Joyce Meyer - III - IV. del - ČE NEBI BILO BOŽJE MILOSTI

 

ČE NE BI BILO BOŽJE MILOSTI

Joyce Meyer

3.del

 

 

POGLAVJE 2. 

MOČ MILOSTI

»1 Ko so Judovi in Benjaminovi sovražniki slišali, da sinovi izgnanstva zidajo tempelj Gospodu, Izraelovemu Bogu, 2 so se približali Zerubabélu in družinskim poglavarjem ter jim rekli: »Z vami bomo zidali. Tako kot vi tudi mi iščemo vašega Boga. Mar mu ne darujemo tudi mi od časa Asarhadóna, asirskega kralja, ki nas je pripeljal sem?« 3 Zerubabél, Ješúa in Izraelovi družinski poglavarji so jim tedaj rekli: »Ni vaša ali naša skrb, da skupaj zidamo hišo za našega Boga. Sami jo bomo zidali Gospodu, Izraelovemu Bogu, kakor nam je naročil perzijski kralj Kir.« 4 Ljudstvo v deželi je tedaj skušalo oslabiti roke judovskemu ljudstvu in ga je strašilo, da ne bi zidali. 5 Tudi so podkupovali svetovalce, da bi pokvarili njihov načrt; in tako je bilo vse dni perzijskega kralja Kira, vse do kraljevanja perzijskega kralja Dareja..« (Ezra 4:1–5).

 

V tem poglavju želim govoriti o moči milosti – o milosti, ki lahko premika gore.

Poglejmo ta odlomek iz knjige Ezra v Stari zavezi. Vidimo, da sta ljudstvi Juda in Benjamin prejeli dovoljenje kralja Kira iz Perzije, da zgradita tempelj Gospodu. Ko so Samarijci to slišali, so prosili upravitelja Zerubabela in voditelje družin, naj jim dovolijo sodelovati pri gradnji templja. Trdili so, da častijo istega Boga.

Če bi preverili to trditev, bi ugotovili, da so Samarijci res častili Boga Izraela, toda iz napačnih razlogov. Učili so se ga častiti zato, da bi zaščitili svoje domove pred zlom. Ti ljudje niso bili Izraelci, bili so Asirci. Preprosto so dodali Boga Izraela k množici drugih bogov, ki so jih že častili. Medtem, ko so častili pravega Boga – Jahveja – so hkrati častili tudi lažne bogove in malike.

Izraelci so to dobro vedeli in zato Samarijcem, svojim starim sovražnikom, niso dovolili sodelovati pri gradnji templja. Ko so Samarijci slišali zavrnitev, so se razjezili in začeli delati vse, kar so mogli, da bi ovirali Izraelce, jih motili in uničili njihovo delo.

Kako naj pravičen človek reagira na takšno nasprotovanje in preganjanje? Verjamem, da bomo, če odgovorimo na to vprašanje, razumeli, kako živeti in uživati milost, ki jo Bog želi izliti na svoje ljudstvo.

Motimo se, če mislimo, da lahko naredimo kaj za Boga, ne da bi se pri tem soočili z nasprotovanjem. Jezus nas je opozoril, da bomo v tem svetu imeli stiske. (Janez 16:33). Rekel je, da če so ljudje sovražili in preganjali Njega, bodo sovražili in preganjali tudi nas, ker pripadamo Njemu (Janez 15:18.20).

Vemo, da ne moremo živeti svojega življenja, ne da bi naleteli na težave. Toda ravno težave nas pogosto razočarajo in oropajo miru.

Pogosto, ko se ljudje šele približajo Gospodu, doživijo napade, kakršnih prej niso poznali. Mnogi ne razumejo, kaj se dogaja in zakaj. Če nimajo pravega razumevanja in vodstva, jih njihova zmeda in razočaranje lahko pripeljeta do tega, da se umaknejo od Boga.

Moramo se zavedati, da hudič ne bo sedel križem rok in mirno gledal, kako si pridobivamo nove položaje. Takoj ko dosežemo napredek pri gradnji Božjega kraljestva,  sovražnik poskuša ustaviti naše delo. Zelo pogosto delamo napako (tudi sama sem jo delala na začetku svojega krščanskega življenja) – poskušamo uporabiti vero, da bi se popolnoma znebili vseh težav. Prepričana sem, da zdaj že veste, da to ne deluje.

Vera nas ne varuje vedno pred težavami; veliko pogosteje nas vodi skozi težave. Če ne bi imeli težav, ne bi potrebovali vere. Toda s tem ne mislim, da bi morali pričakovati samo težave ali jih sprejeti kot svoj življenjski slog.

Z možem sva doživela nešteto zmag. To je zato, ker sva se naučila braniti svoj položaj in izganjati hudiča z različnih področij svojega življenja. Da bi to dosegli, se moramo naučiti biti vztrajni v težkih časih.

Ko enkrat premagate sovražnika, se ne smete sprostiti in misliti, da bo vse ostalo takšno, kot je bilo. Morate biti pripravljeni na povračilni napad. Ni dovolj, da zmago dosežete – potrebno jo je tudi obdržati.

Na svojih seminarjih pogosto pravim: če želite biti kristjan, ki zmaguje, se morate za to nenehno truditi. Vedno morate biti v stanju popolne pripravljenosti na boj. Tako kot Izraelci, o katerih sem govorila prej, moramo biti pripravljeni, da se upremo sovražniku.

Kako pa naj odgovarjamo na težave? Kako premagati ovire, ki jih nasprotniki postavljajo na našo pot? Kako prestavljati gore, ki stojijo pred nami? S svojim trudom in naporom? Z jezo in razdraženostjo? Ali zgolj z vero? Z dobrim izpovedovanjem? Z gorečo molitvijo in proučevanjem Svetega pisma?

Poglejmo, kaj o tem pravi Božja beseda v knjigi preroka Zaharije.

 

Milost kot moč

»1 Angel, ki je govoril z menoj, se je obrnil in me zbudil, kakor se zbudi človeka iz spanja. 2 Rekel mi je: »Kaj vidiš?« Rekel sem: »Vidim, glej, svečnik, ves iz zlata, na njegovem vrhu je oljnica in na njej sedem svetilk, sedem in sedem cevk imajo svetilke, ki so na njegovem vrhu. 3 Ob strani stojita dve oljki, ena na desni strani oljnice in druga na njeni levi.« (ki neprestano dovajata olje).« (Zaharija 4:1–3).

Zaharija je imel videnje, v katerem je angel govoril z njim. V njem je videl zlat svečnik s sedmimi svetilkami. Na vsaki strani svetilke sta bili oljki, katerih olje je neprestano pritekalo vanje po sedmih cevkah.

Če poznate Božjo besedo, veste, da olje simbolizira Svetega Duha, Sveti Duh pa predstavlja moč Vsemogočnega Boga. Iz Jakobovega pisma (4:5) vemo, da je Božja milost moč Svetega Duha, ki deluje proti našim grešnim nagnjenjem. Ta opredelitev dopolnjuje že znano resnico, da je milost Božja moč, sposobna izpolniti naše potrebe in rešiti naše težave.

Dolga leta nisem razumela bistva milosti, zato sem bila povsem razočarana kristjanka. Kot sem že omenila, sem nenehno poskušala vse doseči s svojimi lastnimi močmi. Poskušala sem odstraniti gore s svoje poti s človeškimi napori.

Če bi bila jaz na Zerubabelovem mestu, bi se izmučila, ko bi poskušala zgraditi tempelj za Boga. V srcu bi vedela, da mi je Bog naročil, naj ga zgradim, vendar bi se zaradi svoje odločnosti popolnoma izčrpala, poskušajoč sama izpolniti Božjo nalogo.

To bi mi prineslo veliko razočaranja, saj bi hudiču dovolila, da mi neprestano povzroča težave. Poskušala bi rešiti problem z lastnimi močmi – nekaj, kar je nemogoče. Posledica bi bile poraz, razočaranje in trpljenje.

Potrebovala sem videnje, kakršno je bilo dano Zahariji – videnje, ki razodeva brezmejno moč Božje milosti.

Ne s silo in ne z močjo, ampak z Duhom

»4 Spregovoril sem in rekel angelu, ki je govoril z menoj: »Kaj to pomeni, gospod?« 5 Angel, ki je govoril z menoj, mi je odgovoril in rekel: »Ne veš, kaj to pomeni?« Rekel sem: »Ne, Gospod.« 6 Odgovoril je in mi povedal, rekoč: »To je Gospodova beseda Zerubabélu: ›Ne s silo in ne z močjo, temveč z mojim duhom,‹ govori Gospod nad vojskami.« (Zaharija 4:4–6).

Te Gospodove besede so bile namenjene ljudem, ki so gradili tempelj, o katerih smo brali v knjigi Ezra. Bog jim pojasnjuje, kako naj ravnajo v svoji težki situaciji: njihova dejanja se ne smejo opirati na lastne sposobnosti in moč, temveč na brezmejno moč Svetega Duha, ki je sposoben poskrbeti za vse njihove potrebe in razrešiti vsako težavo, s katero se srečajo.

 

Moč zvestega odnosa z Bogom

»Kdo si ti, velika gora (ovira za človeka), pred Zerubabelom (ki je skupaj z Jozuetom, sinom Jozadakovim, vodil vrnitev iz Babilona in bil odgovoren za gradnjo templja)? Postala boš ravnina, in on bo prinesel temeljni kamen (novega templja) ob glasnih vzklikih: ‘Milost, milost naj bo nad njim!’« (Zaharija 4:7).

Za Izraelce, ki so gradili tempelj, so Samarijci postali ovira – gora, ki jim je preprečevala izpolniti Božji ukaz.

Morda, ko to berete, čutite, da ste v podobni situaciji. Morda veste, da vam je Gospod nekaj naročil, toda sovražnik je dvignil goro na vaši poti, da bi vam preprečil izpolniti Božjo voljo in vas pahnil v razočaranje. Če je tako, potem vem, kako se počutite – to sem doživela tudi sama.

To vprašanje si zasluži pozornost. Pogosto smo tako zaposleni s poskusi, da bi se sami spopadli s sovražnikom, da pozabimo na svoj odnos z Bogom.

Čeprav se to sliši nenavadno, verjamem, da sem v prvih letih svojega služenja preživela več časa s satanom kot z Bogom. Mislim s tem, da sem preveč razmišljala o hudiču, govorila z njim, skušala razumeti, kaj počne in kako se ga znebiti – vse svoje misli sem usmerjala na tistega, ki je povzročal moje težave, namesto na Tistega, ki jih je lahko rešil.

Kot verujoči moramo svoj pogled usmerjati ne na sovražnika in njegova dela, temveč na Gospoda in Njegovo brezmejno moč. Obstaja velika skušnjava, da obtičimo v problemu, če začnemo skrbeti in preveč razmišljati o njem. S tem v resnici dvigujemo težavo nad Tistega, ki jo lahko reši.

V tem svetopisemskem odlomku Gospod pokaže Zahariji, da je problem, s katerim so se srečali Izraelci in ki se jim je zdel kot gora, v resnici le majhen kup zemlje, kakor krtina. Ali želite, da se vaše gore spremenijo v krtine? To je mogoče, če boste storili tako, kot pravi Gospod – če boste svoj pogled usmerili ne na težavo, temveč na Gospoda in Njegovo moč.

Ko vam Bog nekaj naroči, pričakuje, da boste delo ne le začeli, temveč ga tudi dokončali. Toda tega ne boste mogli izpeljati, če ne boste razumeli bistva milosti – moči Svetega Duha.

Spomnite se: ne s silo in ne z močjo, ampak z Duhom zmagujemo nad sovražnikom. Zmagujemo po veri – po milosti.

 

Vera – to je kanal, ne vir.

V Pismu Efežanom (2:8–9) je zapisano, da smo rešeni po milosti, po veri. Da, vero potrebujemo. Toda moramo razumeti, da vera sama po sebi ni moč, ki nas rešuje – vera je le kanal, po katerem prejemamo Božjo milost, torej moč Svetega Duha.

Če to povežemo z videnjem preroka Zaharije, je vera kot svetilka, milost pa kot olje. Lahko bi imeli vse svetilke sveta, a če niso napolnjene z oljem, ne bodo dale ne svetlobe ne moči.

V prvem poglavju te knjige sem govorila o ventilatorju, ki lahko prinese svežino le, če je priključen na vir elektrike. Enako velja v našem krščanskem življenju. Pogosto imamo številna pravila, metode in formule, a v resnici nimamo prave moči, ker so vse te stvari – tako kot vera – le kanali, po katerih prejemamo od Boga. Vse to je koristno in potrebno poznati, vendar samo po sebi ni dovolj, da bi rešilo naše težave.

Vero moramo poznati. Vera je čudovita stvar. Sveto pismo pravi, da brez vere ni mogoče ugajati Bogu (Hebrejcem 11:6). Vera je ključna, ker ravno po njej prejemamo od Boga to, kar nam želi dati. Zato je Gospod v zadnjih letih učil svoj narod, kako naj se uri v veri. Želi, da bi se osredotočili Nanj in se naučili popolnoma zanašati Nanj, da bi lahko po nas in za nas uresničil svoj namen na zemlji.

To isto velja za molitev, čaščenje, preučevanje Svetega pisma, izpovedovanje, duhovni boj in vse druge duhovne prakse, ki jih poznamo in izvajamo. A moramo biti zelo previdni, da ne začnemo častiti samih dejanj namesto Gospoda samega.

To je resna nevarnost – da na nek način začnemo malikovati svoj čas molitve, svoje študije Svetega pisma, svoje izpovedi, svoje misli o duhovnih stvareh, svojo hvalo Bogu ali svoja dobra dela. Obstaja tanka meja med vero v vero in vero v Boga. To je nekaj, kar nas mora skrbeti.

Zato si moramo zapomniti: ne glede na to, kako dobra so vsa ta pravila in načela, so le kanali, po katerih prejemamo Božji blagoslov. Kot ventilator ne deluje brez elektrike, tudi naša dejanja ne prinašajo sadov, če niso povezana z Božjim virom moči.

 

Priključite se!

Dragi bratje in sestre, upam si reči, da če doživljate zmedo ali razočaranje, potem niste priključeni na vir Božje moči. Ko ste priključeni, v vas vlada mir – in veste, da ta mir ne prihaja iz vaše moči, ampak iz Gospodovega Duha.

Vsakič, ko začutim nezadovoljstvo, mi Bog v srcu reče: »Joyce, spet to delaš.« Kaj pa delam? Poskušam narediti nekaj, kar lahko stori le On. Poskušam vse izpeljati s svojo močjo – in posledica je razočaranje. Poskušam sama premikati gore, namesto da bi rekla: »Milost, milost tej gori.«

Razočaranje in obup nista del našega božanskega dedovanja. Tako kot ventilator ne deluje brez elektrike, tudi mi ničesar ne moremo storiti, dokler nismo povezani z Božjim virom moči. Kako pa lahko ostanemo vedno povezani? Le skozi osebni odnos z Bogom – in to zahteva čas.

Ne glede na to, koliko načel in formul se naučimo, ne bomo zmagovali v svojem krščanskem življenju, če ne bomo preživljali časa v osebnem občestvu z Gospodom. Zmage ne prinašajo pravila – zmaguje Bog sam. Če želimo zmagovati, moramo nehati iskati rešitve za svoje težave in začeti iskati Boga sredi vseh težav.

Naš nebeški Oče ve, da se nihče od nas ne more spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi brez prisotnosti in moči Svetega Duha.

Nihče od nas ne more delati natanko tega, kar dela kdo drug, ker smo si vsi različni. Imamo različne poklice, darove, značaje in življenjske sloge. Toda vsak od nas mora biti z Gospodom, dovoliti Mu, da nas vodi in usmerja, in poslušati, kaj nam pravi v vsaki situaciji posebej.

Bog ima za vsakega izmed nas oseben načrt – načrt, ki vodi do zmage. Zato nam pravila, formule in metode ne morejo dati popolnega odgovora, saj ne upoštevajo naše osebne edinstvenosti. Lahko jih uporabljamo, toda nikoli ne smejo nadomestiti osebnega odnosa z živim Bogom.

 

Občestvo z Bogom

Vem, da si želite mir in zmago. Kako to vem? Ker berete to knjigo. Prav zato vam želim pokazati vir miru in zmage. Vir ni v Božjih delih, temveč v samem Bogu.

Satan si bolj kot karkoli drugega prizadeva preprečiti ljudem, da bi imeli občestvo z Bogom. Ne skrbi ga, koliko svetilk imamo, dokler nimamo olja, da bi jih napolnili. Ne skrbi ga, koliko ventilatorjev imamo, dokler niso priključeni na vir napajanja. Ve, da izgubi vse takrat, ko se povežemo z Božjim virom moči.

Kaj se zgodi, ko preživljate čas z Bogom? Začnete ravnati kot David, ko se je soočil z Goljatom. Postavite se proti sovražniku in vprašate: »Kdo si ti, da žališ vojsko živega Boga?« (1 Samuel 17:26).

Kot vojaki Križa se ne smemo bati sovražnika – hudiča. Nasprotno, moramo se »…krepiti v Gospodu in v moči Njegove sile« (Efežanom 6:10). Ko pride duh strahu, se ne smemo tresti kot list, ampak moramo biti pogumni kot levi.

Hudič se upira vsem, ki rušijo njegovo kraljestvo in delujejo za Boga. Kako mu torej kljubovati? Tako, da se oborožimo z vsem Božjim orožjem, vzamemo ščit vere, s katerim pogasimo vse njegove ognjene puščice, in meč Duha, ki je Božja beseda (Efežanom 6:13–17). Vse to orožje prejmemo, ko preživljamo čas v občestvu z Gospodom.

Govor o Božji bojni opremi v Pismu Efežanom (6:10) se začne z besedami: »…krepite se v Gospodu (prejmite moč skozi občestvo z Njim)…« Zame to pomeni: »Krepite se skozi občestvo z Bogom.« Nato 11. vrstica pravi: »Oblecite se v Božje orožje…« – torej: le ko utrdimo svoj odnos z Bogom, se lahko resnično oblečemo v Božje orožje.

Jaz sem se naučila vsak dan več ur osebno preživeti s svojim nebeškim Očetom. Gospod mi je povedal, da ne bom mogla biti uspešna v svojem krščanskem življenju in služenju, če se Mu ne bom popolnoma posvetila.

Če želim zmagovati, nimam izbire – moram vsak dan preživeti ure v občestvu z Gospodom, ker imam življenjski klic. A Gospod morda od vas ne zahteva enake zaveze. Morda želi, da z Njim preživite eno uro na dan – pol ure zjutraj in pol ure zvečer. Čas občestva je za vsakega različen – lahko je daljši ali krajši. Toda povem vam: ne glede na to, koliko časa ste poklicani preživljati z Gospodom, če niste pripravljeni na to žrtev, potem pozabite na zmage in mir v svojem krščanskem življenju.

Seveda boste prišli v nebesa, ker je vaše ime zapisano v Jagnjetovi knjigi življenja. Vaše odrešenje ni odvisno od vašega občestva, temveč od Jezusove krvi. Toda vso zemeljsko življenje boste preživeli v bojih.

 

Moramo vedeti, da samo v Gospodovi prisotnosti prejemamo Gospodovo moč.

Ko sem prvič poskusila preživljati čas z Bogom, mi je bilo težko. Počutila sem se neumno in nerodno. Dolgčas mi je bilo. Sedela sem in zehala, komaj sem se zadrževala, da ne bi zaspala. Če želite razviti sposobnost mirno sedeti v Božji prisotnosti, boste za to – kot za vsako vredno stvar – potrebovali čas. Morate se osredotočiti in vztrajati. Tega se ne morete naučiti od nekoga drugega. Ne verjamem, da je mogoče kogarkoli naučiti osebnega občestva z Bogom. Zakaj? Ker smo vsi različni in se mora vsak sam naučiti komunicirati s svojim Stvarnikom.

Moj čas z Bogom vključuje vse vrste molitev (prošnje, posredovanje, hvalo in drugo), branje knjig, po katerih mi Bog govori, preučevanje Svetega pisma, kesanje, jok, smeh, sprejemanje razodetij. Vsakokrat je to občestvo drugačno.

Bog ima za vsakega od nas poseben načrt. Če prideš k Njemu in se Mu podrediš, bo On vstopil v tvoje srce, da bi govoril s teboj. Učil te bo in vodil po poti, po kateri moraš hoditi. Ne poskušaj posnemati drugih ali biti kot nekdo drug. Samo dovoli Gospodu, da ti pokaže, kako želi, da z Njim komuniciraš, in potem sledi Njegovim navodilom, korak za korakom.

Včasih bo treba vnaprej nabrati »olje«. Vsak dan moraš preživljati čas z Gospodom. Morda boš imel dneve, ko bo treba z Njim preživeti več časa kot običajno, ker On ve, da si v okoliščinah, ki izčrpavajo tvoje telesne in duhovne moči.

Spomni se Jezusove prilike o desetih devicah, ki so vzele svoje svetilke in šle naproti ženinu. Pet jih je bilo nespametnih in niso vzele dovolj olja, pet pa jih je bilo modrih in so vzele še zalogo, če bi ženin zamudil. Ženin je prišel pozno. Tiste, ki jim je zmanjkalo olja, so prosile druge, naj jim dajo, a ga niso dobile. Ko so šle kupit olje, so zamudile svatbo (Matej 25:1–12).

Ali nismo včasih prav takšni? Nočemo vložiti časa in truda, da bi se pripravili na to, kar prihaja. Olja nam zmanjka in poskušamo si ga sposoditi od drugih. Gospod nam lahko nekaj časa to dopušča, toda prej ali slej se moramo naučiti sami nabirati olje.

Če vstaneš petnajst ali dvajset minut prej, da preživiš čas z Gospodom, On vidi tvojo žrtev. Če zvečer ugasneš televizor za pol ure in ta čas nameniš Njemu, boš obilno nagrajen. Včasih naporno delo ali preizkušnje izpraznijo tvoje zaloge, zato potrebuješ »dodaten čas«, da se duhovno obnoviš.

Toda to ne pomeni, da moraš vse življenje preživeti zaprt z Bogom in se odpovedati veselju. On je ljubeč Oče. Želi, da Njegovi otroci živijo polno in veselo življenje. Ne bo od tebe zahteval več, kot lahko daš. Ni nekakšen velikan, ki bi te hotel narediti nesrečnega. Dobro ve, kaj potrebuješ, da bo tvoje življenje bogato, radostno in zmagovito. In ve, da vse to prihaja od Njega, ne iz metod in pravil.

Uči se hitro odzivati na glas Svetega Duha. Uči se poslušati Ga, ko si sam z Njim, da Ga boš znal slišati tudi med ljudmi. Preživljaj čas z Gospodom in počutil se boš samozavestno v vsaki situaciji.

 

Ne z močjo, temveč z Duhom

Hudič nas hoče prepričati, da lahko Božjo milost »kupimo«. A Božja milost se ne prodaja, saj je po svoji naravi nezaslužena naklonjenost – dar.

Milosti ne moreš kupiti z molitvijo, dobrimi deli, branjem Svetega pisma ali darovanjem. Ne moreš je kupiti z branjem, pomnjenjem ali izpovedovanjem Svetega pisma. Ne moreš je kupiti niti z vero. Božja milost je na voljo, da jo sprejmemo, ne da bi jo kupili.

Preden je Bog začel spreminjati moje srce, sem bila res grozna. V meni ni bilo sadov Duha. Nasprotno – izražala sem sadove mesa: bila sem nepotrpežljiva, ostra, nesramna, sebična, pohlepna in težavna v odnosih. Čeprav sem bila rešena in krščena v Svetem Duhu, ljubila Boga in hrepenela, da Mu služim, bi brez vsakodnevnega časa z Njim še vedno ravnala po starem.

Mi, kristjani, bi morali vedeti, da samo izkušnja odrešenja ne zadošča, da bi živeli pravično. Moramo obnavljati svoj um po Božji besedi in preživljati čas s Svetim Duhom. Če želimo delovati prav, se moramo priključiti na Duh živega Boga. Gospod me je naučil, da je to bistveno – v mojem življenju in službi. Če želim biti vir svetlobe, moram biti povezana z virom napajanja.

Kot kristjanka in oznanjevalka sem se dolgo trudila sama spopadati s preizkušnjami, dokler nisem dojela, da moram živeti ne po svoji moči, ampak po Gospodovem Duhu. Moj uspeh v življenju in služenju ne izhaja iz mene, temveč iz prisotnosti in moči Tistega, ki živi v meni in deluje skozi mene (Galačanom 2:20).

Ko stojim pred ljudmi, še posebej pred kristjani iz različnih cerkva in denominacij, vem, da ne glede na to, kako dobro sem pripravljena, ne morem sama oznanjati Božje besede. Popolnoma se moram zanašati na Božjo milost – vse Mu izročiti in Mu dovoliti, da v meni in skozi mene stori to, česar sama ne zmorem. Seveda se pripravljam na pridige, a tudi to bi bilo zaman, če mi On ne bi pomagal.

Včasih, v svoji gorečnosti, da bi služili Bogu, naredimo preveč. Tudi sama sem imela obdobje, ko sem preveč časa porabila za priprave na pridige. Toliko sem preučevala in toliko molila, da me je to popolnoma izčrpalo. Pogosto prav zato, kljub vsemu našemu trudu, ne pride do spremembe. Tudi ko Bog nekaj pokaže in deluje v nas in skozi nas, včasih nismo hvaležni, ker mislimo, da smo vse dosegli sami.

 

 

ČE NE BI BILO BOŽJE MILOSTI

Joyce Meyer

4.del

 

Tisti, ki dela, ali tisti, ki veruje?

»Tistemu, ki dela, se plačilo ne šteje po milosti, ampak po dolgu. Tistemu pa, ki ne dela, ampak veruje v Njega, ki opravičuje brezbožnika, se njegova vera šteje v pravičnost« (Rimljanom 4:4–5).

Če svoj čas posvečamo branju Svetega pisma, molitvi, premišljevanju, če izpovedujemo dobro ali preprosto vztrajamo v Gospodovi prisotnosti, da bi nekaj prejeli od Njega – potem naše občestvo postane delo, ne milost.

Tudi ko uporabljamo prave metode, moramo paziti, da so naši nameni čisti. Ne smemo pasti v past misli, da si zaslužimo nekaj dobrega ali da nam je Bog kaj dolžan.

Po Svetem pismu si ne zaslužimo ničesar razen smrti in večne kazni. Zakaj? Ker je v Božjih očeh vsa naša pravičnost, vse naše dobro delo, kot umazano oblačilo. (Izaija 64:6).

Moramo primerjati svojo pravičnost s pravičnostjo Vsemogočnega Boga. Če bomo to storili – namesto da se primerjamo z drugimi ljudmi – bomo videli, kdo v resnici smo. Ne pravim, da moramo imeti slabo mnenje o sebi, ampak da moramo vedeti, kdo smo v Kristusu Jezusu.

Radost posedovanja Božjega maziljenja mi ni dana zato, ker vsak dan preživljam čas z Njim.

Vem, da ne smem samo biti v občestvu z Gospodom – moram imeti tudi pravilne motive, ko komuniciram s Svetim Duhom; moj odnos do Boga mora biti pravilen.

Dovolite mi, da to ponazorim.

Nekoč sem poskušala prebrati celotno Sveto pismo v enem letu. Čeprav to zveni impresivno, iz tega ni bilo nič dobrega, ker so bili moji motivi napačni. Nisem to počela zato, ker bi me Bog vodil, ampak zato, da ne bi zaostajala za drugimi verniki v naši cerkvi.

Bilo je obdobje, ko sem poskušala moliti štiri ure na dan. Misliš, da mi je Bog naročil, naj to storim? Seveda ne! Vsakič, ko sem začela moliti, sem zaspala ali pozabila, za kaj molim. Zakaj mi Gospod ni dovolil moliti štiri ure na dan? Zato, ker so bili moji motivi napačni.

Nisem to počela, ker bi mi Bog tako naročil, ampak zato, ker je nekdo v naši cerkvi pričal, kako moli štiri ure na dan, in jaz sem pomislila: »Gospod, ga je blagoslovil, tudi jaz bom to počela.«

Želim, da veste: odločnost in moč volje nista vedno dovolj. Ko telo omahne – in to se zagotovo zgodi – sadovi telesa propadejo in z njimi tudi ti.

Če služimo Gospodu, morajo biti naši motivi pravi. Moramo iskati Gospoda in biti z Njim zaradi ljubezni do Njega in želje biti v Njegovi prisotnosti.

Vsakič, ko mislimo, da si zaslužimo nekaj, ker delamo za Boga – tudi če preživljamo čas z Njim – ravnamo po metodi, ne pa po Duhu.

Zdaj ne posvečam več preveč časa pripravi na srečanje. Preučujem snov in molim toliko časa, kolikor mi Bog da maziljenja. Naučila sem se prenehati s pripravo, ko maziljenje izgine.

Potrebovala sem nekaj let, da sem razumela, da ne morem zaslužiti ali kupiti uspeha na srečanjih z dolgimi urami priprave. Včasih porabim več časa, včasih manj, a v vsakem primeru sledim Božjim navodilom, ne svojim željam in občutkom.

Nekoč mi je mož med pridigo o tem rekel: »Kmetje imajo metodo setve, ne pa pobiranja pridelka.« S tem je mislil: kmet lahko poseje semena, vendar jih ne more prisiliti, da zrastejo in rodijo sad.

Preden poseje seme v zemljo, mora kmet pripraviti polje – orati, očistiti plevel, narediti brazde, posejati semena, zaliti in pognojiti. Toda noben kmet ne more privesti semena do rasti, čeprav vse pripravi.

V prispodobi o sejalcu (Marko 4:27) Jezus primerja Božje kraljestvo s kmetom, ki poseje semena in potem spi; zjutraj in podnevi seme samo vzklije in raste … kmet ne ve, kako se to zgodi.

Ne razumemo, kaj se zgodi, potem ko seme pade v zemljo. Da, semena moramo sejati. Molitev je naše seme. Pravilna izpoved je naše seme. Darovanje je naše seme. Obisk cerkve je naše seme. Dobro delo je naše seme. Občestvo z Bogom je naše seme. A s tem ne moremo pridobiti Božje milosti, ker je Njegova milost dar.

Božje milosti ne zaslužimo z delom; prejmemo jo kot dar. Božje blagoslove prejemamo po milosti, skozi vero.

A kadar pride na prvo mesto naš »jaz«, smo na nevarni poti. Zato moramo vso pozornost osredotočiti na Boga in Njegovo milost, ne nase in svoja dela.

 

Vera v Boga

»Jezus jim reče: Imejte vero Božjo (stalno). Resnično vam povem: Kdor reče tej gori: »Dvigni se in se vrzi v morje,« in ne omahuje v svojem srcu, ampak veruje, da se bo zgodilo po njegovih besedah – mu bo, karkoli reče« (Marko 11:22–23).

Opazite, Jezus tukaj pravi, da moramo imeti stalno vero v Boga, ne v svojo vero ali izpovedovanje.

Bilo je obdobje, ko sem bila tako prevzeta z vero in izpovedovanjem, da sem bila prepričana: če izrečem besedo, bo uresničena, ker sem jo izrekla. Moja napaka je bila, da sem mislila, da se uresniči zaradi moje vere in izpovedovanja.

Pozabila sem, da, če hočem nekaj prejeti od Boga, se moram popolnoma zanašati na Njega, ne na svoja dejanja in besede.

Bog me je moral naučiti, da se zanašam na Njega, ne na metode in formule.

Ko verjamem v izpoved Besede, jo vsakodnevno izpovedujem in učim druge. Bog deluje skozi Besedo, moja vera pa se osredotoča nanj, ne na mojo izpoved.

 

Bog lahko

»Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo.« (Efežanom 3:20).

To je čudovit odlomek. Če se poglobimo vanj, nam postane vir velike radosti.

Pove, da je Bog sposoben storiti neprimerljivo več, kot si upamo upati, kar prosimo ali o čemer mislimo.

Moramo moliti in izraziti svojo prošnjo. Kot sem že omenila: »Nimamo, ker ne prosimo.« Naša naloga je prositi z vero in zaupanjem. Prošnja odpira kanal, toda delo opravi Bog, ne mi. Kako? Po delujoči moči v nas – Božji milosti.

Iskreno verjamem, da je vse, kar prejmemo od Boga, neposredno povezano z množino milosti, ki smo se je naučili sprejemati.

O milosti smo že govorili kot o moči. Zdaj želim obravnavati, kako uporabiti Božjo milost ali moč v različnih življenjskih situacijah, najprej pa, kako dovoliti Božji milosti, da nas spremeni.

Ste kdaj poskušali spremeniti nekaj v sebi? Ste občutili razočaranje, ko ste skušali verovati in ravnati pravično, da bi se spremenili, a niste dosegli cilja? In to razočaranje je bilo še močnejše kot prej, kajne?

Kot sem že povedala, to se je dogajalo tudi meni. Vložila sem neverjeten trud, da bi se spremenila. Zdi se, da je vsaka pridiga, ki sem jo slišala, govorila, da se moram preoblikovati. Zato sem se strogo obsodila, ker se nisem mogla spremeniti kljub vsemu trudu, veri in izpovedovanju. Čeprav sem videla, kje potrebujem spremembe, nisem mogla ničesar narediti.

Ne vem, kako ste vi poimenovani, a mene kličejo »Gospa Popravi To«. Ko nekaj ni prav, želim skočiti in vse popraviti. Hotela sem spremeniti stvari v svojem življenju, ki sem jih imela za napačne, a iz nekaterih razlogov nisem mogla. Mislila sem, da mi to preprečuje hudič, a izkazalo se je, da je to Bog. Zakaj? Ker sem poskušala to narediti sama, neodvisno od Njega, in si prisvojiti vso slavo, ki pripada Njemu.

Ko boste prebrali to knjigo, boste spoznali vsaj eno resnico: ljudje imajo nehvaležno srce. Videli boste, da si Božjih blagoslovov sploh ne zaslužimo. Ko to popolnoma spoznate, boste namesto ponosa nad blagoslovi, ki naj bi prišli zaradi vaše velike vere ali del, spontano vzkliknili: »O Gospod! Hvala Ti!«

Jaz sem stalno spraševala Gospoda: »Oče, delam vse prav, zakaj to ne deluje?« Izkazalo se je, da ni delovalo, ker sem bila osredotočena nase, namesto da bi vso pozornost usmerila na Gospoda in na to, kaj On dela zame po svoji veliki ljubezni in milosti.

 

Prošnja Bogu namesto lastnih prizadevanj

»Samo to želim vedeti od vas: ali Duha (Sveti) prejmete po delih zakona, ali po učenju v veri (torej po pridigi evangelija in veri vanj)? Ali ga prejmete, če sledite ritualom in tradiciji, ali če poslušate pridigo vere? Ali ste tako nesmiselni, da, ko ste začeli s Svetim Duhom (svojo novo duhovno življenje), zdaj hočete dokončati z mesom (poskušate doseči popolnost, zanašajoč se na meso)? Ste trpeli toliko, a morda zaman? O, če bi bilo samo zaman! Tisti, ki vam daje Duha (Svetega) in dela med vami čudeže, ali to počne po delih zakona ali po učenju v veri?« (Galačanom 3:2–5).

V 2. verzu Pavel postavi Galačanom vprašanje: »Ali nekaj prejemate od Gospoda po svojih delih in prizadevanjih ali po tem, da slišite pridigo evangelija, v katero verujete?«

V 3. verzu nadaljuje: »Ali ste res tako neumni, da ste začeli novo življenje v Duhu in zdaj hočete doseči popolnost z lastnim šibkim človeškim mesom?«

To Pismo, ki mi ga je razkril Gospod, je močno vplivalo na moje življenje. Razumela sem, da sem Gospoda sprejela po veri, a sem poskušala doseči popolnost z lastnimi močmi. Pri poskusu, da spremenim sebe in svoje življenje, sem vlagala svoja prizadevanja, namesto da bi se popolnoma zanašala na Boga.

Seveda ima trud mesto v krščanskem življenju, a moramo se zavedati, da vse, kar prejmemo brez milosti, nima trajnega učinka.

Pavel nato vpraša Galačane: »Ali ste trpeli in prestali toliko brez koristi in brez cilja? Ali res želite nazaj in ponovno prestati očiščevanje?«

Meni je bilo treba veliko prestati in pretrpeti, ko sem začela službo. To srečamo vedno, ko začnemo katero koli delo.

In v 5. verzu Pavel združi vse argumente: »Bog zadosti vsem vašim potrebam in dela med vami čudeže, ali zato, ker držite zakon, ali zato, ker verujete in se zanašate na slišano pridigo evangelija?«

Morda se sliši čudno, a kadar sem bila razočarana zaradi neuspešnih poskusov, da spremenim sebe, mi niti na misel ni prišlo, da bi prosila Gospoda, naj me spremeni, in to zaupam v Njegove roke. Bila sem človek, ki preveč govori. Kako naj ravna tak človek, ko pride Sveti Duh in ga opomni: »Včasih se moraš naučiti molčati«?

Namesto da bi se prepiral ali opravičeval, bi moral preprosto reči: »Prav imaš, Gospod. Preveč govorim. Poznaš me, Oče. Dolgo časa nisem nadzoroval svojih ust. Ne mislim, da jih bom lahko nadzoroval brez Tvoje pomoči. Prosim, pomagaj mi; sicer bom ponovno izgubil.«

Gospod mora biti naš Vir in Zadovoljitelj. To spoznanje sem pridobila z veliko truda.

Čeprav sem vedela, da je v mojem življenju veliko stvari, ki jih je treba spremeniti, mi ni prišlo na misel, da lahko te spremembe opravi le Bog. Nisem vedela, da lahko vedno pridem h Gospodu in rečem: »Oče, izgubila sem nadzor nad sabo. Sama ne morem, prihajam k Tebi kot majhno dete. Popolnoma sem nemočna. To težavo prinašam k Tebi in prosim za Tvojo milost. Ne zaslužim Tvoje pomoči, Oče, a Ti si moja edino upanje. Prosim, stori zame tisto, česar sama ne morem.«

Zelo pogosto prosimo Božjo pomoč le, ko menimo, da si jo zaslužimo. Zato se moramo naučiti reči: »Oče, čeprav ne zaslužim Tvoje pomoči, vem, da brez Tvoje moči nič ne bo delovalo.«

Če preveč govorite, vam lahko pomaga le Bog. Jakob 3:8 pravi, da nihče ne more ukrotiti svojega jezika.

In samo Bog vam lahko pomaga, če morate ba primer shujšati. Lahko se držite diete, a brez Božje moči boste neuspešni. Za nekoga drugega morda deluje, za vas ne. Bog se vam lahko celo upira, dokler mu ne dovolite, da izvede vse spremembe in prejme vso slavo.

KDAJ SE BOMO TOREJ NAUČILI PROSITI BOGA

IN NEHALI POSKUŠATI DELOVATI SAMI?

 

Od slave k slavi

»Gospod je Duh; kjer je Duh Gospodov, tam je svoboda. Mi pa se z odprtim obrazom, kakor v ogledalu, oziramo na Gospodovo slavo in se spreminjamo v isti obraz od slave k slavi, kakor od Gospodovega Duha« (2 Korinčanom 3:17–18).

Opazite, sami ne moremo pridobiti svobode ali se osvoboditi suženjstva. Šele ko gledamo na Gospodovo slavo, nam Duh Gospodov prinese osvoboditev od suženjstva.

ČE BOSTE STALNO PREBIVALI V NJEGOVI BESEDI,

VAS BO SPREMENIL.

SLAVA ZA TO PRIPADA NJEMU, NE NAM.

 

Gospod začne dobro delo

»Prepričani, da bo On, ki je začel dobro delo v vas, to dokončal do dneva Jezusa Kristusa« (Filipljanom 1:6).

Bog začne to dobro delo v nas. On ga začne in dokonča. On deluje v nas, razvija in izpopolnjuje, kar je začel. Ker je Bog edini, ki to lahko stori, se lahko sprostimo. Ni nam treba občutiti pritiska, ker je to Gospodovo delo, ne naše. Verjamem, da nam bo to resnica prinesla Božji mir. In z Njegovim mirom in pokojem lahko pridobimo Njegovo veselje.

 

Ozirajte se na Jezusa, ne nase

»Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.« (Hebrejcem 12:2).

Svetujem vam, da se ne zapirate vase in v svoje težave. Osredotočite se na Jezusa in Njegovo moč. On že ve, kaj se dogaja z vami. Pripravljen je, ima voljo in sposobnosti, da izvede potrebne spremembe v vašem življenju. Če ga prosite in se mu zaupate, vas bo pripeljal do zrelosti in popolnosti.

Kar se mene tiče, sem ravnala drugače. Nisem prišla k Njemu s seznamom svojih pomanjkljivosti. Zdelo se mi je, da dokler ne spremenim, kar je treba spremeniti, Bog ne bo (ali ne more) komuniciral z mano.

Veliko ljudi naredi isto napako. Zaradi svojih grehov in napak se oddaljujejo od Boga. Ko prejmemo opomin iz Besede, postavimo razdaljo med seboj in Bogom, ker menimo, da nismo vredni biti v Božji prisotnosti. To je napaka. Božja Beseda nas opominja ne zato, da se oddaljimo, ampak da se približamo Njemu.

Hvaležna sem Gospodu, da me ni odrinil zaradi mojih pomanjkljivosti. Nasprotno, privabil me je k Sebi in začel spreminjati po svojem načrtu. Moja naloga je bila le želja po spremembi in očiščenju. Morala sem prositi Gospoda, naj to stori, in mu zaupati. Ko nehamo z deli mesa in se začnemo zanašati na Njega, nam to omogoča dedovanje obljub po veri in potrpežljivosti.

» . . . da ne postanete leni, ampak posnemovalci tistih, ki so zaradi vere in potrpežljivosti postali dediči obljub.« (Hebrejcem 6:12).

 

Slava pripada Bogu

»Varujte se vsake vrste zla. Sam Bog miru pa naj vas popolnoma posveti, in vaš duh, duša in telo naj ostanejo neomadeževani do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zvest je, ki vas kliče, ki bo to tudi storil« (1 Tesaloničanom 5:22–24).

Besede iz Svetega pisma, podobne 22. verzu, so me običajno strašile. Ko sem prebirala besede »držite se stran od vsakega zla«, sem takoj čutila željo po delovanju. Nisem vedela, da je Bog tisti, ki me podpira in posvečuje. Zdelo se mi je, da moram sama vzdrževati in posvečevati sebe, se očistiti in ohraniti brez napake, popolnoma predana Bogu.

V 23. verzu najdemo besedo posveti, ki pomeni »narediti svetega«. Kdo nas lahko posveti? Sam Bog miru.

V 24. verzu je poudarjeno, da je zvest Bog, ki nas kliče. On bo to storil. Kaj natančno bo storil? Izpolnil bo tisto, k čemur nas je poklical, tako da nas bo posvetil in podpiral.

Morda se zdi, da tu obstaja protislovje. Najprej Pavel pravi, da se moramo držati stran od zla, v naslednjem verzu pa obljublja, da bo to storil Bog. Kaj torej ostane za nas? Kaj moramo storiti?

 

Verovati!

Zdaj razumete, kaj sem mislila, ko sem govorila, da je naša vera kanal, skozi katerega prejemamo blagoslove od Boga. Med temi blagoslovi so posvečenje, svetost, čistost uma in srca ter posvečenje in podpora naše duše.

Ker je Gospod Avtor teh blagoslovov, želi, da pripada vsa slava Njemu, ne metodam, principom ali formulam, ki jih uporabimo mi.

Zato pojemo: »Slava Gospodu, ker je ustvaril veličastno.«

 

Verniki so izvrševalci

»27 Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« 28 Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« 29 Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« (Janez 6:27–29).

Ne morete si predstavljati, kolikokrat sem vprašala Gospoda: »Oče, kaj misliš, da moram storiti? Samo pokaži mi in vse bom z veseljem izvedla.«

Bila sem izvrševalka. Vse, kar je bilo potrebno, je bilo, da mi pokaže, kaj naj storim, in to sem pravilno izvrševala. Ampak kako sem bila razočarana, ko sem videla, da moja pravilna dejanja ne prinašajo rezultata!

Mnogi se sprašujejo, kaj naj storijo, da bi delali Božja dela, a nihče jih ni prosil, naj jih delajo. Bog je tako velik, da lahko sam opravi svoja dela.

Takšni smo: takoj ko slišimo za velika Božja dela, vprašamo: »Gospod, povej nam, kaj naj storimo, da bi naredili ta dela?«

Kaj pa je Kristus odgovoril? »To je Božje delo, da verujete …«

Ko mi je Gospod prvič razkril ta verz, sem mislila, da mi bo pokazal, kako doseči končni uspeh v Njegovih delih. Rekel mi je: »Veruj . . .«

Vprašala sem: »Ali res misliš vero?«

In On je odgovoril: »Da.«

Mislimo, da moramo biti izvrševalci. In res smo. Izvrševalci postanemo prek vere. Vera nas osvobaja skrbi in nenehnega premišljevanja.

POGLAVJE 3.

SVOBODA OD SKRBI IN PREMIŠLJEVANJA

»Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« (Janez 14:27).

Iz tega verza je jasno: Bog želi, da Njegovi otroci ostanejo svobodni od skrbi in nenehnega premišljevanja.

Po slovarju beseda skrbeti pomeni »mučiti se z zaskrbljenimi mislimi, čutiti zmedo, razdraženost in skrb«. To razumemo kot skrb.

Vendar obstaja še ena definicija, ki se je splača razmisliti. Ne nanaša se na psihično ali čustveno stanje, ampak na fizično. V tem smislu skrbeti pomeni »ujeti z zobmi za grlo in stresati«, drugim besedam, »mučiti«.

Ste kdaj videli, kako pes ali mačka zgrabi manjšo žival in jo »muči« ali duši, dokler se ne preda? Če to podamo v duhovni kontekst, vidimo, kako hudič poskuša ukrasti mir, ki nam ga je pustil Jezus. Hudič nas zgrabi za grlo in muči, dokler se ne vdamo.

TOREJ VIR SKRBI NISMO LE MI,

AMPAK TUDI NAŠ SOVRAŽNIK,

ČE MU TO DOVOLIMO.

 

Druga beseda v tem poglavju je premišljevanje. Sama jo razlagam kot nenehno obdelovanje situacije, poskušanje razvozlati in razumeti, kaj se dogaja.

Ali ni to odličen opis tega, kar se dogaja z nami, ko imamo težave? Ko nas nekaj skrbi, ali ne vrtimo situacije v mislih neštetokrat, poskušajoč najti rešitev?

Skoraj vedno je skrb zaman, saj ne prinaša nič dobrega. Včasih se proces premišljevanja zdi koristen – mislimo, da smo našli rešitev in to nam prinese nekaj miru. Toda to je navidezen mir, ki ga ne moremo ohraniti, ker se zanašamo na lastno pamet, ne na Gospoda.

 

Upaj na Gospoda in se ne zanašaj nase

»Zaupaj v Gospoda z vsem srcem in se ne zanašaj na svojo pamet. V vseh svojih poteh ga spoznaj in on bo izravnal tvoje steze. Ne bodi modrec v svojih očeh; boj se Gospoda in se popolnoma drži stran od zla« (Pregovori 3:5–7).

Besede »ne bodi modrec v svojih očeh« pomenijo, da ne smemo misliti, da lahko sami najdemo rešitev za vsako situacijo. Sami nismo sposobni najti poti do zmage v tem svetu.

Moram priznati, da sem celo življenje preživela v premišljevanju in razmišljanju. Ni mi bilo dovolj vedeti, kaj bo Bog storil, želela sem vedeti tudi, kako bo to storil.

Če je Gospod naredil zame nekaj, česar nisem pričakovala, sem želela vedeti, kako je to naredil. Če me je kdo blagoslovil, nisem mogla spati ponoči, razmišljajoč, kdo bi to lahko bil.

Končno mi je enkrat Bog rekel: »Joyce, nisi niti približno tako pametna, kot misliš. Misliš, da si vse uredila, a veliko stvari ni na svojem mestu.«

Takoj sem razumela, kaj želi povedati. V mojem kabinetu imam omaro z režami. Za vsakega zaposlenega je določena ena reža. Vanjo pogosto dam opombe z navodili, in ko ugotovim, da jih nekdo ni izvedel, vprašam: »Si prejel mojo opombo?« Včasih se izkaže, da je oseba opombe sploh ni prejela, ker sem jo dala v napačno režo.

Tako mi je Bog s svojim razodetjem pokazal, da preveč časa in energije porabim za skrbi in razmišljanja, poskušajoč vse nadzorovati v svojem življenju. Včasih mislimo, da imamo vse pod nadzorom, a čez pol leta ali leto se stvari odvijejo popolnoma drugače, kot smo pričakovali.

Avtor Knjige pregovorov s tem misli, da se ne smemo zanašati na svoj razum, ampak na Gospoda – zaupati Njegovi modrosti in biti prepričani v Njega. Toda kako ugotoviti, kdaj se zanašamo nase, in kdaj na Gospoda?

V Pregovorih 16:9 beremo: »Srce človeka premišljuje svojo pot, a Gospod usmerja njegove korake.« Modro je načrtovati svoje delo in ga potem izvesti, vendar prav Božje, ne naše načrtovanje, vodi do uspeha. Kako najti zlato sredino?

Vemo, da brez načrta ni mogoče dokončati nobenega projekta. Apostol Pavel v Efežanom 5:17 opozarja: »Zato bodite razumni in spoznajte, kaj je Božja volja.«

Brez načrta ne bi mogli končati šole, najti službe, se poročiti, imeti otroke, privarčevati denar za avto ali hišo, iti na dopust itd. Brez načrta ne bi mogli študirati Božje Besede, moliti ali obiskovati cerkev – torej tistega, kar razvija naš odnos z Bogom. Torej je načrtovanje nujno. Težava ni v načrtovanju, ampak v tem, da prehajamo v skrb in nenehno razmišljanje.