Joyce Meyer - VII. - VIII. ČE NEBI BILO BOŽJE MILOSTI

 

ČE NE BI BILO BOŽJE MILOSTI

Joyce Meyer

7.del

 

 

Kaj pomeni biti ljubljen

Zelo pogosto tiste, ki uživajo posebno Božjo naklonjenost in naklonjenost ljudi, imenujemo »ljubljeni«. Biti ljubljen pomeni biti posebej izpostavljen. Vsak od nas si želi biti poseben. Je to hvalisavost? Ne, če je to posebno, privilegirano mesto dano od Boga, in ne doseženo zaradi osebnih ambicij ali sebičnih poskusov, da bi pritegnili pozornost.

Če sem popolnoma iskrena – rada opazujem, kako Bog nekoga izpostavi – še posebej, če sem to jaz! Všeč mi je, ko Bog deluje v mojo korist; mislim, da je to všeč vsakomur. Priznati moram, da je prav zanimivo opazovati, kako Bog nekomu posveti posebno pozornost, ga postavi v ospredje, še posebej pred drugimi ljudmi. To se občasno zgodi vsem nam, predvsem tistim, ki to pričakujejo in ki Boga prosijo za naklonjenost.

Na primer: ste si že kdaj, ko stojite v dolgi vrsti pri blagajni v supermarketu, želeli, da bi čim prej prišli na vrsto? Ste kdaj prosili Boga za to?

Včasih sem v takšni situaciji molila in rekla Gospodu: »Oče, prosim za tvojo naklonjenost.« In pogosto je povsem nepričakovano k meni pristopil drug blagajnik in me povabil k svoji blagajni. Ali pa me je človek pred menoj, ki je imel voziček poln do vrha, spustil naprej, ker sem imela le nekaj stvari.

Če se je kaj podobnega zgodilo tudi vam, ste prejeli Božjo naklonjenost – morda tega sploh niste opazili. Samo pomislite, koliko dobrega se lahko zgodi zdaj, ko veste, da o tem lahko prosite!

Ko se vam zgodi kaj lepega in veste – to je znak, da vas Bog izpostavlja in vam daje svojo naklonjenost – vam ne preostane drugega kot reči: »Hvala ti, Gospod!«

Bog nam želi dajati nadnaravno naklonjenost, ker nas vodi v resnično hvaležnost.

Vedno je prijetno izkusiti Božjo naklonjenost. A je ne občutimo tako pogosto, kot bi si želeli. Pogosto smo sami krivi za to. Bolj bi morali biti svobodni in sproščeni, manj se bati in manj se držati verskih pravil. Bog nam želi veliko dati, pa ne da, ker ga ne prosimo. Pogosto ne prosimo zato, ker se ne počutimo vredne. Začnemo prositi šele takrat, ko smo v obupu in se sami ne moremo izvleči.

Bog želi osebno sodelovati v naših zadevah. Želi biti z nami vedno: tako v vrsti pri blagajni kot v prometnem zastoju.

Ko sem jaz v zastoju, običajno molim in prosim Boga za njegovo naklonjenost. In pogosto pripravi kakšnega voznika, da me spusti naprej, da lahko zapustim zastoj.

To je dober primer, kako lahko sejemo semena naravne naklonjenosti, da bi potem želi nadnaravno. Ko mi spustimo naprej drug avto, sejemo dobro seme, zato lahko Bog nekoga pripravi, da isto stori za nas. Ni nič narobe, če uživamo posebno Božje pozornost, dokler si želimo, da bi jo uživali tudi drugi.

Biti Božji ljubljenec pomeni biti obsijan z Njegovo svetlobo. Če ohranjamo pravo držo, če iste privilegije želimo tudi drugim, če ne postanemo ošabni in prevzetni, ampak Bogu izkažemo vso čast in slavo, bo On izlival naklonjenost na nas in z nami ravnal kot s svojimi ljubljenimi.

 

Božji ljubljenci

Kaj pomeni biti »ljubljenec«? To pomeni biti tisti, ki uživa posebno naklonjenost, zaščito in prednost. Tisti, do katerega so drugi izjemno pozorni in ljubeči – tudi če si tega ne zasluži.

Če se na neko delovno mesto prijavijo trije enako kvalificirani kandidati, pa je eden od njih Božji ljubljenec, bo ravno tisti – obsijan z Božjo svetlobo – dobil to službo. Tisti, ki izbira, morda sploh ne bo vedel, zakaj ga je izbral; vedel bo le to, da mu je ta človek nekako najbolj privlačen.

V nas samih ni nič takega, kar bi nas naredilo Božje ljubljence. On nas izbere in nam daje čast in spoštovanje po svoji neizmerni milosti. Naše je, da ga sprejmemo hvaležno in ponižno.

Ko govorim o Božjih ljubljencih, želim nekaj pojasniti: ker je Bog, Bog, nad vsem stvarstvom in ima oseben odnos z vsakim svojim otrokom, lahko hkrati vsakemu izmed nas z enako iskrenostjo reče: »Ti si biser mojega srca, ti si moje ljubljeno dete.«

Potrebovala sem nekaj časa, da sem to dojela. Na začetku me je bilo strah verjeti. Težko sem si predstavljala sebe kot Božjo ljubljenko, čeprav me je On tako imenoval. A potem sem začela razumeti, da tako imenuje vsakega svojega otroka. In želi tako imenovati vsakogar, ki bo verjel, sprejel in začel tako tudi živeti.

Naš nebeški Oče želi, da bi njegovi otroci prejeli vse, za kar je njegov Sin Jezus dal svoje življenje. Ne želi, da hodimo s sklonjeno glavo in se bojimo pogledati v oči tistim, ki bi nas lahko obsojali. Bog se trudi prepričati nas, da je vsak izmed nas njegovo ljubljeno dete. Želi, da trdno vemo, kdo smo v Kristusu Jezusu, in da lahko zato živimo zmagovalno ter delimo z drugimi njegovo čudovito milost.

 

Ovenčani s slavo in častjo

»2 Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa. 3 Iz ust otročičev in dojenčkov si postavil trdnjavo zaradi svojih nasprotnikov, da brzdaš sovražnika in maščevalca. 4 Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: 5 Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? 6 Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal. 7 Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge:« (Psalm 8:2–7).

Bodite pozorni na 6. stavek, kjer je rečeno, da je Bog izbral človeka in ga ovenčal s častjo in slavo. V tem kontekstu imajo besede čast, slava in ovenčal poseben pomen.

Po mojem mnenju imata v tem verzu besedi čast in naklonjenost enak pomen. Lahko bi rekli, da je Bog človeka ovenčal s slavo in naklonjenostjo, ko ga je postavil za vladarja nad deli svojih rok in mu vse položil pod noge. Tukaj lahko besedo slava opišem kot Božjo vzvišenost. Seveda pa sam akt ovenčanja simbolizira triumf ali nagrado, ko nekomu položijo na glavo venec ali krono.

Torej ta Psalm govori o tem, da sva bila midva izbrana od Boga in da nas je ovenčal s svojo krono milosti in vzvišenosti. To, da na svoji glavi ne vidimo krone, še ne pomeni, da je ni tam. S telesnimi očmi ne vidimo oblačila pravičnosti, v katerega smo oblečeni, a to ne pomeni, da v duhovnem svetu to ne obstaja.

Kot pravi apostol Pavel: naravni človek ne razume stvari Božjega Duha, ker se o tem presoja duhovno. (1 Korinčanom 2:14).

Tako smo ovenčani z Božjo naklonjenostjo in vzvišenostjo. In če ne uživamo Božjih blagoslovov, je to zato, ker se imamo za nevredne ali pa niti ne vemo, da nam pripadajo. Naša vera na tem področju preprosto ni aktivirana. Zato živimo nekako napol, zmedeni, delamo napake, sprejemamo vse, kar nam hudič vrže pod noge, ne da bi sploh poskusili zahtevati tisto, kar nam po pravici pripada.

Če ponovno preberete 6. stavek, boste videli, da nam je Bog dal oblast nad vsem svojim stvarstvom in nam vse položil pod noge. V tem verzu ne vidim niti namiga, da bi smeli dopustiti, da nas hudič in demoni ustrahujejo, obvladujejo ali pritiskajo na nas.

Od Boga bomo prejeli toliko časti in slave, kolikor Mu dovolimo delovati v našem življenju.

Besedo slava si lahko predstavljamo tudi kot nekaj, kar povzroči, da nekaj zasije. Dober primer najdemo v 2. Mojzesovi knjigi (34:28–35). Mojzesov obraz je sijal, potem ko je na gori Sinaj preživel štirideset dni in noči z Bogom. Po srečanju z Bogom je njegov obraz tako svetil, da so se Izraelci bali približati se mu, zato je moral pri pogovoru z njimi pokriti svoj obraz z zagrinjalom. Besedo čast lahko uporabljamo tudi, kadar gre za spoštovanje, ugled, čaščenje.

Če bomo bivali v blagoslovu časti in slave, s katerima nas je Bog ovenčal, potem ne bodo le naši obrazi sijali od Božje slave – tudi mi sami bomo doživljali radost, ker nas ljudje spoštujejo, cenijo, ker imamo dober ugled in dobro ime. In vse to je sad Božje naklonjenosti.

 

Primer, kako lahko osebno doživite naklonjenost

Ko začne Bog izlivati svojo naklonjenost na nas, se bodo v našem življenju začele dogajati neverjetne stvari.

Jaz sem to izkusila sama. Najprej nisem želela pripovedovati o tem, da ne bi izpadla prevzetna ali ponosna, toda potem sem vse dobro premislila in se odločila, da z vami delim lep primer tega, kako Bog blagoslovi tiste, ki uživajo Njegovo naklonjenost.

Pred kratkim sva se s prijateljico odpravili po trgovinah. Tistega dne sem vstala zgodaj, da bi lahko nekaj časa preživela z Gospodom in se naužila Njegove bližine in skupnosti z Njim. Ko sem odšla od doma, nisem slutila, da se je v meni nekaj spremenilo, a po odzivih ljudi okoli mene je bilo očitno tako.

Ko smo z Bogom, ko vsrkavamo Njegovo navzočnost, tega nihče ne vidi s fizičnimi očmi – občuti se lahko le na duhovni ravni. Ljudje začutijo privlačnost do nas, čeprav ne vedo in ne razumejo, zakaj. Nekaj jih vleče, da nam izkazujejo naklonjenost. Točno to imam v mislih, ko pravim, da nas Bog obsije s svojo svetlobo in nam podari svojo naklonjenost, če ostajamo ponižni in poslušni. Ta nagrada pride, ko preživljamo čas v občestvu z našim Nebeškim Očetom.

Običajno rada sama vozim avto, a tistega jutra sem prosila prijateljico, naj pride po mene, ker sem želela še malo časa preživeti z Gospodom. Tako sem med vožnjo do nakupovalnega središča petinštirideset minut brala Sveto pismo in se veselila Njegove prisotnosti.

Ko sva izstopili iz avta in se odpravili proti nakupovalnemu centru, je k nama pristopila ženska in rekla: »Joyce, poznam vas. Včasih pridem na vaša srečanja.« Potem je dodala: »Čudovito izgledate! Ne vem, kako naj opišem, kako krasno izgledate!« Vse, kar sem lahko storila, je bilo, da sem se ji zahvalila in šla naprej in se zahvaljevala Gospodu. In to je bil šele začetek.

Navajena sem že, da me ljudje prepoznajo in želijo spregovoriti z menoj. A takšnega dne nisem doživela v vseh letih služenja. To nakupovalno središče je bilo daleč od kraja, kjer smo imeli srečanja. A kamorkoli sva šli, je bilo videti, kot da ljudje opuščajo, kar počnejo, samo zato, da bi me pozdravili ali mi dali kompliment, kako dobro izgledam. Ena ženska v trgovini z obutvijo je celo domnevala, da sem imela plastično operacijo, ker sem izgledala bolje kot zadnjič, ko me je videla!

Kmalu je bilo skoraj smešno, ker so ljudje kar naprej prihajali k meni, medtem ko sva nakupovali. Vedela sem, da je pobuda prišla od Boga. Vse to se je dogajalo zato, ker me je On obsijal s svojo svetlobo. Vedela sem, da to ni moja zasluga – tako kot Mojzes sem tudi jaz prejela slavo Gospodovo, ko sem bila v Njegovi navzočnosti. Moj obraz je sijal in privlačil druge, ker je odseval Njegovo slavo, ne mojo.

Če se je kaj podobnega kdaj zgodilo vam, če ste doživeli nadnaravno naklonjenost ljudi, je bilo to zaradi Gospodove svetlobe, ki je bila nad vami. In rezultat je enak – ne glede na to, ali ljudje vidijo ta Božji sij ali ne. Ko se nam kaj takega zgodi, nam ne preostane drugega, kot da vso hvaležnost in slavo izročimo Bogu.

 

Rastoča naklonjenost

»In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno:« (Janez 17:22).

Spomnite se, brali smo v evangeliju po Luku (2:52), da je Jezus napredoval v naklonjenosti pri Bogu in ljudeh. In v Janezu 17:22 beremo, da je Jezus, ko je molil k svojemu Očetu pred vnebohodom, rekel, da daje svojim učencem isto čast in slavo, kot mu jo je dal Oče – da bi bili eno, kakor sta Onadva eno.

To bi nas moralo dovolj spodbuditi. Branje tega verza bi nam moralo prinesti veliko veselja. Moramo verjeti in izpovedovati, da v vsaki situaciji vsak človek, ki ga srečamo, goji do nas naklonjenost. Bogu moramo biti hvaležni za Njegovo naklonjenost, ki v nas nenehno raste, če ostajamo v občestvu z Njim in drug z drugim, če ostajamo enotni in ponižno poslušni Njegovi volji, tako kot je to storil Jezus.

 

Poslanstvo Kristusa

»18 Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave, 19 namreč to, da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. 20 Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom.« (2 Korinčanom 5:18–20).

Ali ste iz tega odlomka razumeli, da Bog želi podeliti svojo milost ne samo nam, temveč po nas tudi vsem, ki živijo na zemlji? Upam, da zdaj razumete, zakaj smo govorili, da je hudič s prevaro ukradel to naklonjenost. Jezus je prišel, da bi vrnil naklonjenost Božjim otrokom, in po nas – vsem drugim.

Možnost uživati Božjo naklonjenost je del naše dediščine. V svoji službi moramo delovati kot Kristusovi poslanci, pomagati drugim prejeti čudovit dar odpuščanja in sprave ter deliti Njegovo izjemno milost, Njegovo nezasluženo naklonjenost.

Bog želi obnoviti svojo naklonjenost do nas, da bi lahko postali Njegovi poslanci na zemlji. Tako moramo gledati nase – kot na odposlance v tuji deželi. Sveto pismo pravi, da smo tujci in popotniki, da celotna zemlja ni naš dom (1 Peter 2:11). Po nas Bog vabi druge ljudi, naj sprejmejo Njegovo odpuščanje, milost in naklonjenost.

Zdaj pomislite: kako ravnajo s poslanci tuje države? Z njimi ravnajo kot s kraljevskimi osebami. Prav tak odnos imamo pravico pričakovati – in tako bi tudi mi morali ravnati z ljudmi, h katerim nas je Gospod poslal v slavo Njegovega kraljestva.

Sveto pismo pravi, da smo ne samo Kristusovi poslanci, ampak tudi kralji in duhovniki Bogu in svojemu Očetu. (Razodetje 1:6). Zato moramo drugače gledati nase in na druge. Delovati moramo kot kraljevi poslanci, kot Božji diplomati.

 

Podoba naklonjenosti

»Oblecite se v Božjo bojno opremo (popolna vojaška oprema, ki jo daje Bog), da se boste lahko uprli (vsem hudičevim zvijačam); Kajti naš boj ni proti krvi in mesu (ne proti fizičnim sovražnikom), temveč proti vladarstvom, proti oblastem, proti (vladarjem duhov) svetovne teme tega veka, proti duhovom hudobije v nebeških področjih (nadnaravne sfere)« (Efežanom 6:11–12).

Lester Sumrall je rekel, da se morajo verni obnašati bojevito. Sama pogosto uporabljam besedo agresivno. A govoriva o istem: kot verni moramo biti samozavestni, ne boječi in omahljivi (2 Timoteju 1:7). Moramo vedeti, kdo smo v Kristusu, in biti popolnoma prepričani v svojo pravico, da ravnamo tako, kot ravnamo.

Ne govorim o napačnem odnosu, ne o tem, da bi pritiskali na ljudi. Gre za to, da v krotkosti in ponižnosti pustimo Bogu, da nam odpre vrata in pripravi pot. Ne gre za to, kako ravnamo z drugimi ljudmi, še posebej s tistimi, ki se z nami ne strinjajo, ampak za to, kako moramo ravnati proti zlim duhovom, ki nam nasprotujejo in nas vznemirjajo. V naravnem svetu moramo delovati tako, kot nas Sveto pismo uči delovati v duhovnem svetu.

Zapomniti si moramo, da naš boj ni proti krvi in mesu, ampak proti duhovnim sovražnikom. Če ljudje slabo ravnajo z vami, je mogoče, da niste sprejeli milosti in naklonjenosti, ki nam ju je Bog dal. Morda zato, ker se odrekate privilegiju biti Božji sin ali Božja hči. Morda ste se uklonili zlim duhovom in jim dali pravico in oblast, da vas zastrašujejo.

 

Kako vidite sebe?

2 »Pošlji nekaj mož, da ogledajo kánaansko deželo, ki jo bom dal Izraelovim sinovom! Iz vsakega očetnega rodu pošljite po enega moža; vsak izmed njih naj bo knez 3 Mojzes jih je po Gospodovem ukazu poslal iz Paránske puščave. Vsi ti so bili poglavarji Izraelovih sinov. 26 Šli so in prišli k Mojzesu in Aronu in k vsej skupnosti Izraelovih sinov v Paránsko puščavo, v Kadeš. Njima in vsej skupnosti so poročali in jim pokazali sadove dežele. 27 Tako so mu pripovedovali: »Prišli smo v deželo, v katero si nas poslal. Zares se v njej cedita mleko in med in tole je njeno sadje, 28 toda ljudje, ki živijo v deželi, so močni in mesta utrjena in zelo velika; tudi Anákove sinove smo videli tam. 29 Amálek prebiva v deželi Negeb; Hetejci, Jebusejci in Amoréjci prebivajo na pogorju, Kánaanci pa so ob morju in ob Jordanu.« 31 Toda možje, ki so hodili z njim, so rekli: »Nikakor ne moremo iti nad to ljudstvo, ker je močnejše od nas.« 32 Očrnili so deželo, ki so jo ogledali, pred Izraelovimi sinovi in rekli: »Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je dežela, ki žre svoje prebivalce. In vsi ljudje, ki smo jih videli v njej, so visoke postave. 33 Tam smo videli tudi velikane, Anákove sinove iz rodu velikanov; v lastnih očeh smo bili kakor kobilice in taki smo morali biti tudi v njihovih očeh.« (4 Mojzesova 13:2–3, 26–29, 31–33).

Ko so se Izraelovi otroci približali cilju, je Bog naročil Mojzesu, naj izbere dvanajst mož, po enega iz vsakega rodu, in jih pošlje ogledat kanaansko deželo.

Ko so se vrnili, se je vseh dvanajst strinjalo, da je dežela rodovitna in da res teče v njej mleko in med. A ko je šlo za načrt dejanja, je deset izmed dvanajstih začelo širiti »slabo poročilo« o deželi. Samo dva, Jozue in Kaleb, sta dala dobro poročilo. Teh deset je govorilo slabo iz strahu. Njihova težava je bila, da so situacijo gledali naravno – s telesnimi očmi, Kaleb in Jozue pa duhovno, z Božjimi očmi.

Opazite 34. vrstico, kjer deset mož govori o prebivalcih dežele in o sebi: »Tam smo videli velikane, sinove Enakove, iz rodu velikanov; in sami smo bili v svojih očeh kakor kobilice, taki pa smo bili tudi v njihovih očeh.«

Kako vidite sebe: kot kobilico ali kot mogočnega Božjega bojevnika? Kakšno je vaše poročilo: dobro ali slabo? Kako ravnate, ko vam Gospod odpre nove priložnosti: stokate od strahu: »Ne morem premagati velikanov te dežele« ali pogumno izjavljate: »Grem takoj, sposoben sem zavzeti to deželo«?

Deset Izraelcev je videlo velikane, dva pa Boga! Glejte na Boga. Vi plus Bog – to je dovolj za rešitev katere koli situacije.

Naj vam iskreno priznam: nimam ne izobrazbe ne sposobnosti, da bi delala to, kar delam. Najmanj sem primerna, da stojim pred množico ljudi in jim pridigam, prav tako nisem naravno primerna za govorjenje po radiu ali televiziji. Vedno znova mislim: »Gospod, kako Ti uspeva to delati po meni? Zakaj me ljudje teden za tednom prihajajo poslušat? Zakaj redno poslušajo naš radio in gledajo naše oddaje?«

Naše služenje ima srečanja in seminarje po vsej državi. Včasih pridejo ljudje, ki jih sploh ne poznam, in dva dni zapored poslušajo vsako mojo besedo. Kaj jih vodi k temu? Naklonjenost, ki mi jo daje Bog. To isto naklonjenost bo dal tudi vam, če jo boste želeli sprejeti.

Bog vam bo pomagal pridobiti naklonjenost ljudi in doseči uspeh. Lahko vam da pogum in samozavest, ki ju potrebujete za zmago. A za to se morate strinjati z Njegovim načrtom za vaše življenje. Prenehajte videti v sebi nasprotje tistega, kar vidi v vas Bog. Naučiti se morate spremeniti svojo podobo.

Morate se ne samo drugače gledati, ampak se tudi drugače videti. Ne spuščajte glave, ko se pogovarjate. Včasih mi je nekaterih ljudi žal: pridejo k meni, da bi govorili, a so tako živčni in trepetajo, da komaj kaj izgovorijo. Ker imam določeno oblast, se me bojijo. Ta strah prihaja iz občutka nezaščitenosti. To pa je že znak pomanjkanja samospoštovanja.

Ko se z nekom pogovarjate, stojte vzravnano in glejte sogovorniku naravnost v oči. Ni razloga, da bi v zadregi spuščali glavo. Ni pomembno, če ste v naravnem svetu videti nebogljeni. V duhovni sferi je vse drugače: Jezus je umrl, da bi vas povišal in posadil ob sebi v nebesih. Ne glede na to, kako skromni ste, ste zdaj ovenčani s krono slave in časti. Ne glede na to, kakšna so vaša oblačila, ste zdaj oblečeni v oblačila pravičnosti in na vašem prstu je prstan s pečatom. Ali veste, kaj pomeni prstan s pečatom? To, da imate oblast. Bog vas bo podprl v vsakem delu.

Ne dovolite hudiču, da vam polni glavo z mislimi o tem, kako ničvredni ste. Zapomnite si: misli so semena. Vaš duh lahko rodi samo to, kar ste posejali in nosili v svojem umu in srcu. Vsaka misel, ki jo pustite, da vstopi in se ukorenini v vašem notranjem bitju, bo začela rasti in roditi sadove. Zato se moramo naučiti zamenjati negativne misli in besede s pozitivnimi. Glejte nase ne kot na nevrednega grešnika, ampak kot na Božjo pravičnost v Kristusu Jezusu (1 Korinčanom 1:30).

Zapomnite si: imate prav toliko pravice do Božje naklonjenosti kot vsak drug človek. Naučite se je uporabljati in prebivati v njej.

 

 

ČE NE BI BILO BOŽJE MILOSTI

Joyce Meyer

8.del

 

Božja naklonjenost kot dar

»Toda Bog je izbral (namerno izbral) nespametno tega sveta, da bi osramotil modre, in Bog je izbral slabotno tega sveta, da bi osramotil močno. In neplemenito sveta in zaničevano in to, kar nič ne pomeni (namerno), je izbral Bog, da bi odpravil tisto, kar nekaj pomeni, – Da se ne bi nobeno meso ponašalo pred Bogom« (1 Korinčanom 1:27–29).

Ko sem brala o Smithu Wigglesworthu in njegovi veliki veri, so name naredila močan vtis čudežna dela, ki jih je počel: ozdravljal je bolne in obujal mrtve. In pomislila sem: »Gospod, vem, da si me poklical, a tega nikoli ne bi mogla delati.«

Nenadoma mi je Bog odgovoril: »Zakaj pa ne? Ali nisi enaka trapica kot vsak drug?«

Razumete, vse je ravno obratno. Mi mislimo, da Bog išče ljudi, ki imajo vse potrebne sposobnosti. A ni tako. Sveto pismo pravi, da je Bog izbral šibko in nespametno sveta, da bi osramotil modre. Išče ljudi, ki se bodo ponižali in mu dovolili, da po njih opravi Njegovo voljo.

Če ostanemo ponižni in ne postanemo prevzetni, nas bo Bog lahko uporabil z enako močjo, kot je uporabljal Smitha Wiggleswortha ali druge velike može in žene Božje. Toda v trenutku, ko se povzdignemo v svojem ponosu, nas bo Bog moral ponižati. Spomnite se, Sveto pismo pravi, da Bog lahko poviša in lahko tudi poniža (1 Samuelova 2:7). To počne zato, da bi vedno pomnili, da oblast ne pripada nam, temveč Njemu. Izbira nas ne zato, ker bi bili sposobni česarkoli, ampak zato, ker smo Mu odprti. Tudi v tem se kaže Božja milost in naklonjenost, ki jo izliva na nas, ko nas izbira za osebne poslance Kristusa.

 

Osebni poslanci Kristusa

»Torej smo mi – poslanci v Kristusovem imenu, kakor da bi sam Bog opominjal po nas (osebnih poslancih Kristusa); v Kristusovem imenu prosimo: spravite se z Bogom (sprejmite Njegovo božansko naklonjenost, ki vam je ponujena)« (2 Korinčanom 5:20).

Kot že vemo, smo Kristusovi poslanci, osebni predstavniki Sina živega Boga. To pomeni, da kjer koli smo, mora vsak človek, s katerim se srečamo ali imamo opravka z njim, v nas videti predstavnike Jezusa Kristusa. Zato moramo vedno videti, govoriti in delovati, kakor pristoji pravim kraljevskim poslancem. Skrbeti moramo zase – za svoje telo, um in duh – tako kot skrbimo za stvari, ki jih imamo.

Ker predstavljamo Kristusa, morajo biti naš dom, dvorišče, avto in oblačila čisti in urejeni. Z vsem, kar imamo, moramo ravnati na najboljši način. To pa ne pomeni, da moramo imeti vse najboljše; seveda ni treba imeti vsega, kar ima nekdo drug. Biti moramo prepričani, da vsa naša dejanja prinašajo Kristusu čast in slavo.

Zapomnite si: prav po nas – Njegovih osebnih predstavnikih na zemlji – Jezus govori svetu in prosi v Njegovem imenu, naj sprejme božansko naklonjenost in se spravi z Bogom Očetom.

V tem verzu Pavel pravi, da smo, ko smo prejeli božansko naklonjenost, dolžni in poklicani spodbujati druge, naj sprejmejo isto naklonjenost, ki jo želi Bog dati njim tako, kot jo je dal nam.

 

Sijte!

»In Gospod je govoril Mojzesu: Reci Aronu in njegovim sinovom: tako blagoslavljajte Izraelove sinove, govoreč jim: Naj te Gospod blagoslovi in te varuje! Naj Gospod posveti (osvetli, razjasni) svoje obličje nad teboj in ti izkaže milost (bo dober in usmiljen do tebe; naj ti da svojo naklonjenost)! Naj Gospod obrne svoje obličje k tebi in ti da mir (stalno spokojnost v srcu in življenju)!« (4 Mojzesova 6:22–26).

Gospodovo obličje je Njegova zunanja podoba. Ko Božji mož ali Božja žena rečeta: »Naj te Bog razjasni s svojim obličjem in ti izkaže milost! Naj Gospod obrne svoje obličje k tebi in ti da mir« (4 Mojzesova 6:25–26), mislita: »Naj drugi vidijo na tebi in v tebi svetlobo Božje slave.«

Naj vam dam nasvet? Ko zjutraj odhajate iz hiše, prosite Boga, naj obrne svoje obličje k vam in vam da mir. Prosite Ga, naj vas razsvetli s svetlobo svoje slave, kakor je to storil z Mojzesom. Nato pa pustite, da ta svetloba zasije pred ljudmi tako močno, da jo vidijo in poveličajo vašega Očeta v nebesih. (Matej 5:16).

Dovoliti, da se ta svetloba pokaže, je tako enostavno kot nasmeh. Svetloba Božje slave je v vas, a če ji ne dovolite, da se pokaže navzven, ne boste mogli prinesti naklonjenosti ljudem. Neverjetno je, kaj se lahko zgodi, če se nasmehnete in ste prijazni do ljudi. Kolikor bolj izkazujete svojo naklonjenost drugim, toliko bolj boste tudi sami prejemali naklonjenost, kajti Sveto pismo pravi: »Kar človek seje, to bo tudi žel« (Galačanom 6:7). Ko izkazujemo naklonjenost drugim, v zameno prejemamo njihovo naklonjenost.

 

Blagoslovljeni, da bi postali blagoslov

Na koncu tega poglavja vam svetujem, da molite za nadnaravno naklonjenost. Molite, da bi bili vsi ljudje, ki jih srečate, naklonjeni vam. Kamor koli greste, molite, da bi vas povsod sprejeli z naklonjenostjo. Ne pozabite moliti tudi za druge, da bi tudi oni lahko uživali Božjo naklonjenost. Bog je rekel Abrahamu, da ga bo blagoslovil in naredil za blagoslov drugim (1 Mojzesova 12:2).

Na primer, ko vstopim v restavracijo, molim: »Gospod, zahvaljujem se Ti za naklonjenost. Prosim Te, blagoslovi me in jaz bom blagoslov vsem tu navzočim.« In navadno dobim najboljše: postrežbo, hrano, odnos. Če boste storili enako, pa ne boste dobili istega rezultata, se ne razočarajte. Sveto pismo pravi, da bodo nastopili časi, ko bodo verne preganjali. Vsak nasvet je treba sprejemati uravnoteženo.

V nekaterih primerih tudi jaz ne prejmem naklonjenosti, kljub svoji molitvi. A največkrat, ko ravnam tako, kot vam svetujem, dobivam čudovite rezultate. To, kako se vedemo, ko z nami ravnajo slabo, pokaže, kako učinkovito deluje v našem življenju evangelij milosti. Ko se znajdete v situaciji, ko gre vse narobe, molite in prosite Gospoda, naj vam pomaga zdržati pritisk, naj vam pomaga ohraniti pravilen odnos in naj dobi On vso čast in slavo.

Kamor koli greste, molite za božansko naklonjenost – zase in za druge. Če boste tako ravnali, boste prejeli nadnaravno naklonjenost in boste blagoslovljeni, da boste blagoslov drugim.

 

 

POGLAVJE 5. 

HVALEŽNOST

 

Mislim, da vsi dobro vemo, kako zelo potrebujemo redni opomin, da Bog želi videti ljudi hvaležne, ne pa godrnjave, ki se nenehno pritožujejo.

Ko proučujemo zgodovino Izraelcev, je zanimivo opaziti, da je bil glavni razlog njihovega štiridesetletnega tavanja po puščavi njihova negativna, godrnjava drža. Lahko jo imenujemo kakor koli, toda Bog jo imenuje nevera.

Bog meni, da če Njegovo ljudstvo resnično veruje Vanj, potem – ne glede na to, kaj se dogaja v njihovem življenju – vedo, da je On tako mogočen, da lahko razreši vsako situacijo in vse obrne v njihovo dobro, če bodo še naprej zaupali Vanj. Vir veselja in miru lahko najdemo samo v veri, ne v godrnjanju, nerganju ali pritoževanju.

Tega se moramo naučiti prav tako temeljito kot Izraelci. Pri tem nam pomaga razodetje o Božji milosti.

 

Razodetje o Božji milosti

»Plačilo delavcu se ne prišteva po milosti, temveč kot dolg« (Rimljanom 4:4).

V tem vrstnem redu Pismo pravi, da če človek prejme plačilo za svoje delo, tega ne dojema kot nekaj posebnega, ker verjame, da si ga je zaslužil.

To je dober primer tega, kar Sveto pismo imenuje dela. (Rimljanom 4:2). Dela so neposredno nasprotje milosti – nezaslužene Božje naklonjenosti, ki se izliva na tiste, ki je niso zaslužili in je niso zaslužili s svojimi dejanji.

Nič ne naredi človeka bolj ošabnega kakor zavest, da je nekaj prejel, ker si je to zaslužil. In nič ne more bolj napolniti srca s hvaležnostjo kakor razodetje o Božji obilni milosti.

Ko mislimo, da smo si z molitvijo, branjem Svetega pisma, desetino, darovanji ali z našo sposobnostjo, da kažemo sadove Duha, prislužili Božje blagoslove, hvaležnosti skoraj ni več. Namesto tega postanemo ponosni, samozadostni in začnemo z viška gledati na tiste, ki nimajo enakih blagoslovov.

Pogosto gledamo na ljudi v cerkvi, ki preživljajo težke čase, in si mislimo: »Če bi delali tako kot jaz, ne bi imeli teh problemov.« Morda v tem je zrno resnice – toda ne smemo pozabiti Pavlovih besed: »Po Božji milosti sem to, kar sem.« (1 Korinčanom 15:10).

Naj vam navedem osebni primer: dolgo časa sem z visokostjo in obsodbo gledala na kogarkoli, ki se mi je zdel šibkejši po značaju. Bog je moral poseči vmes in mi pokazati, da sem – tako kot Pavlovo priznanje – to, kar sem, izključno zaradi Njegove milosti, ne pa zaradi lastne moči.

 

Hvaležna drža

Večkrat sem omenila, da sem bila popolnoma izčrpana in razočarana, dokler mi Bog ni dal razodetja o Svoji milosti. Zakaj? Ker nisem vedela, kako dopustiti Bogu, da mi pomaga reševati moje težave. Prelomnica je prišla, ko me je Bog začel učiti o služenju Svetega Duha.

Eden izmed 25 bibličnih nazivov za Svetega Duha je Duh milosti in prošnje. To pomeni, da je On Duh milosti, Božja moč, ki prihaja v naše življenje, da se zoperstavi našim slabim nagnjenjem in nam pomaga reševati naše težave.

Vse dobro v našem življenju prihaja iz Božje milosti. Dokler tega ne spoznamo, ne moremo biti dobri, hvaležni ljudje – takšni, kot želi Bog, da bi bili.

Vsak človek – tudi kristjani – je po naravi sebičen in nehvaležen. Ko nekaj dobimo, smo morda za trenutek hvaležni, a kmalu začnemo to jemati kot samoumevno in pričakovati še več. Tudi v odnosu do Boga lahko hitro zdrsnemo v miselnost potrošnika. Razvijemo celo zamero, če Bog ne izpolni vseh naših želja.

Kot Njegovi otroci smo res dediči. Toda brez ponižnosti postanemo nehvaležni in prevzetni.

Naj navedem primer: dolgo molimo za velik dom. Ko ga končno dobimo, smo hvaležni – nekaj časa. Čez nekaj mesecev pa že godrnjam: »Zdaj moram čistiti ves ta ogromen prostor!«

Vedno se najde neskončno število razlogov za pritoževanje. A vsaka pritožba odpre vrata sovražniku. Pritoževanje ne rešuje ničesar – samo pripravlja teren za več težav.

Želim, da se strinjate z menoj in skupaj odpremo srce, da nas Bog nauči sprejemati pomoč Svetega Duha, Duha milosti in prošnje, v vsakodnevnem življenju. Razvijajmo hvaležno srce. Ne zgolj občasne besede zahvaljevanja – naj bo celotno naše življenje prežeto s hvaležnostjo. Človek ima resnično hvaležno srce šele takrat, ko je hvaležen za vse, kar Bog dela v njegovem življenju.

 

Življenje, polno zahvaljevanja

»Jezus pa je povzdignil oči k nebu in rekel: Oče, zahvaljujem se ti, da si me uslišal« (Janez 11:41).

Tukaj vidimo čudovit primer, kako se je Jezus zahvaljeval Očetu. Tudi vi lahko, tako kot On, svoje molitve zaključite z: »Oče, hvala Ti, da si me uslišal.«

To vam svetujem tudi zato, ker boste tako vedeli in verovali, da je Bog slišal vašo molitev (1 Janez 5:14–15). Hudič pa si želi, da po molitvi ostanete v dvomu, ali vas je Bog sploh slišal in ali vam želi dati to, za kar ste prosili. Mi te dvome premagamo z zahvaljevanjem (Psalm 26:7; Jona 2:9).

 

Hvaležnost daje moč molitvi – brez nje je molitev nepopolna.

Jezusovo življenje je bilo prežeto z zahvaljevanjem. Vedno je poveličeval Očeta – ko je razodel resnico »dojenčkom« in jo skril »modrim in razumnim« (Matej 11:25), ko je s sedmimi hlebi in ribami nahranil štiri tisoč ljudi (Matej 15:36), ko je s petimi hlebi in dvema ribama nahranil pet tisoč mož (Janez 6:11), in ko je na zadnji večerji delil kruh in vino. (Marko 14:22–23).

Zdaj pa si poglejmo, kaj o zahvaljevanju pravi Pavel.

 

Pavel in življenje, polno hvaležnosti

»Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.« (Filipljanom 4:6).

V tem verzu nas Pavel uči, kako biti svobodni od skrbi in nemira: potrebno je, da je naše življenje prežeto z zahvaljevanjem.

Dolga leta sem bila naučena, da se moram – kadar koli prosim Boga za karkoli – takoj zahvaliti za to, da bo izpolnil mojo prošnjo (in verjela sem v to, čeprav nikoli nisem poskušala sama poglobiti tega razumevanja ali to preveriti pri Bogu). Rekli so mi (in verjela sem), da če ravnam tako, hudič ne bo mogel preprečiti, da bi prejela tisto, za kar sem molila. Rekli so mi tudi (in verjela sem), da če okrog teh blagoslovov ne postavim trdnega zidu zahvaljevanja, jih morda sploh ne bom prejela.

Kot mnogi verniki sem verjela, da je moja hvaležnost za to, kar sem prosila v molitvi, glavna sila, ki mi prinaša te blagoslove.

Ta odlomek Pisma res lahko govori o tem, da naj bomo hvaležni za to, kar prosimo v molitvi – in morda to tudi počnemo. Toda pred nekaj leti mi je Bog dal nekoliko drugačno razumevanje hvaležnosti. Pokazal mi je, da želi, da ko prihajamo k Njemu in prosimo za svoje potrebe, najprej v srcu izkazujemo hvaležnost za to, kar je že naredil. Razodel mi je, da si še bolj kakor našega dejanja želi našega odnosa hvaležnosti.

Gospod želi, da se nenehno zahvaljujemo za vse, kar je v preteklosti naredil za nas, za to, kar dela sedaj, in za to, kar bo delal v prihodnosti. V takšnem duhu hvaležnosti zgolj omenimo svojo potrebo, medtem ko naše srce ostaja osredotočeno na Njegovo dobroto. Verjamem, da mora biti naše zahvaljevanje veliko bolj obilno kakor naše prošnje.

Tak način življenja je imel v mislih Pavel, ko je rekel, naj se vedno zahvaljujemo za vse Bogu in Očetu v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa (Efežanom 5:20). In ko je pisal Tesaloničanom: »Za vse se zahvaljujte (ne glede na okoliščine), kajti to je Božja volja za vas v Kristusu Jezusu« (1 Tesaloničanom 5:18).

Življenje, prežeto z zahvaljevanjem, razodeva hvaležno srce. Gospod mi je pokazal, da kdor je hvaležen za to, kar že ima, je pripravljen za naslednje blagoslove.

»Če pa človek nenehno godrnja o tem, kar ima zdaj,« je poudaril Gospod, »zakaj bi mu dajal še kaj, ko pa bo še naprej godrnjal in se pritoževal?«

V tem verzu (Filipljanom 4:6) Pavel ne daje formule, kako si s stalnim zahvaljevanjem pridobiti to, kar želimo od Boga. Razodeva način življenja, prežet z hvaležnim srcem – odnos, v katerem se zahvaljujemo Bogu ne le za to, kar dela, ampak tudi za to, kdo On je. Ne pozabite tega, ko prihajate k Gospodu s prošnjo.

 

Pavel in njegov seznam zahvaljevanja

»14 Pa še molili bodo za vas in hrepeneli po vas zaradi vsepresegajoče Božje milosti do vas. 15 Hvala Bogu za njegov neopisljivi (neizmerni, nezasluženi) dar!« (2 Korinčanom 9:14–15).

Tako kot Jezus se je tudi Pavel zahvaljeval za mnoge stvari: za to, da so ga ljudje sprejemali kot služabnika, za svoje sodelavce, za nove cerkve, ki jih je Bog ustanavljal, za ljudi, ki so te cerkve obiskovali, in celo za to, da je imel priložnost govoriti v drugih jezikih. Posebej pa se je zahvaljeval Bogu, ki nam vedno daje zmagovati v Kristusu in po nas razširja vonj spoznanja o Sebi (2 Korinčanom 2:14).

Toda vidimo, da – razen zahvaljevanja za Kristusa samega – Pavel posebej poudarja hvaležnost za milost (2 Korinčanom 9:15). Zakaj? Ker je vedel, da prav po Božji milosti prejmemo vse dobro, kar nam Bog želi podariti.

Imamo ogromno stvari, za katere bi morali biti hvaležni. Težava je v slabih navadah – da mnoge stvari jemljemo kot nekaj samoumevnega. To se zgodi zato, ker nam nikoli ni nič manjkalo. Navajeni smo čiste vode, zdrave hrane, dobre obleke, udobnih domov, prevoza, izobrazbe, varnosti in svobode … A pozabljamo, da milijoni ljudi na svetu teh blagoslovov nimajo.

Zato verjamem, da nam Bog, če si res želimo razviti hvaležen odnos, pri tem pomaga: uči nas in nas opominja. A tudi sami moramo razvijati te nove navade.

 

Duh milosti in prošnje

»1 Gospodova beseda o Izraelu. Govori Gospod, ki je razprostrl nebo in utemeljil zemljo in človeku oblikoval duha v njegovi notranjosti. 2 Glej, naredil bom Jeruzalem za opojno čašo vsem ljudstvom naokrog, pa tudi nad Judom bo stala pri obleganju Jeruzalema. 3 Tisti dan bom naredil Jeruzalem kakor težek kamen za vsa ljudstva: vsi, ki ga bodo poskušali vzdigniti, se bodo hudo poškodovali. Vsi narodi zemlje se bodo zbrali proti njemu. 8 Tisti dan bo Gospod ščit jeruzalemskim prebivalcem: najslabotnejši med njimi bo tisti dan kakor David in Davidova hiša bo kakor Bog, kakor Gospodov angel pred njimi. 9 Tisti dan bom iskal vse narode, ki prihajajo nad Jeruzalem, da jih pokončam. 10 Nad Davidovo hišo in prebivalce Jeruzalema pa bom razlil duha naklonjenosti in prošenj.…« (Zaharja 12:1–3, 8–10).

V tem odlomku Bog obljublja, da bo uničil vse sovražnike svojega ljudstva in jim dal veliko zmago tako, da bo izlil nanje svoj Duh milosti (nezaslužene naklonjenosti) in Duh prošnje.

Ni mogoče živeti v zmagi, če ne razumemo bistva Duha milosti in prošnje. Ti dve besedi stojita skupaj, ker je Duh prošnje tisti, po katerem molimo in prosimo Boga za to, kar potrebujemo – in se ne trudimo vsega doseči sami.

Bog nam s tem odlomkom sporoča: »Ko pride na vas Duh molitve in začnete moliti v veri, moj Duh milosti napolni vaše življenje. Po kanalu molitve moja moč dopolni vse vaše potrebe – tiste, ki jih sami ne morete zadovoljiti.«

Ljudje stare zaveze teh privilegijev niso imeli. Moral so se truditi, boriti, izpolnjevati zakon – in če so prekršili eno samo zapoved, so prekršili vse.

Zato je oznanilo o milosti tako radostno. To je oznanilo o Božji moči, ki prosto priteka k nam, če ji le verjamemo. Razumete, kako čudovito je, da nam ni treba biti popolni, da bi prejeli Božjo pomoč? Ni nam treba s svojimi pravimi dejanji »zaslužiti« Božje pozornosti. Potrebno je le, da pridemo k Njemu, prosimo in zaupamo, da nas usliši – čeprav nismo popolni.

Če želimo prejeti Njegovo pomoč, moramo smelo stopiti k prestolu milosti.

 

Božji prestol milosti

»15 Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. 16 Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.« (Hebrejcem 4:15–16).

Ali ni čudovito, da nam ni treba živeti pod postavo, se nenehno boriti in si prizadevati za popolnost, brez katere bi dvomili, da nam bo Bog odgovoril na molitve in nam izkazal milost? Ali ni osupljivo, da smemo brez strahu, pogumno in drzne volje stopiti k Božjemu prestolu milosti – k prestolu Njegovega nezasluženega sprejetja – ter prejeti usmiljenje in milost, ki nas podpirata v času potrebe?

Sama sem se večkrat zatekla k tej čudoviti pravici. Večkrat mi je Bog odgovoril na molitev, in to je popolnoma spremenilo moje življenje. Prvič, ko sem prejela krst v Svetem Duhu. Drugič, ko mi je Bog razodel nekaj vrstic iz Svetega pisma. O tem sem govorila v prvem poglavju knjige.