Vinko Ošlak - KO SE BOG SMEJE

 

Ko se Bog smeje...

Kolumne - petek, 11.01.2008

Tekst: Vinko Ošlak

Večini folklornih vernikov je predstava, da bi se Bog smejal, tuja, zato so njihovi obrazi v cerkvenih klopeh mrki, kakor da Kristus ne bi vstal, ampak strohnel.

A če bi odprli knjigo psalmov, bi že v drugem po vrsti lahko prebrali: »Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje.«

Pri preroku Habakuku pa bi lahko kar na začetku prebrali: »Norčuje se iz kraljev, oblastniki so mu v posmeh. Smeje se vsaki trdnjavi, naredi nasip in jo zavzame.«

Tu seveda niso mišljene samo vojaške trdnjave, čeprav tudi te, ampak vsaka oblika človeške (lažne) zavarovanosti in samo-gotovosti, vsaka doktrina, med temi pa predvsem tiste, ki jih imenujemo religija. Vsemu temu se Bog veselo smeje, saj bodo, nekatere že v zgodovini, druge pa ob koncu časov, padle in bo, kakor da jih nikoli ni bilo.

Lepo je opazovati, iz česa se je Bog najbolj ponorčeval v podiranju oblastnih in religioznih sistemov. Fašiste, ki so malikovali državo, je udaril po državnosti.

Nam najbližji svarilni zgled, Italija, je primer države, ki je pravzaprav ni več, ker je mafija, država v državi, močnejša od države same.

Nacionalne socialiste, ki so malikovali raso, je udaril po rasi. V času tretjega rajha so si pripovedovali šalo na temo, kdo je pravi arijec: Ta, ki je blond kakor Hitler, postaven kakor Goebbels, slok kakor Göhring in simpatičen kakor Himmler.

Znameniti nemški kabaretist Wolfgang Neuss pa je dopisal: »Hitler je bil v dnu svojega srca blond...«

Komuniste, ki so malikovali ekonomijo, je udaril po gospodarstvu. To, kar so imeli za osnovo vsega, kar naj bi sploh naredilo človeka (delo), kar naj bi bilo »materialna baza« mišljenja, prav na tem odločilnem izpitu so sramotno pogrnili – in to vsi in povsod! Celo eden najbolj zadrtih in upornih, Fidel Castro, je moral prav te dni priznati propad svoje ideologije in napovedati vzpostavitev svobodnega tržnega gospodarstva.

Rimskokatoliška cerkev malikuje devištvo svoje neformalne boginje Marije, a ne Marije iz Nazareta, ki je res živela in rodila Jezusa, a potem živela normalno zakonsko življenje, kakor nam pove 24. verz 1. poglavja evangelija po Mateju, torej ne deviška, pač pa izmišljena Marija iz Efeza, dejansko naslednica Afrodite.

In Bog je to cerkev udaril po devištvu. Od nikoder nimamo toliko in tako žalostno-sočnih poročil o spolnem razvratu in zlorabah, predvsem še o zlorabah otrok, kakor prav iz te cerkve in predvsem iz njenega »apostolsko-sukcesijskega« vodstva.

Pred leti je krški škof dr. Schwarz objavil v koroškem časopisju odločitev, da bo krška škofija umaknila delnice iz naložb v oborožitveno industrijo, mamila in pornografijo. Poiskal sem vse stare učbenike logike in naposled naredil logični sklep, ki je po moje pravilen: umakniti delnice iz svinjarije je mogoče samo komu, ki jih je tja, v moralni svinjak, najprej naložil!

Zdaj beremo nekaj podobnega iz mariborske škofije. Tudi tu bo škofija prodala svoj večinski delež televizije, ki je prenašala pornografske programe.

Krški škof je bil toliko spretnejši in brihtnejši, da je s svojo napovedjo prehitel novinarje, ki bi prej ali slej stvar razkrili in tako pokazali, kake vrste deviškost je čaščena v tej ustanovi. Mariborski nadškof in njegovi ljubljanski apologeti so se odzvali šele, ko se je vsa Slovenija nagustirala nad packarijo cerkvenih tosvetnih poslov, ki ne bodo ostali brez posledic v večnosti.

Zagroženo je namreč, kakor beremo v 18. poglavju pri Mateju: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja«

A ko se zgrozimo nad tem, kar so sadovi drevesa, ki se mu bo na koncu zgodilo kakor v evangeljski pripovedi s figovcem, ki ni obrodil sadu, in ga je Gospod preklel v trajno nerodovitnost, ne smemo zapasti v moralistično zgražanje, kar je naša skušnjava. Od zgražanja, od moraliziranja, kakor koli je že samo po sebi upravičeno in razumljivo, moramo preiti v območje bistvenega: kakšno je vendar drevo, ki rodi tako življenjsko nevarne sadove. Nevarne namreč za večno in ne samo tukajšnje telesno življenje.

Tako pravi Jezus: »Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.« In: »Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja.«

Spolni razvrat, pornografijo in pedofilske napade pa z rimskega drevesa, lahko mirno dodamo iz človeške besede. Ameriška sodišča, ki so v zadnjih letih obsodila nekatere katoliške škofije na milijone dolarjev kazni zaradi pedofilskih zločinov, bi bilo težko obtožiti »komunistične kontinuitete«.

Rimo-katoliški greh ni večji od grehov drugega porekla zato, ker bi bili rimo-katoličani moralno slabši ljudje kot ostali kristjani. Prav nasprotno, med njimi je morda celo velika večina takih, ki se iskreno trudijo za svojo moralo, ki bi resnično radi naredili iz sebe dobrega človeka, kakor se glasi temeljno naročilo, s katerim pokojni dr. Janžekovič končuje svojo najbolj znano knjigo Smisel življenja. »Sam imam Rimo-katoličane za moralno boljše od sebe.«

V čem je torej problem? Prav v tem. V njihovem malikovanju morale, katere glavni vidik je zanje deviškost, ko bi morali svoje upanje položiti v Božje usmiljenje in vero v Jezusovo odkupno žrtev.

Tako skuša biti Rimo-katoličan moralen, da bi si zaslužil odrešenje, medtem ko je kristjan v stranskem učinku tudi moralen, ker je zastonj prejel odrešenje.

Kdor pa tako sprevrže evangelij, da zanika zadostnost Kristusove žrtve in postavi pod vprašaj ekskluzivnost njegovega sredništva ter uvaja še razna druga posredovanja (duhovniki, Marija, angeli, »svetniki«, duše umrlih), temu se tudi morala ne more posrečiti – in to je tista prva delnica, iz katere danes sledijo vse druge, tudi pornografske; delnica, ki je nobena Rimokatoliška škofija ne bo prodala!

Pristno zgražanje zadeva greh, ne pa grešnika. Je vrnitev na začetek, k Besedi, ne pa uživanje v zalotitvi. Je vabilo k spreobrnitvi, ne pa izživljanje v samo-pravičnosti.