Joyce Meyer - V. - VI. del - ČE NEBI BILO BOŽJE MILOSTI

 

ČE NE BI BILO BOŽJE MILOSTI

Joyce Meyer

5.del

 

 

 

Bodite pozorni na skrajnosti

Naj povem eno misel, ki si jo velja zapomniti: Skrajnost je igrala hudiča.

Težave ne nastanejo zaradi načrtovanja, ampak zaradi pretiranega načrtovanja. Kjer ni občutka mere, se vedno pojavijo težave. Tako se izgubimo v podrobnostih in izgubimo celotno sliko. Ko poizkušamo načrtovati vsak korak v življenju, nehamo živeti in uživati življenje. Ravno to je pretiravanje.

Enostaven način, da ugotovite, ali načrtujete ali že skrbite in razmišljate je ta, če ste zaskrbljeni in zmedeni, ste šli s svojim načrtovanjem predaleč. Ko mi je Bog dal ta sistem za moje življenje, mi je resnično pomagal.

Zapomnite si: vsakič, ko doživite razočaranje in zmedo, je to znak, da ste zunaj delovanja milosti. Ko imate problem in ne veste, kako ga rešiti, potrebujete več milosti, ne več razmišljanja. Če ne vidite rešitve, mora Gospod razkriti pot. Bolj ko skrbite in razmišljate, bolj se vznemirjate, bolj zatavate v problem in težje opazite rešitev.

Potrebujete poslušanje Svetega Duha. Bolj ko poslušate svojo človeško naravo, težje prepoznate glas Boga, ki vam daje rešitev. Božja Beseda nam zapoveduje, da imamo mir (Hebrejcem 12:14). Razmišljanje ne prinaša miru, pač pa prinaša zmedo.

 

Božji mir

»In naj kraljuje v vaših srcih mir Božji, h kateremu ste bili poklicani v enem telesu, in bodite hvaležni« (Kološanom 3:15).

Mir sem našla, ko sem spoznala, da ni treba premišljevati in izračunavati vsake podrobnosti. Vesela sem, da lahko rečem, da sem osvobojena nenehnega razmišljanja. Če sem se jaz lahko osvobodila, se lahko tudi vi – saj sem bila svetovna prvakinja v razmišljanju! Vse življenje sem le razmišljala, kako ukrepati.

Telo uživa v takšnem načinu življenja. Nekateri ljudje, kot sem bila jaz, so bolj nagnjeni k razmišljanju. Ljubitelji razmišljanja uživajo v obravnavanju svojih težav in iskanju rešitev. Jaz sem začela dan zjutraj ob kavi tako, da sem »komunicirala« s svojimi težavami.

Vprašajte se: s kom morate komunicirati – s svojimi problemi ali z Bogom? Ali prejemate po delih ali po milosti?

 

 

Milost in dela

»Če pa je po milosti, potem ne po delih; sicer milost ne bi bila več milost. Če pa je po delih, potem ni več milost; sicer delo ne bi bilo več delo« (Rimljanom 11:6).

Pavel tu pravi, da sta milost in dela popolnoma nasprotna pojma – ne moreta sobivati. Ko delujemo po delih, smo izven milosti.

Ko sprejemamo po milosti, ne potrebujemo potrditve z deli. Vsakič, ko postavimo dela na prvo mesto, Božja milost ne more delovati. Bog nima izbire – mora počakati, da prenehamo delovati sami.

Če vztrajamo pri samostojnem reševanju problemov, bomo vedno bolj razočarani in zmedeni, saj brez Božje milosti nobeno delo ne bo uspešno.

V svojem služenju me ljudje pogosto prosijo za molitev za vodstvo. Večina ljudi ne ve, kaj storiti. Situacije v njihovem življenju prinašajo le razočaranje in zmedo. Potrebujejo pomoč, a ne vedo, kje jo iskati. Potrebujejo odgovore, a ne vedo, kje jih najti.

Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko je Bog prvič nagovoril to temo. Molila sem in prosila Boga za razsodnost. Razsodnost ne izhaja iz uma, ampak iz srca, našega »notranjega človeka« (Efežanom 3:16). Obstaja Božja modrost za vsako življenjsko situacijo – »duhovno znanje« o tem, kako rešiti vsak problem.

Ko imam problem, ga ne rešujem z razmišljanjem – potrebujem razsodnost. Moram vedeti, kaj Gospod govori o moji situaciji in kako naj ukrepam.

Ko sem prosila Boga za razsodnost, mi je rekel: »Joyce, nikoli ne boš imela razsodnosti, dokler ne prenehaš razmišljati.«

Opazite, Bog ni rekel: ». . .dokler te ne osvobodim želje po razmišljanju«, ampak »…dokler ne prenehaš razmišljati«.

Vsi vaši napori, da izračunate vsako podrobnost, so le navada – slaba navada, ki se je je treba znebiti. Morda se obnašate tako, kot sem se jaz. Ko se pojavi problem, takoj iščete rešitev. Če delate enako, se morate znebiti tega vzorca mišljenja.

Kot sem že povedala, občutek razočaranja in zmede je zanesljiv znak, da ste preveč obsedeni z deli, ne z milostjo.

Zmeda prihaja od vsepovsod, samo ne od Boga. Sveto pismo piše: »Bog ni Bog zmede, ampak miru« (1 Korinčanom 14:33). Takoj, ko začutite razočaranje in zmedo ter izgubo notranjega miru, si recite: »Oh, šla sem predaleč.« Zavedajte se, da ste stopili iz delovanja milosti in se zanašate na svoja dela. Prenehajte delovati sami in popolnoma se prepustite Bogu, da reši problem.

Odložiti razmišljanje in se obrniti k milosti pomeni odpreti kanal vere, skozi katerega Gospod pokaže, kaj je potrebno za rešitev vašega problema. Vstopite v Božji mir in slišali boste, kako vam odgovarja.

Zapomnite si: skrb in nenehno razmišljanje ne prinašata nič drugega kot razočaranje in zmedo. Biti morate mirni in poslušati, ne pa skrbeti ali razglabljati. Dokler ne prenehate preveč razmišljati, se ne boste mogli naučiti poslušati Gospoda.

Apostol Pavel v Rimljanom 11:6 pravi, da če se zanašamo na dela, ne prejemamo milosti, saj dela in milost nimata nič skupnega.

V Zahariji 4 beremo o Izraelcih, ki so poskušali dokončati gradnjo templja. Samarijci so želeli sodelovati, a so Izraelci rekli: »Ne morete sodelovati.« Tako se moramo tudi mi postaviti do del: milost in dela se ne mešata. Lahko rečemo: »Dela, v mojem življenju ne igrate nobene vloge; živim po milosti.«

Izraelci so bili obremenjeni in zaskrbljeni zaradi človeških okoliščin, a Gospod jim je pokazal, kako odstraniti to goro: »Ne z vojsko in ne z močjo, temveč z Mojim Duhom« (Zaharija 4:6). Kasneje je dodal: »Milost, milost, gora!«

Mi se ne smemo truditi, da bi goro odstranili s svojo močjo. Obrnimo se k njej in zavpijmo: »Milost, milost!« Milost vedno sledi delom, ki ne uspejo.

 

Božja beseda

Nekega dne, na srečanju, kjer sem pridigala o tej temi, je nekdo mojemu možu dal zapisano besedo od Gospoda, naj mi jo predloži. Ta oseba ni vedela, o čem bom govorila, a sporočilo je popolnoma ustrezalo moji pridigi in se ujemalo s prerokbo, ki sem jo prejela od Gospoda.

Obe sporočili nosita Božje maziljenje. Prvo se začne z besedami:

»Hočem, da se srečate z goro, da, ko gora izgine, boste lahko videli Mene.«

Gospod je vedno tukaj, a včasih gora lahko zakrije Njegovo prisotnost. Zato je pomembno, da se obrnete k gori, a ohranite pogled na Gospodu.

»Srečati se z goro« pomeni, da se ne smemo bati velikih težav. Moramo rasti do te mere, da nas ne prestraši sovražnik ali njegova dejanja. Z močjo Svetega Duha lahko vsako goro premaknemo s svoje poti.

Pogosto se poskušamo težavam izogniti in bežimo od težav, a prav s tem bežimo pred sovražnikom, ki ustvarja težave, da bi nas prestrašil in spravil v predajo.

Efežanom 6:10 nas uči: oblecite se v Božje orožje, vzemite ščit vere in meč Duha – Božjo besedo. V tej bojni opremi se lahko upremo napadom sovražnika. Ne omenja pa zaščite za hrbet, ker Bog ne predvideva, da bi bežali. Ni pričakovanja, da bomo pobegnili. Moramo biti »okrepljeni z Gospodovo močjo« (Efežanom 6:10) in verjeti, da je Tisti v nas močnejši od vseh v svetu. (1 Janez 4:4).

Kljub temu včasih ob neznanju, kaj storiti, čutimo skušnjavo, da bi se predali in pobegnili. Ko se problem zdi pretežak, je najlažje dvigniti roke in obupati. Toda Duh človeka nosi njegovo nemoč (Pregovori 18:14). Ne poznamo vedno odgovora, a poznamo Tistega, ki ga ima.

Prijatelji pogosto ne morejo pomagati; ljudje prevečkrat iščejo pomoč pri drugih namesto pri Gospodu. Kadar se pojavi problem, kam pobegnemo: k telefonu ali k prestolu? Bog ima poseben odgovor za vsako situacijo. Potrebno se je naučiti prihajati k Njemu in sprejeti modrost, ki jo potrebujemo (Jak 1:5), a le če ne živimo po delih. (Jak 1:6–7).

Dela pomenijo skrb in razmišljanje. Zakaj vedno poskušamo vse razumeti? Ker želimo imeti nadzor. V resnici potrebujemo le vero.

 

Poslušnost Bogu

»Samo Jaz lahko premaknem goro, samo Jaz jo lahko odstranimo s tvoje poti, samo Jaz lahko premagam težave, s katerimi se danes soočaš. Ti moraš le verovati in poslušati Moj glas. Ko slišiš Moj ukaz, se odloči, da ga boš ubogal.«

Glavna naloga ni pasivnost, temveč vera. Ko Bog govori, kaj storiti, moramo v veri in poslušnosti izvršiti Njegovo voljo.

 

Rezultat prepustite Bogu

Ne skrbimo za izid; le izvajamo, kar je Gospod naročil, prepričani, da bo zagotovil odličen izid.

»Ne bo težko, saj sem že zmagal, napolnil te bom s svojim Duhom, in moja milost bo sijala v tebi. Ni treba, da si popoln, kot meniš, potrebno je le, da si želiš, da bo tvoje srce vse bolj podobno Meni.«

 

Milost

Kot sem že omenila, sem prejela razodetje o milosti, še preden so mi prinesli sporočilo.

Preberite ga znova:

»Le redki Moji otroci res zaupajo Meni ali se popolnoma zanašajo na Mene. Pri meni so gore milosti, neizmerne količine milosti, ki jih nisem nikoli uporabil, ker le redki odprejo svoje srce in jo sprejmejo z vero. Ali želite spoznati, kaj je Moja milost? Dobro. Jaz vam bom dal novo razlago Božje milosti: milost je, da mi dovolite delovati, kar želim narediti na zemlji preko vas.«

Milost ne zahteva naših dejanj; potrebuje le, da dovolite Bogu delovati skozi vas. Zahteva popoln mir v umu, zaupanje v Boga in ne skrbi ali razmišljanja.

Če res verjamete v Božjo milost, lahko vaš um doseže popoln mir. Milost ni le nezaslužena usmiljenost, temveč Božja moč, dana človeku, ki si je ne zasluži.

Bog nam po svoji milosti daje milost in moč, da v nas in skozi nas izvrši tisto, česar si ne zaslužimo, za Boga. Vse, kar lahko storimo, je, da se napolnimo z hvaležnostjo in priznanjem. Mislim, da ne bomo mogli izkusiti resnične hvaležnosti, dokler zares ne razumemo, kaj pomeni Božja milost. Ko spoznamo, da vse dobro, kar imamo, prihaja zaradi Božje dobrote, nam ne preostane nič drugega, kot da smo hvaležni.

Težko je zaupati Bogu, če menimo, da smo si zaslužili vse, kar prejmemo od Njega. A nemogoče je ne zaupati, ko vemo, da si ne zaslužimo ničesar od tega, kar prejmemo. Težko je skrbeti, ko vemo, da so vse naše potrebe zagotovljene po milosti, ne zaradi naših skrbi.

Milost v primerjavi s skrbjo

Ali veste, zakaj milost ne dovoljuje skrbi? Ker skrb pripada preteklosti, medtem ko milost (nezaslužena dobrota) deluje v sedanjosti in prihodnosti.

Večinoma skrbimo zaradi vsega, kar se je zgodilo v preteklosti in česar ne moremo spremeniti. Skrbimo zaradi svojih preteklih napak in neuspehov, ker menimo, da so oni razlog za današnje okoliščine in bodo morda vplivali na prihodnost.

Ko razmišljamo o svojih preteklih neumnih dejanjih, si rečemo: »O, kako bi si želel, da teh neumnosti ne bi bilo.« Prav takrat pride milost. Moramo zaupati milosti, ki popravi pretekle napake in spremeni prihodnost.

Bog je rekel, da ima gore milosti, a kaj počnemo mi? Delamo, se borimo, računamo in razmišljamo. To je zato, ker ne vemo, kaj storiti s preteklostjo, se mučimo s sedanjostjo in se bojimo prihodnosti. Namesto da verujemo, da bomo jutri dobili odgovore na vsa vprašanja, skrbimo in razglabljamo, kako popraviti preteklost in rešiti prihodnost.

Danes namesto da skrbite za včeraj ali jutri, se umirite in počivajte. Dajte Bogu skrb za preteklost, sedanjost in prihodnost.

 

Božji načrt prinaša Božjo milost

»Njegova (lastnoročna) stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu (prerojeni) za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli (živeli dobro življenje, ki ga je pripravlil za nas) (Efežanom 2:10).

Težko je uživati življenje, če nismo prepričani v današnji dan, skrbimo za preteklost in ne verjamemo v prihodnost. Zakaj? Ker se bomo vedno srečevali s situacijami, na katere ne bomo imeli vseh odgovorov.

»Ali pa, če imamo dovolj vere, ne bomo dosegli točke, da se takšne situacije ne bodo več pojavljale?«

Ne, vedno bo nekaj, s čimer ne bomo vedeli, kako ravnati; sicer ne bi potrebovali vere in zanašanja na Boga. Takšne situacije omogočajo Bogu, da vidi, ali se vedno zanašamo na Njega. Kako to stori? Ustvari situacijo, kjer smo nemočni. Kljub naši skrbi, Bog nikoli ni zaskrbljen, ker že vnaprej ve, kako bo ravnal. Za nas je pripravil načrt, pot in delo.

Čeprav ima Bog načrt, pot in delo, nam danes nikoli ne da vseh odgovorov, ki jih bomo potrebovali jutri. Vsak dan pride milost, potrebna za preživetje tega dne in premagovanje ovir tega dne.

 

Prikladna zgodba

Slišali ste morda zgodbo o mladeniču v ječi, ki je bil obsojen na smrt zaradi vere v Kristusa. V isti celici je bil izkušen vernik, ki je bolje poznal Gospodove poti. Mladenič je prižgal svečko in si pri tem opekel prst. V vzkliknil je: »Kako bom prenesel jutrišnjo smrt, če ne morem prenesti tega majhnega ožiga?«

Starejši vernik je mirno odgovoril: »Sine, Bog te ni prosil, da opečeš prst, zato Njegova milost ne deluje. A Bog te je prosil, da umreš za vero, zato bo milost začela delovati, ko pride čas.«

Ne glede na okoliščine Bog vedno nadzoruje situacijo. Njegove milosti je dovolj, da zadosti vsem našim potrebam (2 Korinčanom 12:9).

 

Bog ne troši milosti zaman

»Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.« (Hebrejcem 4:16).

Čeprav ima Bog gore milosti, jih ne porablja zaman. Ne bo nam dal vse naenkrat; milost je moč, in Bog previdno uporablja to čudovito, čudežno moč.

Bog nam danes ne daje tistega, kar bomo potrebovali jutri. Če bi, bi se lahko počutili varno in ne bi potrebovali Njega. Milost prejmemo le, ko začnemo resnično potrebovati Njegovo pomoč. Zato moramo imeti vero in iskati Božje obličje, da vedno ostane kanal vere odprt.

Ko pridobimo dovolj izkušenj, spoznamo, da se ne smemo zanašati na lastne moči, a za to je potreben čas. Milost lahko Bog povečuje ali zmanjšuje glede na naše potrebe.

Včasih se znajdemo pred izjemnimi situacijami, ki presegajo vsakdan in ne zmoremo nositi teže bremena. Takrat pogosto dobimo nadnaravne sposobnosti, da prenesemo te preizkušnje. Po naravnih zakonih bi morale biti okoliščine nevšečne, a z Božjo milostjo jih sploh ne opazimo.

Milost se prilagaja našim specifičnim potrebam. Če zdaj obupno potrebujete več Božje milosti, ga pokličite in On bo zagotovil potrebno milost za premagovanje preizkušnje in zmago.

 

Milost in napačen odnos

Nekateri ne prejemajo Božje milosti zaradi neznanja, kako prositi Boga za izliv milosti, ko jo potrebujejo. Drugi razlog je napačen odnos.

Žalovanje in milost se ne mešata. Pogosto delamo napako, ko se pritožujemo, vznemirjamo in istočasno želimo uporabiti Božjo moč za reševanje svojih problemov.

Če se stalno pritožujemo, zavidamo ali iščemo sočutje pri drugih, ne moremo prejeti Božje milosti. Bog bo ozdravil vse rane, če ne iščemo pri ljudeh, da bi nas kdo tolažil ali razvajal.

Pogosto želimo, da Božja moč reši naše težave, hkrati pa si želimo, da bi nas vsi prijatelji obžalovali.

Na primer, če imamo finančne težave, se lahko umaknemo v molitev in kličemo Boga: »O Oče, prosim, pomagaj mi. V težkem finančnem položaju sem in potrebujem Tvojo pomoč. Prosím, pomagaj mi, ker nimam več na koga računati. Gospod, Ti si edini, ki me lahko reši.«

Potem, ko končamo molitev, gremo na malico s sodelavci in eno uro govorimo o tem, kako zelo delamo, kako malo prejemamo in kako nas podcenjujejo. Ne želimo le Božje pomoči, ampak tudi sočutja drugih. Ni nič narobe, če z dobrimi nameni in v razumnih mejah delimo svoje težave, a ne iščimo obžalovanja.

Bog nas nikoli ne vodi tja, kjer nas ne bi mogel podpreti. Njegova milost je vedno na voljo, v vseh okoliščinah. Ni smiselno pritoževati se, skrbeti in ukvarjati z reševanjem situacij sami, saj to vodi le v razočaranje. S tem pokažemo, da ne verjamemo v Božjo nespremenljivo milost.

Če želimo prejemati Božjo milost, se moramo naučiti popolnoma zanašati na Njega, ne pa iskati sočutja pri drugih ali se smiliti sami sebi.

 

Ne nam, ampak Bogu

Dovolite mi, da delim nadaljevanje prerokbe, ki mi jo je Bog dal pred mnogimi leti:

»Milost začne delovati, ko mi dovolite, da skozi vas naredim na zemlji tisto, kar želim. Milost zahteva, da vztrajate, dokler vas ne pripeljem do želenih rezultatov. Vse ideje, upanja, sanje, ki so v vašem umu, niso vaše; izvirajo iz Mene – to je Moj Duh v vas. Ni vaša naloga, da jih izvršite, vaša naloga je biti posoda ali kanal za Mojo milost. Nihče od vas ne more ustvariti ničesar, kar bi zdržalo pod pritiskom.«

 

Posebna beseda

Posebno pozornost posvetite naslednjemu delu prerokbe:

»Tu je razlog, zakaj pogosto doživljate vzpone in padce. Poskušate se zanašati na krhko meso namesto na trdno skalo.«

Naše meso je krhko. Ne moremo se zanašati nanj. Meso lahko reče: »Da, vedno bom na tvoji strani,« nato pa zaspi ob najbolj neprimernem času, tako kot Jezusovi učenci, ki so zaspali, kljub Jezusovi prošnji, da bi budno preživeli vsaj eno uro z Njim (Matej 26:36–40).

Na kaj pa se vi opirate: na krhko meso ali na trdno skalo?

 

Ne po delih, ampak po milosti

»Začnete se bati še pred začetkom nevihte in že na začetku izgubite. Odstraniti morate željo, da bi uporabili človeška prizadevanja, svoje dnevne skrbi in mesena razočaranja. A tudi to je treba storiti po Moji milosti. Prizadevanje ne more izkoreniniti prizadevanja, razočaranje ne more odstraniti razočaranja, skrb pa ne more uničiti skrbi.«

Če ste podobni meni, boste ob prejemu tega sporočila takoj začeli razpravljati o njem. Začeli boste razmišljati, zakaj tako pogosto skrbite. Zato to Božje sporočilo »pride na cilj«. Pove, da ni drugega načina, da se osvobodimo od odvisnosti od naših del, kot po Njegovi milosti.

 

Milost, milost in še več milosti

»Toda milost vas lahko osvobodi katere koli ovire. Ko se začne izlivati, bo proizvajala vse več milosti, dokler ne postanete kanal za Mojo milost.«

Ko se naučimo sprejemati milost, se bo v našem življenju izlivalo vedno več milosti. Zakaj? Ker, ko se je greh povečal, se je milost še bolj pomnožila. (Rimljanom 5:20).

Nihče od nas nima težav, s katerimi milost ne bi mogla opraviti. Če se težave povečajo, se poveča tudi Božja milost. Za tri težave ne potrebujemo več vere kot za eno ali dve. Naš Bog je dovolj velik, da se sooči z vsako situacijo; kar je nemogoče človeku, je mogoče Bogu (Luka 18:27).

»Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4:13).

Če nam je določeno nekaj izpolniti, nas bo Gospod opremil z zmožnostjo, da to storimo. Ne bo ustvaril težke situacije, da bi nas potem pustil nemočne pred okoliščinami (Izaija 41:10).

 

Neizčrpen tok slave

»Neizčrpen tok moči, ki se imenuje milost, se bo izlival skozi vas in skozi ta izliv se bodo izpolnile vse Moje želje, upanja, sanje in ideje, brez kakršnega koli truda z vaše strani, brez prizadevanja vašega mesa. Jaz bom slavljen na zemlji, vi pa boste imeli privilegij in čast, deliti to slavo z Menoj in biti njeni dediči. Moja milost je na voljo.«

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Matej 11:28).

»Kdor ima uho, naj sliši, kaj Duh govori cerkvam« (Razodetje 3:6,13).

Priporočam, da prerokbo preberete ponovno in se vprašate: »Ali prejemam Božjo milost, ki mi je na voljo?«

 

Pomanjkanje znanja je nevarno

»Ker sem odločil, da ne bom vedel ničesar drugega kot Jezusa Kristusa, in to križanega« (1 Korinčanom 2:2).

Čudovita Beseda. Mi si želimo vse vedeti, apostol Pavel pa pravi, da je ravnal nasprotno. Skrbimo za vse, česar ne vemo, medtem ko je Pavel poskušal opustiti tisto, kar je vedel. Zakaj? Ker je spoznal, da znanje včasih povzroča žalost (Pridigar 12:12) in lahko vodi v ošabnost: »…A znanje napihuje…« (1 Korinčanom 8:1).

Več znanja kot nabiramo, več problemov ustvarjamo. Pogosto razmišljamo, načrtujemo in projektiramo, da bi spoznali nekaj, kar bi bilo bolje pustiti pri miru. Se vam je že zgodilo, da ste želeli nekaj izvedeti in ob dosegu cilja ugotovili, da bi bilo bolje, da tega ne bi vedeli? Zato je Pavel rekel, da ni želel vedeti ničesar drugega kot Jezusa Kristusa, križanega.

Pavel opozarja, da človek z naravnim razumom ne more dojeti duhovnih resnic: »Duševni človek ne sprejema tega, kar je od Duha Božjega, ker mu je to norost; in tega ne more razumeti, ker je treba duhovno soditi« (1 Korinčanom 2:14).

Tudi v mojem življenju tistega, kar je Bog vtisnil v moje srce, nisem vedno mogla razumeti z razumom. Gospod mi je razodel, da je vzrok v tem, da moj razum ne razume vedno mojega duha. Ugotovila sem, da bolj ko sem zadovoljna sama s sabo da vse vem, težje sledim Bogu.

 

Razum mesa proti razumu Duha

»Misli mesa (ki izvirajo v zavesti in razumu brez Svetega Duha) so smrt (smrt, ki vključuje vse nesreče, ki izvirajo iz greha zdaj in v prihodnosti), misli Duha pa so življenje in mir (tukaj in zdaj in za vedno)« (Rimljanom 8:6).

Po tem verzu obstajata ne eden, ampak dva razuma: razum mesa in razum duha.

To ne pomeni, da imamo dvoje možganov; preprosto prejemamo informacije iz dveh različnih virov: iz našega naravnega razuma (ki deluje brez Svetega Duha) in iz našega duha (ko nas Sveti Duh neposredno vodi).

 

Imamo Kristusov razum

»Kdo je spoznal misel Gospodovo, da bi ga poučeval? Mi pa imamo misel Kristusovo« (1 Korinčanom 2:16).

Pred kratkim me je nekdo prosil, naj odgovorim brez razmišljanja, o čem razmišljam. Iskreno povedano, prav tako živimo – brez premišljevanja. Toda Sveto pismo pravi, da se moramo ravnati ne po mesenem umu, ampak po Svetem Duhu, ki prebiva v nas (Rimljanom 8:14; Galačanom 5:18). Sveti Duh lahko osvetli naš razum. Če pa naše zavestno mišljenje deluje brez Njegovega vodstva, hodimo po nevarni poti. Samo Sveti Duh pozna Božji razum.

Pismo pravi, da imamo zaradi Svetega Duha, ki prebiva v nas, Kristusov razum. Toda težava je v tem, da, čeprav imamo Kristusov um in poznamo Božjo besedo, ne poslušamo svojega duha, ki ga vodi Sveti Duh. Poslušamo svoj naravni razum, ki se zanaša na um in zavest brez Svetega Duha.

V vsaki življenjski situaciji bo naš razum poskušal podati svoje informacije. Njegov glas je tako močan, da če ne poslušamo svojega duha, ne bomo slišali, kaj nam Gospod pravi. Zato se moramo naučiti živeti po duhu, ne po razumu.

 

 

ČE NE BI BILO BOŽJE MILOSTI

Joyce Meyer

6.del

 

Ravnajte po Duhu, ne po razumu

Nekega jutra sem vstala iz postelje in takoj začutila, da me preplavlja skrb. Ne spomnim se, zaradi česa sem bila zaskrbljena, a v tistem trenutku me je to motilo in žalostilo. To je način, kako deluje hudič: napade, ko smo najbolj ranljivi, na primer, ko šele vstanemo in smo še napol sproščeni ali zasanjani.

To ponazarja en pomemben princip: satan nikoli ne napade močnega; napade šibkega.

Ko se je moj razum osredotočil na misel, ki jo je postavil v mojo zavest, se mi je Gospod obrnil: »Joyce, ravnaj po svojem duhu, ne po razumu.« To je bil praktičen nasvet, ki ga nikoli nisem pozabila.

Zlobni duhovi nas nenehno bombardirajo z negativnimi mislimi. Če jih sprejmemo in živimo z njimi, postanejo naši, saj Sveto pismo pravi: »Kot so naše misli, taki smo mi« (Pregovori 23:7). Če laž hudiča sprejmemo kot resničnost, postane resničnost za nas zaradi naše »vere« vanjo.

Tako sem po Gospodovem navodilu začela moliti: »Oče, kaj mi lahko poveš o tem?«

Skozi svojega notranjega človeka (običajno Bog govori skozi našega notranjega človeka) sem slišala Gospodov glas: »Joyce, veš, da se ne smeš o tem skrbeti. Kolikokrat si že doživela podobno! Vse bo v redu.«

Odgovorila sem: »Prav imaš, Gospod.« Nato sem nadaljevala z dnevnimi opravili in tisti dan nisem več razmišljala o tem. Če bi še naprej razmišljala, bi se situacija lahko poslabšala.

Zato se v trenutkih skrbi, stresa in zmede obrnite k Gospodu preko svojega notranjega človeka: »Gospod, kaj Ti misliš o tem?« Če bomo poslušali z vero, nam bo razodel resnico glede naše situacije.

Nedavno sem slišala hvalo o eni osebi in nenadoma začutila zavist. To delim, da veste: ne glede na naš duhovni nivo bomo vedno izpostavljeni satanovim napadom.

Takoj sem si rekla: »To nisem jaz. To niso moje misli in jih ne bom sprejela!« Bila sem na igrišču za golf, zato sem morala ustaviti igro, se obrniti k notranjemu človeku in predati občutek zavisti Gospodu. Ko sem se obrnila k Njemu, me je prepričal, da ni potrebe po zavisti, ker ima zame odličen načrt, enak tistemu, ki ga je pripravil za osebo, o kateri sem slišala. V nekaj minutah je zavist izginila. Če bi jo pustila v svoji zavesti, bi jo negovala in bi se spremenila v vir številnih težav.

Imamo dva vira informacij. Meso prihaja iz našega razuma, duhovne informacije pa iz našega srca. V enem viru je umazana, motna voda, v drugem pa čista pitna. Sami se moramo odločiti, iz katerega vira bomo pili.

Nekateri poskušajo piti iz obeh virov. Sveto pismo jih imenuje ljudje z dvomljivimi mislimi (Jakob 1:8).

Kaj pomeni človek z dvomljivimi mislimi? Njegov razum mu govori eno, duh pa nekaj nasprotnega. Namesto da bi rekel: »Ne bom temu verjel, saj je to laž,« je izpostavljen križnemu ognju in se premika med dvema mislimi.

Če želimo živeti srečno in uspešno krščansko življenje, se moramo odločiti, iz katerega vira informacij bomo pili. Naučiti se moramo ravnati po duhu, ne po razumu.

 

4. poglavje

Nadnaravna naklonjenost

 

V Stari in Novi zavezi srečamo ljudi, ki so prejeli Božjo naklonjenost. Oglejmo si nekaj primerov:

Jožef

»Gospodar je vzel Jožefa in ga dal v ječo, kjer so bili kraljevi jetniki. Bil je tam v ječi, a Gospod je bil z Jožefom, mu razširil milost in mu dal naklonjenost v očeh zaporniškega upravnika. Upravljal je vse jetnike v ječi in vse, kar se je tam dogajalo. Upravljalnik ni pogledal ničesar, kar je bilo pod Jožefovo upravo, ker je bil Gospod z njim in vse, kar je delal, je uspevalo.« (1 Mojzesova 39:20-23).

Jožef je bil nepravično kaznovan – zaprli so ga za nekaj, česar ni storil. Toda Bog ga ni zapustil in se je še naprej skrbel zanj. Človek ne bo nikoli v težavah, tudi če je v zaporu, če mu Bog izkazuje Svojo naklonjenost in podredi vsako situacijo.

S temi in drugimi primeri nas Bog uči, da lahko kljub vsemu, kar se dogaja v našem življenju, uspevamo v Božji ljubezni in pri ljudeh (Luka 2:52).

Mi smo Božji otroci in Njegova milost nam je na voljo, a pogosto, čeprav je nekaj dostopno, ne pomeni, da bomo lahko to izkoristili. Gospod nam je veliko naredil dostopnega, a tega nismo mogli uporabljati, ker nismo na tem področju uporabili vere.

Na primer, če greste na razgovor za službo, a imate v srcu strah in pričakujete neuspeh, službe zagotovo ne boste dobili. Nasprotno pa, čeprav mogoče dvomite o svoji kvalifikaciji, boste mirni in boste zaupali Božji naklonjenosti.

Pred mnogimi leti, ko sva se z Daveom ravno poročila, sva se odločila, da moram nekaj časa delati. Takoj so me sprejeli na delo in hitro sem napredovala do druge najpomembnejše funkcije v podjetju. Čeprav nisem imela ustreznega izobraževanja in izkušenj, mi je Bog dal to mesto, ker je bila Njegova naklonjenost z mano.

Bog želi Svojo naklonjenost dati tudi vam, kot jo je dal Jožefu, a da jo prejmete, morate ravnati kot Jožef in verovati kot je veroval on. Jožef je ohranil pravilen položaj v težki situaciji – položaj vere – in Bog mu je dal Svojo naklonjenost. Če imate Božjo naklonjenost, bodo ljudje brez očitnega razloga dobro mislili o vas in vas želeli blagosloviti.

 

Estera

»Ko je prišel čas, da Estera, hči Aminadaba, strica Mardokeja, ki jo je vzel k sebi kot svojo hčer, gre k kralju, ni prosila ničesar, razen tega, kar ji je rekel Hegáj,  kraljevski evnuh, stražar žensk. In Estera si je pridobila naklonjenost vseh, ki so jo videli. Ko je bila odpeljana k kralju Artakserksu v kraljevski dom, v desetem mesecu, mesecu tébetu, v sedmem letu njegovega vladanja, jo je kralj vzljubil nad vse žene in Estera je pridobila njegovo naklonjenost in dobro voljo nad vse deklice; in kralj ji je nadel krono in jo naredil kraljico namesto Vaští.« (Estera 2:15-17).

V Svetem pismu je napisano, da ene Bog ponižuje, druge pa dviga (1 Samuel 2:7). V tem primeru je Bog Estero iz neznanosti dvignil, da je postala kraljica cele države. Zaradi Božje naklonjenosti do nje so ji bili naklonjeni vsi, ki jih je srečala, tudi sam kralj.

Ko beremo naprej, vidimo, da je Estera to naklonjenost uporabila, da bi rešila sebe in judovski narod pred uničenjem, zaradi zlobnega Amana. Vedela je, da je z njo Božja naklonjenost, zato se ni bala iti k kralju in prositi za posredovanje zase in za svoj narod, čeprav bi jo to lahko stalo življenje.

Če se znajdete v situaciji, kjer vam povzročajo skrb, nadlegujejo ali postavljajo v nevzdržne pogoje, če vam kdo poskuša odvzeti, kar vam po pravici pripada – bodisi službo, dom, ugled ali kaj drugega –  se ne skušajte maščevati z iskanjem naravnih zaščitnikov. Verjemite v Božjo naklonjenost, ker Bog lahko dvigne ali poniža, ne glede na to, kako brezupna se zdi situacija z naše strani.

Vsak dan, ko greste na delo, recite: »Verjamem, da je danes z mano Božja naklonjenost. Verjamem, da me bo Gospodova svetloba osvetlila in da mi bodo naklonjeni tako Bog kot ljudje.«

Ne bojte se, da vas nihče ne bo imel rad. Ne gojite strahu pred zavrnitvijo. Nasprotno, verjemite, da bo Bog vzbudil v vsakem človeku, ki ga srečate, občutke naklonjenosti do vas.

 

Naravna naklonjenost v primerjavi s nadnaravno

Dvanajst let nazaj, ko sem šele začela služenje, sem se bala vsega. Bala sem se zavrnitve. Takrat je bila ženska pridigarica bolj redka kot danes.

Vedela sem, da nekateri ljudje, zlasti obiskovalci, ki pridejo prvič, vse ocenjujejo. Premislili in analizirali so vse, kar so videli in slišali. Po najboljših močeh sem skušala ravnati tako, da bi ustregla njihovemu mnenju. Bila sem zelo previdna v besedah in dejanjih, saj sem hotela, da me vsi ljubijo in sprejmejo.

Toda takšno ravnanje je nenormalno. S tem ne boste ničesar dosegli. Doseči naklonjenost z lastnimi močmi je težko in nesmiselno. Običajno, kolikor bolj se trudite ugajati, toliko več napak naredite in manj ste privlačni za ljudi.

Vse težave so nastale, ker sem skušala pridobiti naravno naklonjenost. Takrat sem poznala le naravno naklonjenost in nič nisem vedela o nadnaravni. Nisem vedela, da je naklonjenost sestavni del milosti. V angleškem prevodu besede »milost« in »naklonjenost« izhajata iz iste grške besede charis. Torej lahko rečemo, da je Božja milost Božja naklonjenost, Božja naklonjenost pa je milost, ki skozi našo vero uresničuje vse potrebno. To je Božja moč, ki preko naše vere opravi tisto, česar sami ne zmoremo.

Naklonjenosti, podobno kot milosti, ne moremo pridobiti z lastno močjo, vera pa je kanal, po katerem prejemamo Božjo milost, Božjo naklonjenost in vse Njegove številne blagoslove.

Milost je moč, ki lahko spremeni nas in naše okoliščine. Naklonjenost prejmemo po Svetem Duhu, ne po človeških prizadevanjih. Ni naključje, da je med 25 imeni Svetega Duha, navedenimi v Svetem pismu, tudi ime »Duh milosti«. Prav Božji Duh milosti nam pomaga pridobiti naklonjenost pri Bogu in ljudeh.

Torej je milost Božja moč, ki pride k nam skozi vero, a na posebnem področju. Ljudje izražajo naklonjenost do nas, ker smo deležni Božje milosti. Bog nas osvetli s svojo svetlobo in pritegne splošno pozornost.

Čeprav je ta svetloba resnična, pa je običajno nevidna za človeške oči. Ljudje pogosto ne vedo, zakaj so naklonjeni do nas, zakaj nas imajo radi, zakaj nam zaupajo, odobravajo naša dejanja, uživajo v našem druženju in nas dajejo pred drugimi. Delujejo tako, ker Bog izliva svetlobo svoje milosti in nam daje svojo naklonjenost.

Ko sem spoznala Božjo naklonjenost, sem bila utrujena od poskusov, da bi pridobila naklonjenost drugih. Od takrat sem se začela zanašati na Božjo nadnaravno naklonjenost in s tem odstranila vse napetosti. Nisem se več skrbela, kakšen vtis puščam pri obiskovalcih svojih srečanj.

Danes skoraj vsako nedeljo pridigam različnim skupinam ljudi, ki jih prej še nikoli nisem videla. Če se ne bi naučila verovati v Božjo naklonjenost, tega ne bi zmogla – moji živci ne bi zdržali. Zdaj pa me to ne obremenjuje.

Verovanje v Božjo nadnaravno naklonjenost vas osvobodi stresa. Lahko boste svobodno uživali v svojem delu, ker veste, da vam ni treba skrbeti, kaj ljudje mislijo o vas. Naredite, kar je potrebno iz vaše strani, rezultate pa prepustite Bogu.

Za pridobitev odobravanja vam ni treba laskati vsem, ki jih srečate. Ni treba biti dvoličen, da bi naredili vtis. Ni treba vsega gledati skozi prste, laskati, delati dan in noč, da bi ugajali ljudem. Sledite mojemu zgledu in opustite vse to, ker zdaj ne iščete več naravne naklonjenosti, temveč prejmete nadnaravno.

 

Razlika med naravno in nadnaravno naklonjenostjo

Pomembna razlika: naravno naklonjenost lahko zaslužimo, nadnaravne pa ne.

Mi mislimo, da ljudi lahko prisilimo, da nas imajo radi in nas sprejmejo, če bomo dovolj dolgo in močno delali za to. Toda Bog noče, da bi izgubljali čas in energijo za pridobivanje Njegove naklonjenosti, ali naklonjenosti drugih. Hoče, da svoj čas in energijo posvetimo Njemu, ne glede na to, ali bomo sprejeti ali ne.

Nadnaravne naklonjenosti ni mogoče zaslužiti – to je dar. Bog želi dati prav takšno naklonjenost; prejmemo jo samo z vero in od Boga.

Eden od razlogov, zakaj ne smemo izgubljati časa za naravno naklonjenost, je njena minljivost. Bog želi, da si zapomnimo:

Če si prizadevate pridobiti priznanje ljudi s svojimi deli, morate to priznanje vzdrževati z enakim trudom, kot ste ga pridobili.

Zaradi tega mnogi ljudje končajo v težavah, pod vplivom demonskih manipulatorjev. Ti demoni lahko delujejo skozi ljudi, če jim to dovolimo.

Če pridobimo ljubezen in priznanje ljudi s svojimi besedami in dejanji, bomo morali še naprej govoriti in delati tako, da si ohranimo njihovo naklonjenost. To postane odvisnost, saj ne moremo svobodno slediti Bogu. Ugajati moramo ljudem iz strahu pred zavrnitvijo.

 

Nadnaravna naklonjenost in Božja milost

Nadnaravna naklonjenost ni povezana s stalnim ugajanjem ljudem. Temelji na Božji milosti, ki daje in vzdržuje priznanje. Zato vsak dan molim za naklonjenost – nadnaravno naklonjenost.

Ne morem prešteti, kolikokrat je Bog nadnaravno deloval v mojem življenju in mi podelil Svojo naklonjenost. Vodi me v področja služenja, kamor ne bi mogla priti samo z lastnim znanjem in sposobnostmi. Včasih me čudi, kaj mi dovoli storiti in kam mi dovoli iti, da ne omenjam čudovitih ljudi, ki jih pritegne na moja srečanja.

Vse, kar lahko storim, je da rečem: »Hvala Ti, Gospod.«

Ko prenehamo poskušati delovati sami in dovolimo Gospodu, da nam podari Svojo naklonjenost, se naše srce napolni z hvaležnostjo in priznanjem.

Ko dosežemo priznanje z lastnimi močmi, s tem vso čast pripisujemo sebi, svojim sposobnostim in prizadevanjem. Toda ko razumemo, da je vse, kar imamo in čemur se veselimo, dar od Boga, po Njegovi nadnaravni naklonjenosti, nam ne preostane drugega, kot reči: »Hvala Ti, Gospod.«

Vedno smo bolj hvaležni za tisto, za kar menimo, da si ne zaslužimo, kot za tisto, kar si zaslužimo. Takšna je človeška narava. Prav zato Bog nasprotuje ponosnim, ponižnim pa daje milost (Jakob 4:6).

 

Daniel in sinovi Judovi

»1 V tretjem letu kraljevanja Jojakíma, Judovega kralja, je prišel Nebukadnezar, babilonski kralj, do Jeruzalema in ga oblegal. 2 Gospod je dal v njegovo roko Jojakíma, Judovega kralja, in del priprav Božje hiše. Te je dal prepeljati v deželo Šinár, v hišo svojih bogov; priprave je spravil v zakladnico svojih bogov. 3 Kralj je rekel Ašpenázu, načelniku svojih evnuhov, naj pripelje izmed Izraelovih sinov, kraljevega ali plemenitega rodu,… 6 Bili pa so med njimi izmed Judovih sinov: Daniel, Hananjá, Mišaél in Azarjá. 7 Knez evnuhov jim je postavil imena: Danielu je postavil ime Beltšacár, Hananjáju Šadráh, Mišaélu Mešáh in Azarjáju Abéd Negó. … 8 Daniel si je vzel k srcu, da se ne bo omadeževal ne z jedjo ne z vinom kralja, katerega je ta pil. Prosil je torej kneza evnuhov, da se mu ne bi bilo treba omadeževati. 9 Bog je naredil, da je Daniel pred knezom evnuhov našel naklonjenost in usmiljenje.« (Daniel 1:1-3; 6-9).

V tem odlomku prepoznamo znane okoliščine. Zaradi svojih grehov je judovski narod v Babilonskem ujetništvu. Nekateri, najbolj pametni in nadarjeni, med njimi Daniel in njegovi prijatelji, so bili izbrani za služenje babilonskemu kralju. Med triletno pripravo naj bi jedli meso in pili vino z kraljeve mize. Kljub temu so se Daniel in njegovi prijatelji odločili, da se ne bodo posvetili tej hrani in vinu ter prosili vodjo evnuhov, da jim dovoli jesti zelenjavo in piti vodo.

Svetopisemsko je zapisano, da je Bog Danielu podelil naklonjenost vodje evnuhov, in ta jim je dovolil jesti po svoji želji, dokler jim to ne škodi. Posledično so postali bolj zdravi in močni kot ostali mladi iz kraljeve šole ter naredili tako močan vtis na kralja, da jih je imenoval za zaupanja vredne svetovalce. (Daniel 1:10-20).

Božja naklonjenost do Daniela in njegovih prijateljev je bila tako močna, da je Daniel postal prvi minister Babilona z ogromno oblastjo, njegovi prijatelji pa so zasedli visoke položaje v kraljestvu.

Kaj menite, kaj bi se zgodilo, če bi Daniel in Judovi sinovi skušali napredovati z naravno naklonjenostjo?

 

Jezus

»Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.« (Luka 2:52).

Že od otroštva je Jezus užival izjemno naklonjenost Boga in ljudi. Pravzaprav je bil že od začetka svojega služenja tako priljubljen, da je težko našel čas za molitev in druženje s svojim nebeškim Očetom.

Tudi tisti, ki niso verjeli vanj, so priznali, da ima naklonjenost Boga in ljudi. Ko so farizeji poslali stražnike, naj ga aretirajo, ker se je razglašal za Božjega Sina, so se vrnili praznih rok in rekli: »»Še nikoli ni nihče tako govoril.« (Janez 7:12, 45-46).

Na koncu svojega zemeljskega življenja je stal pred duhovniki in starešinami; kljub zavisti in sovraštvu tistih, ki so mu nasprotovali in mu pripisovali lažne obtožbe, je pridobil naklonjenost Pilata. Pilat bi ga izpustil, če ne bi bila množica vztrajala.

Ko so Jezusa sodili, je Pilatova žena poslala možu sporočilo: »Ne stori nič temu Pravičniku …« (Matej 27:19). Tudi ona ga je priznala za Mesija, Maziljenca, ki uživa Božjo naklonjenost. Pilat se je bal Jezusa, ker je prav tako videl, da je pod Božjim varstvom. Zato je poskušal opravičiti sebe pred množico, rekoč, da si umije roke in je javno izjavljal: »Nimam krvi tega Pravičnika na svojih rokah; vi glejte!« (Matej 27:24).

Po križanju je rimski stotnik »…videl, kar se je zgodilo, hvalil Boga in rekel: Res je, ta Človek je bil pravičen!« (Luka 23:47). Nato se je ves narod, ki je prišel gledat, ob pogledu na dogajanje tolkel po prsih.

Zakaj so ljudje reagirali tako? Ker so vedeli, da Bog naklanja Svojo naklonjenost Tistemu, ki je bil pravkar križan.

Tako je Jezus užival Božjo naklonjenost ne le v otroštvu, temveč skozi celo življenje in tudi po smrti.

Zato si želim, da bi tudi mi videli sebe kot ljudi, ki uživajo Božjo naklonjenost. Bog nas vidi drugače – ne kot šibke, nemočne in grešne. On nas vidi oblečene v pravičnost in Božje orožje, pripravljene oznanjati svetu, z duhovnim mečem, ki je Božja beseda. Tako se moramo videti tudi sami.

Ne govorite pred ogledalom: »Kdo me bo opazil? Kako lahko tako ničvredno bitje, kot sem jaz, najde prijatelje, službo, družino ali postane blagoslov za druge? Nikomur nisem potreben.«

Če tako razmišljamo, gledamo vse z naravne perspektive in ne verjamemo, da lahko Bog spremeni stvari. Ne glede na to, kako se vidimo ali kakšna je naša situacija naravno, ne smemo pozabiti, da nas Bog lahko osvetli s svetlobo Svoje božanske naklonjenosti, kot je to storil za Jezusa, da rastemo »v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.« (Luka 2:52).

 

Ruta

»1 Naomí pa je imela po svojem možu sorodnika, zelo bogatega moža iz Elimélehove rodbine, ki mu je bilo ime Boaz. 2 Moábka Ruta je rekla Naomí: »Naj grem, prosim, na polje paberkovat med klasjem za tistim, v čigar očeh najdem milost.« Rekla ji je: »Pojdi, moja hči.« 3 Šla je tedaj in prišla ter paberkovala na polju za žanjci. Primerilo pa se je, da je bila to njiva, ki je pripadala Boazu iz Elimélehove rodbine. 8 Tedaj je Boaz rekel Ruti: »Poslušaj, moja hči, ne hodi na drugo polje paberkovat in ne oddaljuj se od tukaj, ampak se drži mojih dekel! 9 Imej oči na njivi, ki jo bodo žele, in hodi za njimi! Mar nisem zapovedal hlapcem, naj te ne nadlegujejo? Kadar boš žejna, pojdi k posodam in pij od tega, kar bodo hlapci zajeli.« 10 Padla je na obraz in se priklonila do zemlje. Rekla mu je: »Zakaj sem našla milost v tvojih očeh, da si se ozrl name, ko sem vendar tujka?« (Ruta 1:22; 2:1-3, 8-10)

Dejansko je Ruta pri Boazu našla toliko naklonjenosti, da ji je ponudil zakon. Tako je bilo urejeno njeno življenje in življenje Naomi.

Vsa ta zgodba je čudovit primer tega, kako deluje Božja naklonjenost. Tudi mi lahko prejemamo takšno naklonjenost, če se nehamo truditi, da bi si jo zaslužili z deli mesa. Nadnaravne naklonjenosti naj se naučimo prositi in jo sprejemati po veri.

 

Opredelitev milosti in naklonjenosti

Kot smo že videli, sta v Svetem pismu besedi milost in naklonjenost prevod iste besede charis. Prav tako smo govorili, da je milost nezaslužena, neizbojevana naklonjenost. Milost je moč, ki človeku pride od Boga, da mu pomaga premagati njegove škodljive nagnjenosti. Naklonjenost pa je Božja moč, ki človeku omogoča ravnati usmiljeno in prijazno.

Naklonjenost je lahko naravna ali nadnaravna. Naravna naklonjenost je naše človeško ravnanje do ljudi. Vključuje komplimente, spodbudne besede, opogumljanje ter našo naravno željo, da naredimo dober vtis. Seveda naj bomo do ljudi dobri, a pri tem iskreni. Božja ljubezen ne pozna prikritih motivov.

Naravno naklonjenost si lahko zaslužimo, nadnaravna naklonjenost pa pride od Boga kot dar. A ko delamo dejanja, ki prinašajo naravno naklonjenost – ko smo prijazni, spoštljivi, ko ljudi spodbujamo in jim stojimo ob strani – sejemo semena za prihodnjo žetev nadnaravne naklonjenosti. Ko se pravilno obnašamo do ljudi in pričakujemo naklonjenost od Boga, smo na pravi poti do pravih in zanesljivih odnosov.