Vinko Olšak - RAZMIŠLJANJA IN UGOTOVITVE NA OSNOVI ŽIVLJENJSKE IZKUŠNJE IN SVETEGA PISMA

 

RAZMIŠLJANJA IN UGOTOVITVE NA OSNOVI ŽIVLJENJSKE IZKUŠNJE IN SVETEGA PISMA

Vinko Ošlak

Po 33 letih, če prištejem še leta svoje otroške vere, pa po 45 letih katoliške pripadnosti zapuščam rimsko-katoliško cerkev – in po kakih 17 letih odhajam z delovnega mesta Katoliške akcije krške škofije na Koroškem. Ne odhajam niti v jezi niti v kaki zameri, ne iz razočaranja in ne zaradi tega, ker mi nebi bilo zadoščeno, ne zaradi kake krivice in ne zaradi kake užaljenosti. Ko bi šlo za kar koli od tega, bi tudi ne imel nikakršnega opravičila in prav tako ne razloga, da se poslavljam s tako obširnim pojasnilom. To pojasnilo sestavljam zato, ker so razlogi mojega odhoda veliko globlji in zadevajo vsakega vernega in v veri iščočega človeka, tako tudi vse moje kolege in predstojnike. Pojasnilo dolgujem vsem, s katerimi sem ves ta čas poklicno sodeloval ali jim bil poklicno kakor koli odgovoren, saj moj primer zadeva mesto v Svetem pismu, kjer smo poklicani, da pričujemo, pa naj bo v „priliki ali ne priliki” in da razgrnemo razloge svojega upanja: „Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas” (1 Pt 3,15) ali: „Vam pa bo to dalo priložnost za pričevanje” (Lk 21, 13-14). Res je, nihče me ni po tem, kar bom tu napisal, povprašal, a domnevam, da bodo to storili moji predpostavljeni, ko jim bom sporočil svojo odločitev. Vprašati pa me utegnejo tudi naši partnerji, s katerimi sem po službeni dolžnosti sodeloval, in sem tem prav tako dolžan poštenega odgovora. S svojo odločitvijo se namreč poslavljam tudi od njih.

Med vsemi službami, ki sem jih v življenju opravljal, ta pri Katoliški akciji krške škofije gotovo ni bila med slabšimi. Kolegi so bili do mene pretežno prijazni, kooperativni in v glavnem korektni – nobene pritožbe nimam nad svojimi predstojniki; delodajalec, torej krška škofija, je bil zame dober in razumevajoč delodajalec. Od vseh se torej poslavljam s hvaležnostjo in številnimi lepimi spomini. V tej ustanovi sem se veliko naučil, brez nje veliko stvari, predvsem takih, ki zadevajo mojo vero, nikoli ne bi spoznal, torej tudi ne tistih, ki so mi pripomogle k verskemu spoznanju, zaradi katerega verska doslednost zahteva od mene izstop in odhod.

Odhajam – in moram oditi, tudi ko bi mi vsi drugi razlogi to branili – ker cerkev, v kateri sem do sedaj delal in ji pripadal, ni tista, ki bi vodila svoje vernike v odrešenje, in to je zame glavni razlog pripadnosti ali ne pripadnosti, saj to po vsem, kar mi je povedala Božja beseda, pa tudi opazovanje cerkvenega dogajanja in besed ter dejanj njenih voditeljev, ni Kristusova cerkev. Rimska katoliška cerkev je vera in ustanova rimskega cesarja in je to ostala tudi, ko cesarstva že davno ni več, in bo to ostala, ko bo cesarstvo spet tu, kakor se že napoveduje in zarisuje pred našimi očmi, čeprav so imena za stare stvari drugačna in na prvi pogled nekaterim te povezave ni mogoče odkriti. Odhajam, ker uči in oznanja ta ustanova popačen evangelij in tako zavaja milijone in stotine milijonov svojih pripadnikov, da se od Jezusa Kristusa, skozi katerega edinega gre pot odrešenja, vse bolj oddaljujejo, namesto da bi hodili za njim, kakor nam je sam naročil. V tej ustanovi pa zaznavam tudi vedno več izpolnitev starozaveznih in novozaveznih prerokb, ki kažejo na to, da bo prav ta najbolj odpadla od vseh odpadlih po imenu krščanskih cerkva pripravila religiozno ozadje za Antikristov nastop in boj proti svetim resnične Kristusove cerkve, ki bo trpela preganjanje kakor še nikoli prej. Napačna cerkev, ki jo še v zadnjem hipu, ko gre za mojo odrešenjsko usodo, zapuščam, skuša s svojimi demonskimi nauki, o katerih govori apostol Pavel v svojem pismu Timoteju (1Tim 4, 1) zriniti našega Odrešenika in edinega srednika med Bogom in človekom na drugo ali celo še na kako nižje mesto, na njegovo mesto pa postaviti malike v izmišljeni povezavi z velikimi ljudmi vere, kakor Jezusovo resnično materjo Marijo ali pa kakor z nekaterimi, ki jim je ta cerkev nadela poseben status „svetnikov in priprošnikov”, o kakršnem v Svetem pismu ni niti besede.

Eno najpogubnejših zlih dejanj te lažne cerkve pa je zanikanje Jezusove enkrat za vselej dosežene odrešilne moči v trpljenju in smrti na križu za našo odrešitev in iz tega izvirajoče milosti, po kateri bo odrešen vsak, ki bo vanj veroval in klical njegovo ime. To zanikanje se v strahotni nevednosti pri tistih, ki so zapeljani, ali pa hudobiji tistih, ki zapeljujejo, najbolj drastično izraža v razumevanju „bogoslužja”, kjer pri vsakokratni „maši”, ki jo v svoji zmotni razlagi imenujejo celo „sveta”, vsakokrat znova križajo Jezusa Kristusa, kakor da v svojem resničnem križanju njegovo delo ne bi bilo dopolnjeno, sicer res le „nekrvavo”, kakor to opredelijo, a vendar križajo in tako zanikajo prvo in resnično križanje in njegovo odrešenjsko zadostnost. Kakor imajo sami „mašno daritev” za središče krščanskega življenja, tako je ta strašni sprevrženi obred v resnici središče prav satanskega nasprotovanja Gospodovi resnični enkratni daritvi enkrat za vselej – je v resnici črna Satanova maša v najbolj polnem pomenu tega pojma. Celo zanikanje Božjega stvarjenja sveta in človeka ne more biti hujše nasprotovanje vsemu zares Božjemu, kakor pa zanikanje enkratne (Rim 6, 10; Heb 7, 27) zadostilne smrti Božjega Sina, s katerim je odplačana človeška krivda, enkrat za vselej in za vsakega, ki to v veri sprejme in je tako rešen.

Da pa bi popačenost evangelija mogla učinkovito opravljati svoj sprevrženi misijon zavajanja množic od Kristusa proč k malikom, je potreben tudi povsem samovoljen in popačen pogled na Božjo besedo, je potreben razlagalni relativizem, je potrebna rezervacija avtoritarnih razlag za tim. „cerkveno učiteljstvo”, kar je že drugi totalni napad na Božji red, po katerem je ta služba pridržana Svetemu Duhu, ne pa posameznemu človeku ali kaki „ordinirani” človeški skupini. Podpis Svetega Duha pri vodenju te cerkve je ponarejen. Hudo bogokletstvo, neodpustljivi greh zoper Svetega Duha bi namreč imeli, če bi trdili, da so tako hude zgodovinske in verske zmote, kakor jih izpričuje tisoč petsto letna zgodovina te cerkve, bile delo in navdih tretje Božje osebe – Svetega Duha.

Rimska cerkev, ki svojo striktno hierarhično organiziranost utemeljuje s potrebo po edinosti, je na vrsto načinov razdeljena in sprta sama v sebi („Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati” - Mr 3,24; „On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: ,Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši.« Luka 11,17).

Zunanja razdelitev, ki je vidna na prvi pogled, je razdelitev na doktrinarni, pastoralni in uresničevalni del – vsi trije deli pa so med seboj globoko neskladni. Tako na primer rimska cerkev v svoji doktrini Božji besedi vsaj načelno priznava če že ne najvišjo avtoriteto v nauku, pa vsaj pridruženo tim. „tradiciji”. Na pastoralni ravni duhovniki te iste cerkve Sveto pismo poljubno relativizirajo in po svoji potrebi interpretirajo, kar je v nasprotju z doktrinarno pozicijo SP. Na uresničevalni ravni, se pravi na ravni vsakdanjega verskega življenja, pa zapovedi in prepovedi Svetega pisma preprosto ignorirajo ali ravnajo celo naravnost v nasprotju z njegovimi normami, ki so norme Boga samega, ki je resnični avtor svoje Besede. Tako je zadnja raven v nasprotju z obema prejšnjima. To pa ni le razdeljenost vse cerkve po njenih strukturnih stičiščih, temveč je to verovanjski prerez in podoba vsakega njenega posameznega pripadnika, posebej pa še verskega „učitelja” in „službenega duhovnika” od najmanjšega kaplana do rimskega škofa, ki ga blasfemično imenujejo z oznako, ki v Svetem pismu gre samo Bogu: „Sveti Oče”!

Upam, da sem s svojo odločitvijo, da po svojem odhodu v svoji starosti 59 let postavljam na kocko svoj vsakdanji kruh, ne le svojega, temveč tudi kruh svoje družine, vendarle dovolj verodostojen, da te odločitve nisem sprejel iz kake lahkomiselnosti ali iz kakega trivialnega razloga. Zelo dobro sem vso stvar v sebi premislil in kar preveč dolgo sem tudi okleval in iskal možne kompromisne rešitve. Tako je bila moja prva odločitev pred skoraj dvema letoma ta, da do upokojitve vztrajam v cerkvi, ki jo sicer imam za napačno, a v njej delujem tako, da bo to v skladu z mojo vero. Bog tega ni sprejel in mi je poslal vznemirjenost vesti, ki me ni pustila pri miru in me je potiskala k čisti in pošteni odločitvi. Danes ne morem drugače, edini odlog, ki sem si ga dovolil, je ta, da sem sklenil delovno leto in ne puščam za seboj nedokončanih in sredi dela prekinjenih programov in projektov, s čimer bi škodoval svojemu delodajalcu, to pa ne bi bilo v skladu z mojo spreobrnitvijo.

Vse skupaj pa se ni začelo šele pred dobrim letom, temveč davno prej. Tudi to bi rad tu pojasnil, saj to pismo ni samo slovo, temveč je tudi vabilo – vabilo v takem smislu, da bi slovesa naj sploh ne bilo, saj bi se v najboljšem primeru vsi skupaj napotili za Gospodom, kakor nas vabi in mu le redki v resnici sledijo. Ne samo svoje neposredne kolege in predstojnike, tudi vse voditelje in učitelje katoliške cerkve krške škofije na Koroškem vabim, da globoko premislijo svojo vero, se spreobrnejo in verujejo evangeliju (Mk 1, 15); tisti med starešinami pa, ki so svoji cerkvi obljubili neoženjenost, a živijo, skrivaj ali celo očito, z žensko, naj nehajo živeti v grehu in naj se oženijo, naj bodo, kakor pravi apostol za škofe in starešine, „mož ene žene” (1Tim 3, 2).

Danes ljudje radi razumejo spremembe v veri in mišljenju, še toliko bolj v pripadnostih razne vrste, najprej v cerkveni, nato tudi politični, kot znamenje slabega značaja. Ne prihaja mi na misel, da bi branil ali celo moral braniti svoj značaj. Nič ne polagam v svoj značaj in njegovo morebitno trdnost, saj svoje rešitve ne upam najti v tem tako šibkem elementu človekove duše, pač pa v Gospodu, ki je tudi zame na križu odkupil več, kakor more biti in dati še tako lep in trden značaj. Tako predvsem velike državne cerkve, med kakršne sodi predvsem še rimsko-katoliška, živijo v veliki meri prav od strahu milijonov, da bi razodeli slab značaj, če bi se ravnali po svoji vesti, in ne več po tradiciji, v katero so bili rojeni in v kateri so bili vzgojeni. Odkrito priznavam, da sem raje neznačajen pred ljudmi kakor pa izgubljen pred Bogom. Če pridem do kakega novega spoznanja, in stoji za njim tako neizpodbitna (zame) avtoriteta, kakor je Božja beseda sama, potem bom tudi naprej brez dolgega pomišljanja vrgel svoj „značaj” čez krov in se raje oziral po Severnici Božjega vodenja kakor pa po bežnih izgubljenih utrinkih zgolj človeških ognjemetov. Nekoč, pred skoraj 30 leti me je moj še danes katoliški prijatelj pred veliko javnostjo močno pohvalil, da ko ugledam resnico, pustim vse in grem za njo, pa naj me stane kar hoče. Danes, ko delam nekaj podobnega, le da grem zdaj za vso resnico in ne le delno, kakor tedaj, ko sem pustil za seboj sanje marksistične utopije (čeprav nikoli član kake komunistične stranke) in se oprijel krščanstva v njegovi katoliški popačenosti (česar tedaj nisem vedel in videl), me seveda ne hvali (kar mi samo po sebi zelo prija, ker me potrjuje), saj meni, da resnico zapuščam, ne da bi mi mogel za to navesti en sam verski argument, se pravi navedek iz Svetega pisma; ko torej puščam za seboj rimsko zmoto in ravnam svoje krmilo po Božji besedi in ničemer drugem. Tedaj pred 30 leti me je osrečil za trenutek, danes me s svojim ugovorom potrjuje za večnost. Stvar je namreč taka: ko spoznavaš delno in samo delno zapustiš napačna izročila, jih veliko ploska, veliko pa ti kaže pesti. Ko pa spoznaš v polnosti – čeprav še vedno v Pavlovem motnem ogledalu! – ti ves svet razen redkih bratov v veri kaže pesti in ni nobenega, ki bi ti še ploskal: večine, ker te v tej zadnji izbiri zavračajo, tistih nekaj, ki s teboj enako verujejo, ker vedo, kakor nevarno je laskanje človeku na zemlji, četudi bi bil njihov motiv sam na sebi pravilen...

V svojo nečast in sramoto pa moram priznati, da me je ves čas, skoraj do zadnjega, prevzemala ne toliko zunanja, arhitekturna, slikarsko-umetniška, pač pa predvsem intelektualna in poetična veličina rimske cerkve. Tu sem našel največja filozofska imena, tu sem si lahko izbiral tudi največja imena svetovne poezije, proze in dramatike, tu so bili doma veliki misleci, ki sem jih občudoval in se jim skušal, tudi v posnemanju, približati. To je bila moja resnična past. Hiša, sem si dopovedoval, v kateri prebivajo tako mogočna imena svetovne kulture, modrosti in umetnosti, je lahko samo prava hiša, pa naj bo v njej še toliko odbijajočih prostorov in stvari. Pripravljen sem bil odpustiti in pozabiti kršitve in preziranje celotnega Dekaloga, ko pa sem v njej lahko občudoval tako velika dela človekovega duha. In do zadnjega nisem spoznal, da stojim danes tako osramočen pred svojim Bogom in pred ljudmi, kako bo Bog na koncu tega na videz tako velikega „človeškega duha” osramotil in osmešil, kakor dela to v neki meri in v opozorilo živečim že zdaj sproti, v potekanju časa, ki še manjka do svoje izpolnitve. Skoraj vse do zadnjega sem nasedal tudi znameniti Boccacciovi paraboli o spreobrnjenem Judu v njegovi zbirki novel Decamerone, kjer dobi versko iščoči Jud, ko poroma na oglede v Rim, prav v nečednostih „večnega mesta” zadnje potrdilo za temeljno pravilnost rimskega nauka in cerkve, saj ustanova, ki kljub takim umazanostim tako dolgo kljubuje času, zares ne more biti napačna. Kakor Boccaccio, tudi sam nisem znal izračunati niti tega, da so po tem pravilu čudovito potrjena skoraj vsa človeška verstva, še bolj pa vraževerstva od začetka časov do danes, razen nekaterih najnovejših, ki pa so spet samo nove variante že zdavnaj obstoječih. Navsezadnje krščanstvo ni eno najstarejših verstev na svetu, ki še danes obstajajo, temveč prav nasprotno, eno najmlajših, tako rekoč zunaj konkurence tistih, ki bi jih Boccacciova sprevržena logika, pa čeprav še tako duhovito in paradoksalno zastavljena, še mogla potrditi. V tem je navsezadnje tudi skoraj ves skandalon judovske pravovernosti vse do današnjega časa. Jezusova zgodba je zanje enostavno preblizu, še skoraj brez prave zgodovine, da bi jo mogli jemati zares; mit prihaja namreč vedno iz nekega nepreštetega časa – Jezusova zgodba pa je datirana z imeni dveh cesarjev in z imeni njunih prokuratorjev v Siriji in Palestini – in za večino farizejsko in saducejsko verujočih Judov Mojzesovo poročilo že davno ni bilo več popisana resničnost, temveč samo še predzgodovinski mit...

Pred kakšnimi petimi leti se mi je dokončno porušila iluzija o katoliškem duhovništvu kot Gospodovem resničnem zastopništvu na zemlji. Povabljen na predavanje o „laikih” na teološko fakulteto v Ljubljani sem pred prvo vrsto, v kateri sta sedela vsaj dva škofa in vrsta najvišjih duhovnikov in profesorjev teološke fakultete ljubljanske nadškofije zavrnil razdelitev kristjanov na „laike” in „duhovščino”, hkrati pa tudi evangelijsko upravičenost duhovništva z ironičnim stavkom, ki se je glasil nekako takole: „Papež ima v svoji zavrnitvi posvečevanja žensk v duhovnice prav: cerkev nima pravice, da bi jih posvečevala. A papež svoje misli ni povedal do konca. Cerkev prav tako nima pravice, da bi v duhovnike posvečevala moške!” Kdor misli, da sem doživel protest in nasprotovanje, se moti. V prid cerkveni doktrini o laikih in posvečenih duhovnikih se ni dvignil niti en sam glas, občinstvo pa mi je naklonilo
dolg aplavz!

Žal pa se je že veliko prej v meni podrla tudi še tista moralna stavba, ki jo rimska cerkev dejansko vendarle zagovarja in uči. Ker sem bil „kristjan”, se pravi katoliški kristjan iz svojega, iz zgolj človeških spoznanj in moči, drugače seveda ni moglo biti. Ne gre za to, da bi bil hudoben in bi hotel komu zavestno škodovati, a gre za to, da sem si neženirano jemal stvari, ki si jih ne bi smel vzeti. Vsak ali skoraj vsak poročen človek ve, da je mogoče zelo hitro zbrati zoper svojega zakonskega tovariša dovolj trdnih argumentov, ki mu v tem samogoljufanju dovoljujejo kompromis s kar dvema Mojzesovima zapovedima o Božjem naročilu čistega življenja. Na to žalostno pot sem že kmalu po osnovanju lastne družine in po rojstvu prvih dveh otrok stopil tudi sam. Najprej za kar precej let samo v obliki želje in grešnega dopisovanja, v „zreli” dobi svojega življenja pa, kakor da bi vse v meni ponorelo, tudi v dejanjih, ki jih danes močno in iskreno obžalujem, posebej še, ker tega, kar sem storil svoji družini, ne morem več popraviti. Vse to pa me nikakor ni motilo pri mojem občutku, da sem še vedno čisto normalen katoliški kristjan. Sicer se ne morem in tudi nočem sprenevedati, da tedaj ne bi vedel, kaj je celo po katoliški moralki in katekizmu prav in narobe, a do vsega tega sem imel pač nekako tak odnos, kakor ga ima „cerkveno učiteljstvo” do Božje besede v celoti, da je namreč ne smemo jemati tako dobesedno in moramo nanjo gledati z zgodovinskega vidika in konkretnega človekovega življenja in njegove danosti, se pravi relativno. Prav to, kar dela katoliška cerkev v celoti s Svetim pismom, to sem sam delal z njenim moralnim in katekizemskim naukom. Sicer jasno zapisana pravila sem jemal pač nedobesedno in „zgodovinsko”, res relativno, skrbno upoštevajoč vse svoje „življenjske danosti in okoliščine”, saj me je vse to v lastnih očeh opravičevalo in ne obsojalo. Naj jasno povem nekaj: ta primerjava naj niti v območju nano-dimenzionalnosti ne pomeni, da iščem krivdo za lastne grehe pri cerkvi, tudi ko jo imam za napačno. Krivda je absolutno moja, hočem le pokazati, kako tako ravnanje cerkve človeku posredno olajša pomiritev lastne slabe vesti.

A „grehi mesa” niso najhujši človekovi grehi, čeprav je vsak izmed njih sam po sebi smrten in je razdelitev na „smrtne” in „male” grehe cerkvena iznajdba, ki nima temelja v Božji besedi. Kaj pa sta navsezadnje storila hudega naša prva starša? Jedla sta sadje, moj Bog; nista kradla in ropala, nista ubijala in tlačila kogar koli. A do vsega dolgega in vedno daljšega seznama strašnih grehov današnjega časa je privedlo dejanje, ki ga današnji v vesti otopeli čas niti več ne bi prepoznal kot grešno. Saj, bi rekel naš sodobnik, če sta zgolj mirno jedla neki sadež in se tako upirala neki nerazumljivi Božji „kaprici”, a nista nikomur drugemu storila nič žalega, to vendar ne more biti kak greh... A tudi to, kar se je dogajalo v Auschwitzu, kakor na verigi grehov visi na istem sadežu iz raja, kakor vsi drugi grehi. Tam, kjer je iz Adamovih ust tekel nedolžni sok žvečenega sadeža, teče skozi vso nadaljnjo zgodovino prelita človeška kri! In tu nikakor ne bom ponovil strašne humanistične zmote, da bi zapisal „nedolžna človeška kri”, saj je bila samo kri enega in edinega človeka, namreč
Bogočloveka Jezusa Kristusa, nedolžna. (Lk 8,46).

Nezadovoljen s tem, kar sem imel na voljo v rimski cerkvi, sem si skušal kar sam nekako sestaviti vero, ki bi jo mogel v celoti sprejeti in po kateri bi bilo mogoče dosledno živeti. In med sestavinami te „komponirane” vere, kakor bi rekel katoliški teolog Zulehner, je sodil tudi okultizem, ezoterika, magija in druga praznoverja, ki jih Sveto pismo vsa označuje kot „gnusobo v Gospodovih očeh”. Prepotoval sem vse krive poti od joge do zena, od nihala do tarota, od astrologije do vedeževanja iz kave in kart. Posvetoval sem se z napovedovalkami usode, namesto da bi se posvetoval z Gospodom, v zvezdah sem iskal to, kar je pridržano Njemu, ki je zvezde ustvaril. In k tem zavdanim napajališčem sem vodil tudi druge in jih zapeljeval, jim s svojimi nogami krčil steze, ki vodijo k prepadom in v večno pogubo. Pot od zanesljivosti in zaresnosti Božje besede k njeni relativnosti je nujno tudi pot od Gospoda k Baalovim čarovnikom. In med svojimi dobrimi in veselimi katoliškimi soverniki nisem zaznal nikakršnega odpora, ne ko sem jih na ta kriva pota vabil in spremljal, ne, ko sem jih sam hodil. Nismo namreč bili pravo Gospodovo občestvo, kjer bi tako življenje in pojmovanje v trenutku sprožilo buren odziv zavrnitve in bratskega opomina, temveč smo bili samo interesna združba na ravni pajdašenja. Samo moja odgovornost in grešnost je bila, da sem take reči delal in tako veroval – odgovornost tistih pa, ki so popačili evangelij, je v tem, da ob vsem tem s svojo cerkvijo nisem imel nikakršnih težav, prav nasprotno, v njej sem užival veliko zaupanje in simpatijo, kakor sem v hipu, ko sem se oklenil Gospoda in njegove Besede, naletel na odločen in takojšen odpor in izgubo vsakega zaupanja. Lahko bi klical kače in hude duhove in bi ostajal sprejet – a v trenutku, ko sem začel zares klicati Gospodovo ime, ki nam je edino dano v odrešenje in nam ni dano nobeno drugo ime (Apd 4, 12), so zagorele vse žarnice cerkvenega alarmnega sistema in zatulile vse sirene njenega preverjanja. Seveda nikoli naravnost v obraz, saj bi bilo za kaj takega potrebno nekaj značaja, temveč po velikih ovinkih, po drugi ali tretji ali stoti roki. Isti ljudje, ki celo zoper škofovo izrecno prepoved, zganjajo razne oblike ezoteričnih praktik in pri tem celo glasno govore, da se ne bodo pustili nadzirati od svojega škofa, so zdaj kakor landsknehti cerkve poslani v lov za tistimi, ki so se medtem oklenili Božje besede in se odrekli službi demonov ter vse svoje življenje izročili Jezusu.

Vse te obrambne mehanizme rimske cerkve poznam še iz nekdanjega pregona, ki ga je name in moje demokratično misleče prijatelje uprizarjal komunistični režim v nekdanji Jugoslaviji. V sami mehaniki ni kake bistvene razlike, saj sta obe veri in cerkvi veri in cerkvi tega sveta. Razlika je bila le v tem, da je bil spopad s komunizmom, ki za seboj nima 1500 let izkušenj v rafiniranem zalezovanju, preganjanju in izobčanju, bolj neposreden, manj perverzen, manj maskiran. Nekdanji slovenski državnopravni „papež” mi je po telefonu – ko sem se pri njem, ki je tedaj sourejal „Naše razglede”, v katerih sem se zavzemal zoper smrtno kazen (česar danes ne bi delal), in so objavili oster napad režimskega komunističnega funkcionarja name in mi niso dali možnosti odgovora, čeprav mi je po zakonu o tisku pripadal, pritožil – prostodušno in naravnost povedal: „Pozabite zakon o tisku!” Tisti, ki me danes (skoraj izključno iz duhovniških vrst) pred cerkvenimi oblastmi denuncirajo kot „fundamentalista” (Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj beseda zares pomeni!) ali celo človeka, ki „uči novo vero” (vera, ki je svoji zadnji dogmi dobila šele v 19. in 20. stoletju, pripravlja pa že najnovešo o „Mariji kot soodrešenici sveta”, ta je zares nova in najnovejša!), mi v svoji zgodovinsko pridobljeni rafinirani hinavščini najbrž nikoli ne bi tako naravnost rekli, denimo: „Pozabi na Mojzesove zapovedi!”, saj zato imajo vendar katoliško eksegezo, po kateri lahko vsakemu kristjanu, kakor so to v vsej odurnosti tega postopka delali nad tistimi, ki so jih v nekdanjih stoletjih imeli pred seboj zvezane in izročene na milost in nemilost, „dokažejo”, da uči krivi nauk, če zgolj opozarja na nepotvorjeno besedilo Svetega pisma in ga jemlje zares.

Na vprašanje, ki mi ga ne izrekajo le drugi, bodisi iz poskusa, da bi me v moji odločitvi razumeli ali celo podprli, ali pa raje, da bi me moralno obtožili in diskvalificirali, pač pa si ga izrekam še pogosteje sam, zakaj sem vendar potreboval tako nerazumljivo veliko časa, da sem se dokopal do pravega spoznanja v veri in mu potem tudi sledil, najdem le delne odgovore. Kaj pa sem v zadnjih dveh letih, ko se je ta proces v meni pospešil in so uvidi drug drugega prehitevali, navsezadnje izvedel tako novega in šokantnega, da sem si nekega dne moral reči: Tako ne gre več!?

Da rimsko-katoliška cerkev ni sestavljena iz legij angelov, kakor bi rekel moj vztrajno katoliški prijatelj Rebula, mi je bilo jasno od samega začetka, ko sem se v svojem 26. letu vanjo vrnil. Zato je argument, da je moj spor s to cerkvijo neutemeljen, saj jo sestavljajo grešni ljudje, in se torej nimam pravega razloga od nje distancirati, ničen. Ne samo rimsko-katoliško, vse druge in tudi pravo Jezusovo Cerkev, sestavljajo sami grešniki, v tem pogledu med njimi ni nobene bistvene razlike, in če bi to bila ključna stvar, bi si lahko ta korak prihranil in mirno učakal svojo polno upokojitev v tej ustanovi. Vendar pa, ali bi bil moj prijatelj pripravljen tako argumentirati tudi glede fašizma, ki ga je sam doživljal, kakor ga jaz nisem, glede nacionalsocializma, ki ga je on doživljal še kot živa priča, jaz pa le v njegovih duhovnih nadaljevalcih, in glede komunizma, ki sva ga doživljala in prenašala oba, bi tudi tu mogel reči: Kaj pa pričakuješ, tudi fašizem, nacionalsocializem in komunizem sestavljajo pač samo grešni ljudje in ne angeli...? Zelo dvomim, da bi dal tem od vsega začetka protibožjim mišljenjem in praksam tak popust, kakor ga daje cerkvi, ki ima za seboj podobne zlorabe Božjega imena in je pri prvih dveh tudi sama v največji meri pritrjujoče sodelovala. Napoleon se je zgražal od gnusa, ko je po zasedbi Papeške države videl, kako so morali Judje v Rimu nositi čisto podobne oznake kakor v Hitlerjevem Rajhu. V čem je tu takšna razlika? In v času reconquiste (722-1492), ko so se morali po katoliškem zavzetju Iberijskega polotoka vsi muslimani in Judje, ki se niso bili pripravljeni dati krstiti, izseliti, veliko pa jih je bilo mučenih in sežganih po delovanju španske inkvizicije – v čem se to razlikuje od preganjanja kristjanov denimo v komunističnih državah? Seveda se razlikuje. V večini komunističnih držav kristjanov niso izselili ali sistematično mučili in ubijali, temveč so jih samo zatirali in jim puščali status državljanov z manj pravicami. Je mogoče grozodejstva rimsko-katoliške cerkve – ta je namreč posredno imela zadnjo in najvišjo oblast v vseh katoliških državah Evrope – razložiti s perverznim sofizmom, da pač tudi katoličani niso zbori angelov, temveč navadni grešni ljudje? Ko bi kdo v večini demokratičnih evropskih držav skušal tako razložiti pojav nacizma, bi končal na sodišču zaradi „obnavljanja nacistične dejavnosti”!

Že davno prej, ko sem sam še trdno veroval v katolištvo kot avtentično uresničenje Kristusove Cerkve, sem bil velikokrat pretresen ob tem, s kakšno lahkoto so (predvsem) duhovniki te cerkve obravnavali najbolj krvava poglavja njene zgodovine. „Že spet prihajate s temi čarovnicami” je bilo zelo pogosto geslo, s katerim so, namesto globokega obžalovanja, to temo odpravili. Naj bi ti gospodje danes z enako floskulo skušali odpraviti tudi temo holokausta, ko tudi pri nemškem preganjanju in pobijanju Judov niso bili brez svojega deleža tega v nebo vpijočega greha, da bi jim svetna sodišča morda odprla oči za to, kako govorijo o svojih nekdanjih žrtvah! S stavkom: „Že spet prihajate s temi Judi” se danes, hvala Bogu, ni mogoče šaliti, kakor se je žal še vedno mogoče cinično in nekaznovano šaliti z ljudmi, ki so morali prestajati najhujša mučenja in nazadnje smrt na goreči grmadi, ker so pač številni kleriki tistega časa svojo spolno obsedenost pomirjali s strašnim sadizmom, ko je niso smeli pomirjati z normalno ljubeznijo v postelji. Če hoče kdo izvedeti, kolikšna je mišljenjska in duhovna sorodnost ali kar istost med komunizmom in katolicizmom, je dovolj, če se pri kakšnem katoliškem duhovniku ali laičnem aktivistu pozanima za zločine katoliške inkvizicije. Dobil bo klasičen marksističen odgovor: „Treba je upoštevati razmere tedanjega časa...” Da tako misli marksist, je nekje razumljivo in po svoje celo opravičljivo, saj je eno od božanstev komunistične vere in cerkve prav ČAS, saj naj bi Čas tudi iz mrtve snovi ustvaril življenje in iz življenja nazadnje človeka. Če pa po isti razlagi seže poimenski „kristjan”, katoličan, to pomeni, da zanika veljavnost obeh zavez Božje besede, saj sta obe nastali v nekem času in torej lahko veljata samo v času in za čas, v katerem sta nastajali. Nič kolikokrat sem tudi v svojem neposrednem službenem okolju od kolegov, ki so študirali katoliško teologijo, slišal prav take razlage o pomenu Svetega pisma: Treba je upoštevati čas njegovega nastajanja... Deset Božjih zapovedi (2Mz 20-) bi se tako v katoliškem katekizmu, ki izvirne formulacije iz SP tako ali tako ponareja in skrajšuje, moralo glasiti nekako takole: 1. Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene – razen teh, ki jih časte danes... 2. Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo – razen kadar gre za opremljanje katoliške ali pravoslavne cerkve ali lastne hiše s sohami in slikami... 3. Ne izgovarjaj po nemarnem imena GOSPODA, svojega Boga – razen ko gre za politično propagando in cerkvena besedila – kajti GOSPOD v določenih časih ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime! 4. Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela – razen če gre za pospeševanje narodnega gospodarstva – ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! 5. Spoštuj očeta in mater – če sta še pravočasno izročila svojim otrokom in dedičem svoj denar in premoženje, da ti zdravniki podaljšajo tvoje dneve – na zemlji, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog! 6. Ne ubijaj – če v to nisi kako prisiljen, kakor je to v raznih časih vedno drugače... 7. Ne prešuštvuj – v časih, ko to besedo še uporabljajo... 8. Ne kradi – v času ko so stanovalci še v hiši ali ko je trgovina opazovana s kamerami... 9. Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu – razen če bi ta lahko za to izvedel, ali če kak nepreviden simpatizer nacionalsocializma v cerkvenem časopisu objavi svojo popravljeno verzijo zgodovine nemških uničevalnih taborišč... 10. Ne želi hiše svojega bližnjega – če imaš sam že boljšo! Ne želi žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu – kar pa ne zadeva njegov traktor, avtomobil ali jahto... – Gotovo, sam bi se pri tej priči pregrešil zoper 9. zapoved o pričanju po krivem, če bi rimski cerkvi podtaknil, da dobesedno, v tej moji ironični obliki „dopolnjene” in karikirane zapovedi, dobesedno širi in poučuje. Tega seveda ne dela – a bi bilo prav to bolj pošteno – ta karikirana oblika bi bila namreč edina dosledna raba katoliško-marksističnega načela časovnega relativizma.

Rimo-katoliška cerkev rada uporablja staro primero in samo sebe imenuje „ladja odrešenja”, kar ima dvojni pomen: da gre tu za plovbo v času in da zunaj te ladje ni odrešitve: „Salus extra ecclesiam non est.” (Cyprianus, Pisma 73, 21,2). Dogma o edini zveličavnosti katoliške Cerkve je bila sprejeta na 4. lateranskem koncilu l. 1215, v letu 1441 jo je s svojo bulo Cantate Domino učvrstil papež Evgen IV; II. vatikanski zbor jo je z izjavo „Lumen Gentium” 14, 16 hkrati potrdil in vendar relativiral z ozirom na tiste, ki evangelija ne poznajo. Papež Janez Pavel II. pa je v svojem spisu Dominus Iesus (6. avg. 2000) veljavnost izreka Exter Ecclesiam nulla salus še nanovo poudaril: katoliška cerkev naj bi bila tako „edina Kristusova Cerkev”: „Obstaja torej ena sama Kristusova Cerkev, ki je zastopana v Katoliški Cerkvi”. Francoski filozof J. J. Rousseau je takemu ekskluzivnemu in v vojne vodečemu stališču ugovarjal z besedami: „Kdor si drzne reči, ,zunaj cerkve ni odrešenja’, ga je treba izgnati iz države.” (Jean-Jacques Rousseau, Du Contrat Social, knjiga 4, pogl. . Seveda mi ne prihaja na misel, da bi kogar koli izganjal iz države, Rousseau pa ima prav v oceni, ki je skrita v njegovem trdem povelju, da taka trditev – in v Svetem pismu zanjo ne najdemo nikakršne osnove – dejansko spodbuja ljudi k nasilju in vojnam. Da je rešitev še kako možna celo zunaj resnično Kristusove Cerkve, kaj šele zunaj tistih, ki se za Kristusovo samo imajo, med katere moramo šteti tudi rimsko-katoliško, nam pričuje odrešitev desnega razbojnika na križu. Odrešenje prihaja izključno iz Božje milosti po Kristusu, ki nas je pred Očetom odkupil greha in smrti in je po njem rešen vsakdo, ki kliče njegovo ime (Jn 3, 16; Rim 5, 1; Ef 2,
8. . . .

Resnično, rimska cerkev se ima za mogočno ladjo odrešenja. Primerjavi niti ni mogoče očitati, da bi bila brez zveze z realnostjo. Gre za nad vse mogočno ladjo: „sanjska ladja Enterprice”... Tu je mogoče najti vse, kar si srce poželi in vsakogar, ki hoče ljudem kaj pripovedovati. Od blesteče plesne dvorane – čemu bi se torej moral čuditi, če je bil dobršen del našega skupnega posveta v marcu 2006 posvečen načrtu za „Hausball” Katoliške akcije – do ezoterične prodajalne; od rimskega škofa v svojem ornatu, ki res že na prvi pogled spominja na Jezusa, kakršen je v resnici hodil po Palestini... In tu je še Dalajlama, ki se sam ima za učlovčenega boga na zemlji, ne da bi ga zato manj zanimala bodoča vloga svetnega vladarja Tibeta; tu so ne samo trije magi iz božične zgodbe, tu je tristo ali tudi tristo tisoč magov z vsega sveta, a seveda ne svetopisemskih, ki so iskali Božjega otroka, pač pa poganskih, ki iščejo predvsem sebe in svojo magično moč in veljavo. Toda: ali je tako ladjo mogoče spraviti na Genezareško jezero, kjer naj bi se srečali z Jezusom? O tem je mogoče zelo upravičeno dvomiti. Jezus nas namreč čaka v majhnem ribiškem čolnu brez vsakega komforta, kakršen je na prekooceankah, kakršna je tudi rimska, sicer običajen. Z odrešenikom Jezusom se lahko srečamo le v majhnem čolnu vere, kakršna je vsaka majhna svobodna Cerkev, ki se povsem naslanja na Božjo besedo, ne pa na zgodovino svoje svetne mogočnosti in komfortnosti (tradicijo). V rimski cerkvi moremo prepoznati TITANIC, saj je tudi v svojem duhu pojav grških bogov, otrok Kronosa in Geje, po boju z olimpijskimi bogovi ukročenih in zaprtih v Tartarju. Svet je omamljen z imenitnostmi velikanske ladje, ki se ob koncu vendarle ima potopiti, in stopa brezskrbno nanjo, posmehujoč se nebogljenemu ribiškemu čolnu, v katerem pa nas pričakuje resnični Odrešenik...

Nekateri moji prijatelji, ki še naprej vztrajajo na Titanicu vere, se pravi v rimski cesarski cerkvi, mi očitajo, da odklanjam vsako organizirano obliko cerkve, da odklanjam človeške strukture, brez katerih vendar ne gre in se na območju verovanja vedem, kakor se na območju politike vede kak anarhist. To je zelo slabo premišljen in cenen očitek, saj se giblje med dvema skrajnostima, kakor da vmes ne bi bilo ničesar: med predstavo konstantinovske razkošnosti in imenitnosti, v kateri je pripadnost daleč nad vero in iskrenostjo – in med popolnim, skoraj avtističnim individualizmom, kjer naj človek za svoje odrešenje ne bi potreboval nikogar drugega in še posebej ne kake organizirane verske skupnosti, ki ji lahko rečemo tudi cerkev. Če torej nisi za izzivalno razkošno, zapleteno in pozunanjeno cesarsko cerkev Rima, menijo ti očitovalci, potem si obsojen na izoliran individualizem, ki nima več nič skupnega s krščanstvom, saj je to vera poklicanega občestva. To je tako, kakor če bi rekel: če ne ješ tako, kakor so jedli imenitniki v starem svetu, da so hodili vmes bruhat, da so naredili prostor za nova jedila, potem odklanjaš hrano in boš shiral od pomanjkanja hranilnih snovi... Žal tako ne mislijo le površni apologeti cesarske cerkve, temveč tudi preštevilne nerazumne matere našega časa, ki menijo, da bodo njihovi otroci pomrli od lakote, če jih ne bodo neprestano silile s hrano in jim pri tem dajale na izbiro daljši jedilni list kakor ga ima srednje dobra restavracija. V resnici, tako odgovarjam tem očitovalcem, je možno pametno in zmerno jesti. To ni vedno tako lahko – kdo bi to bolje vedel kakor jaz sam – a je možno! In možno je tudi imeti „zmerno in pametno vodeno” cerkev, kakršno si je zamišljal njen ustanovitelj Jezus Kristus sam. Jezus ni hotel velike reprezentančne ladje, kakršna je rimska, prav tako pa tudi ni hotel zgolj plavajočega hloda, ki bi se ga naj grešniki oprijemali v svojo rešitev. Hotel je skromen ribiški čoln kot najustreznejšo mero in prispodobo svoje resnične Cerkve!

Dolgo sem skušal na napačen, proti Kristusovemu duhu obrnjen način braniti Rimo-atoliško cerkev, ki sem jo še v polnosti imel za svojo, pred napadi zaradi njenih ne samo nečloveških, temveč še bolj protibožjih dejanj, odločitev in doktrinarnih zasukov v njeni tisočpetstoletni zgodovini. Branil sem jo, kakor se še naprej brani sama: z nenehnim postavljanjem obtožnega gradiva v relativnost časa, ki je ena najhujših peklenskih domislic človeškega uma, navdahnjenega iz moči in oblasti, ki niso človeške. Tu sem bil včasih sam presenečen, kako lahko z dobro advokatsko potezo, z dobrim pledojejem prekriješ še tako krvavo in gnilo poglavje ustanove, ki jo braniš. Nekega dne, ne da bi zato že pomislil na odhod iz ustanove s takim bremenom na sebi, sem se odločil, da tega ne bom več počel.

Sklenil sem prevzeti odgovornost za ustanovo, ki ji pripadam. Ko mi je kdo oponesel zločine Rima celo proti lastnim bratom v veri, denimo ob razdejanju Carigrada v letu 1202 s pretvezo „osvobajanja Jezusovega groba” ali celo zločinskega pakta med papežem, Francijo in Osmanskim cesarstvom proti Habsburškemu avstrijskemu kraljestvu v letu 1544 (Steven Runciman: Die Eroberung von Konstantinopel), sem preprosto odgovoril: „Prevzemam ves svoj delež odgovornosti za vse, kar je cerkev, ki ji pripadam, storila hudega in zločinskega. Pripravljen sem tudi sprejeti nase ustrezno kazen...” Rezultat ni bil samo umik tistih, ki so tedaj še povsem „moji” ustanovi očitali najhujše zločine, ki so se zgodili v človeški zgodovini, saj mojega priznanja in prevzema odgovornosti nihče ni mogel in hotel eksekutirati. Rezultat, ki ga sam nisem pričakoval in ne načrtoval, je bil, da sem postal vsaj nekoliko bolj pozoren na to, za kar sem tako prostodušno prevzemal odgovornost in tudi dejansko bil pripravljen svoj delež te odgovornosti pošteno plačati, kar čisto preprosto pomeni: izročiti tožiteljem svojo glavo. V zgodovini obstajajo okoliščine, ko tega ni mogoče označiti za zgolj teatralno gesto. In tako tudi danes, ko je ta postopek že lep čas za mano, trdim, da je prevzem polne odgovornosti najboljši test za ustreznost kakšne pripadnosti.

Čez čas me je prevzem odgovornosti za zločine in zmote rimske cerkve vodil do globljega premisleka: pa sem res umeščen v pravem „klubu”? Je ustanova, za katero tako prostodušno prevzemam tolikšna jamstva, take moje pripravljenosti sploh vredna in dostojna? Je take stvari, o katerih pričuje zgodovina, tudi če odštejem vsa pretiravanja, izmišljotine ali povsem napačne interpretacije, a vendar, sploh še mogoče pokriti z gumijastim argumentom mojega prijatelja, da „tudi Kristusove Cerkve pač ne sestavljajo legije angelov”, predvsem, ko sem videl, kako smešno bi taka apologija delovala, če bi na mesto „Cerkve” vnesel nacionalsocialistično, fašistično ali pa komunistično partijo? Kaj ni veliko bolj razumno vprašati Biblijo, ali mi daje kako oprijemljivo in dovolj jasno merilo, s katerim lahko kako ustanovo, ki se sklicuje na Boga zanesljivo preverim, ali pri tem govori resnico ali pa laže in je njeno poreklo dejansko iz demonskega območja. Jezus človeka tudi v tem pogledu ne pušča na cedilu. Takole pravi: „Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata?” (Mt 7,16). Po eni strani je res, da tudi Cerkev, ki je dejansko Kristusova, ni brez človeških slabosti in grešnosti, četudi pravi Pavel v svojem pismu Efežanom, ko govori o odnosu krščanskega moža do svoje žene: „Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna” (Ef 5, 25-26). In pod to odejo se skriva katoliški odpad. Tudi kvekerji so grešni ljudje, vendar pa niso zločinci. Ni znano, da bi kdaj vodili vojne, da bi krvavo preganjali drugače verujoče, da bi počenjali grozote katoliške inkvizicije in podobno. So grešniki, pred Bogom tako, ko ne bi bilo Kristusove odkupnine, prav tako obsojeni na smrt – niso pa notorični zločinci, ki bi svoje zločinstvo celo še tako spretno prikrivali.

Če pa rimski cerkvi dovolimo, da jo tako elegantno in poceni odnese, potem moramo to metodo uporabiti tudi pri vseh drugih človeških združbah, vse do Hitlerjeve SS ali pa do Stalinovih likvidatorjev: niso angeli, so samo grešni ljudje... Biblija, Gospod Jezus sam, ki po njej govori človeku, daje zanesljiv kriterij, po katerem lahko jasno presodimo, ali sedimo morda v do zob oboroženi ladji morskih razbojnikov, ki imajo na svoji zastavi namesto smrtne glave, kar bi ustrezalo resnici, Gospodov križ, kar je čista blasfemija – ali pa v resničnem Kristusovem čolnu na Genezareškem jezeru! Sadovi ustanove, za katero sem tako nepremišljeno izrekal svoje jamstvo, so tako zgovorni, da tu ni potrebno kakšno minuciozno zgodovinsko brskanje po arhivih.

Dobro. Če pa so stvari tako jasne in preprosto razložljive, zakaj sem potem potreboval toliko časa, da sem vse skupaj videl v celoti in sistemu? Kako to, da sem prav jaz, ki nisem najslabše informiran o zadevah vere in cerkve, ki tudi Svetega pisma nisem odkril in začel brati šele včeraj, vendarle potreboval skoraj eno človeško življenje, da se mi je nazadnje posvetilo (moji katoliški prijatelji bodo seveda z veseljem rekli „zmračilo”; a mrak na zemlji je v nebesih žaromet in žarometi na zemlji so v nebesih črna luknja...), kako je s to cerkvijo?

Prvič: človek je po svoji padli naravi tudi bitje komforta in oportunosti. In v to species, pa naj se delam še tako pogumnega in načelnega, po dolgem in počez sodim tudi sam. Med grehi, ki jih priznavam Gospodu in sem zanje prosil, da mi jih odpusti, sta tudi lenobno iskanje največje ugodnosti in nenačelno sledenje oportunosti. Človek si ne dela rad prevelikih težav. Tu in tam sprejmeš tudi kak spopad, posebej še, če je izid že vnaprej znan in zagotovljen, ne odpiraš pa preveč bojnih front. Čemu torej čez vsako mero riniti v zgodovino firme, v kateri in za katero delaš, ko pa imaš v njej zagotovljeno razmeroma dobro družbo, delo, ki ga imaš rad ali ga vsaj zadovoljivo opravljaš, možnosti izobraževanja in stikov, kakršne le redko kje lahko dobiš? Ravnaš tako, kakor je ravnalo toliko mojih novih sodržavljanov, ki so vedeli za vsa grozodejstva nacizma, pa ob koncu vojne pravzaprav nič niso vedeli. Ali kvečjemu, da so nacisti „malo pretiravali”. Ali kakor je ravnalo toliko mojih prejšnjih sodržavljanov, ki so vedeli za vsa grozodejstva komunizma, pa po prevratu leta 1990 prav tako nič več niso vedeli, kvečjemu, da so ga komunisti, dokler so vladali, malo „lomili”... Tako sem tudi sam bil med tistimi, ki so v resnici veliko več vedeli, kakor so bili pripravljeni priznavati sebi in drugim, kvečjemu sem bil do te ustanove kritičen, nikoli pa načelno odklonilen. Kritičnost, tudi če najostrejša, pa je vedno tudi že priznavanje osnovnih postavk tega, na kar se kritičnost nanaša.

V zadnjih dveh letih, odkar se je v meni začelo v temelju potresati ogrodje stavbe, v kateri in za katero sem do zdaj delal, dejansko nisem zvedel toliko in tako presenetljivih novih stvari, da bi mi že davno prej ne bilo mogoče povleči enakega sklepa kakor danes: da sadovi čisto jasno kažejo na naravo drevesa – in da ta narava ne prihaja od zgoraj, temveč od spodaj, iz demonskega sveta. V tem pogledu se nisem vedel krščansko, v Kristusovem duhu, temveč „partijsko”, v duhu lojalne pripadnosti, kjer lojalnost ne velja Bogu, temveč falzifikaciji Božjega, utelešeni v rimski cerkvi. Pripadnost v slepi lojalnosti mi je bila več kakor pa primerjanje z Gospodovim naukom, ki bi mi utegnilo odvzeti dokajšnjo socialno stabilnost in zavarovanost.

Drugič: nobena druga človeška organizacija kakor pa rimska cesarska katoliška cerkev od nastanka – nekako v Teodozijevem času konec 4. stoletja – pa do danes, ni razvila in izdelala v sebi tolikih in tako učinkovitih manualov orgeljske strežbe vsem človeškim duševnim in duhovnim potrebam, kakor prav ta, od katere se zdaj poslavljam. Vsak človeški čutni organ, vsaka duševna in duhovna potreba, vsa človekova konstitucija prejme v tej cerkvi svoj ustrezni odgovor, zadostitev in izpolnitev. Tu je poskrbljeno za vse – no, ne prav za vse, za resnično odrešitev denimo ne, a skoraj za vse drugo – tu človek ni izpostavljen niti svoji vesti niti svoji zavesti, tu ga neprestano obdaja galerija najbolj preproste ljudske in najvišje klasične upodabljajoče in stavbarske umetnosti; ga zazibavajo v umetniški užitek in duševni zanos zvoki najimenitnejših glasbil, skladateljev in izvajalcev; ga omamljajo in dvigajo vonjave liturgičnega kadila; vse do pred nekaj desetletji, ko je to čudovito religiozno mamilo po neumnem odpravil drugi vatikanski zbor, je človeka dvigoval jezik, ki ga nismo razumeli, a je bil prav zato še toliko bolj vzvišen, ne da bi se spominjali, kako so prav v tem jeziku, ki je dolgo časa poleg hebrejščine in stare grščine, veljal za svetega in v tej „svetosti” za ekskluzivnega, rimski oficirji izrekali rezka povelja za Jezusovo bičanje in nazadnje križanje, kmalu po Gospodovem odhodu k Očetu pa za mučenje in morjenje kristjanov, ki besede „katoliški” še niso poznali, čeprav so kmalu dobili rimskega škofa, se pravi nadzornega starešino, ne pa tudi „papeža”, saj so se še predobro spominjali Jezusovega opominjanja, naj nikogar na zemlji nimajo za očeta, „kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih” (Mt 23, 9). Človek je v rimski cesarski in katoliški cerkvi kakor kristal v vati, kakor dojenček v inkubatorju. Tam mu ni treba odrasti v polnoletnost svojega verovanja in osebnega odnosa z Gospodom Jezusom Kristusom, kar je bistvo krščanskega verovanja in življenja – tam odrasti tudi skoraj ne more.

Vse bistveno postori zanj njegova cerkev, ki se ima za „srednico odrešenja in milosti”, čeprav evangelij uči, da je to sredništvo pridržano enemu samemu, Jezusu Kristusu.

A prav s tem, da sebi pripisuje prav isto vlogo in pomen kakor pa Mariji, Jezusovi materi, ki so jo na nicejskem zboru v letu 431 razglasili za „Božjo mater” – theotokos – in ji pripisali prav to isto vlogo, namreč po Svetem pismu samo Jezusu Kristusu pridržano sredništvo, se posredno izdaja, da ni več Kristusova, temveč Marijina cerkev.

Če rečem „Marijina”, seveda ne mislim na Marijo iz Nazareta, soprogo tesarja Jožefa in mater človeka Jezusa, pač pa na efeški konstrukt „Božje matere”, kakor da bi Bog lahko imel mater in bi tako druga Božja oseba imela svoj začetek, kakor ga ima vsak samo-človek. Mati Boga, kakor koli je že to nelogično in bogoskrunsko, sama, če bi to res lahko bila, ne more ne biti tudi sama boginja, to je jasno kakor mala poštevanka. Tako je katolicizem dejansko vsaj dvoboštven sistem, s čimer se sam postavlja v bistveno večjo oddaljenost od razodetih resnic Svetega pisma kakor pa denimo islam, ki vendarle strogo vztraja pri svojem enoboštvu.

To dvoboštvo Rima pa ni simetrično, saj je „boginji” Mariji posvečeno bistveno več pozornosti in časti kakor pa Bogu Očetu. S prav knjigovodsko natančnostjo se to razodeva v priljubljeni „molitvi” rožnega venca, kjer pride na deset Angelskih pozdravov Mariji en sam Oče naš.

Tako je Rimo-katolicizem dejansko od krščanstva odpadla poganska sekta z dvema bogovoma, moškim božanstvom „Boga Očeta” in ženskim božanstvom „Nebeške matere Marije” ter z vrsto polbogov, ki jim pravijo „svetniki”, a jim pripisujejo lastnosti in moči, ki gredo samo pravemu Bogu: da človeka uslišijo in zanj posredujejo pri Bogu – spet v ignoranci biblijske resnice, da je Jezus Kristus edini posrednik med Bogom in človekom: „Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus” (1Tim 2, 5).

Rimska cerkev je tako po svojem bistvu Marijina cerkev, a ne cerkev resnične nazareške Marije, ki je rodila človeka Jezusa, pač pa ponarejene in z božjimi atributi skonstruirane Marije, dejansko efeške Artemide in še prej Babilonske Semiramis: obe predstavljeni z otročičkom v naročju, obe označeni za „kraljico nebes”. – Prav to pa daje človeku to, kar njegova ranjena duša tako zelo potrebuje: občutek, da ni izročen le strogemu in neskončno pravičnemu Bogu-Očetu, temveč ima na svoji strani, kakor je to tudi v človeških družinah, tudi mater-priprošnjico, ki s svojim nastopom pri Bogu lahko suspendira pravičnost in uveljavlja svoje blagodejno posredovanje za tiste, ki se k njej zatekajo. Nič namreč tako ne ustreza padli in zmedeni človekovi naravi, kakor pa večboštveni sistem katoliškega poimenskega krščanstva.

Kar tako naj rečem, bo najbolj pošteno: ne odhajam, ker sem videl, da so zaupni ljudje cerkve enako grešni kakor jaz sam. Tudi ne odhajam, ker bi se mi družba teh ljudi, po tem, ko sem se sam poslovil od greha in ga priznal pred Bogom, naenkrat zazdela nevzdržna. Prav nasprotno, spreobrnjenje v človeku dvigne razumevanje za tiste, ki tega še niso storili. Spreobrnjeni manj obsoja in v najboljšem primeru sploh ne obsoja. Ne odhajam torej zaradi zgražanja, čeprav me je prav to najprej poslalo v primerjanje med Pismom in nauki te cerkve. Odhajam, da pridem do jedra, zaradi tega, kar sem v tem primerjanju našel. Ta cerkev ne uči pravega evangelija, temveč širi človeške in demonske nauke, o katerih se je najprej izrazil Gospod sam, misleč na tedanjo sinagogo, a z nič manjšo veljavnostjo danes: „Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi” (Mat 15, 9) Pavel pa piše iz preroškega duha o času, v katerem živimo prav mi danes: „Duh izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajajočim duhovom in naukom demonov, s hinavščino lažnivcev, ki imajo v svojo vest vžgano znamenje” (1Tim 4, 1-2).

Kaj so najznačilnejši „nauki demonov”, na katere tu mislim? Na prvem mestu gotovo ta, da Jezus s svojo daritvijo ni dokončno in v polnosti zadostil Očetu in njegovi absolutni pravičnosti, da jo je lahko spravil z njegovo neskončno ljubeznijo in je iz tega prišlo nad nas darovano, po milosti in ničimer drugim darovano odrešenje. Kdor po vsem tem, kar so nam izpričali apostoli, še vedno ponavlja Gospodovo „darovanje”, kakor da ne bi bilo opravljeno enkrat za vselej (Heb 7, 27), kakor poudarja apostol; če to ve, dela za stvar demonov, ki bi radi spodnesli prav to veliko Kristusovo delo. Hudič uči, ne Božji duh, da potrebuje Kristusova daritev še človeških ponavljanj, dodatkov in pomoči. Če pa ne ve, greši, ker je sprejel maziljenje, četudi nima nikakršne vednosti in razumevanja Pisma. Istega demonskega porekla pa je tudi zanikovanje tega, kar apostol neprestano ponavlja, da nas ne rešujejo zasluge naših del in tudi ne ponavljanje „Gospod, Gospod...” (Mt 7, 21), kakor je Jezus sam povedal, temveč nas odrešuje vera, kajpada z dejanji izpričana, a v osnovi vendar samo vera v to, da je Kristus Gospod. Kdor trdi, da je katera koli cerkev odrešujoča in odrešilna, ali celo, da zunaj nje ni rešitve, govori neresnico in obrekuje Gospoda, v katerem edino je dana rešitev. To je poskus ropa milosti, ki je pri Gospodu, in bi si ga cerkev rada prisvojila in to v svojem demonskem nauku tudi ves čas počne.

Če je prvi naskok Satana zoper Kristusovo resnico spodbijanje njegove dopolnjene odrešenjske žrtve in zadostnosti vere vanj za prejem odrešenja, pa je drugi naskok, ki ni nič manjši, poskus dodajanja drugih „sorešenikov” in „sosrednikov”, čeprav je le eden Odrešenik in le eden Srednik (Mt 23, 10; 1Tim 2, 5), kakor beremo v Pismu. Prav to je namreč resnična funkcija dodatnih kultov, ki nimajo nobenega temelja v evangeliju: kultu Marije, kultu „svetnikov” in kultu človeka kot „Kristusovega namestnika na zemlji”, ki mu celo dajejo bogoskrunski naslov „svetega očeta”, ki je v Bibliji pridržan Bogu Očetu.

Da je rimska cerkev v osnovi posvečena Mariji, ne pa Jezusu, je več ko očitno. To seveda ni resnična nazareška Marija, mati Jezusa človeka, pač pa stara orientalska boginja, ki je že v svojem začetnem babilonskem kultu „rodila boga”, kar ji pripisujejo tudi v katoliški navidezni pokristjanitvi, kjer naj bi vsej logiki navkljub žena, ki je rojena v času in v času umrla, rodila Boga, ki je od vekomaj.

A če naj izrine Kristusa s prvenstva na Očetovi desnici in naredi za „kraljico nebes” neko človeško bitje, potem tvega Satan tudi škandal v temeljni logiki in navdihne najprej za isto cerkev sicer tako spornega teološkega pisatelja Origena, ki je prvi zapisal skovanko theotokos – božja mati – nato pa skorumpirani cesarski kler v sprejetje tako absurdne dogme. Kako gnile izrastke poganja taka vera, mi vsak dan znova izpričujejo izjave nekoliko razumnejših, a ne tudi bolj značajnih katoličanov, med njimi je tudi kak duhovnik, da sami v te reči tako ali tako ne verujejo, a da to ni tako bistveno in zato ne kaže drugega, kakor pa, da ostanejo v tej cerkvi, kjer je „vendar mogoče narediti toliko dobrega”... Lažejo lastnemu predstojništvu in tudi ljudstvu, ki ga poučujejo, in imajo to za „toliko dobrega”! Prijatelj, eden najbolj vsestransko poučenih Slovencev, tudi v stvareh vere poučenih, mi prikupno zaupa, da imam seveda v glavnem prav, a da njega priklepa na to cerkev njena čudovita liturgija, umetnost cerkvenega stavbarstva in vsa velika umetnost, ki je tu zbrana... Delajo Frančiškove pastirske jaslice, nameščajo pa jih v marmornatih katedralah rimske mogočnosti...

Kdo ne bi priznal, da ima rimska cerkev čudovito liturgijo in še vrsto drugih čudoviti reči. A ne delajmo si utvar: vse poganske religije so imele čudovito stavbarstvo, čudovito glasbo in petje, čudovito upodabljajočo umetnost; kakor vidimo pri Grkih tako čudovito liturgijo, nihče ni mogel imeti boljše, tudi Carigrad in Rim ne, da se je iz nje izdvojila najvišja dramska umetnost, grška tragedija! Če me skušajo moji dobro želeči, a tako narobe pojmujoči prijatelji zadržati pri zagotovljenem kruhu z vsemi mogočimi uglednostmi in veličastvenostmi rimske cerkve, pa me moji najbližji skušajo pregovoriti z ne povsem izgovorjenim moralnim očitkom – o moralizem, ki si dlje od Boga kakor nemorala sama! – in mi proseče svetujejo: Ostani še toliko, da si pridobiš pokojnino, potem pa veruj in delaj, kar hočeš... Ne vprašujejo, ali ima moja vera prav ali ne, tudi ne, ali ima vera cerkve, iz katere odhajam, prav ali ne, predlagajo mi, naj se z Bogom pogodim in vzdržim v ustanovi, ki jo imam za v temelju protibožjo, dokler si ne pridobim zavarovanega kruha.

Ne smem jih obsojati, ker govori iz njih prastrah pred pomanjkanjem, še bolj pa verjetno strah pred neznanim in pred govoricami in posmehom drugih ljudi, pa naj bodo ti sami še tako očitne življenjske ruševine. Hudič se veseli takega govorjenja. Ti moji najbližji namesto njega opravljajo službo zapeljevanja, ne da bi se tega zavedali. Moja človeška narava bi jim še kako rada dala prav. Kaj pa bi res bilo, potrpeti še teh nekaj let, potem pa bi lahko povsem svoboden, če že moram, tudi glasno izpovedal svojo vero in celo povedal kakšno gorko na račun cerkve, katere kruh sem sicer prej jedel. Sam bi tak umazan kompromis brž sklenil, saj nisem čisto nič boljši od vseh, ki me poskušajo pregovoriti k laži in življenju v laži, a na prestolu mojega srca, kjer se je prej bohotil napihnjeni človeški JAZ sedi zdaj nekdo drugi. Ta prostor je rezerviran za Jaz Jezusa Kristusa, kakor tako čudovito govori Georg Steinberger v svoji izredni knjižici o spravi kot nebeškem daru ljudem. Kristusov Jaz pa ne pozna kompromisov med človeškim in Božjim. Od mene zahteva DA ali pa NE, česa vmesnega ne prizna.

Ker sem krmilo svojega življenja za vselej in v vsakršnih okoliščinah izročil njemu, moram vsem, ki mi prigovarjajo, naj se spametujem, odgovoriti, da bi to bila huda nespamet pred Bogom, in vsem, ki mi očitajo, da je to, kar delam, norost, da je prav norost razumnost pri Bogu, kakor nam zagotavlja apostol (1Kor 1, 19-20; 2, 14; 3, 19). Nisem sam tisti, ki bi zaradi svojega domnevno bistrega uvida in trdnega značaja ne popuščal, Jezus je v meni tisti, ki ima uvid in značaj. Ne morem in ne smem se ponašati, da vztrajam v tem, kar je prav; le z njegovim imenom se ponašam, kakor prav tako priporoča apostol (Rim 15, 17), saj se z ničimer drugim ne smemo ponašati, če naj ostanemo na Kristusovi ozki poti.

Moj odhod pa ni samo odhod, temveč je tudi prihod; ni samo izguba nečesa, kar me je hranilo in nosilo, temveč je tudi in še bolj pridobitev tega, kar me bo hranilo in nosilo za večnost, kakor me je ono prejšnje za čas. Ni samo pozdravljanje v ločevanju, je tudi vabilo za novo snidenje pod Kristusovim križem, kjer je kristjanu edino iskati njegove družbe. O, kako bi bilo lepo, ko bi vsi, ki to berete, iztrgali iz svojih prsi jaz, kakršen se je vsem ljudem, meni nič manj, kvečjemu še bolj, porodil že v srcu prvih staršev predkoledarskega in takoj za tem izgubljenega raja, in ga pritrdili na isti križ, na katerem visi naše Odrešenje. Če sem pil z vami vino na zemlji, kjer nam je vse tudi v strup, kako rad bi šele pil z vami to, kar nam bo v večnem odrešenju natakal Jezus sam in nam bo samo v blaženost in poveličanost! In za to nam ni treba storiti nič drugega, kakor da odložite starega človeka, propadlo firmo samoopravičenja, samoodpuščanja in samoodrešenja, kakor jih oznanja svet in z njim vse religije in vse cesarske cerkve, tudi ta, iz katere odhajam.

Samo tri korake je treba narediti; nobene sveče ni treba kupiti in prižgati, na nobeno romanje se ni treba podati, nobenih obredov in zakramentalnih dejanj si ni treba naročati:

1.zlomiti palico sodbe nad samim seboj,

2.izročiti vso svojo propadlost Jezusu na križu in nanj pripeti tudi svoj jaz

3. verovati, da je on Kristus, Gospod, da je dotrpel in enkrat za vselej umrl za nas, da bi se po njem rešili.

To je vse.

Nič vode, nič dima, nič duhovniških naslovov in časti, nič čudnih oblačil, nič mogočnih zgradb, Sin nam je dovolj, Christus solus, njegova milost nam je dovolj, gratia sola, njegova Beseda nam zadošča, scriptura sola, in vera vanj nam je dovolj, ki smo jo prejeli. (2 Pt 1,1), vera edina, fides sola!

Ob koncu svojega pojasnila in vabila, da vsi sprejmemo in oblečemo novega človeka (Ef 4, 24), kar pomeni dejansko „obleči Kristusa”, in tako stopimo s široke ceste, ki ne vodi k odrešenju, na ozko Gospodovo pot, ki tja vodi, prosim vse, ki boste to brali in sem vas kdaj hote ali nehote prizadel ali užalil, vam naredil krivico ali bil do vas nepošten, krivičen ali neprijazen, v imenu Gospoda, ki tako milostno odpušča nam, da mi to odpustite in se radujete v Božji obljubi, da bo tudi Bog vam odpustil po meri vašega odpuščanja. Seveda sem tudi sam iz svojega spomina in zamere že davno izbrisal vse, kar bi si kdo morda želel, da mu odpustim, in se zahvaljujem Gospodu, da nam je dal to spoznanje in to moč, da drug drugemu odpuščamo in se skupaj veselimo Božjega odpuščanja.

V času premišljanja o Gospodovem trpljenju in smrti v letu 2006.
V goreči želji in prošnji, da bi v Njem bili eno –

Krščanstvo in poganstvo

Upravičeno se lahko vprašamo, ali je profit takšnega praznovanja duhovne narave ali pa gre samo za prijetno razpoloženje, ki si ga na razne načine še olepšamo. Poganskega sveta ne smemo podcenjevati: romantičnost je njegov bistveni del. Zato so poganski elementi – kadilo, glasba, likovni elementi – znotraj različnih cerkva tako

privlači in zato jih je tako težko vreči čez krov.

Moj prijatelj prof. Rebula je nekoč stopil k mikrofonu in rekel nekako takole: Ko Vinko Ošlak uzre nekaj, kar ima za resnico, pusti vse in gre za to resnico. S tem se popolnoma strinjam, takšna je moja narava. Danes, po izstopu iz rimskokatoliške cerkve, me moj prijatelj zaradi te iste lastnosti ne hvali več. Ampak nič zato, to je njegova zadrega. Sam lahko le ponovim za Aristotelom: Platon je moj prijatelj, resnica pa je moja največja prijateljica.

Imam samo tista zagotovila, ki jih po Svetem pismu Bog daje tistim, ki slišijo njegov glas in mu sledijo. Posvetnih zagotovil imam malo. No, če človek dolgo živi, le opazi, po kakšnih pravilih se ta svet giblje. To gibanje sveta me prepričuje, da grem v pravo smer. Drugo potrdilo, bistveno močnejše, najdem v Božji knjigi. Če jo namreč položim na druge verske knjige, predvsem na Katekizem katoliške cerkve, lahko ugotovim, da gre za dve različni zadevi. Ko se je bilo treba odločiti, ali bom šel za rimskim škofom, za carigrajskim patriarhom, za wittenberškim superintendentom ali za Jezusom, sem izbral Jezusa. Odločil sem se za tistega, ki je že premagal zlo tega in onega sveta. Ne verjamem, da obstaja možnost, da sem se v tem pogledu zmotil, saj potem ni več zmote kot logičnega pojava, ostane le še absurd.

Božje zapovedi

Zanimivo se mi zdi, da zlepa ni Rimo-katoličana, tudi duhovnika ne, ki bi mi znal pravilno odgovoriti na vprašanje, kako se glasi prva Mojzesova zapoved. Zakaj? Zato, ker se formulacija v katekizmu razlikuje od svetopisemske formulacije.

Vztrajam pri tem, da si Kristusova cerkev ne bi drznila ponarejati božjega zakona, kakor ga je zapisal Mojzes. V njegovi knjigi ni stavka: Veruj v enega Boga, v njej piše: Ne imej drugih Bogov. Ta razlika je bistvena. V preteklosti, vse tja do francoske revolucije, je bila vera v Boga, vsaj nekakšnega, če že ne pravega, samoumevna. Ateizem je postal množični pojav šele v novejših časih. Bog v Mojzesovih časih torej ni naročal, da je treba verovati v Boga, temveč da je treba verovati samo v enega – pozneje izvemo: v Boga Abrahama, Izaka in Jakoba. To je zelo dobro razumel Pascal, ko je rekel, da ta Bog ni Bog filozofov. Prav v takega pa
verjame večina Rimo-katoličanov.

To ne pomeni, da so tisti, ki verujejo v tega boga, filozofi. Koncept boga filozofov, boga v aristotelovskem smislu, razkriva misel, ki jo izrekajo mnogi, tudi preprosti ljudje – da je bog »nekaj nad nami«. To pomeni, da se lahko do Boga prebijemo z razumom. Filozofom seveda ne odrekam pravice do takšnega umevanja boga, toda Bog nas vabi k veri v živega Boga, ki je Izraela vodil iz Egipta, kakor se nam sam predstavi v prvi zapovedi. Koncepcija »boga filozofov« nam je dana po naravi; povsem logično je, da bomo za urejenim svetom videli urejevalca. Gre pa za razodetega Boga, ki je poslal na Zemljo svojega Sina. Težava je še v tem, da tako katolištvo kakor tudi pravoslavje poleg Boga poznata še nekaj drugih božanstev: boginjo mater, svetnike in papeža ali patriarha. Pojdimo po vrsti. De facto boginja Marija ni Marija iz Nazareta, temveč ponarejena, teološko skonstruirana Marija iz Efeza, ki je prevzela podobo kraljice nebes z otrokom v naročju, ki jo poznamo že pri babilonski kraljici Semiramis ali pri grški Afroditi.

Resnična, evangeljska Marija ni kraljica, ni nebeška mati, mati Cerkve in podobno, je dekla Gospodova. Tudi »božja mati« ni, saj Bog ne more imeti matere, lahko jo ima le človek, torej, človek Jezus.

Rimo-katoličani torej dejansko častijo boginjo iz Efeza. Podobno velja tudi za čaščenje »svetnikov«, nekakšnih polbogov, primerljivih denimo s poganskimi penati, hišnimi bogovi. Za boga velja tudi pontifex maximus, kar je bil naslov velikih rimskih poganskih duhovnikov, nato pa cesarjev, ki so se imeli za bogove. In ta naslov si je skupaj z njegovo vsebino privzel rimski škof in se s tem razglasil za boga na zemlji. Za povrh se imenuje tudi papež (očka), kar je izraz, ki je v Svetem pismu rezerviran samo za Boga, še posebej pa v sestavi »sveti oče«, ki jo poznamo iz Jezusove velikoduhovniške molitve, ko tako nagovarja svojega večnega Očeta.

Kršitev Božjih zapovedi

Če debelo kršimo prvo božjo zapoved, bomo tudi vse druge. V čudoviti arhitekturi desetih božjih zapovedi ima vsaka od njih, če povem v računalniškem jeziku, link do vseh drugih. Če kradem, zagotovo tudi lažem in imam več bogov, denar (mamona) med njimi. Prav zaradi te povezave smo pred Bogom vsi grešniki. Izbiramo lahko le med tem, ali bomo desni ali levi razbojnik, oni, ki je priznal grehe in bil

odrešen, ali oni, ki jih ni.

Cerkvi nič ne očitam, očital sem ji, dokler sem se z njo istovetil. Tudi komunizmu sem očital zablode, dokler sem vsaj malo verjel vanj.

Cerkev sem zapustil, ko sem ugotovil, da to ni moja hiša. Ne trdim, da kontekst časa ni pomemben, toda zločin je zločin in čas ga ne izniči. Pred nedavnim sem dobil dobronamerno pismo nekega duhovnika. V povsem enakem žargonu kakor to počno pripadniki bivše komunistične nomenklature, mi piše, da naj pustim že »to, kar je bilo, saj ne vemo točno, kako je bilo«. Ampak kako to, da v tej isti Cerkvi vedno zelo dobro vedo, kakšne krivice so se dogajale klerikom? Kako to, da vedo za vsako klofuto posebej, ki so jo kdaj dobili? In niti sto let ne morejo počakati, da bi se njihovi preganjalci spokorili. Ko pa nanese beseda na Inkvizicijo ali na zlo, ki so ga storili Judom, pa zlo naenkrat postane relativno, ker je »treba upoštevati kontekst časa«.

Inkvizicija in Stalinska justica

Inkvizicija se je res dosledno držala tedanjih pravil. Toda za kristjane je uporaba vsakršnega nasilja, tudi če gre samo za sled nasilja, neopravičljiva, pa četudi se zdi teološko še tako utemeljena. Lahko se strinjam tudi s tem, da je zlo lahko večje ali manjše. Samo dvema sistemoma je denimo v celotni zgodovini človeštva uspelo, da je nedolžna žrtev pljunila nase in vzklikala živio svojemu rablju in zatiralcu. Ta dva sistema sta inkvizicija in stalinska justica, to je mera njune peklenskosti. Hitlerju to ni uspelo: niti en sam Jud ni umrl s Hitlerjevim imenom v srcu.

Karol Wojtyla se je glede Judov opravičil približno tako, kakor se je Kučan v Kočevskem rogu: storjeno je načelno obžaloval. Cerkev se je z velikim pompom opravičila za Galileja, ki ga je Inkvizicija najmanj maltretirala, za Giordana Bruna, ki so ga sežgali na grmadi, pa ne. Kako naj verjamem, da je bilo opravičilo Judom iskreno, če pa je bil Vatikan zadnja država, ki je priznala Izrael – skozi vatikanske kanale pa je ušlo roki pravice toliko judovskih morilcev! Ko se je Hitler ob prevzemu oblasti sestal s papeškim nuncijem, mu je dejal, da ne dela nič drugega kakor tisto, kar Vatikan počne že stoletja dolgo. In ko je Napoleon zasedel papeško državo, je bil zgrožen, da so morali Judje v Rimu nositi zvezde in se zbirati na posebnih bogoslužjih, kjer so morali poslušati proti judovske pridige. Kaj bi morala storiti Cerkev? Popraviti škodo. Opravičilo je verodostojno le takrat, ko tisti, ki je storil krivico, naredi vse, kar je mogoče, da popravi krivice in razgrne resnico do zadnje podrobnosti. To velja za vse, za kristjane pa še posebej.

Cerkev kot institucija

Institucija vsekakor ni potrebna, da bi človek našel Boga. Dovolj ti je moja milost, je Bog rekel apostolu Pavlu. Ni problem institucija, saj to je tudi resnična Jezusova skupnost. Najhuje je to, da katoliški nauk direktno nasprotuje Jezusu Kristusu. Zanika temeljno novozavezno resnico, da nismo odrešeni po svojih »dobrih delih«, temveč zastonj, po Božji milosti, če verujemo, da je Jezus Gospod. Tridentinski zbor je to zanikal in ljudi, ki tako verujejo, preklel v večno pogubljenje. Ta izjava tridentinskega zbora ni bila nikoli preklicana.
Ne, starši ne morejo posredovati vere, posredujejo lahko samo govor o njej in verski zgled. To je velika zmota katolicizma. Stalinovi starši so bili verni, pa je bil sin vse
drugo, kot kristjan. Verni so bili tudi Titovi in Kardeljevi starši. . . .

Tisti, ki verujemo v evangelij, razlago iščemo v njem, ne zunaj njega.

Seveda pa morajo biti za branje Svetega pisma izpolnjeni trije pogoji.

1. Najprej je treba verovati, da je to v resnici Božja beseda, po duhu seveda, ne po vsaki

vejici.

2. Kontekst za razlago posameznih mest je vedno celota Svetega pisma, ne odstavek ali

poglavje, celota stare in nove zaveze. Ta pogoj je pri katoličanih komajda kdaj izpolnjen, saj povečini ne berejo Svetega pisma, staro zavezo pa vsaj v praksi razglašajo za »preseženo«.

2. Verjeti moram, da je pravi razlagalec Svetega pisma tisti, ki ga je navdihnil, torej Sveti duh.

On pa bo lahko naš razlagalec, če bosta izpolnjena prva dva pogoja.

Sveto pismo torej razlaga Sveti duh, pogoj pa je, da tega sprejmemo, se kot kristjani ponovno rodimo, sicer bomo Sveto pismo brali kakor Vojno in mir. To pa je začaran krog:

brez vere ne moremo brati Svetega pisma,

brez Svetega pisma pa vere ne moremo dobiti.

Proti ekumenizmu?

Boljše je imeti strašne posledice na tem svetu, ker smo sledili Jezusovemu naročilu oznanjanja za vsako ceno, kakor pa imeti strašne posledice v večnosti, ker iz posvetnih razlogov tega nismo storili!

Morda bi prišlo tudi do nasilja, toda ne more biti oznanjevalec odgovoren za to, kako se bodo nagovorjeni odzvali na njegove besede.

Oznanjevalec je odgovoren za druge stvari: misliti mora na to, kdo bo odrešen in kdo pogubljen, to je glavna posledica njegovih besed ali
njegovega molka.

Z ekumenizmom sem poskušal že v osnovni šoli, pri urah matematike. Učitelju sem poskušal dopovedati, da je njegovo stališče, da je dva in dva štiri, stvar njegovega pogleda. Moj pogled pa pravi, da je dva in dva približno pet. Tako nekako, kakor mnogo kasneje tudi Kučan, sem ga vprašal, s kakšno pravico me sili, da sprejmem njegov pogled, njegovo resnico. Seveda se je v »mojem« pogledu skrivalo zgolj slabo znanje matematike in nič drugega. Trdim, da Kučan in Ratzinger zagovarjata isto teorijo: teorijo več resnic. V ta namen je papež prostodušno izenačil duhovno vrednost Korana, ki je po naši veri navdihnjen od hudega duha, in Svetega pisma; knjigi, ki si versko nasprotujeta, ne moreta biti obe resnični. Bog se ne razodeva na protisloven način. Ali govori resnico v Bibliji in po Koranu ne govori On – ali pa obrnjeno. Toda vprašali ste, kje so meje, čez katere se ne sme. Meja je vsakršno nasilje. Dolžnost kristjana je, da svoj prav oznanjuje, mirno in z ljubeznijo, ne sme pa ga vsiljevati. Nikjer in nikomur. Kakor pravi Jezus: če vas ne poslušajo, si otresite sandale in pojdite naprej. Po tej formuli kristjani ne morejo zakuhati nobenega nasilja, nobene vojne. Res je sicer, da so to v zgodovini počeli, a to so bili poimenski »kristjani« v cesarskih cerkvah, zdaj pa imamo drugo skrajnost: za ljubi mir se Jezusu odrekajo. To je enako narobe. Bojim se, da je pri Benediktu XVI. politik požrl oznanjevalca.

Občestvo – cerkev brez strukture?

Jezus je bil glede tega zelo jasen in prav nič metaforičen: Ne jemljite s seboj niti
mošnje, niti palice . . . .

Občestvo mora biti sposobno nositi svojo Cerkev. Da je možno oznanjati brez imetja oziroma brez zunanjega financerja, navsezadnje vem tudi kot organiziran esperantist. Imamo gledališče, založbe, univerzo, bogato kulturno življenje, pa nas nihče ne plačuje. Vse to organiziramo in plačamo sami; in ne pride nam na misel, da bi zahtevali esperantski davek. Zadovoljni smo, če nas zaradi esperanta ne preganjajo in pobijajo, kakor sta to počela Hitler in Stalin. Prepričan sem, da bodo v revni Cerkvi ostali pravi kristjani, ki bodo širili vero. Ne religijo! Religija je opij ljudstva in za ljudstvo, ki veže, ne osvobaja; tu je imel Marx popolnoma prav, tudi Lenin. Svoboden je namreč lahko samo tisti človek, ki je do konca predan Bogu, ki je njegov popoln suženj. Načelno ni mogoče biti bolj svoboden, kakor če si suženj tistega, ki je absoluten in te v tej absolutnosti tudi ljubi, ti odpušča in odreši.
Človek lahko izdela, imenuje in razglaša samo lažnega boga religije. Sam bi si zagotovo izbral drugega gospodarja, takega, ki bi manj zahteval. Ali pa bi kar sebe razglasil za gospodarja. Ampak tega na srečo ne morem storiti.

Kakor veter potegne. . . .

V Rimo-katoliškem tisku lahko večkrat preberemo nekaj, kar si cerkev že od nekdaj sama izpisuje in izstavlja, in to uporablja kot univerzalno opravičilo in bianko ček svojega delovanja. Tudi ko gre za najtežje prestopke zoper Boga in človeka, ko gre za nezaslišane zločine, je pri roki magična radirka, ki vse izbriše, ki pobeli še tako krvav list zgodovine: Pač niso angeli...

Lahko so iztrebljali cela ljudstva, še v imenu evangelija povrhu; a kaj: pač niso bili angeli. Lahko so mučili in sežgali na tisoče in morda na milijone ljudi; a kaj: pač niso bili angeli.

Pokol Katarcev - pa kaj: niso bili angeli. Šentjernejska noč - pa kaj: niso bili angeli. Ropanje, pobijanje in uničevanje križarjev v Carigradu po papeževem naročilu - niso bili angeli. Ustaški zločini nad srbskim in judovskim prebivalstvom, poškropljeni še z blagoslovljeno vodo katoliškega okultizma - pa kaj: niso bili angeli.

Priporočilo avstrijskih škofov, naj vsi katoličani na referendumu, ki ga je Hitler pripravljal kot legalistično podlago za priključitev Avstrije, glasujejo za Hitlerja - pa kaj: niso bili angeli.

Naštel sem samo nekaj primerov, zločinov, storjenih pod vodstvom rimske cerkve, ki zastopajo vse našteto.

Pač, nismo angeli . . . .

Če imamo kot ljudje na voljo tako čudovito sredstvo za izmivanje grehov, ko naj bi jih torej ne mogla oprati le Kristusova kri kot nasledek resnične spreobrnitve, ki ima na začetku priznanje vseh grehov, ne le pred Bogom, temveč tudi pred ljudmi, ki si jim kaj storil, kakor uči resnični evangelij, pač pa voda krstnega obreda za neprisebne dojenčke, predvsem pa biser sprevržene teologije: saj niso angeli, kakor uči in dela Rim, potem gotovo smemo to fantastično sredstvo očiščevanja uporabiti tudi za grehe in zločinstva, ki jih niso zagrešili katoliško krščeni in torej po katoliškem katekizmu izvirnega greha oprani in na novo rojeni, torej za Kristusa pridobljeni ljudje, kakor so Mussolini, Hitler, Pavelić, Franco, Broz. Dodamo lahko tudi pravoslavno in torej v istem vodenem duhu krščena Uljanova in Džugašvilija. A tudi vse druge, ki sicer niso oprani v vodi otroškega krsta, a vendar tudi zanje velja, da pač niso angeli. Torej bo treba napisati novo zgodovino komunizma, islama, vseh vrst nacionalizmov in imperializmov, saj imajo vsi ti, ki so se pregrešili zoper Boga in človeka, navsezadnje

nekaj skupnega, kar je skoraj ontološko: »Pač, nismo angeli.«

Resnična Kristusova Cerkev

Resnično Kristusovo Cerkev sestavljajo samo tisti, ki so ta pogoj, kakor ga Jezus postavlja Nikodemu za nas vse in za vse naše zanamce, ki so se torej na novo rodili in tako postali "nova stvaritev", kakor pravi Pavel v drugem pismu Korinčanom in v pismu Galačanom, v nebo vpijoči grehi cesarskih cerkva dokazujejo, da z njimi Kristus nima nič in one nič s Kristusom. Člani Kristusove Cerkve niso več sužnji greha, čeprav niso čisto popolni in brez vsakega greha. A ko grešijo, to takoj priznajo in prosijo Boga in prizadetega sočloveka za odpuščanje. Na misel jim ne pride, da bi svoje grehe opravičevali z Rimo-katoliško domislico: pač nismo angeli. Tako lahko isti apostol, ki je v pismu Efežanom zapisal: "Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci," v pismu Hebrejcem zapiše za starešine Cerkve: "Posnemajte njihovo vero" ali pa v drugem pismu Tesalcem celo: "Tega vam ne pravim, ker ne bi imeli pravice do tega, ampak zato, da se vam sami postavimo za zgled, ki
naj bi ga posnemali.«

Prazno je tudi priljubljeno sklicevanje na moralno problematičnost apostolov, kakor nam jo slikajo vsi štirje evangelisti. Drugače kakor današnji apologeti te ali one psevdo-krščanske sekte evangelisti za Jezusove učence in apostole niso iskali smešnega opravičila, da pač niso angeli, temveč so bobu rekli bob in apostolski izdaji apostolska izdaja. Prizaneseno ni niti najožji Jezusovi družini, tudi tu ni sklicevanja na angele, pač pa jasna beseda: "Niti njegovi bratje namreč niso verovali vanj", kakor poroča Janez v sedmem poglavju svojega evangelija.
Za člane resnične Kristusove Cerkve torej ne velja ceneno sklicevanje na Jezusovo opozorilo glede farizejev in pismoukov v drugem poglavju evanglija po Mateju: "Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo." Prav tako mi je pred nedavnim doktorica katoliške teologije, ki bi morala poznati Pismo, skušala opravičiti neverodostojnost njene cerkve in njenih voditeljev. Gospod pa nas ni prepustil na milost in nemilost lažnim oznanjevalcem, temveč nam je dal jasen kriterij, po katerem jih lahko razpoznamo in z njimi njihovo lažno ustanovo: "Po njihovih sadovih jih boste spoznali", kakor pravi v sedmem poglavju evangelija po Mateju.

Konfidenti v apostolskem nasledstvu

Škof v katoliškem, anglikanskem in pravoslavnem pojmovanju ni isto kakor škof Nove zaveze, se pravi Apostolskih del in pozneje reformiranih cerkva in posebej še Bibliji povsem zvestih cerkva. V prvem primeru označuje ta pojem, ki izhaja iz grške skovanke epi-skopos, ki preprosto pomeni nadglednika, nadzornika (spomnimo se starega šolskega episkopa za projicirano ogledovanje slik), posvečeno osebo, ki naj bi bila s polaganjem rok deležna apostolskega nasledstva in s tem posebnih duhovnih pooblastil in moči. Res je, da v Bibliji beremo o polaganju rok, a s tem so potrjevali tudi diakone, ki so pomagali pri razdeljevanju skupnih obrokov hrane in druge pomoči bratom in sestram. Samo v Stari zavezi se je duhovniška služba prenašala iz roda v rod, z dednim nasledstvom po od Boga izbranem Levijevem rodu. V Novi zavezi tega ni več, saj tudi kake posebne posvečene duhovniške službe ni več, ko pa so vsi kristjani, kakor pravi Peter v svojem prvem pismu: "...izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč." V Bibliji ni niti besede o kakem "apostolskem nasledstvu", saj bi sicer že kar Pavel ne mogel veljati za apostola. V Bibliji pa tudi ni enačenja med apostolom in škofom. Biti apostol je namreč poklicanost, ki izhaja neposredno od Boga na zemlji, Jezusa Kristusa - biti škof pa je službeno imenovanje ali poklic, ki je stvar občestva vernih, se pravi ljudi.

To, kar konstantinovska cerkev polaga v pojem škofa, namreč veliko duhovništvo, je pridržano enemu samemu velikemu duhovniku, Jezusu Kristusu, edinemu!

Sveti Duh je v pojmovanju cesarskih in knežjih cerkva razpoložljiva duhovna moč, s katero je mogoče poljubno razpolagati in manipulirati, vse mogoče utemeljevati in opravičevati, ne pa tretja oseba istega in edinega Boga, ki po mnenju tega Boga, kakor beremo v tretjem poglavju evangelija po Janezu, "veje, koder hoče".

Sveti Duh ni oblika razpoložljive energije, ki bi jo bilo z obredi, gestami in besedami mogoče poljubno usmerjati, natakati in pretakati, temveč je to suverena božja oseba, ki ni podvržena nobeni religiozni ceremoniji in proceduri. Tako tudi nihče nima iz svoje službe, pozicije, imenovanja ali maziljenja, pripadnosti ali strukture, nikakršne gotovosti in zagotovila, da v njem deluje Sveti duh in ga za kar koli pooblašča in usposablja. Tako niti "zakrament" krsta, birme ali konfirmacije, duhovniškega posvečenja in škofovskega posvečenja nimajo nobenega vpliva na suverenost Svetega Duha, v koga se bo naselil in v koga ne, v kom in po kom bo deloval in v kom ali po kom ne.

To so religiozne iluzije, v katerih in iz katerih živijo konstantinovske cerkve - zaradi teh iluzij in človeško izmišljenih in včasih demonsko navdihnjenih naukov pa milijoni vernikov gojijo povsem napačna pričakovanja in se zanašajo na stvari, ki jih v resnici ni. Zato nas ne sme presenečati, če že sivolasi, spoštovanje zbujajoči cerkveni dostojanstveniki, ko jih zalotijo bodisi pri grehu nečistosti ali celo spolnega zločinstva nad otroki, ali pa, kakor v tem primeru, ko jih razkrijejo kot dolgoletne tihe agente izrazito nečloveškega in protikrščanskega režima, dokler je to le še kako mogoče, prav sramotno lažejo kakor slabo vzgojeni otroci. Z najvišjega mesta jih lahko sklati samo še odločitev vrhovnega cerkvenega poglavarja v Rimu, kakor je bilo to v avstrijskem primeru, ko je šlo za spolne zlorabe, in kakor je to zdaj v poljskem primeru, ko gre za kolaboracijo s političnim zlom in zločinstvom. Dokler teologi teh cerkva zavajajo ljudi s smešnim naukom, da lahko oblivanje dojenčka z vodo in nekaj duhovnikovih besed in kretenj napolni to še povsem nezavedno človeško bitje s Svetim Duhom in izpolnjuje Kristusov pogoj ponovnega rojstva, se ne smemo čuditi, če ti ljudje v svojem življenju potem ne izpričujejo navzočnosti in delovanja Svetega, temveč nekega drugega duha, ki je prvemu nasproten.

Zakaj kralji? Zakaj trije?

Niti v Markovem niti v Lukovem evangeliju, ki omenjata okoliščine Jezusovega rojstva, ni omenjeno nobeno ime katerega izmed "kraljev", kakor jih časti ljudska religioznost, prav tako ni navedeno nobeno število, podana je samo množina, namesto kraljev ali modrih pa imamo grško besedo magoi, ki pomeni čarovnike, astrologe in vrače, seveda pa tudi ljudi z za tisti čas obsežnim znanjem. Če si predstavo o treh "kraljih" še lahko razlagamo na osnovi tega, kar je verjela antika in zapisal Vergilij v svoji VIII. eklogi: Numero Deus impare gaudet (Bogu je všeč neparno število), še zlasti število 3, pa so imena izmišljotine kasnejših apokrifnih spisov in legend. A zakaj "kralji"? Tudi kristjani druge in tretje in četrte in morda še pete generacije, med katerimi so nastajale pobožno zveneče legende o okoliščinah Jezusovega rojstva, od Božjega Sina niso pričakovali nič drugega in niso v njem videli nič drugega kakor Judje v času cesarja Avgusta: princa najvišje moči in veljave, ki bi prišel na ta svet kot zmagovalec in premagovalec vseh moči, ki so tedaj tlačile
Preprostega, pa tudi manj preprostega človeka.

Ne samo tisti, ki se tako in tako nima za kristjana in je zato v Božjih očeh manjši blefer, tudi tisti, ki se za to ima, a ni prejel Svetega Duha, ker se prej ni spreobrnil, ker še prej ni obtožil samega sebe, se pravi poimenski kristjan, Jezusovega prvega prihoda ni sprejel in ga ne bo, razen če se spreobrne. Zato veselo praznuje spomin na "svete tri kralje", kar naj bi spominjalo na obisk modrih, kakor ga omenja evangelist Matej na začetku 2. poglavja svojega evangelija - niti na misel pa mu ne pride, da bi praznoval spomin na pastirje, ki so kar lep čas pred "svetimi tremi kralji" obiskali novorojeno Božje dete, najbrž vsaj leto dni prej. Zakaj imamo torej cerkveni praznik "svetih treh kraljev", ko niti niso bili kralji niti ne vemo, da bi bili trije, še zlasti pa ne vemo za njihova resnična imena, čeprav v katoliški stolnici v Kölnu, kakor čisto resno zatrjujejo kustosi tega smešnega praznoverja, hranijo njihove relikvije, torej njihove "svete" kosti - nimamo pa cerkvenega praznika "svetih pastirjev", čeprav bi bilo to veliko bolj v duhu Jezusa prvega prihoda, se pravi Jezusa majhnosti, uboštva, preprostosti, preganjanosti in žrtvovanosti. Ne samo, da na tem planetu ni najti niti kapelice, kaj šele katedrale "svetih pastirjev", tudi za resnično posedovanje njihovih relikvij, torej njihovih kosti ali vsaj koščic, se ne poteguje nobeno psevdokrščansko središče, kakor se pri "svetih treh kraljih"...

Vinko Ošlak

Jezusa so ubili teologi.

"Navsezadnje smo po svojem poreklu – z izjemo Judov – vsi pogani. Toda vsi pogani niso enaki, med njimi obstaja hierarhija. Pogan je tako Sokrat, ko zagovarja svojo smrt, kakor tudi pogan, ki iz prepričanja pojé drugega pogana; kanibalizem je, kakor vemo, verski, ne prehrambni problem. Povsem jasno pa je, da božično praznovanje, tako glede datuma kakor glede same oblike praznovanja, izvira iz poganskih virov. Rimski škof Hipolit je v letu 217 skušal odstraniti rimsko praznovanje nepremagljivega sončnega božanstva in ga zamenjati s praznovanjem dneva Jezusovega rojstva, njegov naslednik Liberij pa je dosegel, da so leta 336 v Rimu prvič praznovali božič. Prvi kristjani so praznovali vstajenje, torej veliko noč, ne božiča. Res je, da Jezus ne bi umrl, če se ne bi rodil, toda resnični kristjan je vendarle bolj osredotočen na Jezusovo smrt in vstajenje kakor pa na rojstvo. To, kar dela božič danes za tako privlačnega, ne samo za vernike, tudi za ateiste in celo muslimane, je prav njegova poganska narava. Okoliščine resničnega Jezusovega rojstva ljudem danes ne pomenijo nič, v ta praznik projicirajo povsem nasprotne stvari. Jezusovo rojstvo in odraščanje ni bilo ne idilično ne romantično. "

Vinko Ošlak je v Ljubljani študiral politične vede in grščino, iz filozofije pa je magistriral na Mednarodni akademiji znanosti v San Marinu, kjer je sedaj dopisni docent za filozofijo. V Celovec je odšel v začetku 80. let, kjer je bil najprej lektor in urednik pri Mohorjevi družbi, nato (vse do izstopa iz RKC) prevajalec in andragog v krški škofiji. Objavil je več ko 30 knjig poezije, proze, filozofskih spisov in drugih publikacij v slovenščini in esperantu in več ko 20 prevedenih del. Po izstopu iz Cerkve veliko časa namenja krščanskim skupnostim in bibličnim skupinam na Koroškem in v Sloveniji, v katerih občasno pridiga in razlaga Sveto pismo. Od nedavna piše tudi kolumne za Dnevnik. Na vprašanje, ali držijo očitki, da je fundamentalist, odgovarja s sproščenim, nalezljivim nasmehom.