozofije ter bil hkrati imenovan za dopisnega docenta te akademije. Še naprej pa je ostajal iskalec. "Prepotoval sem vse krive poti od joge do zena, od nihala do tarota, od astrologije do vedeževanja iz kave in kart. Posvetoval sem se z napovedovalkami usode, namesto da bi se posvetoval z Gospodom."(Jer 23,22; Zah 10,2 ) Za te izlete v demonski svet ne krivi cerkve, pač pa svojo grešnost.

Za Ošlaka odhod iz cerkve pomeni tudi odpoved delovnega razmerja. Zadnjih 17 let je bil namreč kot referent za katoliške izobražence in prevajalec zaposlen pri Katoliški akciji krške škofije v Celovcu. "Bil sem deklica za vse. Med drugim sem bil 'zadolžen' za kuhanje kave, na kar sem še najbolj ponosen, ker je bilo to opravilo najbližje krščanstvu," se pošali v svojem značilnem slogu. V Celovec se je z družino preselil leta 1982, ker se mu je ponudila priložnost za službo in ker se je naveličal udbovskega nadlegovanja. "To je bilo po tem, ko smo doma našli prisluškovalne naprave in ko so se okrog hiše na Prevaljah večer za večerom demonstrativno sukali neki moški. Najbolj je trpela žena. Takrat je delala na občini in vse, kar so hoteli povedati meni, so na zelo grob način povedali njej. Enostavno je imela dovolj, in ko so mi ponudili službo na krški škofiji, sva z otroki odšla." Danes takšne selitve v tujino ne priporoča nikomur. "Pa ne zaradi Koroške, ampak nasploh. Treba je ostati na domačem kupu gnoja. Doma imaš neke naravne pravice, ki ti jih priznava tudi sovražnik. V tujini pa si lahka tarča. Imam avstrijsko državljanstvo in vse formalne pravice, toda v praksi sem še vedno prišlek." Na cerkev kot svojo delodajalko nima pripomb. "Do mene so bili absolutno pošteni. Ob slovesu so mi priznali odpravnino, čeprav formalno do nje nisem bil upravičen, saj sem s priznanjem, da verujem drugače od njih, kršil pogodbo, ki sem jo podpisal ob nastopu službe. Ne odhajam zaradi medčloveških odnosov ali zaradi podjetja. Moj razlog je izključno v veri." Najbolj je bil presenečen nad reakcijo duhovnikov. "Vsi so me spraševali, kaj bo z mojo penzijo, nihče pa, kaj bo z mojo dušo."

Sanjska ladja

Odločitve, s katero je na kocko postavil svoj kruh, ni sprejel čez noč in tudi ne lahkomiselno. Do preloma s katolicizmom je prišlo postopoma. "Začne se s tem, da se škandaliziraš nad nedoslednostjo svoje cerkve. To fazo poznamo tudi iz zgodovine komunizma. Člani partije so se najprej škandalizirali nad tem, da partija ni tisto, kar oznanja. Šele veliko pozneje se jim je posvetilo, da zadeva že v načelu ne drži. Podobno je s katolicizmom. To je spoznal že Luther, ko je skušal živeti veliko doslednejše katolištvo kakor večina drugih. Ko je to živel - in šel je res do konca - je trčil ob zid. Spoznal je, da s takšnim ravnanjem ne pride do Boga. Ni šlo toliko za zgražanje nad odpustki. Bistvo je bilo drugje. Luther je genialno opazil, da nas ne odrešujejo dobra dela in da si nebes ne moremo zaslužiti ali si jih kupiti. Da sploh ne obstaja možnost odkupnine, ker je to odkupnino plačal že Jezus Kristus z enkratnim darovanjem na križu. Za nas so nebesa gratis in to je ves nauk krščanstva." Toda tu naletimo na težavo. "Če bi cerkev to sprejela, bi za ves svet potrebovala en sam farni list in pisarnico kje v Jeruzalemu. Za utemeljitev megastruktur pa potrebuje drugačno teologijo, po kateri za odrešitev ne zadošča Kristusova smrt, ampak mora človek opraviti še cel kup dobrih del in obredov, kar vse pa ima tudi svoj denarni ekvivalent." Dejstvo, da je odrešenje enkratno dejanje, seveda ne pomeni, da se lahko brezskrbno naslonimo in živimo v grehu. "Morala je stranski produkt vere, ne pa božji nauk o tem, kaj nas odrešuje. Bog ni moralist. Je absolutno nad vsako moralo. Problem katoličanov je, da so iz odrešenja naredili trgovino, ki deluje po načelu: jaz tebi moralo, ti meni nebesa. (Ef 2,1-10)Z odrešenjem, ki si ga prislužiš, se da delati velik biznis." Dogmo o edini zveličavnosti katoliške cerkve zavrača.

"Rimska cerkev se ima za mogočno ladjo odrešenja, sanjsko ladjo Enterprice, na kateri je mogoče najti vse, kar si srce poželi. To je velemagacin, kjer dobite vse - od baroka do trdega rocka. Toda ali je tako ladjo mogoče spraviti na Genezareško jezero, kjer naj bi se srečali z Jezusom? O tem je mogoče zelo upravičeno dvomiti. Jezus nas namreč čaka v majhnem ribiškem čolnu brez vsakega komforta, ki je na prekooceankah, kakršna je rimska, običajen. Z Jezusom se lahko srečamo le v majhnem ribiškem čolnu vere, kakršna je vsaka majhna svobodna cerkev, ki se povsem naslanja na božjo besedo, ne pa na zgodovino svoje svetne mogočnosti in tradicije."

Eden največjih problemov katoliške cerkve se mu zdi njena neverodostojnost. "Božji besedi sicer vsaj načelno priznava visoko, čeprav ne tudi najvišjo avtoriteto v nauku, saj sta nad božjo besedo še beseda cerkvenega učiteljstva in tradicija. Toda na pastoralni ravni duhovniki te cerkve Sveto pismo poljubno relativizirajo in po svoji potrebi interpretirajo. Na ravni vsakdanjega verskega življenja pa zapovedi in prepovedi Svetega pisma preprosto ignorirajo ali ravnajo celo naravnost v nasprotju z njegovimi normami, ki so norme Boga samega"(Raz 22,18-19). V praksi se napačen nauk kaže skozi številna protislovja. "Čeprav duhovniki cerkvi obljubijo neoženjenost, nekateri med njimi na skrivaj ali celo očitno živijo z žensko. Sam celibata ne podpiram, ker ga božja beseda ne zahteva. Mislim pa, da bi se ti duhovniki morali oženiti in biti - kot pravi apostol Pavel - možje ene žene"(1 Timotej 3,2). Drug primer protislovja je nasprotovanje oploditvi samskih žensk, ki je, kakor pravi cerkev, samo po sebi teološko pravilno. "Ko je bil leta 2001 na to temo razpisan referendum, je cerkev umetni oploditvi nasprotovala z argumentom, da otrok potrebuje tudi očeta. To je sicer lep nauk, ki pa ga cerkev sama prva ne upošteva. Če je namreč otrokov oče duhovnik, cerkev najprej takemu otroku odvzame očeta." Enako problematičen se mu zdi odnos RKC do vračanja zaseženega premoženja. "Komunistični režim je cerkev po vojni dejansko oropal velikega dela njenega premoženja in slovenska država še danes ne doume preproste pravne logike, da je ukradeno ali oropano treba odškodovanemu lastniku brezpogojno vrniti, ne pa se iti ideološko 'ugotavljanje izvora zajetega premoženja', da v tem razmerju cerkev ni versko občestvo, temveč preprosto pravna oseba. V tej točki ima cerkev pravno gledano prav. Drugo vprašanje pa je, ali je z verskega in duhovnega vidika primerno, da se tako poteguje za to, kar ji je nekdanja oblast na silo odvzela. Ista cerkev je namreč v času komunistične strahovlade po svojih najvišjih predstavnikih - berite Družino iz tistega časa - večkrat celo hvaležno pohvalila komunistično oblast, da jo je 'rešila skrbi za zemeljske dobrine in jo osvobodila za resnično delo na pastoralnem in zakramentalnem področju'." Kako katoliška cerkev pojmuje dolžnost vračanja ukradenega in zaseženega, kadar je bila sama storilka takih dejanj, je Ošlak doživel pred desetimi leti v Celovcu. "V pripravah na ekumensko prireditev ob vsakoletni januarski molitveni osmini za edinost kristjanov sem predlagal, da bi se ustavili pred celovško stolnico, ki so jo postavili protestanti, v času protireformacije jo je konfiscirala krška škofija in jo dala v upravljanje jezuitom, danes pa je to stolna cerkev krške škofije. Predlagal sem, da bi uporabili ekumensko priložnost in se opravičili protestantom za storjeno krivico, krški škof pa naj bi cerkev slovesno ponudil protestantom v vrnitev. S tem predlogom nisem prišel niti do ravni odbora za pripravo te vsakoletne prireditve. Celo moji najbližji katoliški prijatelji so se mi iz vsega krivičnega srca zakrohotali, kakor da imajo opraviti z medicinsko ugotovljenim blaznežem. To je torej 'vračanje zaseženega premoženja' po katoliško!" Enako razočaran je nad tem, da se cerkev nikoli ni zares iskreno opravičila za svoje nasilje. "Katoliška cerkev v redkih opravičilih uporablja enak žargon kakor komunisti. Pravi namreč, da je delala napake. Ampak prosim lepo: napake delam jaz pri tipkanju. Če pa ubiješ milijone ljudi, to vendar ni napaka, ampak kajnovski zločin. V tem pogledu se mi zdita katolicizem in komunizem dve podobi istega kovanca." Pošastno se mu zdi, da skuša cerkev svoje grehe časovno relativizirati, namesto da bi jih obžalovala. "Cerkveni zgodovinar ali zavzeti katoličan bosta o strašnih grozodejstvih cerkve predvsem v srednjem veku in do Napoleona kot dobra marksista rekla, da je treba na to gledati časovno, upoštevajoč zgodovinske okoliščine. Ampak pred Bogom je umor vedno umor (Dan 3,23;Rim 13,9;Mt 5,21.) Bog ni marksist, katoličani pa so v tem pogledu dokaj dosledni marksisti. Z zgodovinsko logiko skušajo preinterpretirati ta dejanja in jih narediti nedolžna, češ, to so bili pač drugi časi. Ko je rimski škof v Nemčiji govoril o islamu, je pozabil, da najmanj isto lahko rečemo za rimsko cerkev. Sicer pa mislim, da so bila grozodejstva Rima hujša od grozodejstev takratnega muslimanskega sveta." Ker se mu rimskokatoliška cerkev kaže kot Titanik, ki se bo prej ali slej potopil, zavestno zapušča njegov krov. Zadnje leto kot razlagalec Svetega pisma in pridigar deluje v krščanskih skupnostih in bibličnih skupinah na avstrijskem Koroškem in v Sloveniji. Zatočišče si je našel pri evangeljskih kristjanih. Ob nedeljah obiskuje službo božjo. To ni maša v katoliškem pomenu besede, saj v njej ni liturgije, poleg tega zbora ne vodi v katoliškem smislu posvečena oseba, ampak krščanski brat, ki mu občestvo to zaupa. Delovanje v skupnosti se mu zdi pomembno. "Eden izmed znakov, da je kdo zares spreobrnjen, je tudi ta, da si poišče brate in sestre v veri. Solistov v veri namreč ne more biti." Ko ga nazadnje vprašam, ali meni, da se bo njegova nova skupnost bistveno povečala, mi povsem resno odvrne: "Ni šans. Tako piše tudi v Svetem pismu in verjamem Bogu, ker ima s tem svetom nekaj izkušenj." (Mt 7,13).

Urša Marn