Vinko Ošlak - KOLIKO PREMOGA JE ŠE NA LADJI

 

Koliko premoga je še na ladji?

 Vinko Ošlak

Komisarjem in diplomatom evropskih držav EU postaja vroče pod nogami. Vse bolj tudi ti verjamejo, da bi znanstveniki utegnili imeti prav: to, kar se je s tako slavo začelo v 19. stoletju, namreč "premagovanje narave", se danes kaže kot poraz človeka, kot njegov popoln propad.

 

S svojo nezmernostjo in objestnostjo je dosegel točko, s katere se ne more več vrniti. V listnici ima vozovnico brez vrnitve. Tudi ko bi se danes vse države dogovorile, da opustijo izrabljanje vseh fosilnih virov energije, celo če bi se tega najstrožje držale, bi bilo prepozno. Gre samo še za to, koliko desetletij ali tudi samo let še...

Seveda bi si lahko marsikak današnji glavobol prihranili, če bi preprosto verovali Bibliji, da je ta svet ustvarjen v času in za nekaj časa. Dobro, če je to premalo imenitno, bi lahko verjeli fizikoma Rudolfu Clausiusu, ki je izrekel znameniti drugi stavek termodinamike, in Boltzmannu, ki je potem razložil njegovo uporabnost. Prav ta stavek je dokončen obračun z vsakršno zamislijo perpetuum mobila, čeprav ga materialisti še naprej izdelujejo v svojih glavah, se pravi vesolja, ki bi bilo samo sebi vzrok in bi trajalo in se spreminjalo, torej večno gibalo. Ker pa politična elita ne pozna niti Biblije niti najvišjih dosežkov klasične, kaj šele moderne fizike, je obsojena na nemoč. Slovenska politična nomenklatura ne verjame niti svojemu nekdanjemu preroku Karlu Marxu, ki je v analogiji nekakšne ekonomske entropije povsem pravilno napovedal propad kapitalističnega sistema, kakor žal ni pravilno napovedal rojstva komunistične družbe. Res je, da se njegova napoved še ni povsem uresničila, a do tega ni več tako daleč. Žal pa nič ne bo s tem, kar je brezbožni rabi iz Trierja videl kot rešitev vseh človeških vprašanj. Marx je bil zelo zelo blizu pravemu odgovoru. Prav je ugotovil, da je človeška družba ujeta v stihijo kapitala in dobička kot njegovega dinamičnega elementa in da je stihija kakor entropija v fizičnem vesolju v družbi vse večja. Motil pa se je, ko je menil, da lahko človeštvo iz stihije povleče načrt, kakršnega je videl v načrtu brezrazredne komunistične družbe. A podobno kakor še tako bogato fizikalno znanje ne more preklicati zakona napredujoče entropije in se tako ura vesolja nujno upočasnjuje in se nazadnje ustavi, tako tudi še tako bogato ekonomsko in sociološko znanje ne more odpraviti ekonomske in družbene entropije in stihije; človek jo lahko, kakor smo videli v 20. stoletju, s svojimi načrti in posegi samo še pospeši in zaostri.

Samo dve skupini človeštva se povsem mirno, na videz enako, odzivata na dogajanje, ki ga danes ni več mogoče spregledati: neznatna skupina resničnih kristjanov in neznansko velika skupina tistih, ki premalo vedo in premalo razumejo, da bi se čutili ogrožene. Seveda je druga, tako velika in povsem nehomogena skupina, se pravi največji del človeštva, pred tem, da se ob dramatičnem dogajanju v naravi, ki smo mu priče v zadnjih letih, v nekem trenutku sesuje in se sprevrže v toliko bolj nevarno množico, ki jo je zajela nemočna panika, ki lahko iz teh nevednih množic v hipu prikliče najnižje nagone obstoja in boja za obstoj. To je isti tip človeka in človeštva, kakor ga poznamo iz biblijske pripovedi o vesoljnem potopu ali pa o uničenju Sodome in Gomore. Do zadnjega so jedli in pili, veseljačili in uganjali svoje umazane stvari, nato pa so padli v brezumje obsojenih na uničenje.

A od kod mir kristjanov, ki so dovolj poučeni, tudi v fiziki in ekonomiji, da prav dobro vedo, kaj se dogaja, in jih vendar ne zajame panika? Če že ni mogoče zaobrniti velikega procesa, ki smo mu priče, ali ne bi bilo mogoče doseči vsaj nekaj tiste anekdotične obvladanosti, kakršna naj bi vladala v orkestru na potapljajočem se Titanicu, ki je do konca mirno igral svoj program, čeprav so potniki že padali s krova v ledeno mrzlo morje in se utapljali? Že pred leti umrli znameniti britanski biokemik svetovnega slovesa Arthur E. Wilder-Smith, hkrati eden najbolj zavzetih krščanskih evangelistov in pridigarjev 20. stoletja, je na vprašanje o grožnji, da nam na Zemlji zmanjka goriva, kakor je že v šestdesetih letih napovedoval Club of Rome, odgovoril s svojo otroško preprostostjo, za katero pa se skriva neverjetno znanje: "Stvarnik je na ladjo, ki jo je poslal na pot, naložil prav toliko premoga, kolikor ga potrebuje, da doseže pristan, in nič več!" Da, tako preprosta je ta stvar.

Problem našega sveta ni to, da je končen, ni to, da je ta konec morda že presenetljivo blizu, temveč v človekovi upornosti, ko se ni pripravljen sprijazniti z očitnimi dejstvi in hoče vsem vedam in vednostim navzlic kljubovati svojemu Stvarniku in izzivati njegovo jezo. A kaj, ko je končnost tega sveta mogoče mirno sprejeti samo, če prej sprejmemo neskončnost drugega sveta onstran fizike, kemije in človekovega družboslovja.

Sklep, ki bi ga kdo, ki ni seznanjen z resničnim duhom krščanstva, utegnil iz tega povleči, da je torej vseeno, kako se vedemo v prihodnje, do nastopa takega ali drugačnega konca, bi bil povsem napačen. Kristjani od samega začetka dobro vedo, da je ta svet ustvarjen začasno in da je njegov konec blizu. Ker pa je čas človekovega obstoja obenem zanj čas preizkušnje, je kristjanom seveda naloženo, naj sami ne bodo vzrok svojega propada; če ga ne morejo zadržati, naj ga vsaj ne pospešujejo; če ne morejo preprečiti, česar v njegovem namenu v osnovi ni mogoče preprečiti, potem naj se zavzemajo vsaj za to, da bi ne bilo tistega zla, ki ga je v resnici mogoče preprečiti. Kristjani so na svetu to, kar so bili na potapljajočem se Titanicu nekateri duhovniki, zdravniki, bolničarji in oficirji, ki so sicer dobro vedeli, da je ladja obsojena na to, da se potopi, a so do zadnjega tolažili potnike in jim pomagali, jih skušali rešiti in za vse to zastavljali in nazadnje tudi dali lastna življenja. Bolje položaja in vloge kristjanov v tem svetu ni mogoče opisati.

Tako bo kristjan skrbno ugašal nepotrebne luči, tudi če to le malo navrže; ne bo po nepotrebnem pregreval prostorov, tudi če nas to ne reši; ne bo se po nepotrebnem vozil z avtomobilom, dal bo prednost manj požrešnemu vozilu; dobro bo premislil, ali je njegovo potovanje z letalom res tako potrebno - dopust pa si bo omislil v svoji ožji domovini in mu bo navrženo spoznanje, da je tako ali tako še ne pozna. Pri svojem varčnem in zmernem življenju ne bo čakal na sklepe bruseljske evropske komisije, ne bo se tudi predal medijski paniki zaradi propadanja okolja. Ve namreč, da ima njegovo začasno vesoljsko plovilo do pristana svojega obstoja naloženega ravno dovolj premoga...